Jedro

Določba 269. čl. SPZ se nanaša le na tek tistih priposestvovalnih dob, ki so pred uveljavitvijo SPZ pričele teči in je priposestovanje teklo še po uveljavitvi SPZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da se ugotovi obstoj stvarne služnosti hoje in vožnje s kmetijskimi stroji po dvorišču parc. št. 2851/1, vl. št. 1001 k.o. D., ki je last tožene stranke, v korist parc. št. 2850 vl. št. 951 k.o. D., ki je v solasti prvega in drugega tožnika in v korist parc. št. 2840/2, vl. št. 111 k.o. D., ki je v lasti tretje tožnice, ter se toženi stranki naloži, da tožnikom izstavi listino, sposobno za vknjižbo pravice stvarne služnosti, kot je to določno opredeljeno v izreku. V posledici neuspeha v pravdi je tožnikom naložilo, da toženi stranki povrnejo 249.952,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.5.2004 do plačila, v 15-tih dneh.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pritožila.

V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tako ugodi, da sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. Opozarja, da je sodišče kot dokaz vpogledalo tudi historični izpis iz zemljiške knjige za parc. št. 2851/1 k.o. D.. Ta dokaz je sodišče izvedlo in tako kršilo načelo iz 7. in 212. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Stranke se tudi niso mogle izjaviti o tem izpisku, saj tega izpiska tekom postopka ni bilo mogoče vpogledati in je zato podana bistvena postopkovna kršitev, saj na tem dokazu sodišče temelji sodbo. Napačno je uporabljen tudi 55. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR. Ta zakon je namreč Stvarnopravni zakonik - SPZ razveljavil. SPZ pa je začel veljati 1.1.2003, pred vložitvijo tožbe. Novi zakon ne pozna več omejitev priposestvovanja v družbeni lastnini, ampak na javnem dobru. Sicer pa 269. čl. SPZ izrecno določa, da se priposestvovalna doba, ki je začela teči pred uveljavitvijo SPZ, upošteva po določbah SPZ. Napačno je zato stališče prvostopenjskega sodišča, da priposestvovanje pred letom 1986 ni teklo, saj SPZ omejitve priposestvovanja na družbeni lastnini ne pozna več. Sodišče je odločitev sprejelo na podlagi neveljavnega zakona - ZTLR. Sicer pa je Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini iz leta 1997 določil, da se pravica uporabe avtomatično spremeni v lastninsko pravico. Zato je družbeno lastnino v uporabi Kmetijske zadruge K. šteti kot lastninsko pravico Kmetijske zadruge K.. Sodba se zmotno opira na določbe Zakona o združenem delu, ki ne velja več že vrsto let. Tudi ne more sodišče prve stopnje ugotavljati statusa parcele na podlagi izpovedbe priče M. Z. in prvega tožnika, in zato je v tem delu dejansko stanje neugotovljeno. Tožniki so pridobili dobroverno posest služnosti prehoda v obdobju, ki je daljše od 10 let pred vložitvijo tožbe in služnost takrat nemoteno izvrševali do vložitve tožbe ter je njihova dobrovernost temeljila na pridobljeni pravici do prehoda, ki so jo imeli že njihovi pravni predniki. Ker to bili tožniki več kot 10 in več kot 20 let pred vložitvijo tožbe v dobri veri, imajo pravico prehoda, tega jim nihče nikoli ni oporekal, vse do prihoda tožene stranke. To izhaja iz vsebine navedb tožečih strank in je trditev, da tožeče stranke niso navajale, da so bile dobroverne, protispisna.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato naj jo sodišče druge stopnje zavrne. Priglaša stroške sestave odgovora na pritožbo. Opozarja, da je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 21.11.2003 sprejelo dokazni sklep, da se vpogleda in prečita zemljiškoknjižne izpiske za vl. št. 111, 951 in 1011, dokazni sklep je torej sprejet. Četudi bi sodišče prve stopnje vpogledalo v historični izpisek, je ta kršitev le relativna in ne vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Dejstvo je, da je bila parcela od leta 1964 v družbeni lastnini in to izhaja tudi iz menjalne pogodbe z dne 6.11.1964, ki so jo predložili tožniki. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja dejstva, ki se nanašajo na sporno nepremičnino, izvrševanje služnosti in njeno trajanje ter je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo pravno pravilno stališče. Sodišče pravo pozna po uradni dolžnosti in so navedbe tožnikov neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Stvarnopravni zakonik (SPZ- Ur.l. RS št. 87/02) je v stvarno pravo prinesel vrsto novosti in so doživela spremembe tudi pravila o posesti in priposestvovanju. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo sledeče: služeče zemljišče, parc. št. 2851/1 je bilo od leta 1964 v družbeni lastnini, A. K. pa je tam zgradila klavnico. Tega ni ugotovilo le z vpogledom v historični spisek iz zemljiške knjige, pač pa je o tem izpovedala priča M. Z. ter tudi prvi tožnik, ki je povedal, da je njegov pokojni oče A. odstopil del parcele, da bi tam lahko gradili klavnico in je A. klavnico tudi zgradila. Tako so se le potrdile navedbe tožene stranke, ki je v postopku navajala enako, da je bila parcela prvotno v lasti Kmetijske zadruge A. iz K. in L. m. ter je sedaj last tožene stranke. V dokaz teh trditev je predložila tudi menjalno pogodbo iz leta 1964. Ugotovitev sodišča, da je bila nepremičnina s parc. št. 2851/1 od leta 1964 v družbeni lastnini, je zato povzetek navedb tožeče stranke, ki jim tudi ni tožena stranka ni oporekala, o dejstvih, ki niso sporna, pa dokazov sodišče niti ne izvaja. Če je sodišče glede tega vpogledalo tudi izpisek (zgodovinski) iz zemljiške knjige, ob povedanem ni pomembno. Da je postala parcela last K. zadruge A. ki je na njej zgradila klavnico, in so zatem prevzele v najem parcelo L. m., ki so del dvorišča ogradile, je izpovedala priča M. Z., ki je tudi povedala, da so na sporni nepremičnini L. m. imele skladišče sirov. Od tedaj dalje, ko je bilo skladišče sirov preseljeno v I. (leta 1986), je bil objekt na parceli zapuščen. Te izpovedbe (priče in prvega tožnika) pa so bile bile bistvene za dokazno oceno, na podlagi katere je sodišče prve stopnje sprejelo dejanske ugotovitve in sicer, da je bilo služeče zemljišče med leti 1964 in 1986 v družbeni lastnini, na njem je imela najprej KZ A. klavnico, zatem pa L. m.e skladišče sirov, ter je zato pravilno ocenilo, da je šlo za zemljišče, ki je bilo materialna osnova oz. sredstvo za uresničevanje funkcij družbenih pravnih oseb. Zato ni podana smiselno uveljavljena kršitev iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker naj bi stranki ne bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ti dokazi, na podlagi katerih gradi sodišče prve stopnje dejansko oceno (zaslišanje strank in prič) so se namreč izvajali na narokih za glavno obravnavo.

