Jedro

Pogoj, da naročnik izvede plačilo na podlagi 5. člena Uredbe neposredno podizvajalcu, tudi v primeru, ko glavni izvajalec računov v 15 dneh od prejema ne potrdi ali zavrne, pa je obstoj dospele terjatve glavnega izvajalca do naročnika. Če je naročnik glavnemu izvajalcu že izpolnil obveznost, kar velja za konkretni primer, podizvajalec takšnega zahtevka do naročnika nima več. Ker je bila terjatev poravnana, ne obstoji več.

Zahtevek po 71. členu ZJN-2 ima pravno naravo asignacije. V sedmem odstavku citiranega člena je namreč določeno, da mora ponudnik (glavni izvajalec) v pogodbi pooblastiti naročnika, da na podlagi potrjenega računa ali situacije plačuje neposredno podizvajalcem, podizvajalec pa mora predložiti soglasje, na podlagi katerega naročnik namesto ponudnika (glavnega izvajalca) poravna podizvajalčevo terjatev do ponudnika (glavnega izvajalca). Da bi takšno pooblastilo družba E.E.-GM d.o.o. dala naročniku (toženki), s tem pa bi soglašala tudi tožnica, ni izkazano oziroma se tožnica na to okoliščino v postopku na prvi stopnji ni sklicevala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da izrek sedaj v celoti glasi: „Tožbeni zahtevek, ki glasi:

1. Tožena stranka Občina R.F., …., je dolžna plačati tožeči stranki K.P. d.o.o., ... znesek 27.725,95 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2009 do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

2. Tožena stranka Občina R.F., …, je dolžna plačati tožeči stranki K.P. d.o.o. stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila, vse pod izvršbo, se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške pravdnega postopka v znesku 1.338,68 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 946,56 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki 1 izreka toženo stranko (v nadaljevanju toženko) zavezalo k plačilu zneska 27.725,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2009 do plačila. V točki 2 izreka je odločilo, da je toženka dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plačati stroške postopka v znesku 1.859,31 EUR, v primeru zamude z obrestmi. V razlogih odločbe se je sklicevalo na določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki urejajo podjemno pogodbo in na Uredbo o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju, v nadaljevanju Uredba (Ur. l. RS št. 19/2010).

2. Toženka odločbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Poudarja, da sodba ne vsebuje (vseh) razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi, ki jih vsebuje, pa so nejasni in nerazumljivi, zato odločbe ni mogoče preizkusiti (procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do (vseh) navedb toženke, predvsem glede ugovora pasivne legitimacije in prenehanja obveznosti zaradi plačila. Glede dejanskih zaključkov izpodbijane sodbe toženka ponovno izpostavlja dejstvo, da ni bila v poslovnem odnosu s tožnico. S podjemno pogodbo z dne 29. 5. 2009 in o tem, da naročnik po tej pogodbi (družba EE-M.G. d.o.o.) računov za opravljene storitve v korist podjemnika (tožnice) ni poravnal, je bila seznanjenega šele z dopisom tožnice z dne 19. 2. 2010. Takrat je izvajalcu del po pogodbi o izvedbi javnega naročila obveznosti po začasnih situacijah že poravnala, in sicer 21. 9. 2009 in 23. 10. 2009. Ker je račun št. 160/2009 z dne 28. 7. 2009 zapadel v plačilo 11. 10. 2009, račun št. 203/2009 z dne 20. 8. 2009 pa 3. 11. 2009, je nesprejemljiv zaključek izpodbijane sodbe, da je toženka s plačilom računa po prvi začasni situaciji (po pogodbi o odstopu terjatve) Poštni banki Slovenije, oškodovala tožnico. Tožnica ni bila nominirani podizvajalec po Zakonu o javnih naročilih (v nadaljevanju ZJN-2), zato se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na določila Uredbe. Glavni izvajalec tudi ni pooblastil naročnika, da na podlagi potrjenega računa oziroma situacije plačuje neposredno podizvajalcu. Sodišče prve stopnje povsem zmotno razlaga 11. člen pogodbe o izvedbi javnega naročila, saj pogodbeno določilo zavezuje le izvajalca. Za odločitev ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ni podlage ne v pogodbi o izvedbi javnega naročila, ne v določbah OZ niti v ZJN-2 (sedmi odstavek 41. člena). Toženka predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da se tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožba toženke zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ugotovilo je, da izpodbijana sodba vsebuje dovolj tehtne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti, podano tudi ni zatrjevano nasprotje, ki naj bi imelo za posledico procesno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da se glede ugovora pasivne legitimacije ni izreklo. V točki 7 obrazložitve je pojasnilo, da v listini - izjava o izvajanju del s podizvajalci - tožnica kot podizvajalec ni navedena. V nadaljevanju obrazložitve pa je sodišče prve stopnje povzelo oceno izvedenih dokazov in v točki 14 obrazložitve kot neutemeljene zavrnilo trditve toženke, da ni bila seznanjena z dejstvom, da je tožnica dela opravljala kot podizvajalka družbe EE-G.M. d.o.o. - glavnega izvajalca po pogodbi o izvedbi javnega naročila. Ker je tožnico štelo za podizvajalca in ker ji (glavni) izvajalec (družba EE - G.M. d.o.o.) opravljenega dela ni plačal, je zaključilo, da je toženka kot investitor in naročnik v skladu s 5. členom Uredbe za obveznost solidarno odgovorna.

