25. 4. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 25. aprila 2002

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 98/2001 in II Ips 99/2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 264/2000 z dne 26. 10. 2000 ter sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu št. P 220/97 z dne 20. 9. 1999 se ne sprejme, v delu, v katerem se nanaša na pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku zavrnilo zahtevek pritožnika (tedaj tožnika) za ugotovitev lastninske pravice na gozdni parceli in izstavitev ustreznih zemljiškoknjižnih listin. Njegovo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Revizijo pritožnika je Vrhovno sodišče zavrglo, zavrnilo pa je tudi zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil državni tožilec. V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da je sodišče kršilo 22. člen Ustave s tem, da je nepravilno uporabilo Obči državljanski zakonik, čeprav naj bi v spornem času že veljal Zakon o temeljih lastninskih razmerij, ki naj bi celovito urejal tudi vprašanja dobre vere v zvezi s priposestvovanjem in vpisi v zemljiške knjige. Ker naj bi bil uporabljen nepravilen zakon, naj bi bila kršena tudi ustavna jamstva iz 67. člena Ustave, saj Ustava glede pridobivanja in uživanja lastnine napotuje na zakon. Kršena naj bi bila tudi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj naj bi postopek trajal trinajst let.

2.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku in ne presoja samih po sebi kršitev pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče ustavno pritožbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

Pritožnik tudi napačno razume pomen pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave oziroma obseg pristojnosti Ustavnega sodišča, da v postopku ustavne pritožbe preizkuša pravilnost sodnih odločb, ki posegajo v premoženjskopravni položaj. Očitek o nezakonitosti sodne odločbe, ki posega v premoženjskopravni položaj, namreč, tudi če bi bil utemeljen, še ne izkazuje kršitve ustavne pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave. Ni mogoče sprejeti argumentacije pritožnika, da odločitev sodišča v premoženjskopravni zadevi, ki je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ali ugotovitve dejanskega stanja nezakonita, že zato pomeni kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine, ker pač Ustava glede pridobitve in uživanja lastnine napotuje na zakon. Če bi sprejeli takšno stališče, ki v bistvu pomeni, da je že vsaka nezakonitost obenem tudi protiustavnost, bi to izničilo razliko med pristojnostmi oziroma mejami preizkusa Ustavnega sodišča in instančnih sodišč, ki odločajo v rednem sodnem postopku. Da pa pristojnosti Ustavnega sodišča v postopku ustavne pritožbe ni dopustno enačiti s pristojnostmi instančnih sodišč v rednem okviru sodnega postopka, izhaja že iz Ustave, ki v šesti alineji prvega odstavka 160. člena pristojnosti Ustavnega sodišča v zvezi z ustavno pritožbo omejuje le na preizkus kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Te z Ustavo določene omejitve pristojnosti Ustavnega sodišča glede preizkusa sodnih odločb, izdanih v okviru rednih sodnih postopkov, pa ni mogoče enostavno obiti s tem, da bi kakšno ustavno pravico razlagali tako široko, da bi vsaka nezakonitost sodne odločbe že sama po sebi utemeljevala sklep o kršitvi te ustavne pravice. Za izkazanost kršitve pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave torej v ustavni pritožbi ne zadošča izkaz, da naj bi bila sodba, ki posega v lastninsko pravico, v nasprotju z zakonom. Za kršitev te pravice gre praviloma le v primeru, če je odločitev sodišče oprlo na kakšno pravno stališče, ki je z vidika obravnavane ustavne pravice nesprejemljivo. Takšnih pravnih stališč pa v izpodbijanem sklepu ni. Smiselno enako velja ugotoviti tudi glede pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave oziroma glede argumenta pritožnika, da je kršitev teh pravic izkazana že s tem, ker je bil (domnevno) v njegovo škodo uporabljen napačen zakon. Pravica iz 22. člena Ustave je ustavno procesno jamstvo - kršitve procesnega jamstva pa ni mogoče utemeljevati z navedbo, da je sodba po vsebini napačna.

3.Glede zatrjevane kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pa pritožnik ni izčrpal vseh pravnih sredstev. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je v primerih, ko postopek še teče, za presojo o obstoju kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pristojno Upravno sodišče (tako npr. v sklepu št. Up-369/97 z dne 21.1.1998, OdlUS VII, 116). V odločbi št. Up-277/96 z dne 7. 11. 1996 (OdlUS V, 189) je sprejelo stališče, da sodno varstvo v upravnem sporu ne bi bilo učinkovito v primerih, ko bi šlo za kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred Vrhovnim sodiščem. Zato je v takšnih primerih dopustno vložiti ustavno pritožbo. Navedena stališča Ustavnega sodišča so bila sprejeta v primerih, ko je kršitev še trajala.

Iz njihovih obrazložitev izhaja, da je smisel sodnega varstva zoper še trajajočo kršitev te pravice prav v tem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje sodišča. Ko je postopek pred sodiščem končan, pa kršenja te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več mogoče preprečevati. Zato tudi sodno varstvo po drugem odstavku 157. člena Ustave kot subsidiarno ne pride več v poštev. V tem delu torej niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev obravnavane ustavne pritožbe.

Povračilo morebitne škode, ki bi mu bila s tako kršitvijo storjena (26. člen Ustave), lahko prizadeti zahteva v postopku pred pristojnim sodiščem; ko so pravna sredstva v tem postopku izčrpana, lahko ob pogojih ZUstS vloži tudi ustavno pritožbo.

Ker v tem delu ustavna pritožba ni dopustna, jo je treba zavreči.

4.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude