Jedro

Umik tožbe takoj po izpolnitvi tožbenega zahtevka je pravni standard, katerega vsebino je treba napolniti glede na okoliščine konkretnega primera. Sodišče prve stopnje je pri napolnitvi tega pravnega standarda pravilno ugotavljalo, kdaj je tožeča stranka pridobila procesno možnost umika tožbenega zahtevka. Dokler stranka nima možnosti umika tožbenega zahtevka, namreč ne moremo govoriti o zamudi stranke z umikom in ji naprtiti posledic te zamude.

Ttrditveno in dokazno breme o tem, da je umik tožbe posledica izpolnitve tožbenega zahtevka, je na tožeči stranki. Tožena stranka zmotno meni, da je temu bremenu zadoščeno le v primeru, če je v izjavi o umiku tožbe izrecno navedena beseda „izpolnitev“. Tožeča stranka mora navesti dejanske okoliščine zaradi katerih je umaknila tožbo, na sodišču pa je presoja ali je te okoliščine možno subsumirati pod pravni pojem izpolnitve zahtevka.

Primarni in podredni tožbeni zahtevek sta vsak zase samostojna zahtevka, le odločanje o njiju je podvrženo vrstnemu redu, kot ga izbere tožeča stranka. V konkretnem primeru tako, glede na vsebino tožbenih zahtevkov, ki se opirata tudi na različno dejansko in pravno podlago, ne moremo zaključiti, da je podredni tožbeni zahtevek nadomestil primarnega. Sodišče prve stopnje je posledično pravilno presojalo uspeh pravdnih strank ločeno glede primarnega in podrednega tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek ustavilo (I. točka izreka sklepa) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper II. točko izreka sklepa se pravočasno pritožujeta obe stranki. Tožeča stranka meni, da je sodišče prve stopnje znotraj istega pravdnega postopka nepravilno ločeno obravnavalo postopek o primarnem ter postopek o podrednem tožbenemu zahtevki in v posledici nepravilno ločeno presojalo tudi uspeh pravdnih strank glede primarnega in podrednega tožbenega zahtevka. Sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2761/2009 z dne 21. 10. 2009. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je sodišče prve stopnje sprejelo izpodbijano odločitev kljub temu, da je ugotovilo, da je tožeča stranka s podrednim tožbenim zahtevkom uspela in da je bil na naroku izveden dokazni postopek tako glede primarnega kot podrednega zahtevka, zaradi česar stroškov ni mogoče ločiti. Meni, da ne drži, da so stroški postopka po vsebini in višini primerljivi za vse pravdne stranke, saj je tožena stranka pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje P 271/2017 z dne 4. 10. 2017 vložila že po izselitvi iz stanovanja, torej ko za vložitev pritožbe zoper navedeno sodbo ni imela več pravnega interesa, s čimer ji je povzročila dodatne stroške. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v II. točki izreka tako, da se toženi stranki naloži v plačilo njene pravdne stroške, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožena stranka v pritožbi meni, da tožeča stranka tožbe ni umaknila takoj, ko je izpolnila zahtevek. Opozarja, da bi morala tožeča stranka izkazati, da je tožbo umaknila iz razloga, ker je nasprotna stranka izpolnila zahtevek, v obravnavanem primeru pa je tožeča stranka navedla le, da nima več interesa za nadaljevanje postopka. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da stroškov glede primarnega in podrednega tožbenega zahtevka ni mogoče ločiti. Iz vloge tožeče stranke tudi ni jasno, katere stroške, nastale do umika tožbe, priglaša. Navaja, da je v pravdi uspela dvakrat, in sicer tako glede primarnega kot podrednega tožbenega zahtevka, saj je višje sodišče sodbo, s katero je sodišče prve stopnje ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku, razveljavilo. Z izpodbijano odločitvijo je bilo kršeno načelo uspeha, kot temeljno načelo odločanja o stroških v pravdi. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v II. točki izreka tako, da se tožeči stranki naloži v plačilo stroške tožene stranke, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Tako tožena stranka kot tožeča stranka sta na pritožbo nasprotne stranke odgovorili in predlagata njeno zavrnitev.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Iz spisovnih podatkov ter neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo naslednje pravno pomembne okoliščine za odločitev o pritožbah: - tožeča stranka je s primarnim tožbenim zahtevkom zahtevala izselitev in izpraznitev stanovanja, s podrednim tožbenim zahtevkom pa odpoved najemne pogodbe, sklenjene za stanovanje, - tožbena zahtevka je utemeljevala na različni pravni in dejanski podlagi, - sodišče prve stopnje je s sodbo P 97/2015 z dne 24. 10. 2016 ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, - tožena stranka je dne 18. 5. 2017 tožeči stranki stanovanje prostovoljno izročila v posest, - Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Cp 647/2017 z dne 13. 9. 2017 pritožbi tožene stranke zoper sodbo P 97/2015 z dne 24. 10. 2016 ugodilo, primarni tožbeni zahtevek zavrnilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v odločanje o podrednem tožbenem zahtevku in o stroških postopka, - sodbo II Cp 647/2017 z dne 13. 9. 2017 je Okrajno sodišče v Kranju prejelo 2. 10. 2017, strankama pa jo je vročalo skupaj s sodbo P 271/2017 z dne 4. 10. 2017, - sodišče prve stopnje je s sodbo P 271/2017 z dne 4. 10. 2017 podrednemu tožbenemu zahtevku ugodilo, - Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom II Cp 134/2018 z dne 16. 2. 2018 pritožbi tožene stranke zoper sodbo P 271/2017 z dne 4. 10. 2017 ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, - tožeča stranka je, po pozivu sodišča prve stopnje z dne 2. 3. 2018, tožbo umaknila, tožena stranka je k umiku tožbe privolila.

