Jedro

Tožena stranka je dovolj zanesljivo ugotovila na podlagi dveh osebnih razgovorov in vpogleda v informacije o stanju v izvorni državi, vključno v zvezi z varnostnim incidentom v taborišču Gdeim Izik, da tožnik ni izkazal, da je bil preganjan v obdobju 7 let od leta 2010 do 2017 po incidentu v taborišču Gdeim Izak, pa tudi, da ni bil preganjan zaradi zatrjevanih udeležb tožnika na demonstracijah za pravice prebivalcev Zahodne Sahare pred incidentom v Gdeim Izaku in da mu preganjanje tudi ne grozi v primeru vrnitve v izvorno državo.

Tožnik ni bil preganjan v izvorni državi zaradi svojega političnega prepričanja. Zato njegov strah pred prihodnjim preganjanjem ni utemeljen oziroma ga tožnik ni uspel utemeljiti, pri čemer je zelo pomembno, da je tožena stranka preučila in upoštevala tudi splošne informacije v zvezi z demonstracijami za samostojno Zahodno Saharo ter specifične informacije v zvezi z varnostnim incidentom v taborišču Gdeim Izik. Ne zadošča namreč, da tožnik pavšalno zatrjuje neupoštevanje informacij o izvorni državi, oziroma da je organ upošteval le informacije, ki so v prid toženi stranki. Trditve tožnika o njegovem zatrjevanem preganjanju morajo biti podprte z bolj konkretnimi informacijami o izvorni državi, ki se v večji meri povezujejo z okoliščinami tožnika, kot je to uspela izkazati tožena stranka v zvezi z argumentom, da tožnik nima utemeljenega strahu pred preganjanjem. Tega pa tožnik ni izkazal.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika z dne 12. 8. 2020. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik v prošnji povedal, da je A.A., državljan Mavretanije. Izvorno državo je zapustil avgusta 2017 in preko Turčije, Grčije ter po balkanski poti prišel do Slovenije, kjer ga je ujela policija in je zaprosil za azil. Je arabske narodnosti, končal je 7 razredov osnovne šole. Kot ciljno državo je navedel Francijo, kjer ima znance. Kot razlog zapustitve izvorne države je navedel, da je brez staršev, živi v revščini, ni imel dela in je zato želel iti v Francijo, da dobi službo, v izvorni državi pa ni bil ogrožen. Drugih razlogov, zaradi katerih je zapustil državo, ni imel. 2. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka še povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru, in sicer, da je ob podaji prošnje podal lažne podatke, v resnici je državljan Maroka, njegovo ime pa je B.B. iz Tan Tana, navedel je tudi druge rojstne podatke. To je storil, ker ni imel dovolj časa, da bi povedal prave podatke, ni vedel, da v Sloveniji poznamo njihove težave. Ni želel lagati, bil je pod pritiskom. To je naredil, sedaj mu je žal. Želel je oditi v Španijo. Prej je bil njegov bratranec v Franciji, sedaj je v Španiji. Šolanja ni nadaljeval, ker sta starša umrla in je moral delati. Je iz puščave in je pastir in kmet. S sestro in 3 brati je živel v najemu v mestu Tan Tan, delal je samo on. Kot razlog zapustitve države je sedaj navedel, da je Arabec iz puščave, kjer so vsi reveži. Boljše službe ni mogel najti, ker bi moral imeti zveze, ki pa jih nima. V Maroku zakon in pravice ne obstajajo. Pojasnil je, da je v puščavi veliko naravnih zakladov, vendar ljudje iz puščave od tega ne dobijo ničesar in zaradi tega so velikokrat demonstrirali, saj jim država ne nudi ničesar. Na demonstracijah pa je bil večkrat tepen. Protestirati je začel od leta 2008 ali 2009 proti Maroku, ker je želel, da ljudje sami odločajo o svoji prihodnosti, to pa pomeni, da bi bila Sahara neodvisna država. Protestiral je 200 do 300 krat in bil večkrat tepen s strani policije ali žandarmerije, ker so protestnike želeli razgnati in zaključili s protesti. Tepli so ga z rokami in palicami ter tudi brcali. Protestov se je udeleževal, ker si ljudje želijo samostojnost puščave. Izvorno državo je zapustil šele, ko je na koncu ugotovil, da ne bodo dobili svojih pravic. Ob podaji prošnje je izjavil, da je revež in da išče zaposlitev, ker je prehitro govoril in takrat so mu drugi rekli, da naj pove, da je iz Libije ali iz Mavretanije. Ni se želel preseliti v kakšen drug del Maroka, ker je on iz puščave in zato jih Maročani ne marajo. Do ljudi iz puščave so rasistični, saj pravijo, da je puščava maroška, oni pa trdijo, da je to samostojna država. V Maroku je bilo njegovo življenje ogroženo, saj so leta 2010 njega in ostale udeležence na demonstracijah posneli in sedaj je iskana oseba s strani policije. Na teh demonstracijah so ljudje ubili policiste. Misli, da ga iščejo, ker mogoče mislijo, da je on koga ubil. Na policijsko postajo ni odšel, da bi tako razjasnil situacijo, da ni nikogar ubil, ker se je bal, saj so nedolžne ljudi vseeno zapirali. Iskana oseba je že sedem let, državo pa je zapustil šele, ko si je prihranil dovolj denarja za pot v Evropo. Od Slovenije pričakuje, da dobi mednarodno zaščito, saj če bi se vrnil nazaj v Maroko, bi moral iti v zapor. Ves čas v Maroku se je skrival v puščavi, tam ga policija nikoli ne more najti. Ljudje iz puščave so prijazni ljudje, če bi imeli svojo vlado, oni ne bi diskriminirali, ne bi imeli revežev. V Sahari so namreč fosfati, nafta, so bogati. Težave pa ima tudi zato, ker je revež, brez staršev. Želel se je poročiti, vendar nima denarja.

