Jedro

Pristojna organa iz prvega odstavka 158. člena ZKP lahko kakršnakoli policijska pooblastila z namenom preiskovanja kaznivih dejanj, izvršenih v Slovenski vojski ali v ministrstvu, pristojnem za obrambo, izvršujeta le v primeru oziroma do trenutka, ko ima domnevni storilec (še) v času izvajanja teh pooblastil status vojaške osebe ali civilne osebe, zaposlene v Slovenski vojski oziroma drugega delavca, zaposlenega na obrambnem področju oziroma osebe, napotene na misijo v tujini.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Brežicah je s sklepom iz spisa izločilo vse dokaze, listine in dele listin, ki jih je v predkazenskem postopku zoper obdolženega A. A. zaradi kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) pridobila Specializirana enota vojaške policije (v nadaljevanju: Vojaška policija). Odločilo je, da se po pravnomočnosti sklepa izločene listine oziroma deli listin zaprejo v poseben ovitek in se hranijo ločeno od drugih spisov. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o izločitvi dokazov je vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, in sicer kršitve 18. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z 8. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, 158. člena ZKP v zvezi s 65. členom Zakona o obrambi (ZObr) in v zvezi s 14. točko 5. člena ZObr, ter kršitev drugega odstavka 435. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi, „da je bil prekršen zakon“.

3. Na zahtevo je odgovoril obdolženčev zagovornik Borut Markošek, odvetnik v Zagorju ob Savi, ki očitkov in navedb vrhovnega državnega tožilca ne sprejema. V utemeljitvi odgovora se sklicuje na razloge izpodbijanega pravnomočnega sklepa, ki jim v celoti sledi, posebej pa izpostavlja po njegovem mnenju nezakonitost izvedbe hišne preiskave. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne „in ugotovi, da sta bila prekršena ZKP in ZObr“.

B-1.

4. Zahteva je vložena zoper t.i. drugo odločbo iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zoper katero, in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, je to izredno pravno sredstvo dopustno vložiti le po pravnomočno končanem kazenskem postopku in le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Kazenski postopek zoper obdolženca je bil pravnomočno končan na podlagi sklepa o ustavitvi kazenskega postopka z dne 14. 7. 2020. Izpolnjen je tudi vsebinski pogoj za odločanje o zahtevi, saj postavlja pomembni pravni vprašanji, na kateri sodna praksa še ni dala odgovora, in sicer: i) razmejitev pristojnosti med policijo in Vojaško policijo v predkazenskem postopku, ter ii) dopustnost dokazov v sodnem kazenskem postopku, ki jih je v predkazenskem postopku (morebiti) izven svoje pristojnosti pridobila Vojaška policija.

B-2.

5. Obtožni predlog je obdolžencu očital storitev kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1, saj naj bi si kot stotnik Slovenske vojske v zvezi z zaposlitvijo pri Ministrstvu za obrambo protipravno prilastil (vzel in do prenehanja delovnega razmerja ne vrnil) dlančnik Apple iPad, nosilec zanj ter pilotski kovček Samsonite v skupni vrednosti 1.138,76 EUR, kar je prejel kot materialna tehnična sredstva za delo v Slovenski vojski kot pilot. Po ugotovitvah nižjih sodišč, kar sprejema tudi Vrhovno sodišče, je bil obdolženec v času domnevne storitve kaznivega dejanja kot stotnik Slovenske vojske, torej častnik, ki je opravljal vojaško službo pilota, vojaška oseba, kot jo opredeljuje ZObr1. Navedena opredelitev statusa vojaške osebe je upoštevna tudi po ZKP, saj je ta v pomenu izrazov (144. člen) posebej ne opredeljuje, medtem ko ZObr kot področni zakon ureja med drugim organizacijo in obseg vojaške obrambe države.

