Jedro

Če stranka poda o določenem dejstvu različne navedbe, sodišču ne ostane nič drugega, kot da z dokazi ugotavlja, katere navedbe so pravilne, četudi jih druga pravdna stranka ni prerekala.

Pri dokazovanju posameznih dejstev pa sodišče ni vezano na dokazno pravilo, da bi se določeno dejstvo lahko dokazovalo le z določenim dokazom, ampak se vsako dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli v ZPP dovoljenim dokazom, stvar dokazne ocene pa je, kdaj se šteje neko dejstvo za dokazano.

Tožeča stranka s tem, ko je soglašala z rekonstrukcijo ceste in je od te rekonstrukcije tudi sama imela korist, ni pristala na škodo, ki je vtoževana v tej pravdi. Tožena stranka bi namreč morala ob rekonstrukciji, skupaj z izvajalci del, poskrbeti, da bi se rekonstrukcija izvajala tako, da bi pri tem nastajala le škoda v normalnih mejah. V kolikor pa ta škoda presega normalne meje, je materialna pravna podlaga za odškodninsko odgovornost oškodovancem v 3. odstavku 165. člena ZOR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se višina zakonskih zamudnih obresti od glavnice 2.336,84 EUR omeji do višine te glavnice.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom pod 1. točko izreka s sklepom ustavilo postopek za umaknjeni del tožbenega zahtevka za plačilo 11,25 EUR mesečno od aprila 1997 do meseca izdaje sodbe, s sodbo pa je pod 2. točko izreka toženi stranki naložilo v plačilo tožeči stranki znesek 2.956,04 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.336,84 EUR od 15.9.1999 do plačila in od 619,20 EUR od dneva izdaje sodbe do plačila, pod 3. točko izreka je toženi stranki naložilo v plačilo tožeči stranki 11.467,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude, pod 4. točko izreka je višji tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo in pod 5. točko izreka toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v višini 3.318,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper obsodilni in stroškovni del sodbe (2., 3. in 5. točka izreka) se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da kot neutemeljenega stroškovno zavrne tudi preostali del tožbenega zahtevka, podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo storilo naslednje bistvene kršitve določb pravdnega postopka:

4. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je sodnica na zadnji glavni obravnavi zaključila obravnavo brez izvedenega dokazovanja ali vsaj ponovitve dokazov;

8. člena in 1. odstavka 287. člena ZPP, ker je izostala dokazna presoja (sodnica dokazov ni vpogledala in ocenjevala) in ker sodnica ni izdala sklepa o izvedbi ali ponovitvi že izvedenih dokazov;

14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 5.11.2008 dovolilo spremembo tožbe, čeprav je tožena stranka temu nasprotovala, ni pa izdalo ustreznega sklepa na podlagi 185. člena ZPP in tudi ni podalo razlogov o dovolitvi spremembe tožbe;

14. točke 2. odstavka 339. člena in 286. člena ZPP, ker ni razlogov o ugovoru zastaranja in prekluzije navajanja novih trditev in predlaganja novih dokazov, kar je tožena stranka podala potem, ko je tožeča stranka na naroku dne 26.5.2008 spremenila tožbo in navajala nove trditve ter predlagala nove dokaze, in ker je sodišče dopustilo tožeči stranki navajanje novih dokazov in novih dejstev že po prvem naroku za glavno obravnavo;

243. člena ZPP, ker se je sodišče nezakonito oprlo na mnenje izvedenca Ž. B., pridobljenega izven pravde, čeprav naj bi sodišče njegovo mnenje upoštevalo kot navedbo stranke, nanašala pa se je ta navedba na strokovno trditev, ki je vselej pridržana izvedencem, poleg tega pa je bilo to mnenje vloženo v spis že po prvem naroku za glavno obravnavo;

1. odstavka 214. člena ZPP, ker je izvedenec B. v svojem mnenju navedel manj kot 100 ur za polivanje ceste zaradi preprečevanja prašenja, kar je bila neprerekana trditev, sodišče pa je sledilo dopisu tožničinega moža, da je bilo opravljenih 100 strojnih ur;