3. Dalje tožena stranka še povzema, kaj je tožnik povedal na drugem osebnem razgovoru. Najprej je skušal prebrati dostavljene fotokopije dokumentacije (fotografije mrliških listov njegove mame, očeta in brata ter fotokopijo svojega rojstnega lista), ker jih zaradi nečitljivosti ni bilo mogoče predhodno uradno prevesti. Uradna oseba je ugotovila, da tožnik ni znal prebrati dokumentov, ampak jih je samo na kratko pojasnjeval in povzemal. Vse dokumente je dobil od svojega strica, ki živi v kraju Tan Tan. Njegova sestra naj bi jih brez težav dobila na občini, stric pa mu jih je poslal. Sprva se je predstavljal pod lažnimi osebnimi podatki in kot državljan Mavretanije, ker je bil zmeden, ni lagal, vendar so mu drugi prosilci tako svetovali. Denar za zapustitev izvorne države si je privarčeval z ribiškim delom, nekaj pa je tudi dobil od strica. Delal je med mestoma Tan Tan in Tarfaya, oddaljeno sto kilometrov od Tan Tana, v v ribiški vasi Chbika. Delal je skupaj z ribiči, na koncu dneva so prodali svoj ulov. V vasi je tudi policija in v vas prihajajo policisti. Svoje ribe je ilegalno prodajal na avtocesti kot vsi drugi ribiči, vendar zaradi tega ni imel nobenih problemov s policijo. Tam je živel normalno. Policisti so vedeli za vse prebivalce. V tej vasi niso imeli nobenih težav, vsi ljudje so bili mirni. Iz vasi je potem odšel v družinsko hišo v Tan Tanu, kjer je ostal tri do štiri dni, potem pa odšel od tam na letališče in zapustil državo. V vasi Chbika je živel od leta 2014 do konca julija 2017. Pred tem je bil v puščavi, blizu mavretanske in alžirske meje, južno, v majhni vasi Gita skupaj z beduini. Tam je bil leto in pol oz. osem mesecev. Bil je povsod, v kraju Bir Anzarane, v Baggariju. V vsakem kraju je ostal mesec in pol, do dva. Tam je pasel kamele. Pred tem ni delal. Živel je z družino v Tan Tanu do leta 2010, potem pa odšel v La Youn, za štiri mesece v kamp Gdeim Izik. Pojasnil je, da je bil ta kamp za ljudi, ki nimajo denarja in hiš ter za vdove. Odšel je, ker ni imel ničesar, v Tan Tanu pa je živel v očetovi hiši skupaj s sestro in mlajšim bratom, starejši brat pa je le redko prihajal. V Tan Tanu se je prosilec tudi preživljal s tihotapljenjem bencina. Živel je normalno, kar pa je zaslužil, je porabil za družino. V Tan Tanu ni imel težav, živel je mirno. Njegove težave so se začele v kampu Gdeim Izik. V ta kamp se je preselil zato, ker je takrat vlada obljubljala, da bo ljudem, ki so revni in brez premoženja, po registraciji podelila hiše in denar, vendar se to ni zgodilo. V tem kampu je ostal približno štiri mesece. Tam je bilo približno 12.000 oz. 14.000 ljudi, živeli so v šotorih kot beduini in čakali, da vlada reši njihovo situacijo. V kampu mu je bilo udobno, saj je bil navajen biti v šotoru in tam mu je bilo kot doma. Čez štiri mesece oz. malo več je prišla policija in jim sporočila, da morajo zapustiti kamp v roku tedna dni. Tega niso želeli storiti, zato je čez teden dni prišla vojska in policija ter jih napadla. V spopadih so s palicami tepli tudi ženske in otroke. Do spopada je prišlo izključno zato, ker ljudje niso želeli zapustiti kampa. Takrat je bil tudi on vpleten v spopad, saj so bili vsi vpleteni, vendar ni bil poškodovan. Nekateri so v napadu izgubili življenje. Napad je trajal dva dni, večinoma ponoči. Po dveh urah po napadu je pobegnil iz kampa. Ogromno ljudi je odšlo v Španijo s čolni, on pa šel v kraj Tarfaya, ki je oddaljen približno 40 km od La Youna. Osebe, ki so jih prijeli v napadu, so kasneje obsodili na zaporne kazni do 28 let. Primeri so še na sodišču, ker niso zaključeni. Napadli so ob štirih zjutraj, ko so še spali. Začeli so požigati šotore in pretepati ljudi. Večkrat so ga udarili s plastičnimi palicami, on pa je branil starejše ljudi in ženske, ko je videl, da jih tepejo. V napadu je bil navzoč okoli dve uri. Ko so začeli streljati, pa je pobegnil. Imel je pri sebi kamenje, ki ga je metal na policijo in vojsko. Drugi ljudje iz kampa so imeli tudi orožje. Njega so tudi tepli, ampak je zbežal, sicer bi ga lahko tudi zaprli. Zbežal je v mesto La Youn k teti za dva dni, tam se mu ni nič zgodilo, nato pa je odšel v mesto Tarfaya k prijatelju za pet dni, potem pa je odšel nazaj v Tan Tan, k sestri in bratu. Pri njiju je ostal dvajset do dvaindvajset dni, več pa ni želel, ker ga je takrat policija posnela, dogodek so namreč snemali iz helikopterja, iz bližine. V celotnem času bivanja v kampu je bil to edini napad in kasneje so kamp zaprli, saj so ljudje zbežali. Na podlagi videoposnetkov je policija tudi prepoznala ljudi in jih aretirala. Pozna veliko ljudi, ki so bili aretirani. V časopisih so pisali njihova imena in na televiziji poročali o njihovih postopkih na sodiščih. Odšel je v razne kraje po puščavi. Policija ali vojska pa v tistem času ni prišla k njemu domov in on v Tan Tanu ni imel težav, ker se je napad zgodil blizu La Youna in aretacije so se dogajale samo v La Younu. V nadaljevanju je dodal, da v Tan Tanu ni ostal, ker se je bal, da ga bodo našli, da jim nekdo ne sporoči, da se tam nahaja, saj so bili tam trije aretirani, enega pa pozna po imenu Mobarak, ki živi v bližini. Obsodili so ga na 28 let. Mobarak je takrat ubil v napadu več policistov. Iz Tan Tana je odšel v Ahkfnir, ki se nahaja med Tan Tanom in Tarfaya. Tam je pomagal ribičem in ostal 27 dni. Tam se mu ni nič zgodilo. Spoznal je takrat neko osebo, ki je imela kamele in mu je predlagala, da naj gre k njemu za pastirja. Tako je odšel v bližino mavretanske meje, v kraj Bergenduz, blizu Al Dakhla, kjer je ostal od leta 2010, približno leto in pol. Tam se mu ni nič zgodilo, vse je bilo dobro. To delo, skrb za kamele, je zelo težko in zato je odšel v Chbiko. Tam je ostal do svojega odhoda iz države. V kampu so bili Arabci, Sahrawi ljudje, tako kot on in vsi želijo svojo državo, Maroko pa jim ne dovoli. To je bil to edini napad, ki se mu je zgodil v izvorni državi, ker on ne dela problemov in želi živeti v miru. Glede ciljne države Francije je pojasnil, da on tega ni rekel in če bi šel preko morja, bi šel v Španijo. Glede navedbe v prošnji, da so njegovi razlogi le ekonomske narave, je izjavil, da to ne drži. Povedal je še, da je od 2010 v rednih stikih s svojo sestro in bratom. Povedala sta mu, da ga ni nihče iskal na domu. Na dodatno vprašanje uradne osebe, zakaj je potem leta 2017 zapustil državo, je izjavil, da je imel strah, da ga ne bi prijeli, tako kot druge ljudje, ki pa celo niso bili prisotni v tem napadu. Do leta 2017 niso imeli možnosti, da bi ga lahko našli, saj je bil v oddaljenem mestu. Ne glede na to, da ga na domu ni nihče iskal, ga je bilo strah. Prej ni odšel iz države, ker ni imel dovolj denarja. Če bi ostal, bi imel probleme, bal se je zaporne kazni, ker bi ga mogoče kakšna oseba po krivem obdolžila ali pa bi ga zaprli samo zato, ker je bil takrat prisoten v napadu. V kraju Chbika ni bilo policije, bila je samo policijska patrulja in ni bilo problemov. Tudi ni imel problemov, ko je odšel iz izvorne države na legalen način z letalom v Turčijo. Dodal je še, da ni nikoli povedal, da ga iščejo.Nadalje je pojasnil, da na osebnem razgovoru 31. 5. 2018 ni povedal, da je od leta 2010 iskana oseba s strani policije, ampak da je mogoče iskana oseba, ker je bil takrat v kampu Gdaim Izik in da bog ve, če je iskana oseba. Potrdil je, da je imel stike s policijo oz. vojsko samo v napadu leta 2010 v kampu Gdeim Izik. Ob soočenju glede pretepov na demonstracijah s strani policije ali žandarmerije in da je že od leta 2008 demonstriral kar 200 do 300 krat, na drugem zaslišanju pa tega ni omenil, je odgovoril, da ga o demonstracijah ni nihče nič vprašal in pojasnil, da so vsi ljudje v puščavi ena družina, ki imajo en zahtevek, da imajo neodvisno državo. Ne ve, na katerih demonstracijah je bil, da je sedaj tukaj, v Zahodni Sahari pa imajo sedaj ogromno demonstracij in se jih je udeležil približno 40 krat ter da je takrat povedal tudi za demonstracije, ki so se jih udeležili njegovi domači. Ko mu je bil predočen zemljevid Maroka in soočen z dejstvom, da Tan Tan pripada Maroku in ne Zahodni Sahari, je odgovoril, da na zemljevidu ni prav narisano, da Tan Tan ne more biti v Maroku, ampak v Zahodni Sahari in da se Zahodna Sahara začne od Guelmima na dol do mavretanske meje. Vojaškega roka ni odslužil, ker je Sahrawi in ne bi želel služiti v maroški vojski. Pravilno je odgovoril na vprašanja o geografski in politični situaciji v Zahodni Sahari, vendar o postavljenem mejnem zidu v Zahodni Sahari ni nikoli slišal. Dodal je še, da je delo na črno stalna praksa v državi in da je to pri njih normalno. Tudi glede policije je izjavil, da ga policija izvorni državi ni nikoli ustavila oz. evidentirala, saj jih on ni videl in tudi oni ne njega.

4. Ne glede na to, da tožnik v postopku ni predložil dokumentov za izkazovanje svoje istovetnosti, tožena stranka ne dvomi, da tožnik prihaja iz Kraljevine Maroko in da je državljan Kraljevine Maroko.

