Jedro

Razlaga zakona, ki privede do rezultata, da vrednost dosežene koristi na škodo drugega izgubi realno povezavo z dejanskim prikrajšanjem, je neživljenjska. Za ugotavljanje višine toženkine obogatitve je treba uporabiti stroškovno metodo, s katero se ugotavlja tržna vrednost nadomestnih stroškov istovrstne adaptacije, upoštevajoč amortizacijo. Še vedno gre za metodo ugotavljanja prehoda premoženja po obogatitvenem kriteriju, ki ne pomeni uporabe vrnitvenega načina ugotavljanja koristi. Resnična vrednost toženkine obogatitve se namreč odraža v doseženih prihrankih, ker ji v obnovo stanovanjske hiše, v kateri prebiva, ni bilo treba vložiti lastnih sredstev. Kot prejemnica koristi ima na voljo ugovor odpada obogatitve.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) je s tožbo zahtevala, da ji tožena stranka (v nadaljevanju toženka) na podlagi 48. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) plača znesek v višini 190.000 EUR, in sicer iz naslova povečane vrednosti toženki lastne nepremičnine.

**Ugotovljeno dejansko stanje** ‒ Okoli sto let staro kamnito podeželsko hišo na ... (v nadaljevanju sporna nepremičnina) je začel obnavljati že toženkin oče. Toženka jo je pridobila od očeta z darilno pogodbo z dne 11. 3. 2008. Hiša, ki ima naravo toženkinega posebnega premoženja, je bila v času darilne pogodbe le grobo obnovljena. Kasneje je bila v celoti prenovljena in opremljena, za kar so bila potrebna znatna finančna sredstva. Obnovo je v času trajanja zunajzakonske zveze s toženko financiral tožnik s sredstvi iz svojega posebnega premoženja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je višina njegovega finančnega vložka znašala 73.279 EUR.

‒ Zaradi vloženih finančnih sredstev se je vrednost nepremičnine povečala. S pomočjo izvedenca gradbene stroke je bilo ugotovljeno, da je bila na dan 11. 3. 2008 (takrat, ko je toženka postala lastnica) skupaj z vlaganji, ki jih je opravil toženkin oče, vredna 173.517,30 EUR. Na dan cenitve je bila z vsemi vlaganji, tudi z upoštevanjem tožnikovega vložka, vredna 191.087,30 EUR. Njena vrednost se je povečala za 17.570 EUR.

**Presoja nižjih sodišč**

2. Sodišče prve stopnje je glede plačila 30.000 EUR postopek ustavilo. Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku plačati znesek 73.279 EUR s pripadki. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo o stroških postopka. Zavrnilo je ugovor zastaranja in presodilo, da je toženkina pasivna legitimacija podana. Pojasnilo je, da tožnik zahteva izplačilo denarnega zneska, za katerega trdi, da je njegovo posebno premoženje, ki ga je vložil v toženkino posebno premoženje in zaradi katerega se je vrednost njenega posebnega premoženja povečala. Izdelal je seznam del, ki je bil podlaga za izvedenčevo delo in ki ga toženka ni prerekala. Na podlagi izvedenčevih ugotovitev je bilo ugotovljeno, da je vrednost nepremičnine brez vlaganj na dan ocenjevanja znašala 106.000,00 EUR, vrednost vlaganj pa 85.087,30 EUR, skupaj torej 191.087,30 EUR. Izvedenec je pojasnil, da se je od leta 2008 do konca leta 2015 vrednost nepremičnin zaradi globalne krize izjemno znižala. V ustnem zaslišanju je potrdil, da je prišlo do povečanja vrednosti celotne nepremičnine v višini več kot 85.000,00 EUR. Pri izdelavi mnenja je uporabil metodo tržnih primerjav ter nabavno vrednostno metodo z ustreznimi prilagoditvami. Ker je tožnik v financiranje obnove toženkine hiše iz svojega posebnega premoženja vložil znesek v višini 73.279 EUR, je bila toženka za navedeni znesek obogatena.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo. Odločilo je, da je toženka dolžna plačati tožniku znesek 17.570,00 EUR s pripadki. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Ni se strinjalo s presojo sodišča prve stopnje, da tožnikov vložek posebnega premoženja avtomatično (in v enakem nominalnem znesku) pomeni toženkino obogatitev v smislu prvega odstavka 48. člena SPZ. Uporaba obogatitvenega načela pomeni, da je toženka dolžna plačati tožniku le toliko, kolikor je njena hiša zaradi tožnikovih vlaganj večvredna (prim. odločbi VS RS II Ips 97/2016 in II Ips 125/2011). Na dan 11. 3. 2008 (takrat, ko je toženka postala lastnica) je bila hiša skupaj z vlaganji, ki jih je nesporno opravil toženkin oče, vredna 173.517,30 EUR. Zaradi sprememb na nepremičninskem trgu, ko so cene nepremičnin zaradi svetovne gospodarske krize leta 2008 občutno padle, je vrednost hiše nihala, izvedenec pa je ugotovil, da je bila na dan cenitve (23. 12. 2019) skupaj z vsemi vlaganji vredna 191.087,30 EUR. Razlika med vrednostima znaša 17.570 EUR. Ker so bila vlaganja toženkinega očeta že upoštevana v izračunu vrednosti hiše na dan 11. 3. 2008, vrednosti očetovih vlaganj ni potrebno dodatno odšteti. Okoliščina, da je tožnik (zelo verjetno) v obnovo hiše vložil bistveno več denarja, kot pa se to odraža v sedanji povečani vrednosti (v primerjavi z letom 2008), ne more vplivati na odločitev. Ker sodišče sodi po stanju na dan zadnje glavne obravnave, je treba upoštevati vrednost nepremičnine, ki jo je izvedenec ugotovil v svojem mnenju kot vrednost na dan izdelave mnenja. Čeprav na izvedensko mnenje pravdni stranki nista podali vsebinskih pripomb, ga je sodišče vseeno zaslišalo in nobena od strank ni imela vprašanj.

**Sklep o dopustitvi revizije**

4. Vrhovno sodišče je tožnikovemu predlogu za dopustitev revizije delno ugodilo in dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko upošteva »obogatitveni princip«, in ga pravilno tudi uporabilo? **Povzetek navedb strank v revizijskem postopku**

5. Tožnik Vrhovnemu sodišču predlaga, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Meni, da je pritožbeno sodišče napačno izračunalo višino vlaganj. Zmotno je uporabilo materialno pravo, ker je pri vrednosti toženkine obogatitve upoštevalo vpliv nihanja vrednosti nepremičnine na nepremičninskem trgu zaradi svetovne gospodarske krize. Metodološki napotek za delo izvedenca je bil napačen. Vprašanje je, katera metoda naj se upošteva s strani sodnega izvedenca; ali naj se upošteva metoda tržnih primerjav, kjer je viden vpliv svetovne gospodarske krize, ali stroškovna metoda. Iz mnenja sodnega izvedenca izhaja vrednost obogatitve oziroma vrednost vlaganj, ki so povečala vrednost nepremičnine. V vsakem primeru so vlaganja znašala 83.587,30 EUR. Toliko je bilo povečanje vrednosti zaradi vlaganj, saj je ta vlaganja oziroma povečano vrednost izvedenec dodajal k vrednosti nepremičnine. Sodba višjega sodišča je v nasprotju z izvedenčevim mnenjem. Pri vlaganjih v tujo nepremičnino je prejemnik neupravičeno obogaten, ker je prejel izboljšano ali ohranjeno nepremičnino, pri čemer je stroške za njeno ohranitev oziroma izboljšave nosil vlagatelj. Ker se na obogatitev gleda kot na prihranek lastnih sredstev, je zahtevek lahko usmerjen v vrnitev danega. Sicer je treba upoštevati, da se je vrednost vlaganj sčasoma zmanjšala, zaradi česar je upravičen zahtevati le vrednost opravljenih vlaganj, od katere se odšteje strošek amortizacije. Sklicuje se na odločbe II Ips 45/2013, II Cp 1702/2016 in I Cp 1388/2017. Zadeva II Ips 97/2016 ni primerljiva.

6. Toženka predlaga zavrnitev revizije. Nevzdržna je tožnikova zahteva, da bi mu morala plačati znesek vlaganj (vrnitveni princip). Verzijski zahtevek bi lahko uveljavljal zgolj zoper njenega očeta, in sicer do obdobja, ko je še bil lastnik nepremičnine. Zavajajoča je trditev, da je izvedenec potrdil, da je prišlo do povečanja vrednosti nepremičnine v višini več kot 85.000,00 EUR. Navedeni znesek ni znesek povečanja vrednosti nepremičnine, ampak znesek vseh vlaganj od leta 2006 dalje. Pri tem so v znesek všteta tudi vlaganja njenega očeta in njena vlaganja po razpadu zunajzakonske zveze. Vrednost povečanja nepremičnine je bistveno manjša od vrednosti vlaganj. Ni res, da je Višje sodišče odločilo v nasprotju z izvedenčevim mnenjem in da sta se stranki z mnenjem izvedenca strinjali. Zadeva I Cp 1388/2017 ni primerljiva.