6. Kadar pa so podani razlogi za sum, da je kaznivo dejanje v Slovenski vojski ali v ministrstvu, pristojnem za obrambo, storila vojaška oseba ali civilna oseba, zaposlena v Slovenski vojski oziroma drug delavec, zaposlen na obrambnem področju oziroma oseba, napotena na misijo v tujini, ima z zakonom določen pristojni organ v ministrstvu, pristojnem za obrambo, pooblastila policije v predkazenskem postopku, ki jih določa ta zakon (prvi odstavek 158. člena ZKP). Policijska pooblastila za preiskovanje kaznivih dejanj v Slovenski vojski in na ministrstvu, pristojnem za obrambo, imata po ZObr dva organa, in sicer kriminalistični oddelek Obveščevalno varnostne službe Ministrstva za obrambo (OVS) ter Vojaška policija, čeprav ne v enakem obsegu. OVS ima pri preprečevanju, odkrivanju in preiskovanju kaznivih dejanj na obrambnem ministrstvu in v Slovenski vojski (vsa) pooblastila, kot jih zakon določa za policijo (drugi in tretji odstavek 34. člena ZObr), medtem ko so pristojnosti Vojaške policije bistveno bolj omejene. Omejitve, ki veljajo za Vojaško policijo, so naslednje: i) preiskuje lahko kazniva dejanja v vojski, za katera je predpisana denarna kazen ali kazen zapora do treh let (prvi odstavek 65. člena ZObr); ii) v zvezi s preprečevanjem, preiskovanjem in odkrivanjem kaznivih dejanj v vojski lahko opravlja določena opravila (prvi odstavek 65. člena ZObr), ki so taksativno našteta, in sicer med drugim lahko pod pogoji, ki so predpisani za policijo, vabi, privede, zaseže predmete, zbira obvestila in od oseb zahteva podatke (prvi odstavek 66. člena ZObr); iii) te pravice in pooblastila lahko uporablja le v objektih in okoliših, ki so posebnega pomena za obrambo, na območju tabora, če je enota ali zavod izven vojašnice oziroma zoper vojaške osebe (prvi odstavek 67. člena ZObr).

7. Ali za pristojnost teh organov pri izvedbi predkazenskega postopka zadošča že, da ima domnevni storilec kaznivega dejanja status vojaške ali civilne osebe iz prvega odstavka 158. člena ZKP v času storitve kaznivega dejanja, ali pa je nujno, da je ta status za domnevnega storilca kaznivega dejanja podan tudi v času uporabe policijskih pooblastil za preiskovanje kaznivega dejanja, iz navedene določbe ni nedvoumno razvidno. Gre pa za navezno okoliščino, ki za pristojnost OVS in Vojaške policije pri odkrivanju in preiskovanju kaznivih dejanj predstavlja procesno predpostavko. Kakor v obravnavani zadevi, se lahko namreč zgodi, da vojaška oseba, ki naj bi kaznivo dejanje „znotraj“ Slovenske vojske ali ministrstva, pristojnega za obrambo, storila prav v tem svojstvu, tak status po domnevni izvršitvi kaznivega dejanja izgubi. Tako se je predkazenski postopek zoper obdolženega A. A. začel šele potem, ko ta ni bil več zaposlen pri Ministrstvu za obrambo, pač pa pri Adrii Airways2, in ni bil več oseba iz prvega odstavka 158. člena ZKP, tj. niti vojaška oseba niti civilna oseba, zaposlena v Slovenski vojski oziroma drug delavec, zaposlen na obrambnem področju oziroma oseba, napotena na misijo v tujini. Kljub temu je preiskovalna dejanja oziroma celoten predkazenski postopek izvedla in dokaze zbrala Vojaška policija. V konkretnem primeru je predkazenski postopek stekel takoj za tem, ko se je ob prenehanju službovanja obdolženca v Slovenski vojski odkrilo domnevno kaznivo dejanje, sprejeti pa je treba razlago, ki velja za situacije, ko se razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, pojavijo bistveno po tistem, ko domnevni storilec več nima statusa iz prvega odstavka 158. člena ZKP. Ker je jezikovna razlaga določbe prvega odstavka 158. člena ZKP pomensko odprta, je treba za izluščenje njene prave vsebine poseči po drugih razlagalnih metodah.