5. Tožena stranka je tožnikovo zatrjevano preganjanje v izvorni državi presojala z vidika tretjega odstavka 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), saj tožnik ni podal listinskih dokazov glede zatrjevanega preganjanja. Tožena stranka je pri tem ugotovila, da je sicer na vprašanja odgovarjal tekoče, vendar je v njegovi izpovedbi prišlo do pomembnih nasprotij, tako glede njegovih osebnih podatkov in dokumentov, kot glede dogodkov, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo, česar ni zadovoljivo pojasnil. Ocenjuje, da se je identifikaciji skušal izogniti in svojo identiteto prikriti. Zato meni, da se ni kar najbolje potrudil za utemeljitev svoje prošnje, predložil pa tudi ni nobenih listinskih dokumentov, saj nobenega od dogodkov, ki naj bi se mu zgodili, ni prijavil policiji, da bi se tako poskušal zaščititi. Po mnenju tožene stranke je v Sloveniji za zaščito zaprosil izključno zato, ker je bil prijet s strani policije. Poudarja, da posamezni prosilec ne more prosto izbirati države, v kateri si želi zaprositi za mednarodno zaščito, ampak je to dolžan narediti v prvi zanj varni državi, česar pa tožnik ni storil, še več, dve predhodni državi - Črno goro in Bosno in Hercegovino - je, ne glede na to, da je tam zaprosil za mednarodno zaščito, na ilegalen način zapustil in odšel naprej proti ciljni državi. Prikrivanje tega je po oceni tožene stranke nedopustno in nedovoljeno, saj si prosilci sami ne izbirajo držav, ampak v prvi meri skušajo pridobiti takojšnjo varnost, ki jo v svoji državi niso bili deležni. Zato ocenjuje, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo mogoče. 6. Pri navedbah tožnika je tožena stranka ugotovila pomembna neskladja glede ključnih dejstev v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države. Tožnik je podajal netočne izjave in jih sproti spreminjal ter prilagajal, že pri osebnih dokumentih, kje se nahajajo, kot glede svojih posebnih podatkov, ki jih je spremenil na prvem osebnem razgovoru, brez opravičljivega razloga Tožena stranka je opravila presojo skladnosti, verodostojnosti in verjetnosti tožnikovih izjav glede zatrjevanega preganjanja zaradi udeležbe na protestu v letu 2010 v taborišču Gdaim Izik. Tožena stranka ugotavlja, da so tožnikove izjave glede razlogov zapustitve izvorne države malo verjetne in neprepričljive, nekonsistentnosti, ki so se pojavile v postopku, ni znal pojasniti, ampak je samo zanikal, da tega v postopku ni povedal. 7. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik sprva ob podaji prošnje zatrjeval, da v izvorni državi Mavretaniji ni bil ogrožen in jo je zapustil izključno zaradi ekonomskih razlogov. Na prvem osebnem razgovoru naj bi razkril svojo pravo identiteto in trdil, da je protestiral v izvorni državi Maroku kar dvesto do tristo krat, že od leta 2008 oz. 2009. Izjavil je tudi, da je že od leta 2010 iskana oseba v Maroku, saj so ga skupaj z drugimi demonstranti slikali na demonstracijah.Zaradi tega naj bi ga v Maroku iskala policija, saj so bile takrat tudi žrtve med policisti in demonstranti. Njega iščejo, ker naj bi mogoče mislili, da je on koga ubil. Ker se je bal, ni odšel na policijsko postajo, da bi razjasnil situacijo, saj naj bi zapirali tudi nedolžne ljudi. Kot drugi razlog pa je navajal, da je revež in da se je želel poročiti, vendar ni imel denarja ter da so to tudinjegove težave. Iz države je odšel šele leta 2017, ker je delal in si na tak način prihranil denar za pot. Na drugem osebnem razgovoru je podrobneje opisoval dogodek iz leta 2010, ki naj bi bil ključen za njegov odhod iz države. Takrat je navedel, da je bil samo takrat v stiku s policijo in vojsko, pred tem oz. po tem dogodku pa nikoli več. Protest, ki se je zgodil v begunskem taborišču Gdaim Izik leta 2010, naj bi izbruhnil zaradi nestrinjanja beguncev glede zapiranja taborišča. Tožnik naj bi bil takrat prisoten dva dni, potem pa je takoj v nadaljevanju izjavil, da samo dve uri, ko pa so začeli streljati, je pobegnil v mesto La Youn. V napadu naj bi ga tudi snemali in zaradi tega naj bi imel strah, da ga ne bi zaprli, kot so to storili z ostalimi ujetimi udeleženci v napadu. Od napada leta 2010 je živel po raznih krajih v Maroku in v Zahodni Sahari in se preživljal kot ribič in pastir vse do leta 2017, ko je na legalen način z letalom odšel v Turčijo. Nikoli v tistem času ni imel nobenih težav, ne s policijo in ne z vojsko. Izjavil je tudi, da pred napadom leta 2010 ni imel nikoli problemov, da je živel mirno in da so se njegovi problemi začeli v taborišču Gdaim Izik. V svoj rojstni kraj Tan Tan se je tudi vračal po letu 2010 in bil v rednih stikih s svojima sestro in bratom, ki sta mu povedala, da ga ni nihče iskal na domu in da živita v miru. Izrecno je povedal, da je bil leta 2010 edini napad, ki se mu je zgodil v izvorni državi, da pa pred tem in po tem napadu ni imel nobenih težav in da je živel v miru. Leta 2017 je zapustil državo, ker pred tem ni imel dovolj denarja. Meni, da če bi ostal v državi, bi ga mogoče po krivem obdolžili in zaprli, samo zato, ker je bil takrat prisoten v napadu leta 2010. Takrat je tudi zanikal, da ni nikoli pred tem izjavil, da je iskana oseba v Maroku, ampak da je mogoče iskana oseba, da glede tega samo bog ve. O množičnem protestiranju od leta 2008 oz. 2009 ni nič povedal, po soočenju o tem pa je izjavil, da imajo v Zahodni Sahari ogromno demonstracij in da se jih je udeležil približno štiridesetkrat ter da je predhodno na osebnem razgovoru govoril o demonstracijah, ki so se ga udeležili njegovi domači in da so vsi v puščavi ena sama družina. Dodal je še, da bi se z veseljem vrnil nazaj v Tan Tan, če ne bi bil pod maroške okupacijo, ker je najlepše mesto na svetu.

8. Tožena stranka glede na povedano ugotavlja, da gre za enkratni dogodek, ki naj bi se zgodil tožniku, in za katerega je prosilec podajal netočne in nekonsistentne izjave. Sprva je trdil, da je iskana oseba že sedem let in da se je že od leta 2008 oz. 2009 udeleževal protestov, na katerih ga je policija skupaj z ostalimi demonstranti vsakič fizično pretepla z rokami in palicami kar 200 do 300 krat, na drugem osebnem razgovoru pa tega sploh ni omenjal in zatrjeval, da nikoli pred in po dogodku iz leta 2010 ni imel stikov ne s policijo in ne z vojsko. Po izrecnem vprašanju uradne osebe, zakaj udeležb na protestih ni niti omenil, je pojasnil, da je on govoril o protestih, na katerih so bili prisotni njegovi domači, saj so v puščavi vsi ena sama družina. Glede na navedeno, pristojni organ močno dvomi glede tožnikove množične udeležbe na protestih, saj če bi bil zares od leta 2008 oz. 2009 kar 200 do 300 krat vsakič pretepen z rokami in palicami, bi jih zagotovo omenil in natančno opisoval, ne pa da je na zadnjem osebnem razgovoru trdil, da je s policijo imel dobre odnose.

9. Glede spornega napada leta 2010 pa ugotavlja, da je tožnik sprva trdil, da je bil udeležen v napadu dva dni, potem pa podrobneje pojasnil, da je bil le dve uri, po tistem pa je zbežal v bližnje mesto. Glede na časovno neskladje je tožena stranka prepričana, da bi se tožnik zagotovo moral spomniti, kdaj je pobegnil iz protesta leta 2010, ki je bil ključen, da je odšel iz države. Tožena stranka v nadaljevanju še meni, da je tožnik zavajal toženo stranko s trditvijo, da je iskana oseba s strani policije in vojske že od leta 2010. To svojo izjavo je na drugem osebnem razgovoru spremenil, ko ga je uradna oseba soočila z več neskladij v njegovih izjavah in takrat svojo izjavo zanikal z odgovorom, da bog ve, če je iskana oseba ter da tega on ni nikoli izjavil. 10. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik na drugem osebnem razgovoru zatrjeval, da je po spornem dogodku iz leta 2010 živel v državi mirno brez kakršnihkoli težav in izvorno državo zapustil šele leta 2017, ko si je prihranil dovolj denarja za odhod iz države. Pri izstopu na letališču ga nihče ni ustavil, čeprav je potoval s svojimi dokumenti in ni skrival svoje identitete. Zato tožena stranka meni, da tožnik zagotovo ni iskana oseba v državi in mu zagotovo ne grozi kakršnakoli zaporna kazen, sicer bi ga zagotovo prijeli na letališču. Zato tožena stranka tudi ne verjame tožnikovim izjavam o njegovem strahu pred morebitnim zaporom, saj bi sicer tožnik državo zagotovo zapustil že prej in ne čez sedem let ter bi ga tudi na letališču policija prijela, saj je potoval legalno in pri tem ni skrival svoje identitete. Tožena stranka tožnikovim navedbam glede dogodkov, ki naj bi bili vzrok za njegov odhod iz Maroka, zaradi neprepričljivo in nedosledno opisanih okoliščin ter izmikajočih se odgovorov ne verjame, saj če bi se takšni dogodki res zgodili, bi se jih zagotovo podrobno spomnil in jih znal prepričljivo opisati, saj naj bi zaradi tega tudi zapustil svojo izvorno državo in si poiskal zaščito v tujini, zagotovo pa bi o njih pripovedoval vedno enako.

