Jedro

Pri presoji delovnih izkušenj kandidatov se ne more uporabiti Navodilo Ministrstva za javno upravo z dne 24. 8. 2008, saj to Navodilo ne velja za javne agencije. Poleg navedenega so pogoji za imenovanje direktorja ATVP taksativno navedeni v določbi 484. člena ZTFI, delovna doba in delovne izkušnje pa so opredeljene v določbi 6. člena ZJU in jih na podlagi Navodila, kljub upoštevanju proste presoje o izpolnjevanju pogojev delovnih izkušenj, ki je v pristojnosti natečajne komisije, ni možno širše interpretirati oziroma interpretirati v nasprotju z določbami ZTFI. Ustreznost delovnih izkušenj v okviru proste presoje lahko posebna natečajna komisija presoja upoštevaje vsebino in zahtevnost dela, ki naj bi ga kandidat za položaj direktorja ATVP opravljal, vendar pa je diskrecija omejena zgolj na ugotovitev ali kandidat izpolnjuje zakonsko določene pogoje za direktorja ATVP.

Rok za vložitev tožbe na podlagi šestega odstavka 65. člena ZJU se šteje od datuma 8. 3. 2010, ko je tožnik vpogledal v spise predmetne zadeve in se seznanil z izpodbijanim sklepom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka ugotovila, da kandidat A.A. izpolnjuje natečajne pogoje in je glede standardov strokovne usposobljenosti, ki jih je določil Uradniški svet, primeren za položaj direktorja Agencije za trg vrednostnih papirjev. Pri odločitvi se je oprla na določila četrtega odstavka 60. člena in prvega odstavka 64. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Uradni list RS, št. 63/07 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji) ter 21. in 50. člena Zakona o javnih agencijah (ZJA, Uradni list RS, št. 52/02 in nadaljnji), kot izhaja iz uvoda izpodbijanega sklepa in ki jih povzema v svoji obrazložitvi, poleg določil 13. točke 6. člena ZJU in 484. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (ZTFI, Uradni list RS, št. 67/07 in nadaljnji).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka opisuje dotedanji potek postopka v obravnavani zadevi, v kateri je bilo prvič odločeno s sklepom št. 0131-72/2007/53 z dne 18. 8. 2008, ki je bil razveljavljen s sodbo Upravnega sodišča RS št. U 2031/2008-43 z dne 5. 11. 2009, njene nosilne razloge pa tožena stranka povzema v nadaljevanju svoje obrazložitve. Nadalje navaja, da je v zvezi z realizacijo citirane sodbe dne 14. 12. 2009 Uradniški svet izdal sklep št. 0131-72/2007/81, s katerim je imenoval novo Posebno natečajno komisijo v sestavi B.B. kot predsednik ter C.C. in Č.Č. kot člana. V ponovljenem postopku Posebna natečajna komisija ni vezana samo na razlog razveljavitve, ki ga je sodišče navedlo v citirani sodbi, kolikor se nanaša na izpolnjevanje pogoja delovnih izkušenj in z njimi povezanimi stališči o postopku, temveč je komisija v ponovljenem postopku dolžna že na podlagi načela materialne resnice iz 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Navedeno pomeni, da ne more odločiti v nasprotju s pravnim mnenjem in v nasprotju s stališči o postopku, vsebovanimi v citirani sodbi, ne pomeni pa, da je pri novem odločanju Posebna natečajna komisija vezana na dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno v postopku pred izdajo s sodbo razveljavljenega sklepa. Zato je bil v ponovljenem postopku kandidat A.A. povabljen na razgovor, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o izpolnjevanju pogoja delovnih izkušenj, dne 7. 1. 2010 pa je imenovani predložil pisno izjavo, ki jo tožena stranka v nadaljevanju povzema v svoji obrazložitvi. Pri tem je imenovani izpostavil, da je v javnem natečaju objavljene pogoje v celoti izpolnjeval in je zato tudi predčasno prenehal opravljati funkcijo direktorja javnega podjetja D. d.o.o., kjer bi mu mandat sicer potekel šele aprila 2011. Navedel je še, da je dne 15. 