Jedro

Vključevanje tožnika v projekt z družbo in vedenje, da toženec s to družbo sodeluje, še ne pomeni, da se je dolžnik strinjal s tem, da toženec na to družbo prenese vse materialnopravne pravice in ji podeli ekskluzivno licenco. Iz pogodbe med pravdnima strankama namreč izhaja, da je bil kakršenkoli prenos na tretje osebe izrecno prepovedan. Ob takšni pisni obliki pogodbe, ki je seveda namenjena dokazovanju o vsebini pogodbe, ni mogoče zgolj na podlagi trditev toženca o vedenju in sodelovanju tožnika pri komuniciranju toženca z družbo sklepati, da je tožnik konkludentno dal dovoljenje na prenos materialnih avtorskih pravic in predelavo svojih avtorskih del. Zato sodišču ni bilo treba izvajati dokaznega postopka s strani toženca predlaganimi pričami in elektronskimi sporočili, ker ta ne more nadomestiti nesklepčnih trditev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Bistveno dejansko stanje**

1. Pravdni stranki sta poslovno sodelovali po Pogodbi o opravljanju storitev z dne 1. 7. 2015, z dne 1. 8. 2016 in št. Sa-Sp-2017 z dne 1. 6. 2017 (A9, v nadaljevanju: Pogodba). Zadnja Pogodba je bila sklenjena za obdobje od 1. 6. 2017 do 31. 5. 2019. Tožnik je za toženca opravljal storitve fotografiranja nogometnih tekem, oglaševanja sponzorjev kluba na S., protokolarnih zadev in tiskovnih konferenc, video snemanja kratkih izjav, vodenja kreativne ekipe in brand managementa, koordiniranja grafičnega oblikovalca, priprav in izvajanja strategije načrtovanja promocijskih aktivnosti kluba, pomoč v administraciji ter ostale naloge po navodilih direktorja. Tožnik je na toženca prenesel pravico uporabe fotografij za potrebe kluba ter neekskluzivno, časovno in teritorialno neomejeno uporabo fotografij brez pravice predelave (prenos materialne avtorske pravice).

2. Toženec je z družbo A. 27. 7. 2016 sklenil Pogodbo o ekskluzivni licenci in pooblastilu (v nadaljevanju: Pogodba o ekskluzivni licenci, A10). Toženec je v prvi točki preambule navedene pogodbe izjavil, da je izključni lastnik „premoženja“, določenega v 1.1 členu pogodbe. Ta med drugim vključuje tudi fotografske posnetke nogometne ekipe toženca ter vse pravice industrijske lastnine, avtorske pravice in pravice modela v zvezi s premoženjem iz 1.1 člena pogodbe. Toženec naj bi imel na fotografijah in posledično avtorskih pravicah tožnika ekskluzivne pravice. Toženec je na družbo A. prenesel tudi upravičenje za nadaljnji prenos pravic dogovorjenih s Pogodbo na tretje osebe. Toženec je naročil predelavo fotografij tožnika, predelava je bila opravljena v njenem imenu in za njen račun, tako predelane fotografije pa je tudi uporabljal. Toženec je predelane fotografije uporabljal za različne namene, in sicer za objave na socialnih omrežjih (Instagram profilu toženca), za izdelavo jumbo plakatov, uradnega koledarja kluba in avtogramskih kartic igralcev.

**Izpodbijana sodba**

3. Med pravdnima strankama je bila izrecno dogovorjena prepoved prenosa materialnih avtorskih pravic na tretje osebe in prepoved pravice predelave brez izrecnega dovoljenja avtorja. Tožnik zahteva od toženca zaradi kršitev materialnih avtorskih pravic v zvezi s sklenitvijo Pogodbe o ekskluzivni licenci znesek 60.000,00 EUR, zaradi predelave originalov fotografij za izdelavo jumbo plakatov, citylight plakatov, avtogramskih kartic, koledarjev in objav na Instagram profilu toženca pa 102.180,00 EUR, skupaj 162.180,00 EUR.