11. Tožena stranka zato ocenjuje, da tožnik v izvorni državi ni bil deležen dejanj preganjanja s strani policije oz. vojske zaradi udeležbe na protestu leta 2010, saj je izrecno povedal, da pred tem in po tem dogodku leta 2010 ni imel nobenih težav v državi in da je živel v miru ter da ga nihče ni nikoli iskal na domu v vseh teh sedmih letih, kjer sta ves ta čas v miru bivala njegov brat in sestra. Tudi njegovo nelegalno trgovanje z ribami in predhodno njegovo tihotapljenje bencina ni botrovalo, da bi kadarkoli imel težave s policijo, saj je sam izjavil, da je v njegovi državi tak način trgovanja normalen in družbeno sprejemljiv.

12. Tožnik je celotni postopek zatrjeval, da je iz kraja Tan Tan, ki naj bi spadal pod okupirano ozemlje Zahodne Sahare, kar pa ne drži. S tem je tudi tožnika soočila, vendar je tožnik zatrjeval, da je tožena stranka pridobila napačne zemljevide. Tožena stranka pa ugotavlja, da je Tan Tan kraj v Maroku, ki ni bil nikoli pod maroško okupacijo, ampak je del države Maroko in da tožnik zavestno zavaja toženo stranko s svojimi netočnimi izjavami.

13. Na podlagi vsega navedenega tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti, saj je v postopku podajal neskladne in celo nasprotujoče si izjave glede temeljnih razlogov, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo.

14. Tožena stranka je v nadaljevanju obrazložitve presojala, ali je tožnik upravičen do priznanja statusa begunca. Sklicuje se na drugi odstavek 20. člena ZMZ-1. Ugotavlja, da je tožnik kot glavni razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedel, da je iz Maroka odšel, ker naj bi se bal zaporne kazni, saj bi ga lahko po krivem obdolžili, ker se je udeležil protesta leta 2010. Takrat naj bi ga skupaj z ostalimi udeleženci fotografirala policija in vojska. Ne glede na to, da je od leta 2010 do leta 2017 živel v miru in brez kakršnihkoli problemov s strani policije in vojske, je državo zapustil po sedmih letih, ko si je prihranil dovolj denarja za pot. Toženi stranki ni jasno, zakaj si tožnik v vseh teh letih ni skušal razjasniti svoje situacije pri policiji oz. vojski, če pa je bil v vseh teh letih s policijo v dobrih odnosih, glede na to, da je celo ilegalno trgoval z ribami in policija je vedela za vse prebivalce v vasi, v kateri je živel zadnje tri leta. Ne glede na vse to, je tudi iz izvorne države legalno odpotoval in nihče ga od pristojnih na državni meji ni zaustavil, ampak je brez težav izstopil iz države, kar dokazuje, da ga v državi nihče ne išče oz. za njim ni razpisana tiralica. Tožena stranka glede na to, da je tožnik v izvorni državi od leta 2010 živel mirno in brez težav, zadnja tri leta je celo bival v vasi Chbika, kjer je bila prisotna tudi policija, ki je vedela za vse prebivalce vasi in živeli so brez problemov. Če bi tožnik imel resničen strah pred zaporno kaznijo, tožena stranka meni, da bi v sedmih letih zagotovo to skušal preveriti pri pristojnih organih in pojasniti svojo situacijo ter se na tak način poizkušal zaščititi v svoji izvorni državi, ne pa da je pojasnjeval, da samo bog ve, če je res iskana oseba. Pri tem dodaja, da je tožnik brez problemov odšel legalno iz države in tudi predložil fotografijo svojega rojstnega lista, z obrazložitvijo, da ga je v izvorni državi na občini brez težav pridobila njegova sestra, njegov stric pa mu ga je poslal. 15. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da tožnik v izvorni državi ni bil podvržen preganjanju v skladu s 26. členom ZMZ-1. Ocenjuje, da dogodek, ki ga je tožnik opisal, ne dosega standarda preganjanja, opredeljenega v prvem odstavku 26. člena ZMZ-1, saj ni dovolj resno ali ponavljajoče, da bi predstavljala hudo kršitev človekovih temeljnih pravic. Meni, da opisan dogodek iz leta 2010, pri katerem naj bi bil tožnik prisoten dve uri, nato pa je zbežal, ne dosega standarda preganjanja, saj je tožnik nadaljnjih sedem let živel brez problemov v državi in v miru, dokler si ni prihranil dovolj denarja za pot v Evropo. Izjavil je celo, da bi se z veseljem vrnil v svoj rojstni kraj, kjer sedaj živita njegov brat in sestra, če ne bi bil pod maroške okupacijo. Tožena stranka še enkrat pripominja, da je mesto Tan Tan v Maroku in da ni nikoli spadalo v območje Zahodne Sahare, kjer živi ljudstvo Sahravi. Prosilec ni živel ne v izgnanstvu in ni bil preganjan, zato tožena stranka utemeljeno dvomi v tožnikovo nacionalno identiteto, čeprav naj bi govoril arabski dialekt hasanija, ki se govori tudi v Mavretaniji in ne samo v Zahodni Sahari. Tožnik pa je sprva trdil, da je iz Mavretanije.

16. Tožena stranka ocenjuje, da razlogov za zapustitev izvorne države, ki jih je tožnik navedel v svoji prošnji za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ni mogoče opredeliti kot preganjanje v skladu s 26. členom ZMZ-1. 17. Za izpolnjevanje pogojev za status begunca morajo biti kumulativno podani objektivni in subjektivni pogoji, torej dejanja preganjanja in utemeljen strah pred preganjanjem, pri čemer je mogoče presojati subjektivni pogoj strahu le ob obstoju relevantnega objektivnega dejanja preganjanja oziroma grozečih dejanj in nevarnosti preganjana, na podlagi katerih obstaja tako utemeljen strah, da je oseba zapustila svoje ozemlje. Tožnik pa utemeljenega strahu pred preganjanjem ni izkazal, saj ni navedel nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1. 18. Tožena stranka je v nadaljevanju presojala še skladnost tožnikovih izjav z aktualnimi dostopnimi informacijami o izvorni državi (zunanja skladnost), čeprav je v postopku že prejela informacije tožnikovih pooblaščencev o Zahodni Sahari, kar pa v tožnikovem primeru ni aktualno, saj tožnik prihaja iz Maroka in ne iz Zahodne Sahare, o čemer govore njihova poročila. Tožena stranka je tožnika soočila na drugem osebnem razgovoru tudi z dejstvom, da prihaja iz kraja Tan Tan, ki leži na jugozahodu Maroka in ne v Zahodni Sahari, kot je to ves čas trdil, vendar se tožnik s tem ni strinjal in pojasnjeval, da se Zahodna Sahara začne od kraja Guelmim in konča pri mavretanski meji ter da ima tožena stranka napačne zemljevide. Tožena stranka pripominja, da je pridobljene zemljevide dobila preko spleta in vsi zemljevidi kažejo, da je njegov kraj oddaljen od Zahodne Sahare več kot dvesto kilometrov in ne spada v sporno območje, v katerem naj bi živeli Sahravijci. Zaradi tega je tožena stranka preučila informacije o Maroku in dodatno o demonstracijah za neodvisnost Zahodne Sahare.