9. 1998 pridobil naziv diplomirani ekonomist, sedaj univerzitetni diplomirani ekonomist, da je nato dne 17. 4. 2001 pridobil znanstveni naslov magister znanosti ter dne 3. 11. 2006 znanstveni naslov doktor znanosti ter da je na dan objave javnega natečaja, objavljenega v Uradnem listu RS št. 5/2008 dne 18. 1. 2008 imel tako naziv magistra in doktorja znanosti, kot tudi 7 let, 11 mesecev in 16 dni delovne dobe, preverljivih iz kopije delovne knjižice, pri čemer izpostavlja izrecno določbo v javnem natečaju o skrajšanju delovnih izkušenj za eno tretjino v primeru pridobljenega znanstvenega naslova magistra znanosti ali doktorja znanosti. Če pa bi natečajna komisija to izrecno določbo v javnem natečaju o skrajšanju delovnih izkušenj za eno tretjino v takem primeru vendarle prezrla, pa je imenovani v nadaljevanju pojasnil tudi izpolnjevanje pogoja 10 let delovnih izkušenj na podlagi 13. točke 6. člena ZJU, glede na to, da je poleg delovnih izkušenj, ki jih je pridobival v času delovnega razmerja v Ministrstvu za finance v obdobju od 15. 10. 1999 do 6. 1. 2006 in v javnem podjetju D. d.o.o. v obdobju od 25. 4. 2006 dalje do dne objave javnega natečaja 18. 1. 2008, delovne izkušnje pridobival tudi kot direktor podjetja E. d.o.o., Ljubljana, ki se je dne 5. 1. 2006 preimenovala v podjetje F. d.o.o. Delo direktorja družbe je od 23. 7. 1998 najprej opravljal s srednješolsko izobrazbo, od 15. 9. 1998 dalje pa z visokošolsko, sedaj univerzitetno izobrazbo. Delo direktorja omenjene družbe je opravljal z univerzitetno izobrazbo v obdobju od 15. 9. 1998 do 15. 9. 1999 in po prenehanju delovnega razmerja v navedenem ministrstvu v obdobju od 6. 1. 2006 do 6. 4. 2006. Poleg tega pa je delo direktorja omenjene družbe opravljal tudi v času delovnega razmerja v Ministrstvu za finance, vendar le kot dopolnilno delo v obsegu 1/5 v obdobju od 15. 10. 1999 do 6. 1. 2006. Na podlagi vseh navedenih podatkov imenovani kandidat navaja, da je tako imel vsaj 10 let, 5 mesecev in 16 dni delovnih izkušenj. Na razgovoru dne 18. 1. 2010 je imenovani kandidat predložil še pisno dopolnitev svoje izjave z dne 7. 1. 2010, v kateri je navedel, da bi bilo treba ponovno izvesti celoten postopek javnega natečaja za zasedbo položajnega delovnega mesta direktorja Agencije za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju ATVP), če bi Posebna natečajna komisija menila, da ni mogoče uporabiti določbe v javnem natečaju o skrajšanju delovnih izkušenj za eno tretjino v primeru pridobljenega znanstvenega naslova magistra znanosti ali doktorja znanosti. V takem primeru meni, da bi morali biti v novem postopku objavljeni le tisti pogoji, ki jih za zasedbo navedenega delovnega mesta določa ZTFI upoštevajoč prakso Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije, kot izhaja iz sklepa št. 10051-44//2007/2 z dne 21. 7. 2007. Imenovani kandidat je tedaj izrazil tudi mnenje, da se mora tožena stranka opredeliti tudi do vprašanja, ali stališče navedene komisije velja le v primeru, ko je bil javni natečaj pomanjkljiv ali tudi v primeru, ko so bili poleg zakonskih dodani še nekateri drugi pogoji, kot v zadevnem javnem natečaju, objavljenem v Uradnem listu RS št. 5/08 z dne 18. 1. 