2. člena ZPP, ker je sodišče ugotavljalo višino odškodninskega zahtevka na podlagi listine, ne pa na podlagi predhodnih neprerekanih trditev tožeče stranke oziroma celo v nasprotju z njimi, vse v razmerju med mnenjem izvedenca B. in dopisom moža tožnice o opravljenem številu strojnih ur; pravice do izjave tožene stranke oziroma kršitve načela kontradiktornosti (22. člen Ustave) ter 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je izvedenec N. svoje mnenje oprl na ugotovitve in podatke izločenega izvedenca R. in izvedenca B. podane izven te pravde;

8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni izvedlo utemeljeno predlaganega dokaza po pridobitvi gradbenega dnevnika, pri čemer je tu neutemeljen tudi očitek prekluzije;

14. točke 2. odstavka 339. člena in 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni natančno ugotovilo, ali so se dela izvajala tudi na parceli tožnice in če so se, na katerem delu parcel oziroma sploh na kateri parceli, in ker sodišče ni odgovorilo na pripombe in nasprotne trditve tožene stranke v zvezi z navedbo parcelnih številk in površin, kjer naj bi bil izvršen poseg v lastninsko pravico tožnice;

15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zaradi protispisno povzete izpovedbe priče JK in MK ter tožnice, da naj bi le-ti skladno povedali, da so dela trajala od leta 1997 do 1999, ker tega nobena izmed navedenih oseb ni izpovedala.

Prav zaradi gornjih kršitev določb postopka je ostalo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno glede površine fasade za čiščenje, števila strojnih ur za protiprašno zaščito, da niso bila dela tožene stranke izvršena v skladu s predpisi, na kakšni površini naj bi bili izvršeni posegi na zemljiščih tožeče stranke, v katerem času so trajala gradbena dela, predvsem pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo pomena mejnega praga normalne škode. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, konkretno določbo 3. odstavka 165. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ni namreč dokazno breme glede trditev, da škoda ne presega normalnih meja, na toženi stranki. Pravno zmotno je ugotovljen obstoj pravnega standarda prekomerne škode, zlasti, ker je tožena stranka tudi izvajala protiprašno zaščito. Nič sodišče ne reče o tem, kaj pomeni pri izvajanju javnih gradbenih del, ki so v splošno korist in kjer se vendarle vselej nujno praši, preseg normalne škode. Sodišče bi moralo ugotoviti standard še običajne zaprašenosti pri izvajanju tovrstnih del in nato s pomočjo izvedenca ugotoviti, ali je bila postavljena meja oziroma običajna meja presežena. Dokazno breme o tem je na tožeči stranki. Sodišče je tudi spregledalo, da je tožeča stranka istočasno, ko je čistila fasado, tudi sicer prenovila fasado, ker je bila potrebna prenove. Tožeča stranka bi morala dokazati, kolikšen del stroškov je sploh odpadel na samo čiščenje fasade zaradi zatrjevanega zapraševanja. Ker sodišče lahko prizna le tisto škodo, ki presega normalne meje, bi zato moralo vsekakor vsaj za določen odstotek zmanjšati absolutno odmerjeno odškodnino, če bi že ugotovilo, da je nastala prekomerna škoda. Tožena stranka še naprej vztraja pri stališču, da gre za pravno situacijo iz 25. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in zato tožeči stranki ne pripada uporabnina. Poleg tega je tožeča stranka privolila v rekonstrukcijo ceste in je bila rekonstrukcija tudi v njeno korist. Tako je utemeljen sklep, da je tožeča stranka privolila v škodo in bi sodišče moralo iz tega razloga zavrniti tožbeni zahtevek. Tožba je tudi nesklepčna in bi jo zato sodišče moralo zavrniti tudi iz tega razloga. Ker je po ugotovitvah sodišča brez natančnih izvedenskih meritev nemogoče natančno ugotoviti, na katere nepremičnine sega cestni svet, zahtevku za plačilo uporabnine ni možno ugoditi. Sodišče se tudi opira na izraze, ki jih ZPP ne pozna. Ni jasen izraz „filigranskega ločevanja“ in če sodišče s tem misli na natančno ugotavljanje, se tožena stranka z njim strinja, ne strinja pa se s pavšalnim zaključkom o utemeljenosti zahtevka za plačilo uporabnine zaradi domnevnega in nerazčiščenega posega v zemljišče tožeče stranke. Sodišče bi moralo natančno ugotoviti, na katerem delu zemljišča tožene stranke so bili storjeni posegi in navesti tudi izmero takšnih površin. Posledično navedenemu je nepravilna odločitev o stroških postopka, v vsakem primeru pa je ta napačna tudi zato, ker je sodišče med drugim tožeči stranki priznalo stroške v zvezi z obnovo postopka, čeprav je s predlogom za obnovo tožeča stranka propadla.