19. Tožena stranka ugotavlja na podlagi preučenih informacij o Maroku, da se tožnikove izjave ne skladajo s pridobljenimi informacijami o izvorni državi, ki jih v obrazložitvi podrobno razčleni. Ugotavlja, da na splošno in redno v Maroku ni preganjanja, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ni ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Kljub pomanjkljivostim na področju varovanja človekovih pravic, država kaže napredek in se jo lahko šteje za varno državo izvora. Glede mesta Tan Tan ugotavlja, da je sodobno mesto v provinci Tan Tan, ki leži na skrajnem jugozahodu Maroka. Zahodna Sahara je ozemlje v Severni Afriki, ki na severu meji na Maroko, na severovzhodu na Alžirijo, na vzhodu in jugu na Mavretanijo in na zahodu na Atlantski ocean. Sestoji predvsem iz puščavskih nižin in je eno od najredkeje poseljenih ozemelj na svetu. Največje mesto, v katerem živi čez polovica prebivalstva, je El Aaiun/Laayoune. Po odhodu španskih kolonizatorjev leta 1976 je Zahodna Sahara proglasila samostojnost, ki je bila že naslednje dni oskrunjena z vpadom maroške vojske na severu ter mavretanske vojske na jugu. V maroški invaziji leta 1976 je bila pregnana večina Sahark in Saharcev v sosednjo Alžirija, kjer še vedno živijo kot begunke in begunci. Tisti, ki so ostali pod maroško okupacijo, doživljajo eno najhujših kršitev človekovih pravic na svetu. Alžirija je vseskozi podpirala zahodnosaharsko osvobodilno gibanje Polisario, ki je tudi razglasilo Saharsko arabsko demokratično republiko (SADR). V begunskih taboriščih v slabih razmerah živi okoli 165.000 ljudi, ki že leta zaman čakajo na vrnitev na svoje nekdanje domove. Zakon (Maroka) zagotavlja svobodo gibanja v notranjosti države, potovanja v tujino, izseljevanje in vrnitev v domovino (repatriacijo) in vlada je na splošno te pravice spoštovala, čeprav je omejila gibanje na območjih, kjer so nemiri. Vlada je prepovedala vstop posameznikom, ki naj bi ogrožali stabilnost države. Vlada je sodelovala z uradom UNHCR in drugimi humanitarnimi organizacijami v zagotavljanju zaščite beguncem, povratnikom, prosilcem za azil in drugim osebam za katere je urad pristojen. Vlada je tudi zagotovila financiranje humanitarnih organizacij za zagotavljanje socialnih storitev migrantom, tudi beguncem. Vlada je nadaljevala z izdajo potnih dokumentov, ki so na voljo Saharcem in ni bilo znanega primera, ko bi oblastipreprečile Saharcem potovati. Vlada je vzpodbujala vračanje saharskih beguncev iz Alžirije in od drugod, če so priznali oblast (avtoriteto) vlade nad Zahodno Saharo.

20. Glede na navedeno je tožena stranka prepričana, da bi tožnik lahko dobil zaščito znotraj izvorne države, če bi jo potreboval. Tožnik je v postopku sam povedal, da v izvorni državi ni imel nobenih težav, ne s policijo in ne z vojsko ter da je živel v miru zadnjih sedem let. Tudi sam legalni način odhoda iz izvorne države dokazuje, da v državi ni iskana oseba, saj je brez težav odšel iz države. Tudi dejstvo, da je njegova sestra brez težav pri pristojnem organu dobila njegov dokument, izkazuje, da ga v državi nihče kazensko ne preganja in mu zagotovo ne grozi zaporna kazen. Sam je izjavil, da bi se z veseljem vrnil nazaj v Tan Tan, če ne bi bil pod maroško okupacijo. Po proučitvi omenjene zadeve tožena stranka z gotovostjo trdi, da mesto ni pod okupacijo in celo maroška vlada v sodelovanju z uradom UNHCR in drugimi humanitarnimi organizacijami zagotavljanja zaščite beguncem, povratnikom, prosilcem za azil in drugim osebam, tako da bi se lahko prosilec brez težav vrnil nazaj v izvorno državo oz. v svoj rojstni kraj k bratu in sestri, kjer živita v miru. Številne informacije, ki jih je tožena stranka preučila, kažejo na to, da se mesto Tan Tan nahaja v Maroku in da nikoli ni spadalo v območje Zahodne Sahare, kakor to trdi tožnik, ki je sicer celotni postopek zatrjeval, da je živel v tem mestu skupaj z družino in se tam tudi šolal in delal ter živel v miru. V Tan Tanu še vedno živita njegova sestra in brat, ki nimata nobenih težav in tudi rojstnega mesta nista nikoli zapuščala. Iz vsega preučenega nedvomno izhaja, da je tožnik živel na jugozahodu Maroka in ne na območju Zahodne Sahare.

21. Tožena stranka je preučila informacije tudi v zvezi z begunskim taboriščem Gdeim Izik, kamor naj bi se tožnik preselil leta 2010 za štiri mesece izključno zato, ker naj bi maroške oblasti obljubljale beguncem po registraciji izboljšanje ekonomskega statusa, kar pa se ni zgodilo. Poročila govorijo o tem, da so maroške sile v začetku novembra 2010 začele na silo podirati taborišče Gdeim Izik. Napadle so omenjeno taborišče, kjer je protestiralo več kot 20.000 ljudi. Žrtve so bile, a ne ve se točno, koliko ljudi je bilo ubitih, koliko ducatov ranjenih in koliko odpeljanih v zapore. Tožnik je izrecno povedal, da je bil v napadu le dve uri in ko so začeli streljati, je pobegnil k svoji teti v bližnje mesto, kjer se mu tudi nič ni zgodilo. V napadu ni bil poškodovan. Svoj strah pred morebitno aretacijo je pojasnjeval s tem, da naj bi ga skupaj z ostalimi protestniki takrat slikali in zato bi ga lahko kasneje aretirali, vendar ga v sedmih letih nihče ni iskal oz. ni imel zaradi tega kakršnekoli težav ne on ne njegova družina, celo brez težav je tudi odpotoval na legalen način v Turčijo, ko si je prihranil dovolj denarja za pot. 22. Številni Sahravijci so pred maroško invazijo pobegnili v sosednjo Alžirijo, kjer še danes životarijo v begunskih taboriščih in po različnih ocenah jih tam živi med 100.000 in 200.000. Tožnik ni pobegnil iz države leta 2010, ampak je do leta 2017 mirno živel po različnih krajih v Maroku kot tudi v Zahodni Sahari ter se ukvarjal z ribištvom in živinorejo. Tožena stranka zato utemeljeno dvomi v njegove navedbe, da je zapustil svojo izvorno državo, ker ga je bilo strah, da ga ne bi aretirali zaradi udeležbe na protestu v taborišču Gdeim Izik in da bi ga po krivem lahko obdolžili ter zaprli.

23. Tožena stranka je 14. 10. 2019 prejela dodatne informacije tožnikovih pooblaščencev o taborišču Gdeim Izik in pregonu protestnikov v Zahodni Sahari. Glede na prejete informacije pripominja, da se ogroženost protestnikov v Zahodni Sahari ne sme enačiti s težavami, ki naj bi jih imel tožnik. Ta je v postopku jasno povedal, da je od leta 2010 pa vse do odhoda iz države mirno živel po različnih krajih v Maroku, brez kakršnihkoli težav s policijo oz. vojsko. Njegov strah pred zaporno kaznijo izvira predvsem na dejstvu, da bi ga lahko po krivem obdolžili in ne zaradi udejstvovanj na politično motiviranih protestih. Iz opisa dogodkov, kakor jih je tožnik podal, je namreč razvidno, da tožnik v svoji izvorni državi ni bil ogrožen, imel pa je ekonomske težave, ki jih je vsakič znova omenjal. Institut mednarodne zaščite ni namenjen izboljšanju ekonomskega statusa.

24. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljenega strahu, da bi bil v izvorni državi ogrožen, saj je na podlagi dogodkov, ki jih je navedel kot razlog za zapustitev izvorne države in zaradi katerih v RS prosi za mednarodno zaščito, razvidno, da mu v Maroku ne grozi preganjanje v smislu ZMZ-1, saj te težave v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, kakor ga opredeljujeta Ženevska konvencija in ZMZ-1. Zaradi navedenega tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni upravičen do priznanja statusa begunca.

