Jedro

Ugotavljanje primernosti delavca ne more biti zakonit razlog za sklepanje delovnega razmerja za določen čas.

Pri odmeri odškodnine po 118. členu ZDR je sodišče upoštevalo tožničino starost, in njeno izobrazbo, še vedno relativno dobre možnosti za nadaljnjo zaposlitev, upoštevalo pa je tudi dejstvo, da je bila v delovnem razmerju pri toženi stranki kratek čas. Pri višini odškodnine je navedlo, da ta vsekakor ne bi smela biti nižja od odpravnine po 109. členu ZDR in ne nižja od pogodbene kazni za nezakonito prenehanje delovnega razmerja po 28. členu SKPgd. Upoštevanje vseh teh elementov je ustrezno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 2. odstavku izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 17.8.2003, temveč je trajalo do vključno 30.10.2003. Toženi stranki je naložilo, da tožnici v delovno knjižico vpiše delovno dobo od 17.8. do vključno 30.10.2003 in ji za ta čas prizna in izplača vse pravice iz delovnega razmerja, ji iz naslova odškodnine izplača znesek 400.000,00 SIT ter ji povrne stroške postopka v višini 79.200,00 SIT, vse v roku 8 dni. Zahtevek v delu, ki se nanaša na sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ponoven poziv na delo, priznanje pravic iz delovnega razmerja po 30.10.2003 in višjo odškodnino, je zavrnilo.

