Jedro

Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni določeno kaj drugega. Kasnejša izstavitev računa s strani toženca na pričetek teka zastaralnega roka ne more vplivati. S tem bi bil izničen namen instituta zastaranja, ki je v pravni varnosti udeležencev obligacijskega razmerja in v nasprotju s prepovedjo podaljševanja zastaralnega roka.

V pravni teoriji, ki ji sodna praksa sledi, je zavzeto stališče, da v primeru, če dolžnik pri pripoznavi določi višino dolga, velja pripoznava le do te višine. Tožnik je res pripoznal tožbeni zahtevek v znesku 300.000,00 SIT (sedaj 1.251,87 EUR), ker pa je ta znesek od tožnika že prejel in tožnik v tem delu povračila posojila ne zahteva, pripoznava zastarane obveznosti na (ne)utemeljenost nasprotnega tožbenega zahtevka ne vpliva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek toženca po nasprotni tožbi, da mu tožnik v 15 dneh plača 1.862,16 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.8.2003 do plačila.

Zoper sodbo se je toženec pravočasno pritožil. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev nasprotnemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve drugemu sodniku prvostopenjskega sodišča. V obrazložitvi pritožbe opozarja, da z vmesno sodbo sodišče odloči o temelju tožbenega zahtevka. Iz izreka izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče izdalo delno sodbo, saj je odločalo o zahtevku tožene stranke tako po temelju kot po višini. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je tožbeni zahtevek toženca zastaral. V obravnavanem primeru ne gre za gospodarsko pogodbo v smislu 13. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), zato velja petletni in ne triletni zastaralni rok. Obveznost za plačilo nastane v trenutku, ko je znana višina obveznosti in dogovorjen čas za plačilo. V konkretni pravdi je to nedvomno leto 2003, saj sta se stranki očitno dogovorili, da bo tožnik opravljeno delo plačal po izstavitvi računa. Da je bilo plačilo pogojevano z izstavitvijo računa, izhaja iz navedb tožnika, da je toženca pozval k izstavitvi računa. O tem izpodbijana sodba nima razlogov. Ker je toženec račun izstavil v letu 2003, v času vložitve tožbe njegov zahtevek ni zastaral. Nadalje opozarja, da je tožnik pripoznal svoj dolg, saj je s tožbenim zahtevkom pobotal svojo terjatev s terjatvijo toženca. Pripoznava dolga je lahko tudi posredna. Za pretrganje zastaranja zadošča priznanje dolga že po temelju, brez določitve višine zneska. Zakon določa, da je po nastopu zastaranja ponovno mogoče zahtevati izpolnitev obveznosti. Pisna pripoznava, ki se šteje za odpoved zastaranju, je enostransko izjava volje. Tožena stranka je med pravdo izpostavila, da je tožeča stranka z vložitvijo tožbe smiselno pripoznala opravljena dela, da pa je treba ugotoviti dejansko vrednost opravljenih del, saj jih je tožeča stranka sama ocenila na vrednost, s katero je pobotala svoj zahtevek do tožene stranke. Do teh navedb se sodišče v sodbi ni opredelilo. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo tudi s tem, ko ni uporabilo določbe 341. čl. OZ. Sodišče je navedlo, da ima 341. čl. OZ zgolj akcesorno naravo, glede na dejstvo, da prvotna zaveza, ki naj bi nastala napram toženi stranki, po mnenju sodišča ni veljavna. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka po 14. čl. ZPP (verjetno 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP), saj pri tem ni navedlo, katero prvotno zavezo ima v mislih, prav tako pa ni pojasnilo, kaj pomeni, da prvotna zaveza ni veljavna. Z navedbami v tožbi se je tožnik odpovedal zastaranju in se na zastaranje ne more več sklicevati.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je obseg opravljenih del toženca nesporen do vrednosti 835,00 EUR za izkop vodnjaka in polovico tega za položitev estrihov. Za vsoto teh zneskov tožnik ni terjal vrnitve posojila. Toženec je na prvi glavni obravnavi decidirano navedel, da so bila dela opravljena pred prejetim posojilom tožnika v aprilu 2000. Zato se je tožnik odpovedal zaslišanju dveh predlaganih prič, s katerim bi dokazoval čas oprave toženčevih del. Od tega je preteklo več kot pet let, kar je najdaljši splošni zastaralni rok pred vloženo nasprotno tožbo. Zastarani so vsi zahtevki. Čas izvršenih del je toženec na naslednji obravnavi premaknil v leto 2005 ali celo 2006, kar je prej posledica njegove zmedenosti kot resničnosti. Toženec tudi ni navedel nobenega razumnega razloga, čemu je račun izdal s tolikšno časovno zamudo. S tem ni mogel podaljšati kogentnih zastaralnih rokov (II Ips 619/2006). Izrek izpodbijane sodbe ustreza izreku vmesne sodbe, saj vsebuje ugotovitev, da toženčev zahtevek iz nasprotne tožbe nima temelja. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe ne presega 2.000,00 EUR zato je sodbo, po določbi 1. odst. 458. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), mogoče izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče odločilo z delno in ne vmesno sodbo, saj je o tožbenem zahtevku toženca iz nasprotne tožbe v celoti odločilo. Ker je izdalo zavrnilno sodbo, gre za končno sodbo in ne za odločitev o temelju zahtevka, o katerem sodišče odloči z vmesno sodbo (glej 2. odst. 314. in 1. odst. 315. čl. ZPP). Napačno poimenovanje sodbe pa na vsebino izpodbijane odločitve ni vplivalo, saj je predmet pritožbene presoje odločitev sodišča prve stopnje, ki jo vsebuje izrek sodbe.