Pritožba je delno utemeljena.

Prvi narok za glavno obravnavo sodnice, ki je na prvi stopnji odločala, je bil dne 26.5.2008 in takrat je bil sprejet dokazni sklep o vseh izvedenih dokazih, ki so bili pri odločitvi z izpodbijano sodbo tudi upoštevani (glej zapisnik glavne obravnave z dne 26.5.2008). Takrat je bil dovoljen tudi dokaz z izvedencem geodetske in gradbene stroke, ki je bil izveden z izvedencem MŽ oziroma FN. Torej sodišču prve stopnje na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 4.9.2009 ni bilo potrebno sprejemati ali ponavljati že predhodno sprejetega dokaznega sklepa po isti razpravljajoči sodnici. Da je na zadnjem naroku bila vpogledana in obravnavana pisna dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca N., pa je ugotoviti iz zapisov v zapisniku o glavni obravnavi dne 4.9.2009, ko je tožeča stranka podajala navedbe glede mnenja izvedenca N. Samo ocenjevanje dokazov po določbi 8. člena ZPP ni predmet obravnave na naroku za glavno obravnavo, ampak je to stvar sodbe – odločitve o tožbenem zahtevku po zaključku glavne obravnave, kot je to pravilno storilo sodišče prve stopnje.

Sodišče dovoli spremembo tožbe, če se tožena stranka temu upira le, če misli, da bi to bilo smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (1. odstavek 185. člena ZPP). Ker je sodišče prve stopnje na naroku dne 5.11.2008 dovolilo spremembo tožbe, je nedvoumno ocenilo, da je to smotrno za ureditev razmerja. Ker je razlog za dovolitev spremembe določen že v ZPP, sodišču tega ni potrebno dodatno obrazlagati v sklepu. Ker zoper sklep o dovolitvi spremembe ni posebne pritožbe (7. odstavek 185. člena ZPP), bi pravilnost takšne odločitve tožena stranka lahko izpodbijala v pritožbi zoper obravnavano sodbo, česar pa ni storila.

Res je tožena stranka, ko je tožeča stranka spremenila (razširila) tožbo, na naroku dne 26.5.2008 ugovarjala zastaranje in prekluzijo navedb. Vendar je zastaranje ugovarjala pavšalno, brez navedbe argumentov, tako da se sodišču prve stopnje o takšnem pavšalnem ugovoru ni bilo potrebno opredeljevati in v ta namen navajati razlogov. S strani stranke podane navedbe pa sodišče upošteva ali ne upošteva in se o tem ni potrebno posebej opredeljevati. Tudi sicer, če sodišče upošteva po 286. členu ZPP prekludirane navedbe in predlagane dokaze, to ni bistvena kršitev določb postopka, ker ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve o tožbenem zahtevku in zato ta kršitev kot nebistvena v pritožbenem postopku ni upoštevana (1. odstavek 338. člena ZPP).

