Jedro

Za nadomestno izpolnitev gre, če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar mu ta dolguje. Prav to pa je zatrjevala tožena stranka, ko je trdila, da je tožeča stranka z dobavo blaga, katerega plačilo je predmet konkretne pravde, dejansko plačala obveznost, ki jo je imela do tožene stranke iz drugega posla.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka kot edini družbenik izbrisane družbe A. d. o. o. tožeči stranki plačati 83.318,26 EUR. Presodilo je, da ugovor predpravdnega pobotanja tožene stranke ni utemeljen.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi, sodbi sodišč prve in druge razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da tožena stranka ni zatrjevala predpravdnega pobota, kot sta to materialnopravno zmotno opredelili sodišči prve in druge stopnje, temveč nadomestno izpolnitev. Za nadomestno izpolnitev gre, če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar mu ta dolguje (308. člen ZOR). Prav to pa je zatrjevala tožena stranka, ko je trdila, da je tožeča stranka z dobavo blaga, katerega plačilo je predmet konkretne pravde, dejansko plačala obveznost, ki jo imela do tožene stranke iz drugega posla.

7. Utemeljen je revizijski očitek, da sta sodišči prve in druge stopnje neutemeljeno zavrnili izvedbo dokaza z zaslišanjem strank. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokaz z zaslišanjem strank z obrazložitvijo, da je izvedba tega dokaza nepotrebna, saj je lahko že na podlagi drugih dokazov ugotovilo odločilna dejstva. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z zavrnitvijo dokaza, njegovo zavrnitev pa je obrazložilo s tem, da zaslišanje strank zgolj v informativne namene ni dovoljeno. Navedlo je, da tožena stranka ni podala dovolj trditev, kako naj bi potekalo predpravdno pobotanje oziroma da tožena stranka sploh ni zatrjevala medsebojne kompenzacije.

8. Stališče sodišča druge stopnje, da bi zaslišanje strank pomenilo izvedbo dokaza zgolj v informativne namene, ne drži. Že iz povzetka navedb tožene stranke v sodbi sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožena stranka zatrjevala nadomestno izpolnitev. Tožena stranka je tako podala dovolj trditev. Revizijsko sodišče pri tem še pojasnjuje, da v konkretnem primeru tožena stranka glede na navedbe, da je bila s tožnikom o „medsebojni kompenzaciji“ ustno dogovorjena, tega dogovora, drugače kot z zaslišanjem strank, ki naj bi sodelovale pri sklenitvi tega dogovora, niti ni mogla dokazati. Glede na obrazloženo je sodišče z opustitvijo izvedbe dokaza z zaslišanjem strank kršilo toženčevo pravico do izjave, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijskemu sodišču se tako z drugo očitano procesno kršitvijo (neopredelitev do vseh izvedenih dokazov) niti ni bilo treba ukvarjati.

9. Revizijsko sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom 379. člena ZPP sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. To bo moralo obravnavati dokazni predlog z zaslišanjem strank.