Pritožbi je treba pritrditi tudi v delu, ki opozarja, da pri odločanju o utemeljenosti ugovora zastaranja ni mogoče uporabiti določbe 349. čl. OZ, ki določa 3-letni zastaralni rok za terjatve iz gospodarskih pogodb. Pravilno pritožba opozarja, da pravnega razmerja med tožnikom in tožencem ni mogoče opredeliti za gospodarsko pogodbo v smislu določbe 2. odst. 13. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) in tudi ne v smislu 2. odst. 25. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženčeva terjatev zastarana, tudi ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka, napačna pravna opredelitev pogodbe na vsebino izpodbijane odločitve ni vplivala.

Kot je bilo že pojasnjeno, v sporih majhne vrednosti ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora zoper pravilnost ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je zato presojo pravilnosti uporabe materialnega prava oprlo na dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Odločilnega pomena je ugotovljeno dejstvo, da so bila dela, katerih plačilo zahteva toženec z nasprotno tožbo, izvedena v letih 1985 in 1986. Nasprotna tožba je bila vložena 22.6.2005 torej že po izteku splošnega zastaralnega roka. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno opozorilo na določbo 336. čl. OZ, po kateri zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni določeno kaj drugega. Kasnejša izstavitev računa s strani toženca na pričetek teka zastaralnega roka ne more vplivati. S tem bi bil izničen namen instituta zastaranja, ki je v pravni varnosti udeležencev obligacijskega razmerja in v nasprotju s prepovedjo podaljševanja zastaralnega roka (339. čl. OZ, tako tudi II Ips 619/2006). Pritožba sicer pravilno opozarja na določbo 364. čl. OZ o pripoznavi dolga, ki povzroči pretrganje zastaranja, vendar pa si določbo napačno razlaga. Res je tožnik v tožbi, s katero je od toženca uveljavljal vrnitev danega posojila, katerega prejem toženec priznava, navedel, da za delo, ki ga je zanj opravil toženec, priznava znesek takratnih 300.000,00 SIT. V pravni teoriji, ki ji sodna praksa sledi, je zavzeto stališče, da v primeru, če dolžnik pri pripoznavi določi višino dolga, velja pripoznava le do te višine (glej Obligacijski zakonik s komentarjem, 2 knjiga, GV založba 2003, stran 501). Tožnik je res pripoznal tožbeni zahtevek v znesku 300.000,00 SIT (sedaj 1.251,87 EUR), ker pa je ta znesek od tožnika že prejel in tožnik v tem delu povračila posojila ne zahteva, pripoznava zastarane obveznosti na (ne)utemeljenost nasprotnega tožbenega zahtevka, ne vpliva.

Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani in tudi ne tisti, na katerih obstoj mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Ker gre za delno sodbo je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (164. čl. ZPP).