7. Stroške pravdnega postopka praviloma krije tisti, ki v pravdi ne uspe (prvi odstavek 154. člena ZPP). Izjemo od tega pravila določa prvi odstavek 158. člena ZPP: če tožena stranka izpolni zahtevek in tožeča stranka umakne tožbo takoj, krije stroške postopka tožena stranka.

8. Umik tožbe takoj po izpolnitvi tožbenega zahtevka je pravni standard, katerega vsebino je treba napolniti glede na okoliščine konkretnega primera. Sodišče prve stopnje je pri napolnitvi tega pravnega standarda pravilno ugotavljalo, kdaj je tožeča stranka pridobila procesno možnost umika tožbenega zahtevka. Dokler stranka nima možnosti umika tožbenega zahtevka, namreč ne moremo govoriti o zamudi stranke z umikom in ji naprtiti posledic te zamude.

9. Umik tožbe je mogoč le do konca glavne obravnave (drugi odstavek 188. člena ZPP). Tožena stranka je tožeči stranki stanovanje izročila v posest 18. 5. 2017, torej v času, ko je bil v teku pritožbeni postopek zoper sodbo P 97/2015 z dne 24. 10. 2016. Sodišče prve stopnje je po prejemu sodbe II Cp 647/2017 z dne 13. 9. 2017 izdalo novo sodbo P 271/2017 z dne 4. 10. 2017, ne da bi ponovno odprlo postopek in skupaj s to sodbo strankama vročalo tudi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 647/2017 z dne 13. 9. 2017. Do ponovnega odprtja postopka pred sodiščem prve stopnje je tako prišlo šele z dopisom sodišča prve stopnje z dne 2. 3. 2018, ki ga je sodišče posredovalo strankama po prejemu sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 134/2018 z dne 16. 2. 2018, v katerem je sodišče prve stopnje stranke pozvalo, da se izjavijo o nadaljevanju postopka. Tožeča stranka je v roku iz dopisa umaknila tožbo. Tožeča stranka je torej tožbo umaknila takoj, ko je to možnost procesno pridobila, zato je v konkretnem primeru stališče sodišča prve stopnje, da je pogoj takojšnjosti iz prvega odstavka 158. člena ZPP izpolnjen, pravilno.

10. Pritrditi je toženi stranki, da je trditveno in dokazno breme o tem, da je umik tožbe posledica izpolnitve tožbenega zahtevka, na tožeči stranki. Vendar tožena stranka zmotno meni, da je temu bremenu zadoščeno le v primeru, če je v izjavi o umiku tožbe izrecno navedena beseda „izpolnitev“. Tožeča stranka mora navesti dejanske okoliščine zaradi katerih je umaknila tožbo, na sodišču pa je presoja ali je te okoliščine možno subsumirati pod pravni pojem izpolnitve zahtevka. Tožeča stranka je v umiku tožbe pojasnila, da ji je tožena stranka dne 18. 5. 2017 prostovoljno izročila stanovanje in prenehala plačevati najemnino in tekoče stroške, s čimer šteje, da je najemno razmerje prenehalo tudi sporazumno. S tem je svojemu trditvenemu bremenu zadostila.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da iz umika tožbe ni jasno, katere stroške, nastale do umika tožbe, tožeča stranka priglaša. Tožeča stranka je v vlogi z dne 20. 3. 2018, v kateri je podala izjavo o umiku tožbe, postavila jasen predlog, da sodišče prve stopnje naloži v plačilo toženi stranki vse stroške, ki jih je priglasila do dneva umika tožbe.