**Presoja utemeljenosti revizije**

7. Revizija je utemeljena.

8. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Z očitki, ki presegajo okvir dopuščenega vprašanja, se zato ni ukvarjalo.

9. V primerih, ko je eden izmed zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev vlagal skupna sredstva v posebno premoženje (nepremičnino) drugega zakonca oziroma zunajzakonskega partnerja, se zahtevek za povrnitev vlaganj obravnava z vidika pravice do izplačila deleža vlaganj po 59. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.1 Konkretni primer je drugačen, ker tožnik obnove toženkine hiše ni financiral s sredstvi iz skupnega premoženja. Ugotovljeno je bilo, da je v njeno posebno premoženje vlagal izključno sredstva iz svojega posebnega premoženja. Tožbeni zahtevek je zato treba obravnavati na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi (48. člen SPZ v povezavi s 190. členom Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

10. Stvarnopravni zakonik v prvem odstavku 48. člena določa, da v primeru, ko nekdo (graditelj) s soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prizida ali izboljša zgradbo, na nepremičnini ne pridobi lastninske pravice, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten. Verzijski zahtevek mora uveljavljati proti tistemu, ki je bil lastnik nepremičnine v času, ko je bila gradnja končana.2 Prvi odstavek 190. člena OZ je uzakonil obogatitveno načelo, po katerem je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Okoriščenec mora vrniti le korist, ki jo še ima.3 **Ustaljena praksa Vrhovnega sodišča**

11. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je bila za presojo sklepčnosti tožbenega zahtevka za povrnitev vlaganj v tujo nepremičnino bistvena trditev, da se je zaradi izvedenih vlaganj tržna vrednost nepremičnine povečala. Izvedenec ekonomsko-finančne stroke je moral oceniti, ali je vrednost nepremičnine v času sojenja zaradi vlaganj povečana v primerjavi z vrednostjo nepremičnine pred vlaganji. Ključen razlog za takšno presojo je Vrhovno sodišče videlo v uporabi obogatitvenega načela iz prvega odstavka 190. člena OZ, po katerem naj bi bila tožena stranka kot lastnica nepremičnine, v katero so bila opravljena vlaganja, zavezana vrniti le znesek dosežene koristi oziroma izkazano večvrednost nepremičnine, ne pa tega, kar je tožeča stranka (prikrajšani) vložila v nepremičnino (vrnitveno načelo). Poudarek dosedanje sodne prakse je bil v razlikovanju med pojmoma „vrednost opravljenih vlaganj“ in „večvrednost nepremičnine“ ter v osredotočanju na abstraktno spremembo v okoriščenčevem premoženju. Sama vrednost vloženih sredstev oziroma višina vlaganj ni bila odločilna.4

12. Ustava prepoveduje samovoljen oz. arbitraren odstop od sodne prakse. Vendar pa pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ne pomeni, da se sodna praksa v času ne sme spreminjati. Jamstva glede enotne sodne prakse ne smejo zavirati pravnega razvoja in pravnega napredka oziroma prilagajanja prava družbenim razmeram.5

13. Sodišče druge stopnje je spremembo odločitve sodišča prve stopnje utemeljilo s sklicevanjem na prakso Vrhovnega sodišča, po kateri je lastnik nepremičnine zaradi vlaganj drugega lahko obogaten zgolj za morebitno povečano tržno vrednost nepremičnine. Presoje, ali se konkretni dejanski stan v bistvenih dejanskih ter pravnih prvinah ujema s primeri iz citiranih odločb (II Ips 97/2016 in II Ips 125/2011), ni opravilo. Argument ustaljene sodne prakse je uporabilo mehanično. Presoja o utemeljenosti revizije je zato odvisna od odgovora na vprašanje, ali je v izpodbijani sodbi uporabljena metoda, po kateri je vrednost dosežene koristi opredeljena zgolj glede na povečano tržno vrednost nepremičnine, uporabljiva tudi v okoliščinah konkretnega primera.6 **Razlogi za odstop od ustaljene sodne prakse z uporabo tehnike razlikovanja**

14. Bistvene pravne prvine konkretnega primera tvorijo naslednje ugotovitve: ‒ Tožnik je v toženkino posebno premoženje (stanovanjsko hišo) z njenim soglasjem vložil 73.279 EUR sredstev iz svojega posebnega premoženja.

