Jedro

Veljavna določila pravdnega postopka ne poznajo nobenih pravil o dokazni moči posameznih dokazov. V našem pravdnem postopku je vpeljana prosta dokazna ocena (8. člen ZPP).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1, z dne 29.7.2011, razveljavi v prvem in tretjem odstavku izreka in da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne v petnajstih dneh 729,00 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tako je odločilo na podlagi zaključka, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bila s toženo stranko v obligacijskem razmerju, iz katerega naj bi izvirala terjatev tožeče stranke v višini 5.974,79 EUR.

Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka iz vseh treh zakonskih pritožbenih razlogov in navedla, da je zmotno stališče tožene stranke, da bi se naročilo lahko dokazovalo le z naročilnico, prejem pa zgolj z dobavnico, ker v našem procesnem pravu niso predpisana dokazna pravila. Prodajo parketa toženi stranki je tožeča stranka dokazovala z dejstvom, da je parket, ki ga je prejela od tožene stranke, prodala naprej družbi L. d.o.o., kar je dokazovala z dokumenti, ki jih je izstavila, in z dokumenti, ki jih je tožena stranka izstavila L. d.o.o., ter z dokumenti, ki jih je toženi stranki izstavilo podjetje A. d.o.o. Primerjava ter dokumentov pokaže, da je isto identifikacijsko številko blaga, to je 2, ki je koda, s katero tožeča stranka označuje svojo trgovsko blago (in ne proizvajalčeva koda) uporabljala tudi tožena stranka in podjetje A. d.o.o. v svojih dokumentih. Zato direktor tožene stranke na zaslišanju ni znal pojasniti razlogov za uporabo te kode. Sodišče ni obrazložilo, zakaj enotne uporabe kode na dokumentih družbe A.d.o.o. ni štelo za relevantno dejstvo, zaradi česar sodba nima razlogov o pravno relevantnih dejstvih, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba je opozorila tudi, da je na primerjanih dokumentih kot prevzemni kraj naveden Š., kjer pa ima sedež le tožeča stranka, medtem ko ima tožena stranka sedež v N., "prodajalec" A. d.o.o. pa ima sedež v Š. Tudi o tem sodba nima razlogov. Naslednja okoliščina, ki jo je sodišče spregledalo, je časovno ujemanje izdanih dokumentov. Trditve tožene stranke sta ovrgli tudi priči B.M. in T.M., ki sta povedali, da sta parket res kupili od tožene stranke, vendar se z njo nista pogovarjali o načinu izvedbe nakupa, ampak sta se to dogovarjali s tožečo stranko, ter da je šlo pri tem za edini nakup preko tožene stranke. Pritožba izpostavlja, da pri tem ni šlo za tripartitno razmerje (za katerega sodišče očita, da ga tožeča stranka ni zatrjevala), ampak za dva ločena posla: prvi med pravdnima strankama, in drugi pravni posel med toženo stranko in podjetjem L. d.o.o., kar pa ni predmet tega spora. Tožeča stranka je bila v razmerju s toženo stranko in ne z družbo L. d.o.o. Sodišče govori o posredništvu, česar pa tožeča stranka ni nikoli zatrjevala. Na podlagi navedenega je mogoče zatrditi, da sodišče ni upoštevalo temeljnega načela postopka iz 8. člena ZPP in ni enako upoštevalo dokazov tožeče stranke kot dokazov tožene stranke, to je na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj.

Neutemeljeno je tudi zavrnilo nekatere tožnikove dokaze. Za svojo trditev, da račun domnevnega prodajalca A. št. 3 in spremljajoča dobavnica nista verodostojna, je predlagala predložitev dokazov, kot so navedeni v 2. pripravljalni vlogi, z dne 13.2.2013, na katere se pritožnik v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Dokazni predlog je obrazložila, in sicer naj se ti dokazi opravijo zato, da bi se dokazala verodostojnost navedenih dokumentov. S tem, ko sodišče ni opravilo materialno procesnega vodstva, in tožeče strank ni pozivalo, da podrobneje opredeli svoj dokazni predlog, ampak ga je le zavrnilo, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Glede na ugovor tožeče stranke glede verodostojnosti zgoraj navedenih listin, je brez izvedbe predlaganih dokazov v tej smeri napačna ugotovitev sodišča, da sta dokaza ustrezna. Pričanja direktorja tožene stranke, na katerega se sodišče v zvezi s tem sklicuje, pa ne more biti odločilno, saj direktor stranke gotovo ni nepristrana oseba. Tudi zavrnitev zaslišanja prič C.K. in Z.P., z obrazložitvijo, da bi to po nepotrebnem zavleklo postopek, ne ustreza standardom obrazložitve, poleg tega je tudi neresnično, saj bi ti dve priči lahko sodišče zaslišalo na istem naroku kot ostale priče. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, označila jo je kot neutemeljeno in predlagala povrnitev svojih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče mora vsekakor pritrditi pritožbi, da veljavna določila pravdnega postopka ne poznajo nobenih pravil o dokazni moči posameznih dokazov (npr. o večji moči naročilnice ali dobavnice od tiste ki jo imajo drugi dokazi, ki kažejo na prodajo in izročitev blaga, kot je mogoče razbrati tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe). V našem pravdnem postopku je vpeljana prosta dokazna ocena (8. člen ZPP), ki jo naredi sodišče tako, da oceni vsak dokaz posebej, in sicer z logičnimi, prepričljivimi argumenti, ki so življenjsko sprejemljivi (in te argumente v obrazložitvi svoje odločbe tudi zapiše), nato pa oceno vsakega dokaza posebej primerja z ocenami drugih izvedenih dokazov in tiste dokaze, ki govore za resničnost ali neresničnost neke trditve združi v celoto. Temu sledi še končna ocena, pri kateri se upoštevajo zlasti procesna dejanja strank, njihove navedbe (ali so logične in konsistentne), sodelovanje strank v postopku, nespornost določenih dejstev, način pravdanja ipd. (1). Na takšen način lahko sodišče s stopnjo prepričanja glede na to, kar iz končne ocene izhaja, popolno in pravilno ugotovi dejansko stanje.