25. Tožena stranka pa je presojala še upravičenost tožnika do priznanja subsidiarne zaščite na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1 in ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje take oblike zaščite. Tožnik v postopku namreč ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi. Tožnik je v postopku sam povedal, da bi se z veseljem vrnil v Tan Tan, če ne bi bil pod maroške okupacijo, pri čemer mestoTan Tan ni pod nobeno okupacijo, ampak je cel čas del Maroka. Tudi dejstvo, da je pred tem zadnjih sedem let živel v Maroku in tudi v Zahodni Sahari v miru, nedvomno kaže, da bi v primeru njegove vrnitve v izvorno državo imel podoben način življenja kot v preteklem obdobju. Tudi tožnikova izjava na prvem osebnem razgovoru, da bi v primeru vrnitve v Maroko šel v zapor, ne drži, saj ga v državi nihče od pristojnih organov ne išče, izvorno državo pa je zapustil na legalen način brez težav in tudi kasneje je njegova sestra pri pristojnih organih pridobila njegov dokument brez kakršnihkoli težav. Zato tožena stranka ugotavlja, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitviv izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi druge alineje 28. člena ZMZ-1. Na podlagi preučenih informacij o izvorni državi je tožena stranka ugotovila, da v tožnikovi izvorni državi ne potekajo mednarodni ali notranji oboroženi spopad, ki bi lahko zaradi samovoljnega nasilja pomenili resno in individualno grožnjo za življenje in osebnost tožnika. Tako strah pred preganjanjem kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve morata biti individualno utemeljena, česar pa ni mogoče sklepati iz tožnikovih izjav. Zato tožena stranka meni, da tožnik ob vrnitvi v izvorno državo ne bo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo iz 28. člena ZMZ-1, in zato zaključuje, da tožnik ni upravičen do podelitve subsidiarne oblike zaščite.

26. Tožena stranka nazadnje še pripominja, da je bil Maroko z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Vlade RS (v nadaljevanju Odlok Vlade RS) določen za varno izvorno državo, tožnik pa ni izkazal tehtnih razlogov, posebnih okoliščin oziroma dejstev ali predložil dokazov, ki utemeljujejo sklep, da bi lahko bil v primeru vrnitve preganjan, kljub splošni pozitivni situaciji v izvorni državi, zaradi katerih bi se štelo, da zaradi njegovih osebnih okoliščin ta država zanj ni varna.

27. Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da resda ni vseskozi vseskozi enako navajal svojih podatkov ter izvorne države, ampak je prepričljivo izpovedal razloge, zaradi katerih je sprva njegova zgodba bila nekoliko drugačna. Podlegel je besedam ter prepričevanju bolj osveščenih rojakov, ki so mu narekovali, kaj naj v pogovorih s policijo pove. Jasno je pa izpovedal in ni razlogov, da se mu ne bi verjelo. Ne gre mu šteti v breme, da se dokumenti, katere je pribavil iz Maroka, nekoliko slabše vidijo. Tožena stranka bi mu mogla šteti v dobro, da se je potrudil in mu je uspelo s pomočjo svetovalk pridobiti sploh dokumente, kateri potrjujejo njegov izvor. Precej utopično je pričakovanje, da bi lahko tožnik priskrbel podatke o tem, da ga v Maroku res iščejo, da bo preganjan ali kaj podobnega, saj če bi takšen podatek kjerkoli zahteval, bi to pomenilo, da se je izdal. Če pa bi ga zahtevali njegovi bližnji, pa bi zagotovo imeli probleme, saj bi bila policija prepričana, da sorodniki vedo, kje se tožnik nahaja. Tožnik je izpovedal tudi, da v Maroku ni zakonov in ni pravic, kar najverjetneje pomeni tudi, da navaden državljan podatka o tem, ali ga slučajno policija išče ali ga imajo na kakšnem seznamu protestnikov itd., sploh ni mogoče pridobiti. Navedenega ni preverjala niti tožena stranka, pa to očita tožniku. Tožnik je nadalje navedel, da je večkrat bil tepen s palicam, da so na njih v kampu celo streljali, da so jih izgnali in jih je veliko umrlo, ujeti pa so bili obsojeni na dolge zaporne kazni. Zaradi tega preganjanja, ko je bil napaden kamp, v katerem je tožnik živel, je pri njemu podan subjektivni pogoj strahu. Objektivni pogoji strahu pa so podani, saj je splošno znano in gre iz medijev razbrati, da je Maroko še vedno zelo neugodna država, v kateri gre sicer mnogo stvari na bolje, a pravice in zakoni so še velika neznanka. Preganjajo različna ljudstva, različna verstva. Vrši se nasilje in reveži nimajo ravno pravic. Tožena stranka ni pridobila korektnih podatkov, ki bi jih morala pridobiti po uradni dolžnosti o stanju v izvorni državi. V odločbi so navedeni dokumenti, v katerih so navedene razmere v Maroku na način, da je to v prid toženi stranki. Tožena stranka se ni poslužila možnosti pridobitve podatkov, ki bi izražali dejansko stanje. Tožena stranka bi v skladu s 23. čl. ZMZ-1 morala predvsem zbrati podatke, ki se nanašajo zlasti na stanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbeno političen položaj in zakonodajo. Prav tako pa bi morala pridobiti podrobne, poglobljene specifične informacije o izvorni državi, ki so povezane s konkretnim primerom, česar pa ni storila. v Maroku ni zakonov, ki bi dejansko veljali, na papirju so res, ampak se ne izvajajo, kot bi se morali. Papir prenese vse, ni pa nujno, da se zakoni dejansko izvršujejo tako, kot so zapisani. Dejansko stanje v Maroku je tako povsem drugačno, kot ga predvidevajo zakoni. Tožena stranka je povsem napačno interpretirala dejansko stanje. Tožena stranka se ni opredelila do predloženih dokazov tožnika niti jih ni v celoti povzela, pač pa jih je označila za nečitljive, čeprav je jakost teksta povsem običajna, poleg tega pa je delno listine prevedel tožnik, delno jih je prevedel tudi tolmač, res pa ni uradnega prevoda listin, katerega tožnik ne more priskrbeti in bi ga morala tožena stranka, če ji pojasnila tolmača in tožnika niso zadostna za ugotovitev verodostojnosti listin. Tožnik prilaga v dokaz tudi komentar PIC, ki je bil sicer v drugi zadevi posredovan toženi stranki, a se deloma prav tako nanaša na sedanjega tožnika. V komentarju na informacije o izvorni državi je namreč pojasnjeno marsikaj v zvezi z ustavo v Maroku, diskriminacijo, socialnem stanju in podobno. Dokazila se nanašajo v precejšnjem obsegu tudi na status Berberov, česar pa tožnik iz celotnega prispevka zaradi njegove verodostojnosti ni izzvzemal. Tožnik v izvorno državo ne more, da bi dokumente pridobil in ne more storiti več, kot je storil. Gotovo pa je, da v Maroku prihodnosti nima, da bo izgnan in bo zopet na isti poti, ali pa bo žrtev nasilja, če ga ne bodo tolpe že prej zajele in ga ubile. Tožena stranka bi morala prepoznati nasilje in njegovi prošnji ugoditi. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Hkrati priglaša stroške postopka.

28. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da fotokopij dokumentov, ki jih je tožnik naknadno predložil v postopku, tožena stranka ni štela v breme, vendar iz dokumentacije ne izhaja ničesar, kar bi potrjevalo dogodke, zaradi katerih naj bi zapustil Maroko. Tožnik je predložil tudi fotografijo svojega rojstnega lista, z obrazložitvijo, da ga je v izvorni državi na občini brez težav pridobila njegova sestra. Iz tega izhaja, da ga v državi nihče od pristojnih organov ne išče. Izvorno državo je tudi zapustil brez težav na legalen način, kasneje pa je njegova sestra pri pristojnih organih pridobila njegov dokument brez kakršnihkoli težav. Tožnikove izjave glede razlogov zapustitve izvorne države so malo verjetne in neprepričljive, nekonsistentnosti, ki so se pojavile v celotnem postopku, ni znal pojasniti, ampak je samo zanikal, da tega v postopku ni povedal. Ne drži, da je tožena stranka napačno interpretirala dejansko stanje, saj je bila tožniku dana možnost, da se je izjavil o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. S tožnikom je tožena stranka opravila podrobna dva osebna razgovora. Tožena stranka je pridobila v postopku zelo natančne in specifične informacije o njegovi izvorni državi. Glede tožnika meni, da v izvorni državi ni bil deležen dejanj preganjanja s strani policije oz. vojske zaradi udeležbe na protestu leta 2010, saj je tožnik izrecno povedal, da pred tem in po tem dogodku leta 2010 ni imel nobenih težav v državi in da je živel v miru ter da ga nihče ni nikoli iskal na domu v vseh teh sedmih letih, kjer sta ves ta čas v miru bivala njegov brat in sestra. Tudi tožnikova izjava glede nelegalnega trgovanja z ribami in predhodno njegovo tihotapljenje bencina ni botrovalo, da bi kadarkoli imel težave s policijo, saj je sam izjavil, da je v njegovi državi tak način trgovanja normalen in družbeno sprejemljiv. Tožena stranka je v postopku podrobneje proučila tudi rojstni kraj tožnika, v katerem je živel in v katerem še živi njegova družina. Cel čas postopka je zatrjeval, da je iz kraja Tan Tan, ki naj bi spadal pod okupirano ozemlje Zahodne Sahare, kar pa ne drži. S tem je tudi tožnika soočila, vendar je tožnik zatrjeval, da je tožena stranka pridobila napačne zemljevide. Tožena stranka ugotavlja, da je Tan Tan kraj v Maroku, ki ni bil nikoli pod maroško okupacijo, ampak del države Maroko in da tožnik zavestno zavaja toženo stranko s svojimi netočnimi izjavami. Glede dodatnih informacij tožnikovih pooblaščencev o taborišču Gdeim Izik in pregonu protestnikov v Zahodni Sahari tožena stranka pripominja, da ogroženost protestnikov v Zahodni Sahari ne smemo enačiti s težavami, ki naj bi jih imel tožnik. Ta je v postopku jasno povedal, da je od leta 2010 pa vse do odhoda iz države mirno živel po različnih krajih v Maroku, brez kakršnihkoli težav s policijo oz. vojsko. Njegov strah pred zaporno kaznijo izvira iz dejstva, da bi ga lahko po krivem obdolžili in ne zaradi udejstvovanj na politično motiviranih protestih. Tožena stranka meni, da tožnik osebno v svoji izvorni državi ni bil ogrožen, imel pa je ekonomske težave, ki jih je vsakič znova omenjal in jasno povedal, da so to bile tudi njegove težave, zaradi katerih je odšel iz izvorne države. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

29. V pripravljalnih vlogah z dne 15. 11. 2019 in 22. 1. 2020 tožnik še priloži izdelano raziskavo PIC o razmerah v izvorni državi tožnika, ki potrjuje njegove navedbe glede kampa Gdeim Izik, glede protestov v kampu in kako so ga maroške oblasti podrle. Tožnikovo življenje bi bilo v izvorni državi zato ogroženo, poleg ekonomskega interesa pa je za tožnika bistveno, da ima dostojno življenje ter da ne skrbi za svoje življenje. Že sam požig kampa, streljanje, kaže, da v državi ni zakona, da vlada samovolja oblastnikov ter da je ogroženo tožnikovo življenje. V državi so vsakodnevno kršene človekove pravice, če pa jih država ne spoštuje, pa je potrebno zaščititi njene ljudi vsaj na način, da se jih v državo ne vrača. Podaja še fotografijo dovoljenja za njegovo bivanje v provinci Al Smara, iz katerega je razvidno, da je imel dovoljenje za bivanje na območju Zahodne Sahare (C.C. je imel očeta in dedka, v navadi pri njih je, da se to povsod navede na dovoljenja), navedbe tožnika tako ne držijo.

30. V pripravljalni vlogi z dne 29. 1. 2020 tožena stranka še navaja, da je fotokopija tožnikovega dovoljenja za prebivanje v provinci Al Smara zelo slaba, iz osebnih podatkov ni razbrati, za katero osebo gre, saj se ne sklada s tožnikovim imenom in priimkom. Prevajalec za arabski jezik je potrdil prevod tožnika, je pa zaznal, da so podatki vpisani lastnoročno in da so pomanjkljivi v letnici veljavnosti, kar ni običajno pri izdaji uradnih dokumentov. Poleg tega je tožnik ves čas postopka zatrjeval, da je iz Tan Tana, ki leži v provinci z istim imenom, ne pa iz province Al Smara, ki je del Zahodne Sahare.

31. Tožba ni utemeljena.

32. Sodišče ugotavlja, da v določenem delu obrazložitve izpodbijanega akta lahko sledi utemeljitvi tožene stranke in zato ne bo ponavljalo vseh razlogov za odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) oziroma bo s poudarki, ki sledijo, zamejila bistvene dele obrazložitve izpodbijane odločbe, ki so pravilni in zakoniti.

33. Tisto, kar ni bistveno v celoviti dokazni oceni, je dejstvo, da je tožnik v zgodnji fazi postopka skušal prikrivati svojo identiteto. Vendar pa je v nadaljevanju postopka navajal enotno glede identitete in se je trudil, da bi jo prepričljivo izkazal. Med strankama pa ni sporno, da tožnik prihaja iz Maroka. V dokazni oceni tožene stranke tudi ni moč najti dovolj podlage za to, da se tožnik ni dovolj potrudil, da bi predložil listinske dokumente in še manj relevanten je očitek, da tožnik dogodkov ni prijavil policiji, saj je zatrjeval, da se je bal policije zaradi incidenta v taborišču Gdeim Izik. Tožena stranka tudi nima podlage, da bi tožnikove trditve o preganjanju v Maroku štela za neverodostojne, ker ni počakal na odločitev o njegovi prošnji v Črni Gori in v BiH. Za prosilca, ki trdi, da je v Maroku preganjan iz političnih razlogov, ker se zavzema za samostojno in neodvisno Zahodno Saharo, omenjena okoliščina ne pomeni kaj dosti tako v kontekstu splošno znane okoliščine, da prosilci želijo priti v države EU, kakor tudi v kontekstu, da v pravu EU ne obstaja obveznost tujca, da zaprosi in počaka na odločitev o prošnji za mednarodno zaščito v prvi državi, ki naj bi bila varna.1

34. Z razliko od navedenega je v predmetni zadevi odločilno, da je tožena stranka dovolj zanesljivo ugotovila na podlagi dveh osebnih razgovorov in vpogleda v informacije o stanju v izvorni državi, vključno v zvezi z varnostnim incidentom v taborišču Gdeim Izik, da tožnik ni izkazal, da je bil preganjan v obdobju 7 let od leta 2010 do 2017 po incidentu v taborišču Gdeim Izak, pa tudi, da ni bil preganjan zaradi zatrjevanih udeležb tožnika na demonstracijah za pravice prebivalcev Zahodne Sahare pred incidentom v Gdeim Izaku in da mu preganjanje tudi ne grozi v primeru vrnitve v izvorno državo. V tem okviru je odločilno v dokazni oceni tožene stranke, da tožnik nikoli ni bil iskana oseba s strani policije niti v vasi Chbika, kjer je nazadnje živel tri leta in kjer je po navedbah tožnika policija poznala vsakogar, niti ni bil ustavljen na meji, ko je legalno zapustil Maroko. Nadalje je tožena stranka upravičeno upoštevala tudi, da tožnikov brat in sestra, ki se naj ne bi selila iz kraja v kraj, nista bila priči temu, da bi tožnika kdaj koli iskala policija. Sestra je tudi brez težav pridobila zanj osebne dokumente, ki jih je tožnik dobil, ko je že bil v Evropi. Tožnik torej ni bil preganjan v izvorni državi zaradi njegovega političnega prepričanja. Zato njegov strah pred prihodnjim preganjanjem ni utemeljen oziroma ga tožnik ni uspel utemeljiti, pri čemer je zelo pomembno, da je tožena stranka preučila in upoštevala tudi splošne informacije v zvezi z demonstracijami za samostojno Zahodno Saharo ter specifične informacije v zvezi z varnostnim incidentom v taborišču Gdeim Izik. Tožbene navedbe o tem, da je Maroko še vedno neugodna država, da bi morala tožena stranka dobiti bolj konkretne podatke o stanju v izvorni državi, da bi tožnika lahko zajele tolpe, so preveč pavšalne, pri čemer je bilo dokazno breme tudi na tožniku oziroma na pooblaščenki, da bi pridobila in se sklicevala na konkretne informacije, ki bi potrjevale upravičenost tožnikovega strahu glede na njegove osebne okoliščine. Ker tožnik ni izkazal utemeljenih razlogov za oceno, da je bil žrtev dejanj preganjanja oziroma da bi lahko bil žrtev dejanj preganjanja, tožnik ni upravičen do statusa begunca.