2008, pri čemer gre za razliko med besedilom javnega natečaja in dikcijo ZTFI. Imenovani je navedel, da izpolnjuje tako pogoj skrajšanih delovnih izkušenj v skladu z besedilom citiranega javnega natečaja, kot tudi pogoj 10 let delovnih izkušenj v skladu z ZTFI, kar je podrobno pojasnjeno v njegovi pisni izjavi. Po njegovem mnenju pri tem tako sploh ne bi bilo treba upoštevati dela, ki ga je opravljal za podjetje G. d.o.o. in za katerega je dejansko opravljal različna dela, od skladiščenja preko uvoza do izterjave, pri čemer je izpostavil, da mu ni znano, zakaj je prejšnja posebna natečajna komisija sploh vztrajala pri upoštevanju njegovih delovnih izkušenj v podjetju G. d.o.o. Po vpogledu dokumentacije je tožena stranka ugotovila, da se v skladu s 13. točko 6. člena ZJU za delovne izkušnje štejejo tudi delovne izkušnje, ki jih je javni uslužbenec pridobil z opravljanjem del na delovnem mestu, za katero se zahteva za eno stopnjo nižja izobrazba, razen pripravništva v eno stopnjo nižji izobrazbi, poleg tega pa se kot delovne izkušnje upošteva tudi delo na enaki stopnji zahtevnosti, kot je delovno mesto, za katero oseba kandidira. Delovne izkušnje se dokazujejo z verodostojnimi listinami, iz katerih sta razvidna čas opravljanja dela in stopnja izobrazbe. V 484. člena ZTFI je med pogoji za zasedbo direktorja ATVP med drugimi pogoji določen pogoj, da mora imeti kandidat najmanj 10 let delovnih izkušenj, medtem ko je v besedilu javnega natečaja, objavljenega 18. 1. 2008 v Uradnem listu RS, št. 5/08 bilo določeno, da se zahtevane delovne izkušnje skrajšajo za eno tretjino v primeru, da ima kandidat univerzitetno izobrazbo z magisterijem znanosti ali doktoratom znanosti. Pravna podlaga za slednje določilo je četrti odstavek 54. člena Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Uredba, Uradni list RS, št. 58/03 in nadaljnji). Tožena stranka je pri svoji odločitvi upoštevala, da se določila citirane Uredbe ne uporabljajo za javne agencije, takšno stališče pa je zavzelo tudi Upravno sodišče RS v citirani sodbi U 2031/2008 z dne 5. 11. 2009, tako da velja le pogoj 10 let delovnih izkušenj, določen v 484. členu ZTFI, ki mu je tožena stranka v celoti sledila. Pri tem ugotavlja, da je imel imenovani na dan objave javnega natečaja 10 let, 5 mesecev in 16 dni delovnih izkušenj, kar pomeni, da zahtevani pogoj najmanj 10 let delovnih izkušenj iz 484. člena ZTFI izpolnjuje glede na delovne izkušnje, ki jih je pridobival v podjetju E. d.o.o. Ljubljana, ki se je dne 5. 1. 2006 preimenovalo v podjetje F. d.o.o., v kateri je bil imenovani kandidat od 23. 7. 1998 dalje oseba, pooblaščena za zastopanje, kot je razvidno iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, Oddelka za gospodarsko sodstvo z dne 8. 12. 2004, iz katerega je razvidno, da je bil imenovani tudi eden od ustanoviteljev omenjenega podjetja. Iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra do 31. 1. 2008 pa je med drugim razvidno, da je imenovani kot družbenik izstopil iz podjetja F. d.o.o. dne 6. 4. 2006 in da je istega dne tudi prenehal biti njegov direktor. Iz navedenih podatkov sodnega registra je razvidno, da je bil imenovani kandidat pooblaščen za direktorja dne 23. 7. 1998 in da je bilo pooblastilo vpisano 26. 8. 1998 ter da je pooblastilo prenehalo 6. 4. 2006. Ker je imenovani na Ekonomski fakulteti v Ljubljani diplomiral dne 15. 9. 1998 in je takrat pridobil univerzitetno izobrazbo, je tožena stranka upoštevala kot relevantno le obdobje od 15. 9. 1998 do 6. 4. 2006. Pri tem je šlo za dve obdobji, in sicer obdobje, ko je imenovani kandidat opravljal izključno naloge direktorja navedenega podjetja in obdobje, ko je bil zaposlen na Ministrstvu za finance za polni delovni čas, hkrati pa je v navedenem podjetju opravljal še dopolnilno delo. Pri tem ugotavlja, da je imenovani kandidat opravljal izključno naloge direktorja omenjenega podjetja v obdobjih od 15. 9. 1998 do 15. 10. 1999, to je 1 leto in 1 mesec, nato pa še 3 mesece po prenehanju delovnega razmerja na Ministrstvu za finance, to je od 6. 