‒ Na dan zaključka glavne obravnave je bila toženka izključna lastnice sporne nepremičnine, njena večvrednost zaradi tožnikovih vlaganj pa se je povečala za 17.570 EUR. Ključen vpliv na izračun povečane tržne vrednosti je imel padec cen na nepremičninskem trgu.

15. Cilj prava neupravičene obogatitve je vzpostavitev pravičnega ravnovesja med nasprotujočimi si interesi prikrajšanca in okoriščenca. Izravnavo položajev med okoriščencem in prikrajšancem terja načelo pravičnosti. Ker ima verzijski zahtevek naravo premoženjske pravice z ekonomsko vrednostjo, je pravni položaj prikrajšanca zajet z varovalnim učinkom pravice do spoštovanja premoženja iz 33. člena Ustave. Stališče, po katerem tožnik v nobenem primeru ne more biti upravičen do povrnitve zneska v višini resničnega prikrajšanja (vrednosti opravljenih vlaganj, od katere se odšteje strošek amortizacije), prekomerno posega v njegov pravni položaj. Razlaga zakona, ki privede do rezultata, da vrednost dosežene koristi na škodo drugega izgubi realno povezavo z dejanskim prikrajšanjem, je neživljenjska. V skrajnih primerih (npr. v primeru zloma nepremičninskega trga) lahko povzroči izvotlitev verzijskega zahtevka. Ker je v konkretnem primeru tožnik vlagal finančna sredstva iz svojega posebnega premoženja v toženkino posebno premoženje, je temelj obogatitvenega zahtevka izkazan.

16. Sodišče druge stopnje je argument ustaljene sodne prakse uporabilo napačno. V konkretnem primeru je odločilna razlikovalna okoliščina dejstvo, da je po izvršenih vlaganjih prišlo do hudega in nepredvidenega pretresa na nepremičninskih trgih. Zato je stališče, da »je toženka dolžna tožniku plačati le toliko, kolikor je njena hiša zaradi tožnikovih vlaganj večvredna« (21. točka izpodbijane sodbe), za presojo konkretnega primera neuporabljivo. V nobeni izmed obravnavnih zadev, ki so citirane v 11. točki te obrazložitve, ni bilo ugotovljeno, da je zaradi sprememb na nepremičninskem trgu prišlo do očitnega nesorazmerja med ugotovljenim finančnim vložkom v obnovo (škodo drugega) in višino obogatitve (vrednostjo dosežene koristi zaradi povečane tržne vrednosti nepremičnine). V konkretnem primeru je takšno nesorazmerje med tožnikovim vložkom iz posebnega premoženja (73.279 EUR) in toženkino obogatitvijo (17.570 EUR) nedvomno izkazano.

17. Konkretni dejanski stan je primerljiv s položajem, ko najemnik od lastnika stanovanja zahteva povrnitev izvedenih vlaganj na podlagi stroškovne metode.7 Ugotavljanje konkretne vrednosti prejete koristi ne izključuje uporabe obogatitvenega načela. Vrhovno sodišče je v sodbi in sklepu II Ips 45/2013, ki se nanaša na primer vlaganj najemnika v nepremičnino, pojasnilo, da uporaba obogatitvnega načela pomeni, da je treba od vloženega odšteti strošek amortizacije, ki pomeni vrednostno izrabo vloženih sredstev v obdobju od njihove vložitve do njene vrnitve, saj je relevantna vrednost nepremičnine ob vrnitvi toženki in ne vrednost samih vlaganj v času, ko so bila ta izvedena.

18. Za ugotavljanje višine toženkine obogatitve je zato treba uporabiti stroškovno metodo, s katero se ugotavlja tržna vrednost nadomestnih stroškov istovrstne adaptacije, upoštevajoč amortizacijo. Še vedno gre za metodo ugotavljanja prehoda premoženja po obogatitvenem kriteriju, ki ne pomeni uporabe vrnitvenega načina ugotavljanja koristi.8 Resnična vrednost toženkine obogatitve se namreč odraža v doseženih prihrankih, ker ji v obnovo stanovanjske hiše, v kateri prebiva, ni bilo treba vložiti lastnih sredstev. Kot prejemnica koristi ima na voljo ugovor odpada obogatitve.9 Ker gre za dejstva iz njene pravne sfere, je na njej trditveno in dokazno breme, da dokaže, da za vrednost tožnikovega vložka ni več obogatena ali pa sploh nikoli ni bila obogatena v tolikšni meri, kolikor so znašala vlaganja (npr. zaradi slabe izvedbe del ali napak na vgrajenem materialu).10

19. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v nove sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Ob odločanju o toženkini pritožbi bo moralo upoštevati razloge iz te odločbe.