Strokovno mnenje sodnega izvedenca Ž. B. (priloga A13) je bilo v spis vloženo s pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 4.11.2003, torej pred prvim narokom za glavno obravnavo, ki je bil dne 18.11.2003. To strokovno mnenje je sodišče prve stopnje izrecno pravilno upoštevalo kot navedbo tožeče stranke, kar potrdi tudi pritožba. Koliko strojnih ur je tožeča stranka porabila za preprečevanje prašenja s polivanjem cestišča, ni strokovno vprašanje, ki bi ga bilo možno ugotoviti le z izvedencem, ampak je to dejansko vprašanje, torej zgolj dejstvo, kolikokrat in koliko časa je bilo dejansko porabljenega za polivanje, kar pa lahko potrdi oziroma pove tisti, ki je dejansko to izvajal, ali očividec. Kako lahko pri tem govorimo o neprerekani navedbi, ki jo glede porabljenih strojnih ur ugotovi izvedenec B., če pa tožeča stranka že v tožbi (glej III. točka) navede, da je za to bilo porabljenih cca 150 ur. Če stranka poda o določenem dejstvu različne navedbe, sodišču ne ostane nič drugega, kot da z dokazi ugotavlja, katere navedbe so pravilne, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

Stvar izvedenca je, kako in kje pridobi podatke, ki mu služijo za izdelavo njegovega izvedenskega mnenja. Tako je izvedenec N. za svoje izvedensko delo koristil podatke iz strokovnega mnenja B. in mnenja izločenega izvedenca R. Strankin ugovor izvedenskemu mnenju zgolj zato, ker je izvedenec koristil podatke, ki jih ne bi smel, kar uveljavlja obravnavana pritožba, je neupošteven oziroma je upošteven lahko le, če mnenje argumentirano izpodbija po strokovni in dejanski plati, kar pa pritožba v tem delu ne stori. Sicer pa se sodišče prve stopnje o neutemeljenosti ugovorov tožene stranke zoper izvedensko mnenje izvedenca N. v sodbi, čeprav poprej ugotovi, da so te pripombe prepozne, tudi vsebinsko opredeli, ko jih argumentirano in pravilno ovrže (glej 5. stran in 1. odstavek 6. strani izpodbijane sodbe).

Zmotne so trditve pritožbe o točni opredelitvi zemljišča tožeče stranke, ki je z rekonstrukcijo ceste prešlo pod cestno telo, ker zadostuje za odločitev o tožbenem zahtevku, da se ugotovi le število m2 zemljišča, ki je vgrajeno v cesto in ki je last tožeče stranke. Točne izmere zemljišča po posamezni parcelni številki bodo potrebne šele ob ureditvi zemljiškoknjižnega stanja. Na katere pripombe tožene stranke v tem delu sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni odgovorilo, pritožba opredeljeno ne pove, tako, da je takšna pavšalna pritožbena navedba neupoštevna, ker je ni možno preizkusiti.

Res v izpovedbah tožnice in njenega moža ter sina ni fotografske skladnosti o tem, do kdaj so dela pri rekonstrukciji ceste trajala. Vendar so toliko skladne, da vse potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da so trajala od maja leta 1997 do začetka leta 1999 oziroma druge polovice leta 1998. Torej pritožbeni očitek neskladnosti v njihovih izpovedbah ne more predstavljati v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka.

Ker pritožba zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja veže na v pritožbi očitane bistvene kršitve določb postopka, na zgoraj podane razloge o teh kršitvah sledi, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni zmotno ali nepopolno ugotovilo, ker v postopku ni zagrešilo v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka. Naj pritožbeno sodišče v zvezi z očitkom neugotovljenega oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja doda le še, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo in se opredelilo tudi o mejnem pragu normalne škode (glej zadnja dva odstavka na 10. strani in 1. odstavek na 11. strani izpodbijane sodbe). Pri dokazovanju posameznih dejstev pa sodišče ni vezano na dokazno pravilo, da bi se določeno dejstvo lahko dokazovalo le z določenim dokazom, ampak se vsako dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli v ZPP dovoljenim dokazom, stvar dokazne ocene pa je, kdaj se šteje neko dejstvo za dokazano.