6. Sodišču prve stopnje tako ni mogoče očitati kršitev pravil postopka, so pa glede na dejanske ugotovitve v postopku zmotni njegovi materialnopravni zaključki. Tudi, če akceptiramo zaključek izpodbijane sodbe, da je tožnica kasneje, med izvedbo del, pristopila kot podizvajalec, toženka pa je bila s tem seznanjena, ni sprejemljiv nadaljnji zaključek, da je toženka za plačilo dolga v skladu s 5. členom Uredbe solidarno odgovorna. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščine, na katero pritožba ponovno utemeljeno opozarja, da je bila toženka šele z dopisom z dne 19. 2. 2010, ki ga je prejela 22. 2. 2010, seznanjena, da družba EE-G.M. d.o.o. računov za opravljene storitve ni poravnala. Že pred tem pa je toženka obveznost po pogodbi o izvedbi javnega naročila poravnala glavnemu izvajalcu (družbi EE-G.M. d.o.o.), in sicer 21. 9. 2009 znesek 111.745,86 EUR, dne 23. 10. 2009 pa znesek 18.395,90 EUR. Pogoj, da naročnik izvede plačilo na podlagi 5. člena Uredbe neposredno podizvajalcu, tudi v primeru, ko glavni izvajalec računov v 15 dneh od prejema ne potrdi ali zavrne, pa je obstoj dospele terjatve glavnega izvajalca do naročnika. Če je naročnik glavnemu izvajalcu že izpolnil obveznost, kar velja za konkretni primer, podizvajalec takšnega zahtevka do naročnika nima več. Ker je bila terjatev poravnana, ne obstoji več.

7. Pritožba ima prav, da tudi v določbi 71. člena ZJN-2 ni podlage za ugoditev zahtevku tožnice. Zahtevek po 71. členu ZJN-2 ima pravno naravo asignacije. V sedmem odstavku citiranega člena je namreč določeno, da mora ponudnik (glavni izvajalec) v pogodbi pooblastiti naročnika, da na podlagi potrjenega računa ali situacije plačuje neposredno podizvajalcem, podizvajalec pa mora predložiti soglasje, na podlagi katerega naročnik namesto ponudnika (glavnega izvajalca) poravna podizvajalčevo terjatev do ponudnika (glavnega izvajalca). Da bi takšno pooblastilo družba E.E.-GM d.o.o. dala naročniku (toženki), s tem pa bi soglašala tudi tožnica, ni izkazano oziroma se tožnica na to okoliščino v postopku na prvi stopnji ni sklicevala.

8. Pritožba uspešno izpodbija tudi zaključke izpodbijane sodbe v točki 15 obrazložitve. Izvajalec se je v 11. členu pogodbe o izvedbi javnega naročila res zavezal za odstop terjatev do naročnika v korist (svojih) podizvajalcev oziroma se je odpovedal prenosu terjatev na druge upnike, razen na (svoje) podizvajalce, kooperante in dobavitelje blaga, naročnik pa je s tem soglašal, ima pa pritožba prav, da v trenutku nakazila 50.000,00 EUR PBS (29. 9. 2009) toženka še ni razpolagala z dokumenti (računi, začasnimi situacijami, terjatev tožnice do glavnega izvajalca takrat še niti ni zapadla), na podlagi katerih bi lahko izvedla plačilo zapadle terjatve(na podlagi Uredbe) neposredno podizvajalcu. Prav tako ni imela ustreznega pooblastila za nakazilo po 71. členu ZJN-2. Glede na navedeno ni sprejemljiv zaključek izpodbijane sodbe v točki 15 obrazložitve, da je toženka s svojim ravnanjem, ko denarja ni nakazala na račun tožnice, slednjo oškodovala v višini zneska, ki ga tožnica zahteva s tožbo.

9. Na podlagi obrazloženega je sodišče prve stopnje na podlagi 358. člena ZPP odločbo spremenilo, tako da je zahtevek zoper toženko (občino R. F.) zavrnilo.

10. Sprememba odločbe sodišča prve stopnje na pritožbeni stopnji vpliva tudi na spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je toženka v postopku uspela, je upravičena do povrnitev stroškov, potrebnih za pravdo. O stroških postopka je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi 165. v zvezi s 154. in 155. členom ZPP ter Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Toženka je v postopku na prvi stopnji uspela, saj je sodišče druge stopnje tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrnilo. Sodišče druge stopnje je toženki tako od priglašenih stroškov na prvi stopnji kot potrebne priznalo 640,90 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT), 410,83 EUR (nagrada za narok po tar. št. 3102) in 20,00 EUR stroškov poštnih in telekomunikacijskih storitev (po tarif. št. 6002 ZOdvT), k temu pa še 20% DDV v znesku 214,35 EUR ter 52,61 EUR (kilometrina Slov. Bistrica - Maribor - Slov. Bistrica 3x 17,53 EUR), skupno torej 1.338,68 EUR. Tožnica je dolžna toženki povrniti navedeni znesek pravdnih stroškov v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila. Tudi v pritožbenem postopku je treba stroške priznati toženki, saj je s slednjo uspela, zato je sodišče druge stopnje toženki od priglašenih stroškov v tem delu kot potrebne priznalo 788,80 EUR (nagrada za pritožbo po tar. št. 3210 ZOdvT), k temu pa še 20% DDV v znesku 157,76 EUR, skupno torej 946,56 EUR pritožbenih stroškov. Tožnica je tako dolžna toženki povrniti navedeni znesek pritožbenih stroškov v roku 15 dni od vročitve odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila. Tožnici sodišče druge stopnje priglašenih stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo, saj ta ni v ničemer prispeval k razrešitvi zadeve na pritožbeni stopnji in zato ti stroški niso bili potrebni.