Jedro

Dejanja ali situacije, ki jih prosilec sicer lahko dojema kot preganjanje in z njimi utemeljuje svoj strah pred vrnitvijo v izvorno državo, morajo objektivno izpolnjevati pogoje, določene v prvem odstavku 26. člena ZMZ, da bi prosilec lahko izpolnil pogoje za pridobitev statusa begunca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29. 4. 2009. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi prve in tretje alineje 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ (Ur. l. RS, št. 111/2007 in 111/2008 – odl. US) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in na podlagi četrte alineje 74. člena v povezavi z drugim odstavkom 52. člena ZMZ odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka). S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

2. Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo tožene stranke, sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in se nanjo v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Po njegovi presoji odločitev tožene stranke pravilno temelji na določbah prvega in drugega odstavka 26. člena, 28. člena ter prve in tretje alineje 55. člena ZMZ.

3. Zoper izpodbijano sodbo je tožnik vložil pritožbo ter uveljavljal pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče se ni opredelilo do tožbenih navedb, ki so relevantne za odločitev. Državljanstvo Bosne in Hercegovine, ki ga tudi ima, je le formalno in na podlagi le tega nima nobenih pravic. Zaradi tega je napačen sklep sodišča, da je prišel v Slovenijo zaradi ekonomskih razlogov. Meni, da bi morala tožena stranka odločati v rednem postopku in se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1187/2006. O tožbeni navedbi, da bi tožena stranka morala odločati v rednem postopku, se sodišče prve stopnje niti ni opredelilo. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi njegovi tožbi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Predlaga tudi, da se ga oprosti plačila sodnih taks.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po ZMZ se mednarodna zaščita v obliki statusa begunca prizna osebam, ki zaprosijo za zaščito v tuji državi, iz razlogov, določenih v Ženevske konvencije, to je, da se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem v izvorni državi, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju nahaja izven države, katere državljan je, oziroma osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela prebivališče, pa se zaradi takšnih dogodkov in zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo (drugi odstavek 2. člena ZMZ). V 26. členu ZMZ so določene lastnosti dejanj preganjan. Po ZMZ o mednarodni zaščiti odloča pristojni organ v rednem (53. člen) ali v pospešenem postopku (54. člen).

7. V pospešenem postopku (54. člen ZMZ) odloča pristojni organ o mednarodni zaščiti, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ, če so ti podani, pri čemer lahko prošnjo v pospešenem postopku zavrne kot očitno neutemeljeno le, če je podan kateri od razlogov, navedenih v 55. členu ZMZ. V obravnavanem primeru so bili po presoji Vrhovnega sodišča za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v pospešenem postopku izpolnjeni vsi formalni pogoji iz 54. člena ZMZ. Dejansko stanje je bilo mogoče v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ, spoštovana so bila vsa procesna jamstva in pravice, podan pa je bil tudi materialnopravni razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku, določen v tretji alineji 55. člena ZMZ.

8. Po tretji alineji 55. člena ZMZ pristojni organ zavrne prošnjo v pospešenem postopku kot očitno neutemeljeno, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov v predloženih spisih, je pritožnik navedel, da je matično državo zapustil iz političnih in verskih razlogov. Prošnjo za mednarodno zaščito je utemeljeval s strahom pred oblastjo „ker ta ve vse o njegovem strankarskem in političnem angažiranju“, in je tudi videl „kako se oblast obnaša do drugih ljudi“. Kot član stranke SDA se ni počutil varno, bilo ga je strah, čeprav osebno ni doživel nobenega fizičnega ali verbalnega napada. Negotovega se je počutil tudi zaradi njegovih verskih običajev, ki jih redno prakticira.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka pravilno subsumirala relevantna dejstva na zakonski dejanski stan, tožnik pa konkretno ne izpodbija presoje, da dogodki, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo za mednarodno zaščito, niso takšne narave, da bi zadostili kriterijem iz 26. člena ZMZ. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje in toženo stranko, da dejanja preganjanja, kot jih zatrjuje tožnik, nimajo lastnosti dejanj preganjanja, ki morajo biti take narave in oblike ter intenzivnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ. Ta določa, da morajo biti dejanja preganjanja v skladu s 1.A členom Ženevske konvencije dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hujšo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) ni mogoče omejiti ali predstavljajo zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Dejanja ali situacije, ki jih prosilec sicer lahko dojema kot preganjanje in z njimi utemeljuje svoj strah pred vrnitvijo v izvorno državo, morajo namreč objektivno izpolnjevati pogoje, določene v prvem odstavku 26. člena ZMZ, da bi prosilec lahko izpolnil pogoje za pridobitev statusa begunca. Pravilna je zato presoja, da je očitno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ.

10. Tožnikova prošnja je bila kot očitno neutemeljena zavrnjena tudi iz razloga po prvi alineji 55. člena ZMZ. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo tožene stranke oziroma sodišča prve stopnje o obstoju razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene, določenega v tretji alineji 55. člena ZMZ. Ker je za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku zadostna pravna podlaga že obstoj enega od razlogov, navedenih v 55. členu ZMZ (v tem primeru je to razlog iz tretje alineje), drugega razloga, na katerem tudi temelji odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje (razlog iz prve alineje 55. člena) Vrhovno sodišče kot nepotrebnega za sprejeto odločitev ni presojalo in se v tej sodbi tudi ni opredeljevalo do pritožbenih ugovorov in navedb, ki se nanašajo na ta razlog.

11. Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker ni navedlo svojih razlogov za odločitev. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo utemeljitvi upravnega akta in to ugotovilo v sodbi, za kar je imelo podlago v drugem odstavku 71. člena ZUS-1. Tako ravnanje prvostopnega sodišča ZUS-1 omogoča v primeru, kadar sodišče prve stopnje ugotovi, da so razlogi, navedeni v upravnem aktu, pravilni. Prav ta ugotovitev prvostopnega sodišča pa izhaja iz izpodbijane sodbe. Prvostopno sodišče je s tem, ko je sledilo v upravnem aktu navedenim razlogom, tudi glede odločitve, da se v tem primeru odloči v pospešenem postopku, in to v sodbi ugotovilo, pravilno uporabilo določbo 71. člena ZUS-1. Glede odločbe Ustavnega sodišča RS, ki jo tožnik navaja v pritožbi (Up-1187/2006) v zvezi z odločanjem v pospešenem postopku, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da so bili pogoji za odločanje v pospešenem postopku po Zakonu o azilu – ZAzil (na pravilno uporabo ZAzil pa se nanaša navedena odločba) bistveno drugačni od pogojev, ki so določeni v ZMZ, zato stališče iz navedene odločbe za obravnavani primer ni upoštevno.

12. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. O oprostitvi plačila sodnih taks je odločilo že sodišče prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 13. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1 (Ur. l. RS, št. 37/2008) sklep o oprostitvi plačila taks učinkuje od dne, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, in velja za takse za vse vloge in dejanja, za katere je nastala taksna obveznost tega dne ali pozneje. Torej oprostitev velja tudi za pritožbo.