Jedro

Domneva o obstoju delovnega razmerja pomeni tudi obstoj pogodbe o zaposlitvi, čeprav je stranki nista sklenili v pisni obliki. Vsak poseg delodajalca v veljavnost take pogodbe o zaposlitvi pomeni kršitev pravice, zoper katero lahko delavec uveljavlja sodno varstvo, vendar v za to predpisanih rokih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Tožniki so več let delali pri toženi stranki na podlagi avtorskih ali podjemnih pogodb. Pogodbe so veljale do 31.12.2004, nato pa so tožniki brez kakršnekoli pogodbe delali še dober mesec. Dne 7.2.2005 jim je tožena stranka prepovedala opravljati nadaljnje delo. Skupno tožbo so tožniki vložili 18.3.2005. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenim zahtevkom in presodilo, da so bili tožniki od 1.1.2005 v delovnem razmerju za nedoločen čas in jih je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter jim vročiti pogodbe o zaposlitvi. Glede pravočasnosti vložitve tožbe je navedlo, da pride tretji odstavek 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 - ZDR) v poštev samo, če je sklenjena pogodba o zaposlitvi, sicer pa lahko tožbo vložijo v razumnem roku.

Sodišče druge stopnje je prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrglo. Pritrdilo je sicer, da so bili tožniki v delovnem razmerju na podlagi 16. člena ter četrtega odstavka 15. člena ZDR in ob ugotovitvi, da so bili tožniki od 1.1.2005 do 6.2.2005 v dejanskem delovnem razmerju presodilo, da je treba pravočasnost tožbe presojati po tretjem odstavku 204. člena ZDR: vložena bi morala biti v 30 dneh od dneva, ko so zvedeli za kršitev pravice (7.2.2005), torej do 7.3.2005. Zoper pravnomočen sklep sodišča druge stopnje so tožniki vložili revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajajo, da se glede pravočasnosti vložitve tožbe strinjajo z ugotovitvami sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje izhaja iz napačne predpostavke, da je med strankami prišlo do sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Opravljanja dela tudi po prenehanju podjemnih pogodb ni mogoče razlagati tako, da je že s tem prišlo do sklenitve pogodbe, saj je tožena stranka sklenitev pogodb o zaposlitvi odklanjala. Pravne domneve o obstoju delovnega razmerja ni mogoče enačiti s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi. Tožniki so aktivno iskali možnost rešitve svojega položaja preko inšpektorja za delo, sindikata in svojih predstavnikov v svetu R. in so se odločili za spor pred sodiščem potem, ko so v marcu 2005 dobili nedvoumen negativni odgovor tožene stranke.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da je revizija nedovoljena, ker tožnike zastopa Služba pravne pomoči Obalne sindikalne organizacije in ne njen predstavnik, ki bi ga sindikalna organizacija zaposlila za zastopanje svojih članov in ki bi moral imeti opravljen pravniški državni izpit. Sicer pa predlaga, da revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Tožniki so revizijo vložili po pooblaščencu, ki je predstavnik sindikata (Službe pravne pomoči pri Obalni sindikalni organizaciji) in ki ima po podatkih v spisu opravljen pravosodni izpit (pravniški državni izpit). Na podlagi 35. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 - ZDSS-1) je torej revizija vložena po pooblaščencu, ki jo ima pravico vložiti.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe, izdane na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP) oziroma sklepe sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Predmet revizijske presoje je tako le sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bila tožba zavržena.

Revizijsko sodišče izpodbijani sklep preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen v zvezi s tretjim odstavkom 384. člena ZPP). Sklep o zavrženju revizije je procesni sklep, sklep o tem, da ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko obravnavane tožbe in meritorno odločitev o tožbenem zahtevku. V takem primeru praviloma še ne pride do uporabe materialnega prava, zato presoja odločitve sodišča glede pravilne uporabe materialnega prava niti ni možna.

Materialno pravo pa je pomembno za opredelitev pravne narave spora. Za kakšen spor gre, presodi sodišče na podlagi tožbenih navedb in tožbenih zahtevkov. Tožniki so uveljavljali obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas od 1.1.2005 dalje. Izhajali so iz predpostavke, da je imelo njihovo (dejansko) delo vse elemente delovnega razmerja in se zato po 16. členu ZDR domneva, da obstaja delovno razmerje. Glede na to, da pisna pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena, kar po določbi četrtega odstavka 15. člena ZDR na njen obstoj in veljavnost ne vpliva, so tožniki zahtevali tudi izročitev pisnih pogodb o zaposlitvi. Ker jim je tožena stranka v februarju 2005 prepovedala nadaljnje delo, so uveljavljali tudi reintegracijske zahtevke in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja.

Bistvo spora, kot so ga opredelili tožniki, je torej prenehanje delovnega razmerja, ki je obstajalo kljub temu, da ni bilo pisne pogodbe o zaposlitvi. Po določbi četrtega odstavka 15. člena ZDR pomanjkanje pisnosti ne pomeni tudi, da pogodbe o zaposlitvi ni bilo. Prepoved nadaljnjega opravljanja dela zato pomeni tudi prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi oziroma njeno odpoved. V takem primeru je obstoj delovnega razmerja lahko le predhodno vprašanje, pri katerem bi sodišče presojalo, ali so res obstajali vsi elementi delovnega razmerja, ali pa je šlo za kakšno drugo razmerje. Vendar bi sodišče o tem lahko meritorno odločilo samo, če bi bila tožba vložena pravočasno.

Glede na navedeno je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena samo, če je sklenjena v pisni obliki. Zmotna je tudi na takem napačnem izhodišču utemeljena presoja, da ni mogoče upoštevati tretjega odstavka 204. člena ZDR, ampak bi lahko tožniki uveljavljali sodno varstvo kadarkoli v "razumnem roku". Nasprotno. Domneva o obstoju delovnega razmerja pomeni tudi obstoj pogodbe o zaposlitvi, čeprav je stranki nista sklenili v pisni obliki. Vsak poseg delodajalca v veljavnost take pogodbe o zaposlitvi pomeni kršitev pravice, zoper katero lahko delavec uveljavlja sodno varstvo, vendar v za to predpisanih rokih.

Dokler (delovno) razmerje še traja, bi delavec lahko na podlagi tretjega odstavka 15. člena in po postopku, predpisanem v prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR, zahteval od delodajalca izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi. Ko pa (delovno) razmerje že preneha, bi tožniki morali uveljavljati sodno varstvo v roku, določenem v tretjem odstavku 204. člena ZDR. Torej v 30 dneh od dneva, ko so zvedeli za kršitev pravic. Kdaj je bilo tožnikom prepovedano nadaljnje opravljanje dela (najkasneje 7.2.2005), ni bilo sporno. S tem dnem so jim bile kršene njihove zatrjevane pravice iz delovnega razmerja oziroma je prenehala veljavnost pogodb o zaposlitvi. Tožbe, vložene 18.3.2005, so bile vložene prepozno in je odločitev sodišča druge stopnje zato pravilna. Rok za vložitev tožbe je materialni prekluzivni rok, zato na odločitev ne more vplivati okoliščina, da so tožniki poskušali spor rešiti s posredovanjem sveta delavcev (dokazov o kakršnem koli formalnem postopku niti niso predložili).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev o reviziji, je sodišče odločilo, da krije stroške za odgovor na revizijo tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).