35. Znotraj tega temeljnega okvira dokazne ocene je tožena stranka tudi pravilno upoštevala, da je tožnik dogodek v kampu Gdeim Izik opisal šele na drugem osebnem razgovoru. Pred tem je omenjal le, da so ga enkrat v letu 2010 posneli na demonstracijah in da je zaradi tega iskana oseba. Na drugem razgovoru pa je dogodek v kampu prvič omenil in podrobno opisal. Pri tem opisu je zahajal tudi v določena pomembna protislovja in sicer, da je napad trajal dva dni, večinoma ponoči, da je takoj po napadu pobegnil iz kampa, v nadaljevanju pa je dodal, da je bil navzoč dve uri, nato pa je kamp zapustil in sicer takoj, ko so začeli streljati. Po zapustitvi taborišča se je še nekaj časa nahajal v bližini svojega rojstnega kraja in ga ni nihče iskal. Pri bratu in sestri, ki še vedno živita v Tan Tanu, se je pozanimal, da ga (v 7 letih po dogodku) ni nihče iskal. Poleg tega je na prvem osebnem razgovoru zatrjeval, da je iskana oseba zaradi snemanja ob demonstraciji v letu 2010, na drugem osebnem razgovoru pa je drugače navedel, in sicer, da ni rekel, da je iskana oseba, rekel je, da je mogoče iskana oseba, ne ve, če je, to bog ve. Iz njegovega opisa vsekakor ne izhaja, da bi imel kakšno vidno vlogo pri organizaciji demonstracij oziroma v zvezi z gibanjem za neodvisnost Zahodne Sahare niti da bi bilo kakšno dejanje maroških oblasti zaradi navedenega usmerjeno vanj, pač pa je sam navedel, da je prišel v kamp, ker naj bi registriranim v kampu država dala bivališče in denar.

36. Prav tako je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite in temu tožnik v tožbi tudi posebej ne ugovarja.

37. Sodišče še ugotavlja, da sicer drži ugovorna navedba tožnika, da se tožena stranka ni posebej opredelila do njegovih predloženih kopij dokumentov v postopku (fotografij mrliških listov tožnikove mame, očeta in brata ter fotokopijo tožnikovega rojstnega lista). Vendar navedeno ravnanje tožene stranke ni vplivalo na pravilnost in zakonitost njene odločitve, saj je v obrazložitvi odločbe navedla, da ne dvomi, da je tožnik (z navedenimi osebnimi podatki na drugem razgovoru) državljan Kraljevine Maroko.

38. Tožnik je v upravnem sporu predložil nove informacije o njegovi izvorni državi. Ni pa povedal, česa iz predmetnih informacij tožena stranka konkretno v povezavi z njegovo zadevo ni upoštevala. Ne zadošča namreč, da tožnik pavšalno zatrjuje neupoštevanje informacij o izvorni državi, oziroma da je organ upošteval le informacije, ki so v prid toženi stranki. Trditve tožnika o njegovem zatrjevanem preganjanju morajo biti podprte z bolj konkretnimi informacijami o izvorni državi, ki se v večji meri povezujejo z okoliščinami tožnika, kot je to uspela izkazati tožena stranka v zvezi z argumentom, da tožnik nima utemeljenega strahu pred preganjanjem. Tega pa tožnik ni izkazal. 39. Tožnik je v upravnem sporu predložil še fotokopijo dovoljenja za njegovo bivanje v provinci Al Smara, tj. dovoljenje za bivanje na območju Zahodne Sahare. Takšno dovoljenje, izdano v januarju 2020, ne izkazuje utemeljenega strahu pred preganjanjem iz političnih razlogov. V upravnem postopku postopku in v upravnem sporu tožnik ni navajal, da bi bil preganjan v času bivanja v tej provinci, celo navajal je, da ni imel težav od 2010 (po dogodku v kampu Gdeim Izik) dalje do zapustitve države v letu 2017, tožena stranka pa je sicer sprejemala njegove navedbe, da se je med leti 2010 do 2017 gibal po širšem območju Maroka (vključno z območji Zahodne Sahare).

40. Tožena stranka je na koncu svojo odločitev oprla tudi na argument, da Maroko predstavlja varno izvorno državo po Odloku vlade RS. Sodišče pripominja, da tožena stranka sicer predhodno v postopku tožnika ni seznanila z okoliščino, da naj bi bil Maroko zanj varna izvorna država, zato mu ne more očitati, da ni izkazal tehtnih razlogov ali predložil dokazov, ki bi izkazovali drugače. Vendar pa to ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve, saj je tožena stranka predhodno v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno ugotovila, da tožniku v Maroku ne grozi preganjanje v smislu ZMZ-1, saj opisani dogodki ne morejo pomeniti preganjanja, kakor ga opredeljujeta Ženevska konvencija in ZMZ-1, kakor tudi, da tožnik ni upravičen do podelitve subsidiarne oblike zaščite.

41. Sodišče je v tej zadevi odločilo na seji senata brez glavne obravnave, ki je tožnik sicer niti ni predlagal in ni predlagal svojega zaslišanja, in je pri tem upoštevalo neposredni učinek določbe člena 46(3) Procesne direktive II2. Tožnik je namreč bil dvakrat zaslišan v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega akta, poleg tega se je tožena stranka lahko o tožbi izrekla v odgovoru na tožbo, tako da ne gre za situacijo, ko je tožnik šele v upravnem sporu predložil nek povsem nov razlog za mednarodno zaščito.3 Tožnik je sicer v upravnem sporu predložil nove informacije o izvorni državi in dovoljenje o njegovem prebivanju na območju province Al Smara, vendar kot dokaz, ki naj bi potrjeval njegove dosedanje trditve, o katerih pa se je lahko v upravnem sporu izrekla tudi tožena stranka, in ne kot nove razloge za priznanje mednarodne zaščite. V takih okoliščinah po sodni praksi Sodišča EU v zvezi z ZMZ-1. zaslišanje tožnika na glavni obravnavi ni potrebno. Sodišče namreč ni ugotovilo, da bi tožena stranka dejansko stanje nepravilno ali nepopolno ugotovila in tožena stranka tudi ni naredila napačnega sklepa o dejanskem stanju iz ugotovljenih dejstev (drugi odstavek 71. člena ZMZ-1). Po sodni praksi Sodišča EU v primeru, da nacionalno sodišče oceni, da lahko posodobljeno in popolno presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, lahko odloči, da ne bo zaslišalo prosilca v okviru postopka s pravnim sredstvom, ki je bilo vloženo pri njem, če dejanske okoliščine ne dopuščajo nikakršnega dvoma glede utemeljenosti odločbe.4 Pravica do ustnega zaslišanja je dana v okviru pravice do obrambe, vključno s tem, da prosilec dobi možnost, da popravi napako ali da navaja elemente, ki govorijo njemu v prid.5 Tudi z vidika standardov EKČP iz 6. člena ustno zaslišanje tožnika v konkretnem primeru ni bilo potrebno,6 pri čemer tožnik zaslišanja na glavni obravnavi niti ni zahteval.7

42. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

43. V zvezi s priglašenimi stroški zastopanja v postopku sodišče pripominja, da je tožnikova pooblaščenka v tem postopku svetovalka za begunce. Svetovalci za begunce imajo skladno s prvim odstavkom 11. člena ZMZ-1 pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na Upravnem in Vrhovnem sodišču. Sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov pa zagotavlja ministrstvo. Svetovalec za begunce namreč povrnitev stroškov postopka lahko skladno s prvim odstavkom 11. člena ZMZ-1 zahteva od Ministrstva za notranje zadeve in ne od sodišča, ki zato o povračilu stroškov ni odločalo.

1 Glej v tem smislu enako sodno presojo v zadevi prosilca iz Maroka opr. št. I U 481/2020-9 z dne 5. 5. 2021, odst. 45-46. 2 C-348/16, Sacko, odst. 45-46; C-585/16, Alheto, odst. 114, 126-127; C-556/17, Torubarov, odst. 40, 42-49, 73. 3 Glej: C-652/16, Ahmedbekova, odst. 98-100. 4 C-348/16, Sacko, 26. 7. 2017, odst. 41-46, 49. Več in natančneje o tem glej sodbo upravnega sodišča v zadevi I U 1276/2019-19 z dne 13. 5. 2020, odst. 85-119. 5 C-348/16, Sacko, odst. 32-35, 37-38 6 Maaouia v. France, odst. 33-41. 7 Mutatis mutandis Ramos Nunes de Carvalho E Sá v Portugal, [GC], odst. 190-191.