1. 2006 do 6. 4. 2006, vse skupaj 1 leto in 4 mesece. Poleg tega pa je v času trajanja delovnega razmerja za polni delovni čas na Ministrstvu za finance opravljal še dopolnilno delo v omenjenem podjetju, kot je definirano v 146. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/02 in nadaljnji), po katerem sme delavec, ki dela polni delovni čas, izjemoma skleniti pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom z drugim delodajalcem, vendar največ za osem ur na teden. Ob sklicevanju na stališča pravne teorije in prakse, da dopolnilno delo pomeni pridobivanje delovnih izkušenj, saj izhaja iz nekega drugega, posebej sklenjenega delovnega razmerja in se tako jasno loči od dela preko polnega delovnega časa oziroma tako imenovanih nadur, kjer dela in naloge izhajajo iz že obstoječega delovnega razmerja, je tožena stranka upoštevala, da je v času, ko je imel imenovani kandidat sklenjeno delovno razmerje za polni delovni čas v Ministrstvu za finance, to je od 15. 10. 1999 do 6. 1. 2006, šlo tudi za obdobje dopolnilnega dela v navedenem podjetju, in sicer v obsegu 1/5, kar glede na obdobje 6 let, 2 meseca in 22 dni navedeno dodatno pomeni 14 mesecev. To ob upoštevanju delovnih izkušenj v navedenem podjetju, na Ministrstvu za finance in v javnem podjetju D., in sicer v obdobju od 25. 4. 2006 do 18. 1. 2008, to je 1 leto, 8 mesecev in 24 dni, predstavlja podlago za ugotovitev izpolnjevanja zahtevanega pogoja najmanj 10 let delovnih izkušenj iz 484. člena ZTFI. Ker je Upravno sodišče s citirano sodbo U 2031/2008 z dne 5. 11. 2009 razveljavilo predhodni sklep tožene stranke z dne 18. 8. 2008 zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zgolj v delu, ki se nanaša na izpolnjevanje zakonskega pogoja 10 let delovnih izkušenj, tožena stranka v ponovljenem postopku imenovanega kandidata ni ponovno ocenjevala po Standardih strokovne usposobljenosti, Merilih za izbiro in metodah preverjanja usposobljenosti uradnikov na položajih v državni upravi, ki jih je določil Uradniški svet na svoji 2. seji 26. 8. 2003, ampak je upoštevala dosežene ocene iz dosedanjega posebnega natečajnega postopka in na tej podlagi sprejela svojo odločitev.

Tožnik uvodoma kronološko podrobno opisuje dosedanji potek postopka v obravnavani sporni zadevi in tožbo obširno utemeljuje ob sklicevanju na 1. točko prvega odstavka v povezavi s šestim odstavkom 65. člena ZJU ter na 13. točko 6. člena ZJU in 24. člen Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest ATVP. Svoj pravni interes utemeljuje sklicujoč se na tretji odstavek 49. člena Ustave RS, na podlagi katerega je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. V tožbi navaja podrobnejši opis sporne zadeve, v kateri je tožena stranka odločila v tretjič ponovljenem postopku po sodbah in sklepih Upravnega sodišča RS št. U 539/2008 z dne 7. 7. 2008 in U 2031/2008 z dne 5. 11. 2009. Za tožnika gre v izpodbijanem sklepu za nerazumljivo in zgolj navidezno upoštevanje stališč sodišča ob jasni zakonski določbi, o tem, kaj so relevantne delovne izkušnje. Tožnik meni, da A.A. ne izpolnjuje natečajnih in zakonskih pogojev glede predpisanih najmanj 10 let delovnih izkušenj, zato tudi meni, da je posledično izpodbijani sklep nezakonit. Po mnenju tožnika se pravno relevantne delovne izkušnje lahko pridobivajo „izključno v delovni dobi“ upoštevajoč določilo 13. točke 6. člena ZJU v povezavi s šestim odstavkom 10. člena ZJU, medtem ko naj bi tožena stranka pri imenovanem kandidatu upoštevala „izkušnje iz dobe, v kateri kandidat ni bil v delovnem razmerju“ ter s tem kršila materialni zakon in posledično nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Očita ji tudi kršitev pravil upravnega postopka, zlasti prvega odstavka 214. člena ZUP, ker meni, da gre pri izpodbijanem sklepu za upravno odločbo, ki ji očita popolno neobrazloženost odločitve in jo označuje za arbitrarno, samovoljno, pravno nerazumljivo in logično protislovno. Glede za tožnika spornega pogoja delovnih izkušenj kandidata A.A. je za tožnika odločilno vprašanje, ali gre za delovne izkušnje enake zahtevnosti, kot je delo direktorja ATVP, za kar po prepričanju tožnika ne gre pri doseženih delovnih izkušnjah kandidata A.A. Tožnik namreč meni, da je po zahtevnosti neprimerljiva funkcija direktorja ATVP s funkcijo direktorja gospodarske družbe F. d.o.o., ki jo označuje za mikro d.o.o. brez zaposlenih in brez upoštevne dejavnosti, kjer po podatkih kandidatove delovne knjižice imenovani ni bil v delovnem razmerju oziroma ni bil zaposlen, niti ni imel sklenjene nikakršne pogodbe o zaposlitvi oziroma o dopolnilnem (eno petinskem) delu. Sodišču v tožbenem zahtevku predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena ZUS-1 vložila odgovor na tožbo, v katerem izpostavlja posamezne dejanske in pravne razloge v obrazložitvi izpodbijanega sklepa v povezavi s posameznimi tožbenimi ugovori ter podrobno odgovarja na tožbene navedbe, sodišču pa predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Stranka z interesom A.A., ki mu je sodišče na podlagi prvega odstavka 19. člena ZUS-1 v povezavi s prvim odstavkom 38. člena ZUS-1 v vednost posredovalo kopijo tožbe in odgovora tožene stranke na tožbo kot stranki, ki bi ji bila odprava izpodbijanega upravnega akta lahko v neposredno škodo, v svojem odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo zavrže kot prepozno, podrejeno pa, da jo zavrne kot neutemeljeno iz razlogov, ki jih šteje za relevantne in jih podrobneje navaja v nadaljevanju. Izpostavlja, da so Navodila Ministrstva za javno upravo z dne 24. 8. 2007 za konkretni primer nerelevantna, ker v javnem natečaju niso bila navedena. Kot pravno zmotno označuje stališče tožnika v zvezi s 13. točko 6. člena ZJU, ki ne govori o delovnem razmerju, temveč se nanaša na opravljeno delo, ne glede na pravno podlago tega dela, ki pa ni samo pogodba o zaposlitvi (delovno razmerje), ampak tudi pogodba o delu, avtorska pogodba, mandatna pogodba, pa tudi družbena pogodba (ustanovitveni akt) gospodarske družbe, ki daje podlago (upravičenje in dolžnost) opravljati neko delo. Posebna natečajna komisija je pravilno upoštevala poleg delovne dobe, vpisane v njegovo delovno knjižico, tudi njegove delovne izkušnje z opravljanjem del direktorja družbe F. d.o.o., kot „delo na enaki stopnji zahtevnosti, kot je delovno mesto, za katero oseba kandidira“ v skladu s 13. točko 6. člena ZJU, pri čemer je tudi relevantna dejstva pravilno ugotovila, njen sklep pa je podprt tudi z verodostojnimi listinami. Pri tem izpostavlja, da ne gre za dvojno štetje delovnih izkušenj, kar zmotno navaja tožnik, in da izpodbijani sklep vsebuje vsa potrebna dejstva in dokaze, na katerih temelji odločitev, ki je razumljivo predstavljena in podprta z ustrezno pravno podlago. Za oba kandidata so veljali enaki pogoji in za oba je postopek potekal na enak način, za oba je bilo tudi ugotovljeno, da izpolnjujeta pogoje in sta primerna za položaj direktorja ATVP. Zato je neutemeljeno zatrjevanje tožnika, da je bil v postopku neenako obravnavan, njegove navedbe o favoriziranju enega kandidata pa nerazumljive.

Tožnik v pripravljalnih vlogah z dne 21. 5. 2010 in 23. 6. 2010 vztraja pri tožbi in tožbenih razlogih ter nasprotuje navedbam tožene stranke in stranke z interesom v njunih odgovorih na tožbo.