4. Sodišče je z vmesno sodbo po podlagi ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku. S Pogodbo je bilo med strankama izrecno dogovorjeno, da tožnik ne prenaša na toženca moralne avtorske pravice, materialne avtorske pravice do predelave, kot tudi ne dovoljuje prenosa materialnih avtorskih pravic na tretje osebe. Sodišče je uporabo fotografij za potrebe kluba, do česar je bil upravičen toženec, opredelilo kot pravico distribuiranja v skladu z 22. in 23. členom Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Pojem predelave je sodišče opredelilo v skladu s prvim odstavkom 7. člena ZASP. Avtor prvotnega dela obdrži izključno pravico do uporabe svojega dela v predelani obliki (drugi odstavek 7. člena in tretji odstavek 33. člena ZASP). Toženec je s tem, ko je predelal ali naročil predelavo ter predelane fotografije uporabil za objave na socialnih omrežij, kršil materialne avtorske pravice tožnika. Tožnik je uspešno dokazal predelave fotografskih del iz originalnih fotografij za jumbo plakate in citylight plakate (A15 do A48), fotografskih del iz originalnih fotografij za izdelavo koledarja (A49 do A53), za izdelavo avtogramskih kartic (A54 do A114), predelavo fotografskih del iz originalnih fotografij za objave na socialnih omrežjih (A115).

5. Kar se tiče prenosa materialnih avtorskih pravic tožnika na toženca in v zvezi s tem pravico do prenosa teh pravic toženca na družbo A., je sodišče prve stopnje zavrnilo navedbe toženca, po katerih naj bi tožnik konkludentno z lastnim sodelovanjem z družbo A. privolil v prenos pravic, kajti takšna oblika prenosa materialnih avtorskih pravic nima podlage v ZASP. V skladu s prvim odstavkom 80. člena ZSP namreč dovoljenje za prenos materialnih avtorskih pravic ne more biti izraženo s konkludentnim ravnanjem. Pisnost pogodbe avtorja je predpisana le kot dokaz o vsebini pogodbe (ad probationem), ne pa kot pogoj za veljavnost pogodbe (ad valorem). V primerih, ko pravni posel, s katerim se prenašajo materialne avtorske pravice ni sklenjen v pisni obliki, se razmerje presoja v korist avtorja (drugi odstavek 80. člena ZASP). V 58. členu Obligacijskega zakonika (OZ) pa je določeno, da je pogodba za katero se zahteva pisna oblika veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale, razen, če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana očitno ne izhaja kaj drugega.

6. Sodišče je z vmesno sodbo torej ugotovilo, da so bile kršene pravice tožnika na podlagi 168. člena ZASP. Sodišče je odločilo o podlagi celotnega tožbenega zahtevka z vmesno sodbo (prvi odstavek 315. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Podlaga je torej utemeljena glede zahtevka na plačilo nadomestila za uporabo avtorskega dela, deloma pa kot plačilo civilne kazni v skladu s tretjim odstavkom 168. člena ZASP.

**Pritožba tožeče stranke**

7. Toženec se je zoper sodbo pravočasno pritožil in je uveljavljal vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodišču druge stopnje je predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteval je tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

8. Tožnik je na pritožbo odgovoril in sodišču druge stopnje predlagal, da neutemeljeno pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo ter tožencu naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožnika skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

**Odločitev sodišča druge stopnje**

9. Pritožba ni utemeljena.

10. Toženec kot zmotno ugotovljeno dejansko stanje uveljavlja, da je tožnik za sleherno predelavo in odstop pravic vedel, da je tožnik v to ne samo privolil, temveč aktivno sodeloval pri slehernem projektu, tako pri predelavi, kakor neposredno z zaposlenimi pri družbi A., kar je toženec dokazoval s predlogom za zaslišanje prič, zaposlenih pri tožencu, to so B. B., C. C. in D. D. Privolitve tožnika s predelavo in prenosom pravic naj bi bile tudi izrecno razvidne iz listinskih dokazov, to je elektronskih sporočil o komunikaciji z navedenimi pričami in E. E., bivšim zaposlenim pri tožencu.

11. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje mora odločati v okviru trditvenega in dokaznega bremena pravdnih strank (212. člen ZPP). Trditveno in dokazno breme, da je tožnik vedel za predelave in privolil tudi v prenos pravic, je na strani toženca. Iz povzetih pogodbenih razmerij med pravdnima strankama izhaja, da bi moral toženec imeti od tožnika izrecno dovoljenje za predelavo in prenos materialnih avtorskih pravic na tretjo osebo. Iz zatrjevanih okoliščin v pripravljalni vlogi toženca z dne 22. 10. 2021 (točka 5 in 6, list. št. 61 in 62) pa iz trditev o tem, da je tožnik sodeloval z družbo A. in je privolil, da se morebitna avtorska pravica na fotografijah odstopi tej družbi in da so mu bile poznane prav vse okoliščine, tako poslov z navedeno družbo kot tudi, da je točno vedel za kaj in za katere potrebe je najet za fotografiranje, ne izhaja pravna posledica, da je dolžnik pristal na to, da je toženec fotografije predeloval in da je sklenil ekskluzivno Pogodbo o licenci z družbo A. z vsebino pogodbe, kot je bila povzeta v 2. točki razlogov te sodbe.