8. Obramba države pred zunanjo vojaško agresijo in drugimi nasilnimi posegi tujih oboroženih sil zoper njeno neodvisnost, samostojnost in ozemeljsko celovitost je vrednota ustavnega pomena. Obramba države se tako zagotavlja z obrambnim sistemom, ki ga sestavljata vojaška in civilna obramba. Obramba države zahteva strateško in programsko zasnovo za razvoj in pripravo temeljnih razvojnih in usmerjevalnih ciljev nacionalne varnosti; med trajne življenjske interese Republike Slovenije namreč sodita „ohranitev neodvisnosti, suverenosti in ozemeljske celovitosti države ter ohranitev nacionalne identitete, kulture in samobitnosti slovenskega naroda tako znotraj mednarodno priznanih meja RS kot v zamejstvu in po svetu“3. Slovenska vojska je kot profesionalna specializirana služba civilne države garant (vojaške) varnosti države, na obrambnem področju pa različne upravne in strokovno tehnične naloge poklicno opravljajo tudi civilne osebe. Glede na specifičnost obrambnega področja in vojske so potrebna tudi pooblastila organov znotraj Slovenske vojske v zvezi z odkrivanjem kaznivih dejanj4, zato ZObr med obrambne ukrepe uvršča tudi različne varnostne naloge na obrambnem področju, med drugim preiskovanje kaznivih dejanj (2. alineja drugega odstavka 32. člena ZObr). Kakor policija lahko tudi vojska zaradi njenih specifičnih nalog in ciljev uporablja silo oziroma strelno orožje, kar se s praktičnega vidika odraža (tudi) v obstoju Vojaške policije5. Temeljna dolžnost policije na drugi strani pa je zagotavljanje varnosti posameznikom in skupnosti, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter krepitev pravne države (drugi odstavek 1. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije – ZNPPol). Na smisel samostojnih pristojnosti organov, ki znotraj Slovenske vojske in ministrstva, pristojnega za obrambo, izvajajo pooblastila policije iz predkazenskega postopka, kaže tudi varovanje tajnosti podatkov, ki je na obrambnem, vojaškem, zunanjepolitičnem in podobnih področjih pomembna in do določene mere neizbežna družbena vrednota. Je tiste vrste vrednota, ki ima brez dvoma ustavno podlago, saj tajnost zaupnih podatkov, zlasti v primeru nastopa nekaterih groženj (npr. vojaška ogroženost, terorizem) in dokler se sama ne sprevrže v grožnjo svobodi, služi varstvu človekovih pravic in drugih temeljev ustavne ureditve6. 9. Zgodovinska metoda razlage ZKP pa zelo jasno pokaže odpravljanje posebnega vojaškega sodstva in tožilstva in s tem sistemsko omejevanje vojaških pristojnosti v kazenskem postopku7. Ustavni sistem Socialistične Republike Slovenije (SRS) oziroma Republike Slovenije (RS), temelječ na republiški Ustavi iz leta 1974 in ustavnih amandmajih iz let 1988, 1989 in 1990, sicer ni poznal (republiških) vojaških sodišč in vojaških tožilcev, je pa bilo vojaško sodstvo v rokah zvezne pristojnosti Socialistične federativne Republike Jugoslavije (SFRJ) na podlagi 221. člena8 in 236. člena9 Ustave SFRJ iz leta 1974. Tako so na podlagi Zakona o vojaških sodiščih (ZVS)10 vojaška sodišča sodila o kaznivih dejanjih vojaških oseb11 in določenih kaznivih dejanjih drugih (civilnih) oseb, ki so se nanašala na ljudsko obrambo in varnost države12, in odločala o drugih pravnih stvareh, ki so se nanašala na spore v zvezi s službo v Jugoslovanski ljudski armadi (JLA). Iz ustavne ureditve SFRJ in določb o pristojnosti vojaških sodišč izhaja, da je bilo zagotavljanje učinkovite ljudske obrambe in varnosti države kot ustavne vrednote takšnega pomena13, da je to, izhajajoč iz varstva socialistične družbene ureditve in pomena narodnoosvobodilnega boja za snovanje skupne države14, imelo za posledico tudi posebno ureditev kazenskih pristojnosti na obrambnem področju. Veljavna ustavna ureditev RS pa ni nasledila predhodnega poudarjenega pomena ločenosti kazenskih pristojnosti med obrambnim (vojaškim) področjem na eni ter civilnim življenjem na drugi strani. Vsi podsistemi civilne države, kot so sodstvo15, tožilstva, policija, notariat, odvetništvo in podobno, so civilni. Tudi nadzor nad vojsko in nad potencialnimi nevarnostmi, ki so tej instituciji lastni, država izvaja s pomočjo kazenskega prava. Kazenski postopek je v RS zamišljen kot kazenski postopek civilne države, to je kot postopek s civilisti kot nosilci ključnih pristojnosti. Vojaške osebe v ZKP v glavnem niso posebej izpostavljene, zato tudi načeloma nimajo kakšnih posebnih pristojnosti, izjemo pa predstavlja prav obravnavani 158. člen16. 