Sodišče je v obravnavani sporni zadevi že odločalo in je tožbo s sklepom I U 425/2010 z dne 28. 2. 2011 zavrglo kot prepozno vloženo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, vendar je Vrhovno sodišče RS navedeni sklep po pritožbi tožnika razveljavilo s svojim sklepom I Up 254/2011 z dne 1. 12. 2011 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, ker je glede na konkretne okoliščine obravnavane sporne zadeve presodilo, da je bila tožba pravočasno vložena v okviru tridesetdnevnega zakonskega roka za vložitev tožbe na podlagi šestega odstavka 65. člena ZJU, šteto od datuma 8. 3. 2010, ko je tožnik vpogledal v spise predmetne zadeve in se seznanil z izpodbijanim sklepom, izdanim v ponovnem postopku po sodbi in sklepu upravnega sodišča U 2031/2008 z dne 6. 11. 2009 (pred tem pa U 539/2008 z dne 7. 7. 2008).

Tožba ni utemeljena Že ko je v obravnavani zadevi odločalo prvič, je sodišče ugotovilo, da je v tem primeru sporno, ali izbrani kandidat A.A. izpolnjuje zakonske in razpisne pogoje glede zahtevanih najmanj 10 let delovnih izkušenj. To vprašanje pa je, glede na navedbe strank v tožbi in odgovorih na tožbo, sporno med strankami tudi v sedaj obravnavanem primeru. Navedeni pogoj izhaja tako iz določil ZJA, ki med drugim za direktorja javne agencije predpisuje najmanj visoko strokovno izobrazbo in najmanj 10 let delovnih izkušenj (19. člen), kot tudi iz določil ZTFI, ki kot lex specialis za direktorja ATVP med drugim predpisuje univerzitetno izobrazbo pravne ali ekonomske smeri in najmanj 10 let delovnih izkušenj (484. člen). Na podlagi določbe 21. člena ZJA se javni natečaj za imenovanje direktorja javne agencije izvede na podlagi določb zakona, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev (ZJU). Delovne izkušnje in delovna doba pa sta opredeljena v 6. členu ZJU. S citirano sodbo in sklepom št. U 539/2008 in U 2031/2008 je sodišče ob smiselni uporabi petega odstavka 65. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 65. člena ZJU tožbi ugodilo in na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 kot nezakonit razveljavilo tako sklep posebne natečajne komisije, kot tudi odločbo Vlade RS, s katero je bil A.A. na predlog ministra, pristojnega za finance, imenovan na položaj direktorja ATVP, ki je temeljila na navedenem sklepu, in zadevo (dvakrat) vrnilo posebni natečajni komisiji v ponoven postopek.

Sodišče je že pri svojem prvem odločanju na podlagi tedaj predloženega upravnega spisa namreč ugotovilo, da je natečajna komisija po predhodno opravljenem izbirnem postopku ocenila na podlagi določb Standardov, da oba kandidata (H.H. in A.A.), izpolnjujeta navedene pogoje ter sta primerna za položaj direktorja ATVP; na podlagi poročila natečajne komisije št. 0131-72/2007/32 z dne 22. 2. 2008 je minister za finance za položaj direktorja ATVP izbral A.A. in dne 26. 2. 2008 podal predlog, št. 1001-13/2008/1, s katerim je predlagal Vladi RS, da A.A. imenuje na položaj direktorja ATVP za dobo 5 let z možnostjo ponovnega imenovanja, ki mu je Vlada RS sledila in z dnem 1. 4. 2008 imenovala A.A. za direktorja ATVP, iz česar izhaja, da sta bila sklepa natečajne komisije, s katerima je ta ugotovila, da oba kandidata izpolnjujeta standarde strokovne usposobljenosti za položaj direktorja ATVP podlaga za odločitev Vlade RS o imenovanju. Posebna natečajna komisija je v izbirnem postopku ob upoštevanju Standardov na podlagi predloženih referenc in dokazil ocenila kakovost delovnih izkušenj, kjer je kandidat A.A. dobil oceno ustrezno. Sodišče je v citirani sodbi št. U 539/2008 zavzelo tudi materialno pravno stališče, da se pri presoji delovnih izkušenj kandidatov v obravnavanem spornem primeru ne more uporabiti Navodilo Ministrstva za javno upravo, št. 007-1612/2007/1 z dne 24. 8. 2008, saj citirano Navodilo ne velja za javne agencije, ATVP pa je nedvomno pravno-organizacijska oblika javne agencije. Poleg navedenega so pogoji za imenovanje direktorja ATVP taksativno navedeni v določbi 484. člena ZTFI, delovna doba in delovne izkušnje pa so opredeljene v določbi 6. člena ZJU in jih na podlagi Navodila, kljub upoštevanju proste presoje o izpolnjevanju pogojev delovnih izkušenj, ki je v pristojnosti natečajne komisije, ni možno širše interpretirati oziroma interpretirati v nasprotju z določbami ZTFI. Ustreznost delovnih izkušenj v okviru proste presoje lahko posebna natečajna komisija presoja upoštevaje vsebino in zahtevnost dela, ki naj bi ga kandidat za položaj direktorja ATVP opravljal, vendar pa je diskrecija omejena zgolj na ugotovitev ali kandidat izpolnjuje zakonsko določene pogoje za direktorja ATVP.