Ni res, da bi tožeča stranka s tem, ko je soglašala z rekonstrukcijo ceste in je od te rekonstrukcije tudi sama imela korist, pristala na škodo, ki je vtoževana v tej pravdi. Tožena stranka bi namreč morala ob rekonstrukciji, skupaj z izvajalci del, poskrbeti, da bi se rekonstrukcija izvajala tako, da bi pri tem nastajala le škoda v normalnih mejah. V kolikor pa ta škoda presega normalne meje, je materialna pravna podlaga za odškodninsko odgovornost oškodovancem v 3. odstavku 165. člena ZOR. Tožeča stranka je to škodo, ki presega normalne meje, v postopku dokazovala in sodišče prve stopnje je ob 8. členu ZPP skladni dokazni oceni ugotovilo, da je takšna škoda dokazana, o čemer je podalo tudi dovolj prepričljive in na dokazih temelječe razloge (glej 10. in 11. stran izpodbijane sodbe). Četudi je tožnica po končani rekonstrukciji ceste v celoti prenovila fasado, je to storila očitno zato, ker se je odločila, da jo zaradi predhodne dotrajanosti in zaprašenosti ob obravnavani rekonstrukciji prenovi. Če jo ne bi prenavljala, bi jo morala samo oprati in je zato do povračila tega stroška upravičena, četudi zaradi prenove fasade ni prala. Ko pritožba podredno zahteva znižanje odškodnine zaradi odškodninske odgovornosti le za škodo, ki presega normalne meje, ne pove, kakšno znižanje naj bi to bilo in kolikšna je škoda v normalnih mejah, niti ni tega opredelila v navedbah pred sodiščem prve stopnje, tako, da se pritožbeno sodišče o višini tega znižanja ni moglo opredeliti, niti se o tem ni moglo opredeliti sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in to upoštevati pri odločitvi o tožbenem zahtevku.

Da pri vtoževani uporabnini materialnopravno ni utemeljeno upoštevati določbe 25. člena ZTLR, razlogom sodišča prve stopnje v tem delu (glej zadnji odstavek na 11. strani in prva dva odstavka na 12. strani izpodbijane sodbe) v odgovor pritožbi ni potrebno ničesar več dodajati. Sicer pa je odločba sodišča prve stopnje, kljub uporabi nekaterih tujk, jasna in se s podani razlogi pravilnost odločitve lahko preizkusi. Tudi izraz „filigranskega ločevanja“ si pritožba pravilno razlaga, pojasnjeno pa je že bilo, da v tej pravdi ni bilo potrebno ugotavljati do potankosti, kolikšen in kateri del vsake od parcel tožnice je prešel pod cesto, ampak zadostuje skupno število kvadratnih metrov vseh njenih zemljišč skupno.

Ko je pritožbeno sodišče s pritožbo izpodbijano sodbo preizkusilo še v razlogih, na katere pazi skladno 2. odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v 2. točki izreka od glavnice 2.336,84 EUR prisodilo tudi zakonske zamudne obresti, v kolikor te presegajo višino te glavnice. V trenutku, ko so namreč prisojene zakonske zamudne obresti od zneska 2.336,84 EUR od 15.9.1999 dalje dosegle višino te glavnice, je še vedno veljal 376. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ki je določal, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže višino glavnice.

Ko je sodišče prve stopnje odločalo o stroških postopka, pri stroških tožeče stranke ni upoštevalo njenih stroškov v zvezi s predlogom za obnovo postopka in je pritožba v tem delu protispisna. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, posledično temu ni nepravilna odločitev o stroških postopka. Na odločitev o stroških ne vpliva niti zmotna odločitev sodišča prve stopnje glede prisojenih zakonskih zamudnih obresti, kot jo zgoraj ugotovi in pojasni pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče je pritožbi, v kolikor je ta iz razloga, na katerega pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, utemeljena, ugodilo in temu ustrezno v 2. točki izreka spremenilo sodbo sodišča prve stopnje (5. alineja 358. člena ZPP), medtem ko je v neutemeljenem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP in je tožena stranka skladno določbi 2. odstavka 154. člena ZPP te stroške dolžna kriti sama. Njen uspeh s pritožbo je namreč le neznaten, pa še to iz pritožbenega razloga, na katerega pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.