10. Vrhovno sodišče sprejema stališče nižjih sodišč, da na podlagi prvega odstavka 158. člena ZKP Vojaška policija zoper civilno osebo, ki ni (več) zaposlena v Slovenski vojski oziroma na obrambnem področju, ne more izvrševati policijskih pooblastil iz predkazenskega postopka, čeprav naj bi kaznivo dejanje kot vojaška oseba (ali druga civilna oseba s posebnim statusom iz te določbe) storila v Slovenski vojski ali v ministrstvu, pristojnem za obrambo. V luči zgodovinskega razvoja takšno razlago pristojnosti preiskovalnih organov iz ZObr potrjujejo tudi nekatere določbe nekdanjega ZVS v zvezi s pristojnostjo vojaških sodišč, ki kažejo, da tudi posebna ureditev preiskovanja kaznivih dejanj na vojaškem oziroma širšem obrambnem področju ni absolutno vztrajala pri tem, da vojaške osebe procesuira zgolj in samo vojaško sodišče. Pristojnost za sojenje v vojaških zadevah je namreč v primeru, če je do pravnomočnosti obtožnice oziroma do izročitve obtožnega predloga ali zasebne tožbe vojaškemu sodišču obdolženec nehal biti vojaška oseba ali je civilna oseba nehala službovati v oboroženih silah17, imelo drugo redno sodišče (prvi odstavek 16. člena ZVS). Tudi v primeru, ko se je zaradi udeležbe civilnih oseb pri kaznivih dejanjih vojaških oseb oziroma civilnih oseb v službi v oboroženih silah porajalo vprašanje konkurence pristojnosti med vojaškimi in rednimi sodišči, zakon pristojnosti za sojenje vojaškim osebam ni v vsakem primeru podelil vojaškim sodiščem, pač pa glede na pomen različnih naveznih okoliščin enemu ali drugemu sodišču (14. in 15. člen ZVS). Zgoraj sprejeto razlago prvega odstavka 158. člena ZKP pa podpira tudi sistematična razlaga pristojnosti OVS in Vojaške policije po ZObr, ki kaže, da ta organa civilnih oseb kot storilcev kaznivih dejanj ne smeta obravnavati. Najočitnejša je omejitev (policijskih) pravic in pristojnosti Vojaške policije na uporabo v posebej za obrambo pomembnih objektih, okoliših in območjih, in zoper vojaške osebe (prvi odstavek 67. člena ZObr). Če vojaška policija v objektu ali okolišu, ki je posebnega pomena za obrambo, oziroma na območju tabora, pri kaznivem dejanju ali nepooblaščenem zadrževanju zaloti civilno osebo, o tem obvesti policijo. Zoper tako osebo lahko vojaška policija uporabi le najnujnejše ukrepe in prisilna sredstva, da jo pridrži do prihoda policije oziroma uspešno odvrne napad na moštvo, osebe ali objekte in premoženje, ki jih varuje (68. člen ZObr). Čeprav ima na drugi strani OVS pri preiskovanju kaznivih dejanj v Slovenski vojski in v obrambnem ministrstvu vsa pooblastila, kot jih zakon določa za policijo, pa je tudi pristojnost tega organa odvisna od razlage prvega odstavka 158. člena ZKP. Tako policija ali Slovensko obveščevalna varnostna agencija (SOVA) brez odlašanja obvestita OVS (le), če pri opravljanju svojih nalog ugotovita, da obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je kaznivo dejanje izvršila, ga izvršuje ali bo izvršila vojaška oseba. Policija pa pridrži do prihoda vojaške policije vojaško osebo, če jo zaloti pri kaznivem dejanju, ki ga v skladu z zakonom preiskuje OVS, ali vojaškega obveznika, ki služi vojaški rok, če ga zaloti pri kaznivem dejanju (četrti odstavek 33. člena ZObr). Vlagatelj zahteve ureditev 158. člena ZKP primerja s pooblastili t.i. Posebnega oddelka za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi, tj. policijskimi pooblastili iz 158.a člena ZKP, ko jih policisti Posebnega oddelka izvršujejo tudi glede oseb, ki so imele v času storitve kaznivega dejanja status uradne osebe, pa jim je ta status kasneje prenehal. Že nižji sodišči sta pravilno ugotovili, da ZKP tovrstne ali podobne določbe za preiskovanje vojaških in drugih oseb iz prvega odstavka 158. člena ZKP ne določa. V kazenskem procesnem pravu je uporaba zakonske analogije (določanje pravnega pravila po podobnosti z zakonom) sicer dovoljena, saj ni mogoče vnaprej predvideti vseh procesnih situacij, ki lahko nastanejo v praksi, vendar pa z vidika sistematične in zgodovinske razlage oziroma umeščenosti določbe prvega odstavka 158. člena ZKP takšne analogije prepričljivo ne podpirajo.