Na podlagi določila četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 je pristojni organ pri ponovnem odločanju v postopku pred izdajo novega upravnega akta po citirani sodbi sodišča U 2031/2008 z dne 5. 11. 2009 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Tej zakonski zahtevi je posebna natečajna komisija, ko je v obravnavanem primeru ponovno odločila z uvodoma navedenim sklepom z dne 18. 1. 2010, po presoji sodišča zadostila, saj je upoštevala tako pravno mnenje sodišča kot njegova materialno pravna stališča glede ugotavljanja izpolnjevanja spornega pogoja, ki ga zakon, med drugim, določa za imenovanje direktorja ATVP z določilom 2. točke 484. člena ZTFI. V konkretnem primeru je namreč natečajna komisija v izpodbijanem sklepu, kot je predhodno povzet, v skladu z napotki sodišča v sodbi U 2031/2008 z dne 5. 11. 2009 v vsebino svoje obrazložitve zajela tudi navedbe stranke (z interesom) oziroma izbranega kandidata A.A. o dejstvih upoštevaje določilo 1. točke prvega odstavka 214. člena ZUP in tudi ugotovljeno dejansko stanje v celoti in vse dokaze, na katerega je le-to oprto v smislu 2. točke prvega odstavka 214. člena ZUP, prav tako pa tudi razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP) in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev (5. točka prvega odstavka 214. člena ZUP) v zvezi z njenim zaključkom, da izbrani kandidat izpolnjuje zakonski pogoj 10 let delovnih izkušenj iz 2. točke 484. člena ZTFI v povezavi s 13. točko 6. člena ZJU, s čimer je določen tudi vsebinski okvir ugotavljanja dejanskega stanja oziroma pravno relevantnih dejstev (in dokazov, s katerimi se ta dejstva dokazujejo). Delovne izkušnje se dokazujejo z verodostojnimi listinami, ki jih je v izpodbijanem sklepu natečajna komisija dokazno ocenila v skladu z določilom 4. stavka 13. točke 6. člena ZJU, ker gre za dokaze o izkazovanju delovnih izkušenj izbranega kandidata, doseženih izven delovne dobe v delovnem razmerju v smislu določila 10. točke 6. člena ZJU. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da v izpodbijanem sklepu natečajna komisija v skladu z določili prvega odstavka 214. člena ZUP v skladu s podatki v listinah predloženega upravnega spisa in javno dostopnih podatkov v javnih knjigah oziroma evidencah obrazloženo navaja, da je ugotovila, da izbrani kandidat izpolnjuje zakonski pogoj glede 10 let delovnih izkušenj. Poleg tega obrazložitev izpodbijanega sklepa vsebuje relevantno dejansko stanje, kot tudi dejstva in razloge za presojo natečajne komisije glede na sporni zakonski pogoj iz 2. točke 484. člena ZTFI, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov, da izbrani kandidat A.A. izpolnjuje zakonski pogoj, da ima vsaj 10 let delovnih delovnih izkušenj.

Sodišče po navedenem zavrača vse tožbene ugovore kot neutemeljene. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu, kot je predhodno povzet, pravilna in zakonita, sodišče pa se strinja tudi z razlogi, ki jih sodišče v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 na tem mestu ne ponavlja, saj jih je v svoji obrazložitvi izčrpno in sistematično navedla tožena stranka ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča in njegovih stališč, ki zadevajo postopek, izraženih v pravnomočni sodbi U 2031/2008 z dne 5. 11. 2009. Izrek o stroških temelji na določilu četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka v primeru, kot je obravnavani, če sodišče tožbo zavrne.