Zgoraj navedene lastnosti dokazna ocena iz izpodbijane sodbe nedvomno nima, končna ocena pa ni bila opravljena. Sodišče tudi ni opravilo ocene nekaterih izvedenih dokazov (glede povsem enakih podatkov o parketu v različnih dokumentih), ker se je postavilo na napačno stališče, da so brez dokazne vrednosti, ker tožeča stranka ni dokazala obstoja poslovnega odnosa med pravdnima strankama (četudi ga je dokazovala prav z dejstvom, da je tožena stranka razpolagala z blagom, za katerega je tožeča trdila, da mu ga je prodala). Pritožba tako utemeljeno izpostavlja, da prvostopno sodišče ni pri oceni listin (ki so spremljale blago pri prodajni pogodbi med toženo stranko in podjetjem L. d.o.o., ter tistimi, ki jih je v zvezi z zatrjevano prodajno pogodbo med strankama izstavila tožeča stranka) ničesar navedlo o tem, kako je mogoče tolmačiti dejstvo, da so podatki o blagu pri teh dveh poslih povsem enaki (vključno s kodo, s katero je blago označila tožnica – glej navedbe na list. št. 50a), če ta dva posla ne bi bila povezana tako, kot je zatrjevala tožeča stranka: to je, da je tožena stranka isto blago, ki ga je kupila od tožeče stranke, naprej prodala podjetju L. d.o.o.. Pri tem bi bilo po mnenju pritožbenega sodišča primerno oceniti tudi neizpodbite trditve tožeče stranke, da podatkov (o blagu) iz njenih listin zaradi računalniškega sistema SAP ni mogoče prilagajati potrebam tega pravdanja. Ni sicer mogoče slediti pritožbenemu očitku, da sodišče ni ocenilo tudi okoliščin v zvezi s prevzemnim krajem blaga, ker o tem tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni podala nobenih trditev in so torej nedopustne pritožbene novote (337. člen ZPP), utemeljeno pa pritožba opozarja, da se prvostopno sodišče ni (zaradi napačnega stališča, da naj bi šlo za tripartitno razmerje med rpavdnima strankama in L d.o.o., kjer naj bi bila tožena stranka posrednik, o katerem ni bilo tožbenih navedb) opredelilo do izpovedi zaslišanih prič B.M. in T.M., ki sta izpovedala, s kom so se pogovarjali o vrsti blaga, in komu so to blago plačali. Ti izpovedi, ki sta bili podani v okviru dokaznega predloga, da bosta priči povedali, kako je prodaja blaga potekala, bi sodišče moralo ocenjevati tako, da bi ugotavljalo, ali (skupaj z drugimi izvedenimi dokazi) pritrjujeta trditvam tožeče stranke o tem, da je toženi stranki prodala blago, ta pa ga je naprej prodala podjetju L. d.o.o..

Ker prvostopno sodišče ni opravilo dokazne ocene zgoraj navedenih dokazov, in ker nato ni opravilo še proste dokazne ocene vseh dokazov skupaj (pri čemer bi moralo izvesti, oceniti in v skupni dokazni oceni upoštevati tudi dokaze, ki jih je neutemeljeno zavrnilo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju), je s tem kršilo določbe pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP.

V procesni situaciji, ko je tožeča stranka zatrjevala, da je bila ona tista, ki je blago prodala toženi stranki, ta pa je zatrjevala, da temu ni bilo tako, in da ga je kupila od podjetja A. d.o.o., so lahko resnične trditve le od ene izmed strank; druga stranka torej navaja neresnično dejstvo. Tožeča stranka se je odločila, da bo v postopku svoje trditve dokazovala tudi tako, da bo dokaznim listinam tožene stranke (ki naj bi izkazovale, da je parket kupila od A. d.o.o.) izpodbijala verodostojnost. Zato je bil povsem primeren in tudi dovolj obrazložen njen dokazni predlog, ki je „da bi se dokazala verodostojnost“ dokumentov, katere je kot dokaz o nakupu blaga od A. d.o.o. v spis vložila tožena stranka, predlagala predložitev izvirnikov teh listin, predložitev knjige faktur in s strani davčnega organa potrjen obrazec za obračun DDV za določeno obdobje. S tem, ko je prvostopno sodišče te dokazne predloge zavrnilo češ, da niso imeli osnove v tožbenih trditvah, je storilo kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 213. členom ZPP. Takšnih kršitev glede na pritožbene navedbe pa ni mogoče ugotoviti v zvezi z zavrnjenim dokaznim predlogom za zaslišanje prič C.K. in Z.P., saj pritožba ne pove, kako je opustitev zaslišanja teh prič vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati kot dovolj obrazložen in substanciran dokazni predlog iz druge pripravljalne vloge tožeče stranke, se nato glede na ugotovitve tako izvedenega dokaznega postopka odločiti še, ali je potrebno opraviti zaslišanje še drugih predlaganih prič, nato pa opraviti dokazno oceno in končno oceno tako, kot to izhaja iz točk 5 in 6 te odločbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

op. št. 1: glej J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2005, prva knjiga, stran 91 in naslednje.