11. Pristojna organa iz prvega odstavka 158. člena ZKP lahko kakršnakoli policijska pooblastila z namenom preiskovanja kaznivih dejanj, izvršenih v Slovenski vojski ali v ministrstvu, pristojnem za obrambo, izvršujeta le v primeru oziroma do trenutka, ko ima domnevni storilec (še) v času izvajanja teh pooblastil status vojaške osebe ali civilne osebe, zaposlene v Slovenski vojski oziroma drugega delavca, zaposlenega na obrambnem področju oziroma osebe, napotene na misijo v tujini. Če je vojaška oseba sicer (domnevno) storila kaznivo dejanje znotraj vojske ali obrambnega ministrstva, toda v trenutku preiskovanja tega kaznivega dejanja nima več tega statusa, lahko preiskovalna dejanja v predkazenskem postopku izvaja samo še policija, organizirana znotraj Ministrstva za notranje zadeve.

12. Sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza (drugi odstavek 18. člena ZKP). Nižji sodišči sta dokaze, ki jih je v predkazenskem postopku zbrala Vojaška policija, izločili na podlagi ugotovitve, da je bila kršena zakonitost predkazenskega postopka oziroma 14. člen Ustave (enakost pred zakonom). Presodili sta, da je bil obdolženec postavljen v neenakopraven položaj v razmerju do oseb, ki prav tako niso zaposlene na obrambnem področju, veljavne predpise pa da je treba uporabljati do vseh državljanov na enak način.

13. Ustavno načelo enakosti pred zakonom v konkretnem primeru ni uporabljivo, saj 14. člen Ustave prepoveduje samovoljno razlikovanje oziroma diskriminacijo v in pred zakonom na podlagi določenih osebnih okoliščin. Ne gre za to, da bi bil obdolženec brez stvarnega razloga drugače obravnavan kot drugi domnevni storilci kaznivih dejanj, saj ni bilo ugotovljeno, da je bila prizadeta (tudi) vsebina njegovih pravic, pač pa gre za zakonitost predkazenskega postopka per se. To, da je predkazenski postopek zoper obdolženega A. A. v celoti izvedla Vojaška policija18, ne pa policija kot organ za notranje zadeve, je v neskladju s četrtim odstavkom 153. člena Ustave, po katerem morajo posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu (načelo ustavnosti in zakonitosti). Pri pomenu tega neskladja je treba upoštevati, da slovenska zakonodaja pooblastila za preiskovanje kaznivih dejanj določno podeljuje policiji kot organu, ki je v demokratični družbi tisti organ, ki mu je naloženo preprečevanje in odkrivanje splošnih oblik kriminalitete19, med katero lahko uvrstimo tudi kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1, ki je bilo očitano obdolžencu. Ne glede na to, da naj bi obdolženec oškodoval Ministrstvo za obrambo kot svojega delodajalca, po vsebini ne gre za kaznivo dejanje, ki bi bilo povezano s specifikami vojaškega področja, na katerem je bil obdolženec zaposlen, ali kakorkoli umeščeno v linijo vodenja in poveljevanja, ki je značilna za vojaške osebe. Vojaški policiji in OVS Ministrstva za obrambo pa so pooblastila za preiskovanje kaznivih dejanj z zakonom podeljena izključno glede kaznivih dejanj, ki so izvršena v Slovenski vojski ali na ministrstvu, pristojnem za obrambo, in ob izpolnjenji procesni predpostavki, da je domnevni storilec še vedno del tega obrambnega sistema.

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 425. člena ZKP).