12. Tožena stranka tudi zmotno meni, da je zaradi uspeha s pritožbo zoper sodbo P 271/2017 z dne 4. 10. 2017 treba šteti, da je uspela tudi s podrednim tožbenim zahtevkom. Odločilno je namreč načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj.

13. Kaj v obravnavani zadevi pomeni „končni uspeh“ pa izpostavlja pritožba tožeče stranke. Zavzema stališče, da je zaradi uspeha s podrednim tožbenim zahtevkom treba šteti, da je v postopku uspela v celoti. Ob pregledu sodne prakse odmere stroškov v primeru zavrnitve primarnega in ugoditve podrednemu tožbenemu zahtevku, višje sodišču ugotavlja, da sodba praksa ni enotna in je odločitev odvisna od okoliščin vsakega posameznega primera.1

14. Primarni in podredni tožbeni zahtevek sta vsak zase samostojna zahtevka, le odločanje o njiju je podvrženo vrstnemu redu, kot ga izbere tožeča stranka. V konkretnem primeru tako, glede na vsebino tožbenih zahtevkov, ki se opirata tudi na različno dejansko in pravno podlago, ne moremo zaključiti, da je podredni tožbeni zahtevek nadomestil primarnega.2 Sodišče prve stopnje je posledično pravilno presojalo uspeh pravdnih strank ločeno glede primarnega in podrednega tožbenega zahtevka. Na tak zaključek ne vpliva niti okoliščina, da je bil na naroku dne 24. 10. 2016 izveden dokazni postopek tako glede primarnega kot podrednega tožbenega zahtevka. To pomeni le, da so stroški nastali v zvezi z obema zahtevkoma, in sicer v enaki meri za obe stranki. Temu je dodati, da tudi ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za to kršitev namreč ne gre v primeru, ko stranka meni, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče zmotno uporabilo materialno pravo.

15. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili stroški postopka po vsebini in višini primerljivi za obe stranki. Tožeča stranka spregleda, da so tudi toženi stranki nastali stroški pritožbenega postopka, ki bi jih bila dolžna kriti ona. Pritožbi tožene stranke zoper odločitev o primarnem tožbenem zahtevku je bilo namreč ugodeno in je bil ta zavrnjen. Na drugi strani pa so tožeči stranki nastali stroški v pritožbenem postopku zoper sodbo P 271/2017 z dne 4. 10. 2017. Pritožbena navedba, da so stroški tožeče stranke zaradi pritožbenega postopka zoper sodbo P 271/2017 z dne 4. 10. 2017 višji od stroškov tožene stranke, so tako neutemeljene.

16. Glede na pravilne zaključke sodišča prve stopnje: - da je tožeča stranka s primarnim tožbenim zahtevkom v celoti propadla, zaradi česar bi bila dolžna povrniti toženi stranki stroške, ki jih je imela v zvezi s tem tožbenim zahtevkom, - da bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške, ki jih je ta imela s podrednim tožbenim zahtevkom in - da so stroški, ki so v postopku nastali, po vsebini in višini primerljivi za obe stranki, se pokaže izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, za pravilno.

Višje sodišče je zato, ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

17. Zaradi neuspeha s pritožbo stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako sami krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo nasprotne stranke, saj v njima podane navedbe k odločitvi o pritožbama niso prispevale (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Prim.: sodba VSL I Cp 2761/2009 z dne 21. 10. 2009, sklep VSL I Cp 1634/2013 z dne 23. 10. 2013, sodba in sklep VSL I Cp 2133/2015 z dne 18. 11. 2015. 2 To je bil ključni argument v zadevi VSL I Cp 2761/2009 z dne 21. 10. 2009, na katero se v pritožbi sklicuje tožeča stranka.