Jedro

Delovna zakonodaja načeloma ne omejuje pravice stranke, da bi zahtevala presojo zakonitosti pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa ni mogoče zahtevati splošne presoje zakonitosti pogodbe o zaposlitvi, temveč le presojo v zvezi s posledicami, ki jih lahko ima nezakonita določba pogodbe o zaposlitvi, ki jo je delavec že podpisal. V konkretnem primeru se to lahko nanaša na zahtevek, da delavec ni sklenil delovnega razmerja za določen čas, temveč za nedoločen čas. Tudi v tem primeru ni predvideno direktno sodno varstvo, temveč mora delavec najprej pri delodajalcu zahtevati ugotovitev konkretne nezakonitosti določbe pogodbe o delovnem razmerju za določen čas, s posledico, da mu delovno razmerje pri delodajalcu ne bo prenehalo po datumu, ki je določen s pogodbo, temveč mu bo trajalo za nedoločen čas. Šele po tem se lahko obrne s tožbo na sodišče, sicer bo to tožbo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnice zaradi presoje zakonitosti pogodbe o zaposlitvi. Tožnico je zavezalo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 39.625,00 SIT, v 8 dneh od 14.6.2001, pod izvršbo.

Zoper sklep se pritožuje tožnica, ki v pritožbi navaja, da izpodbijana sodba nima pravne podlage v delovno pravnih predpisih, sporna pa je tudi z vidika sodne prakse glede presoje zakonitosti pogodbe o zaposlitvi. Določba 135. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90-71/93) nima neposredne vsebinske zveze s konkretno zadevo. Noben pravni predpis pa ne določa, da presoja zakonitosti pogodbe o zaposlitvi ni možna in dopustna. Sodno varstvo je po Ustavi RS zagotovljeno vsem, tudi strankam v delovnih sporih.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba očitno ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje o tem, da je sodišče odločilo dejansko le o zavrženju tožbe za presojo zakonitosti pogodbe o zaposlitvi; pa čeprav je tožnica le v začetni vlogi - tedaj še formalno pomanjkljivi tožbi v tej zadevi zahtevala presojo zakonitosti pogodbe o zaposlitvi, v kasnejši dopolnitvi tožbe pa izrecno postavila le zahtevek za razveljavitev 1. točke pogodbe o zaposlitvi z dne 1.2.1999. Pritožba očitno nima pripomb in ne nasprotuje odločitvi sodišča o tem, saj govori le o nesprejemljivem stališču sodišča prve stopnje, da ni možna in dopustna presoja zakonitosti pogodbe o zaposlitvi, v primeru, če gre za sklepanje nove pogodbe o zaposlitvi (in ne pogodbe o zaposlitvi po 135. čl. ZDR). Z ničemer torej ne izpodbija odločitve sodišča, ki je razsojalo nekoliko mimo zahtevka. Glede na to se je tudi pritožbeno sodišče lahko omejilo le na preizkus zakonitosti odločitve sodišča prve stopnje, kot jo je to sprejelo.

Pozitivna delovna zakonodaja načeloma ne omejuje pravice stranke, da bi zahtevala presojo zakonitosti pogodbe o zaposlitvi, vendar ne s takšnim zahtevkom, kot ga je sprva postavila tožnica (zahtevo za presojo zakonitosti pogodbe o zaposlitvi) na sploh, temveč le v zvezi s posledicami, ki jih ima lahko ena od nezakonitih določb pogodbe o zaposlitvi, ki jo je delavec že podpisal. Tako kot v konkretnem primeru se to lahko nanaša na zahtevek, da delavec ni sklenil delovnega razmerja za določen čas, temveč za nedoločen čas. Zato je v takšnem primeru tožbeni zahtevek drugačen, tak kot ga je tožnica kasneje postavila s tožbo z dne 2.11.1999, ki jo je sodišče prve stopnje obravnavalo v zadevi Pd 700/99. Vendar pa je potrebno poudariti, da tudi v primeru takšne tožbe ni predvideno direktno sodno varstvo, temveč mora delavec najprej pri delodajalcu zahtevati ugotovitev konkretne nezakonitosti določbe pogodbe o delovnem razmerju za določen čas, s posledico, da mu delovno razmerje pri delodajalcu ne bo prenehalo po datumu, ki je določen s pogodbo, temveč mu bo trajalo za nedoločen čas. Tudi v takšnem primeru velja splošno pravilo, da mora delavec varstvo pravic najprej uveljavljati pri delodajalcu, šele nato pa ga lahko uveljavlja pri sodišču (5. poglavje Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Zato bi tudi tožnica morala v konkretni zadevi najprej uveljavljati varstvo pravic pri delodajalcu, šele po tem pa bi se lahko obrnila s tožbo na sodišče. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje, sicer iz drugih razlogov, pa vendar, sprejelo pravilno odločitev, da je njeno tožbo zavrglo.

Zgolj v pojasnilo pa je potrebno dodati, da tožnica ne bi mogla uspeti tudi z zahtevkom za razveljavitev 1. točke pogodbe o zaposlitvi z dne 1.2.1999, ki določa delovno razmerje za določen čas. Razveljavitev delavec namreč lahko zahteva iz razlogov, če je podpisal pogodbo pod vplivom zmote, sile, resne grožnje ali prevare, tega pa tožnica niti ni zatrjevala, oz. je to navedla (tudi brez zadostne opredelitve) šele na ustni obravnavi dne 14.6.2001, to pa je že po preteku roka enega leta od dneva, ko se je zvedelo za razlog izpodbojnosti (v skladu z 117. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78-57/89, ki se v RS uporablja kot republiški predpis).

Glede na navedeno in v skladu z določbo 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99) je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožnica ni priglasila.