15. Odločitev je bila sprejeta z večino glasov, proti pa je glasovala sodnica Marjeta Švab Širok.

1 Vojaška oseba je oseba, ki opravlja vojaško službo (14. točka 5. člena ZObr). Vojaška služba je opravljanje vojaških in drugih del v vojaških poveljstvih, enotah in zavodih ter drugih sestavah vojske in na določenih delovnih mestih v ministrstvu, pristojnem za obrambo, ter v drugih državnih organih (13. točka 5. člena ZObr). Vojaško službo opravljajo pripadniki stalne sestave, vojaški obvezniki, ki so na služenju vojaškega roka, ter pripadniki rezervne sestave, kadar so vpoklicani v vojaško službo (prvi odstavek 47. člena ZObr). Pripadnik stalne sestave postane vojaška oseba z dnem, ko nastopi delo v stalni sestavi vojske ali drugo delo, na katerem se opravlja vojaška služba, in preneha biti vojaška oseba, ko preneha opravljati tako delo (drugi odstavek 48. člena ZObr). Stalna sestava vojske je formacija, ki jo sestavljajo poklicni pripadniki vojske, to so vojaki, podčastniki, častniki in vojaški uslužbenci (8. točka 5. člena ZObr). 2 Zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predlog za pregon zoper obdolženca je bil sestavljen dne 16. 10. 2018, medtem ko je delovno razmerje obdolženca v Slovenski vojski prenehalo dne 30. 9. 2018. 3 Letnar Černič, J., et al., Komentar Ustave Republike Slovenije, Del 2: Državna ureditev, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Ljubljana, 2019, str. 269 – 270. 4 Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-G), 2005. 5 Bobnar, T., et al., Zakon o nalogah in pooblastilih policije s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2015, str. 109-110. 6 Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-134/10 z dne 24. 10. 2013. 7 Korošec, D., Kaznivo dejanje v vojaškem objektu ZKP, Pravna praksa, št. 1/1998. 8 O kaznivih dejanjih vojaških oseb in o določenih kaznivih dejanjih drugih oseb, ki se nanašajo na ljudsko obrambo in varnost države, ter o drugih pravnih zadevah, ki se nanašajo na spore v zvezi s službo v Jugoslovanski ljudski armadi, sodijo vojaška sodišča. 9 Vojaško tožilstvo preganja storilce kaznivih dejanj, katera so v pristojnosti vojaških sodišč, uporablja določene ukrepe za varstvo interesov družbene skupnosti in vlaga pravna sredstva za varstvo ustavnosti in zakonitosti na način, ki ga predpisuje zvezni zakon. 10 Ur. l. SFRJ, št. 4/1977, popravek z dne 29. 4. 1977, št. 23/77 ter Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o vojaških sodiščih, Ur. l. SFRJ, št. 13/82. 11 Z vojaško osebo je bil po 10. členu ZSV mišljen: 1) vojak, ki služi vojaški rok; 2) gojenec vojaške šole; 3) aktivni nižji oficir, oficir ali vojaški uslužbenec; 4) oseba iz rezervnega sestava, dokler je kot vojaški obveznik na vojaški dolžnosti; 5) civilna oseba, ki opravlja določeno vojaško dolžnost. 12 Šlo je predvsem za določena kazniva dejanja iz poglavja kaznivih dejanj zoper temelje socialistične samoupravne družbene ureditve in varnosti SFRJ, če so bila uperjena zoper obrambne sile in/ali premoženje, ter iz poglavja kaznivih dejanj zoper oborožene sile (13. člen ZSV). 13 Naloga vojaških sodišč je bila tudi spremljanje in proučevanje družbenih odnosov in pojavov, ki so (bili) pomembni za uresničevanje njihovih funkcij, zlasti pa tistih, ki se nanašajo na ljudsko obrambo in varnost države, na uveljavljanje pravic vojaških oseb in zakonitost dela vojaških organov. Vojaška sodišča so imela nalogo, da dajejo na podlagi svojih zapažanj pristojnim vojaškim organom, skupščinam ustreznih družbenopolitičnih skupnosti ter drugim državnim organom in organizacijam predloge za preprečevanje družbi nevarnih in škodljivih pojavov in za utrjevanje zakonitosti, družbene odgovornosti ter socialistične morale (prvi odstavek 4. člena ZVS). Podobno določbo je za vojaška tožilstva vseboval tudi Zakon o vojaškem tožilstvu (Ur. l. SFRJ, št. 4/1977 ). 14 V temeljnih načelih Ustave SFRJ je bil posebej poudarjen „skupni boj vseh narodov in narodnosti v narodnoosvobodilni vojni in socialistični revoluciji v skladu s svojimi zgodovinskimi težnjami“ za ustvarjenje socialistične zvezne skupnosti delovnih ljudi, ki bo kot SFRJ med drugim zagotavljala socialistične družbene odnose, ki temeljijo na samoupravljanju delovnih ljudi, in varstvo socialističnega samoupravnega sistema; nacionalno svobodo in neodvisnost; bratstvo in enotnost narodov in narodnosti; enotne interese delavskega razreda in solidarnosti delavcev in vseh delovnih ljudi; združevanje in usklajevanje prizadevanj za razvoj materialne osnove socialistične družbe in blaginje ljudi; sistem družbenoekonomskih odnosov in enotne temelje političnega sistema, s katerimi se zagotavljajo skupni interesi delavskega razreda in vseh delovnih ljudi ter enakopravnost narodov in narodnosti. 15 Po drugem odstavku 126. člena Ustave je sicer možno ustanavljanje vojaških sodišč, tj. specializiranih sodišč za vojaške zadeve, ki vodijo postopke in odločajo po splošnih veljavnih zakonskih določbah, vendar le v vojnem času. 16 Povzeto po Korošecc, D., prav tam. 17 Izjemo so predstavljala kazniva dejanja iz prvega in drugega odstavka 13. člena ZVS in kazniva dejanja zoper uradno dolžnost, določena v kazenskih zakonih. Tudi v primeru udeležbe take osebe z osebo, ki je za njeno sojenje pristojno vojaško osebo, je bila predpisana ustalitev pristojnosti pred vojaškim sodiščem (drugi odstavek 16. člena ZVS). 18 Ob strani je puščeno vprašanje, ali je Vojaška policija v konkretnem primeru ravnala znotraj omejitev po ZObr. Po ZObr so namreč pooblastila Vojaški policiji taksativno našteta, med temi pa ni npr. zaslišanja osumljenca ali izvedbe osebne in hišne preiskave (prvi odstavek 66. člena ZObr). Na podlagi izreka izpodbijanega prvostopenjskega sklepa je mogoče ugotoviti, da je Vojaška policija v konkretni zadevi očitno tudi zaslišala osumljenca in na podlagi odredbe preiskovalne sodnice opravila hišno preiskavo (pristojnost za to preiskovalno dejanje je Vojaški policiji preiskovalna sodnica izrecno podelila). 19 Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-412/03 z dne 8. 12. 2005.