V obravnavanem obdobju je veljal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), zato je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali so glede na določbe ZTLR bili podani pogoji za priposestvovanje stvarne služnosti in pravilno zaključilo, da niso bili, saj ker gre za nepremičnino, ki je bila družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi in zato stvarne služnosti ni bilo mogoče priposestvovati (55. čl. ZTLR). Priposestvovalna doba, ki je tekla od leta 1986 pa do leta 2002 (v tem letu je tožena stranka služečo nepremičnino kupila in se izvrševanju služnosti uprla), ni tekla potrebno 20-letno priposestvovalno dobo (1. odst. 54. čl. ZTLR). Zato je pravilen materialnopravni sklep, da tožniki stvarne služnosti s priposestvovanjem niso pridobili. Sodišče je ob tem pravilno presodilo tudi določbe tedaj veljavnega 265. čl. Zakona o združenem delu (Ur.list. SFRJ štev. 53/76), ki je opredeljeval družbeno sredstvo družbeno pravne osebe, sestavljale so ga stvari, denarna sredstva in materialne pravice, ki so bile pogoj za delo delavcev in drugih delavnih ljudi v družbeni pravni osebi oz. materialna osnova za uresničevanja funkcije v tej družbeni pravni osebi. Tako opredeljen pojem družbenega sredstva v družbeni pravni osebi je izražal načelo pripadnosti takega sredstva v upravljanje določeni pravni osebi. Prepoved iz čl. 55 ZTLR se namreč nanaša le na tista družbena sredstva, ki jih je imela v upravljanju določena družbena pravna oseba, tak primer je v tej zadevi podan. Neutemeljeno se tožeča stranka ob tem sklicuje na določbe SPZ. Res je bila tožba vložena že v času, ko je že veljal ta zakon, vendar pa se dejanske okoliščine, pomembne za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, nanašajo na obdobje pred uveljavitvijo SPZ. Neuspešno se ob tem tožeča stranka sklicuje na prehodno določbo 269. čl. SPZ, ki glede trajanja priposestvovanja določa v 1. odstavku, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo SPZ, upoštevajo določila SPZ. Ta določba se namreč nanaša le na tek tistih priposestvovalnih dob, ki so pred uveljavitvijo SPZ pričele teči in je priposestovanje teklo še po uveljavitvi SPZ. V konkretnem primeru pa je priposestvovalna doba nehala teči že v letu 2002, torej pred uveljavitvijo SPZ. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da potrebna dvajsetletna priposestovalna doba ni potekla, zato lastninske pravice tožeča stranka ni pridobila in je zato tožbeni zahtevek neutemeljen. Ker sodišče druge stopnje tudi kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožena stranka z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispevala k razjasnitvi zadeve, ne gre za potrebne stroške in zato stroške odgovora na pritožbo trpi sama (155. in 365. čl. ZPP).