12. Vključevanje tožnika v projekt z družbo A. in vedenje, da toženec s to družbo sodeluje, še ne pomeni, da se je dolžnik strinjal s tem, da toženec na družbo A. prenese vse materialnopravne pravice in ji podeli ekskluzivno licenco. Iz Pogodbe med pravdnima strankama namreč izhaja, da je bil kakršenkoli prenos na tretje osebe izrecno prepovedan. Ob takšni pisni obliki pogodbe, ki je seveda namenjena dokazovanju o vsebini pogodbe, ni mogoče zgolj na podlagi trditev toženca o vedenju in sodelovanju tožnika pri komuniciranju toženca z družbo A., sklepati, da je tožnik konkludentno dal dovoljenje na prenos materialnih avtorskih pravic in predelavo svojih avtorskih del. Zato sodišču ni bilo treba izvajati dokaznega postopka s strani toženca predlaganimi pričami in elektronskimi sporočili, ker ta ne more nadomestiti nesklepčnih trditev.

13. Tudi, če bi držala teza toženca, da je tožnik konkludentno pristal na predelave in prenos materialnih avtorskih pravic na tretjo osebo, velja, da je za veljavnost obličnega posla pod pogoji 58. člena OZ potrebno obojestransko izpolnitveno dejanje, pri tem pa so izostale trditve toženca glede gotovo višjega poplačila tožnika kot avtorja, kot ga je prejel na podlagi medsebojne Pogodbe. Prav gotovo bi tožnik kot avtor zahteval plačilo višjega avtorskega honorarja, ki bi se nanašal na prenos avtorskih pravic toženca na tretjo osebo. Do realizacije Pogodbe z vidika zatrjevanega konkludentnega dovoljenja tožnika do predelave in prenosa na tretje osebe torej ni prišlo.

14. Sodišče prve stopnje je v 8. točki razlogov pojasnilo, da je upoštevalo pripravljalno vlogo toženca z dne 22. 10. 2020, kjer je toženec navajal, da je tožnik konkludentno pristal na prenos pravic. Vendar pa jih je ocenilo kot neutemeljene. Zato ni podan pritožbeni očitek, da bi bila podana kakršnakoli kršitev postopka v smislu prekluzij po 286.a členu ZPP in da bi bila podana uveljavljena bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo očitane bistvene kršitve določb postopka, ker je sklenilo, da se odločanje o ostalih dokaznih predlogih zavrne. Sodišče sicer mora v skladu z drugim odstavkom 287. člena ZPP obrazložiti zakaj je dokazne predloge zavrnilo, vendar pa iz odločitve in razlogov v izpodbijani sodbi izhaja, da je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen in da glede tega postopka ni potrebno izvajanje ostalih predlaganih dokazov, predvsem tistih, ki se nanašajo na zaslišanje prič v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka.

15. Sodna praksa na katero se sklicuje toženec ni uporabna v konkretnem primeru.1 V navedeni zadevi sta se sodišči prve in druge stopnje ukvarjali z vprašanjem pisnosti pogodbe določeni v 80. členu ZASP, ki je le dokaz o vsebini pogodbe, ne pa pogoj za njeno veljavnost. Pri tem je bilo zavzeto stališče, da je z izpolnitvijo pogodbene obveznosti razmerje med strankama stabilizirano, vztrajanje pri namenu oblike, ki je v varstvu strank pred nepremišljenostjo, pa ne bi imelo nobene vloge več. V konkretni zadevi je torej šlo za realizacijo oziroma izpolnitev pogodbene obveznosti med pravdnima strankama, za kar pa v konkretnem primeru ne gre.

16. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano vmesno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18. Enako kot sodišče prve stopnje je tudi sodišče druge stopnje odločilo, da bo o stroških pritožbenega postopka odločeno v končni sodbi (164. člen ZPP).

1 VSL sodba V Cpg 470/2017, 13. 7. 2017.