**Odločitev o revizijskih stroških**

20. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

**Sestava senata in glasovanje**

21. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Sklep II Ips 64/2015 z dne 27. 8. 2015, sodba II Ips 152/2011 z dne 13. 3. 2014, sodba II Ips 603/2007 z dne 23. 6. 2010, sodba in sklep II Ips 846/2008 z dne 16. 4. 2009. 2 M. Tratnik, Stvarnopravni zakonik s praktičnim komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 225 – 227. 3 A. Polajnar Pavčnik v: M. Juhart in N. Plavšak (rd.), Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 46 in 47. 4 Sodba II Ips 97/2016 z dne 11. 8. 2016, sklep II Ips 64/2015 z dne 27. 8. 2015, sklep II Ips 78/2014 z dne 19. 11. 2015, sodba in sklep II Ips 1216/2008 z dne 21. 6. 2012, sodba II Ips 125/2011 z dne 8. 12. 2011. Presoja iz sodbe II Ips 107/98 z dne 10. 12. 1998, da je tožeča stranka upravičena do izplačila vrednosti svojih vlaganj na toženčevem premoženju, je osamljena. 5 Odločba US Up-1802/08 z dne 16. 12. 2009, 9. točka obrazložitve; odločba Up-164/15 z dne 18. 2. 2016, 8. točka obrazložitve; sklep Up-342/96 z dne 8. 6. 1998, 7. točka obrazložitve. 6 Za klasičen odstop od predhodnih sodnih odločb gre le pri uporabi metode pretehtanja, ko je prejšnje stališče ovrženo z novimi, prepričljivejšimi argumenti. Pri uporabi metode razlikovanja pa ne gre za pravi odstop, marveč za novo ovsebinjenje (kontekstualizacijo) abstraktnega stališča iz predhodnih odločb. Če zaradi razlik v dejanskem in pravnem kontekstu primera nista medsebojno kompatibilna, predhodni primer ne more biti relevantno vodilo pri odločanju v konkretnem primeru. Glej podrobneje v: T. Štajnpihler, Precedenčni učinek sodnih odločb pri pravnem utemeljevanju, GV Založba, Ljubljana, 2012, str. 176 - 198. 7 Prim. 98. člen Stanovanjskega zakona, ki določa, da ima ob izselitvi iz stanovanja najemnik pravico do povrnitve neamortiziranega dela koristnih in potrebnih vlaganj v stanovanje, ki jih je opravil v soglasju z lastnikom, če se z njim ne dogovori drugače. 8 Po obogatitvenem načelu mora obogateni prejemnik nadomestiti vrednost dosežene koristi. Dobroverni okoriščenec mora vrniti le korist, ki jo še ima. Po vrnitvenem načelu je neupravičeno prikrajšani upravičen zahtevati vrnitev tega, kar je dal, in sicer ne glede na to, ali ima druga stranka še kakršnokoli korist od prejetega. Glej K. Lutman, Neupravičena obogatitev, GV Založba, Ljubljana, 2020, str. 284, 285. 9 Ta je uporaben splošno in ne le v zvezi s 195. členom OZ. Glej K. Lutman, Neupravičena obogatitev, str. 288. Prim. tudi sodbo II Ips 7/2017 z dne 30. 8. 2018. 10 Prim. K. Lutman, Neupravičena obogatitev, str. 237 – 245 in 251 – 253. Glej tudi K. Lutman, Povrnitev vlaganj v tujo nepremičnino, Pravni letopis 2019, str. 189 – 193. Avtorica meni, da bi bilo treba doseženo korist zaradi vlaganj v tujo nepremičnino obravnavati po pravilih o stroških (194. člen OZ, 95. in 96. člen SPZ) na način, da se vrednost dosežene koristi določa glede na višino vlaganj, z upoštevanjem ali so bila ta potrebna, koristna ali luksuzna, ali je lastnik z vlaganji soglašal in ali je bil vlagatelj dobroveren ali ne.