Zoper sodbo, kot dejansko izhaja iz pritožbe pa le zoper odločitev sodišča prve stopnje v ugodilnem delu (1. in 2. odst. izreka sodbe) se pritožuje tožena stranka in predlaga razveljavitev sodbe oz. pravilno spremembo in stroškovno zavrnitev tožbenega zahtevka. Sklicuje se na pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, kot izhaja iz pritožbe, pa dejansko uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z izvedenimi dokazi ugotovilo, da je četrta sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas fingirana in zato nezakonita. Takšen dokazni zaključek je utemeljilo predvsem z izpovedjo direktorja tožene stranke, da z nobenim delavcem niso sklenili delovnega razmerja za nedoločen čas tudi zato, ker tožena stranka ni vedela, kdo se bo izkazal za primernega. Direktor tožene stranke pa je izpovedal tudi, da je bilo običajno obdobje uvajanja delavca eno leto, v konkretnem primeru pa dve leti. Potrebe po usposobitvi so torej trajale dve leti. V tem času je obstajal razlog za zaposlovanje delavcev za določen čas (6. alinea 17. člena ZDR/90). Delovno razmerje tožnice je ob četrtem zaporednem sklepanju trajalo skupaj le leto dni. V februarju 2003 je nedvomno obstajala zakonita podlaga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas že po citirani 6. alinei 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur.l. RS št. 14/90- 71/93). Nezakonito je sodišče odločilo tudi o odškodnini. Če bi bila tožnica redno zaposlena, bi ji v primeru nezakonite redne odpovedi v skladu s 109. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) pripadala le tretjina plače, glede na leto dni dela pri toženi stranki. To predstavlja le 20.000,00 SIT. Uporabljena analogija z Nemčijo je brezpredmetna in neprimerna za razrešitev spora. Tudi višina pavšalne odškodnine mora biti po splošnih pravilih obligacijskega prava v vzročni zvezi z dejansko škodo, ki pa je tožnica sploh ni izkazala. Gre za očitno kršitev materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne ugotavlja utemeljenosti pritožbenih razlogov niti razlogov, na katere ob reševanju pritožbe pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS št. 26/99-2/2004). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ugotavljanje primernosti delavca ne more biti zakonit razlog za sklepanje delovnega razmerja za določen čas. Dejstvo, da je v konkretnem primeru šlo prav za sklepanje delovnega razmerja za določen čas zaradi ugotavljanja primernosti delavcev, je pravilno povzelo iz izpovedi direktorja J. O., ki je prav s tem v zvezi izpovedal, da je bilo pred potekom enega leta težko oceniti, kateri delavec je pravi. Relevanten je tudi podatek, da je tožena stranka z vsemi delavci trgovine v Kopru sklenila delovno razmerje za določen čas. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je bil normalen uvajalni čas delavcev za delo v trgovskem centru v Kopru dve leti in da je dve leti obstajal zakoniti razlog za zaposlovanje tožnice v skladu s takrat veljavno 6. alineo 17. člena ZDR/90. To ne drži, saj sicer ne bi bilo razlogov za to, da je tožena stranka s tožnico v obdobju od 18.2.2002 do 17.8.2003 sklenila kar štiri pogodbe o zaposlitvi za določen čas in ne le ene pogodbe za njeno usposabljanje in izpopolnjevanje. Zadnja pogodba o zaposlitvi kot razlog za delovno razmerje za določen čas določa začasno povečan obseg dela (3. alinea 1. odst. 52. člena ZDR). Obenem tudi iz izpovedi tožnice in D. K. izhaja, da je uvajanje delavcev potekalo do začetka maja 2002 v Ljubljani, nakar so nastopili delo v Kopru, v tem času pa so imeli približno 15 dni otvoritvenih del. O dve letnih uvajalnih delih torej ne more biti govora. Pritožbene navedbe so tudi v nasprotju z navedbo tožene stranke v odgovoru na tožbo, češ da naj bi šlo za sklepanje delovnega razmerja za določen čas zaradi sezonskih nihanj in s tem povezanega zakonsko dopustnega razloga začasno povečanega obsega dela. Tudi to se je namreč izkazalo za neresnično, saj je bilo ugotovljeno, da je prihajalo do sezonskih nihanj pri toženi stranki le ob koncu leta in v poletju. Začasno povečanega obsega dela torej ni bilo od februarja 2003 pa vse do 17.8.2003 (v obdobju zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi). Očitno si torej tožena stranka enostavno izmišlja razloge za sklepanje delovnega razmerja za določen čas. Razlog, ki ga navaja v pritožbi je celo v nasprotju z razlogom, ki ga je sama opredelila v zadnji pogodbi o zaposlitvi s tožnico za določen čas! Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o višini odškodnine tožnici. Tožnica sicer ni izrecno navedla, da ne želi nadaljevanja delovnega razmerja pri toženi stranki in ni podala izrecnega predloga za ugotovitev trajanja delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, temveč se je bila pripravljena le poravnati tako, da se ji še za "kakšen mesec prizna delovno razmerje in se ji izplača primerna odškodnina zaradi izgube zaposlitve". To pomeni, da je sodišče kar samo odločilo o delovnem razmerju tožnice le do 30.10.2003, ne da bi tožnica postavila takšen zahtevek. Le njeno pripravljenost za poravnavo je izkoristilo tako, da je presodilo mimo njenega zahtevka, celo v njeno škodo, kar ni dopustno. Sodišče bi namreč v nastali situaciji moralo odločiti o zahtevku, kar bi pomenilo, da bi tožnico moralo reintegrirati in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja tudi po 30.10.2003. Vendar pa tožnica ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje, ki ji je kar samo, sicer s sklicevanjem na 2. odst. 118. člena ZDR priznalo delovno razmerje do 30.10.2003, za obdobje od 17.8.2003 do 30.10.2003, vse pravice iz delovnega razmerja in plačilo odškodnine v znesku 400.000,00 SIT. Glede na to je pritožbeno sodišče lahko tehtalo le okoliščine na strani tožene stranke, ki bi morda kazale na to, da je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo previsoko odškodnino. Te okoliščine pa niso podane. Pri odmeri odškodnine je sodišče prve stopnje upoštevalo tožničino starost, njeno izobrazbo, še vedno relativno dobre možnosti za nadaljnjo zaposlitev, upoštevalo pa je tudi dejstvo, da je bila v delovnem razmerju pri toženi stranki kratek čas. Pri višini odškodnine je navedlo, da ta vsekakor ne bi smela biti nižja od odpravnine po 109. členu ZDR in ne nižja od pogodbene kazni za nezakonito prenehanje delovnega razmerja po 28. členu SKPGd (Ur.l. RS št. 40/87 - 113/2002).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upoštevanje vseh teh elementov ustrezno in da je prisojena odškodnina v višini štirikratnika tožničinega le neto zneska plače primerna. Če pa bi sodišče prve stopnje upoštevalo tudi dejstvo, da je tožnici priznalo delovno razmerje brez njenega izrecnega predloga le do 30.10.2003, o zadevi pa je odločilo skoraj pol leta kasneje, bi bila ta odškodnina lahko celo višja. Vsekakor pa so pritožbeni razlogi, ki jih tožena stranka navaja v zvezi z odškodnino, povsem neutemeljeni. V konkretni zadevi namreč ne gre za pavšalno odškodnino po 28. členu SKPGd, temveč za odškodnino po 118. členu ZDR. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine le opravilo primerjavo z odškodnino po 28. členu SKPGd, ni pa se oprlo na to določbo. Tudi sicer so pritožbene navedbe o pavšalni odškodnini, za priznanje katere morajo biti izpolnjene vse predpostavke obligacijskega prava, neutemeljene. To je že znano in enotno stališče sodne prakse, ki ga pritožbeno sodišče posebej ne pojasnjuje, saj kot navedeno za tovrstno odškodnino v konkretni zadevi sploh ne gre.

V skladu s 353. členom ZPP je zato pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (1. in 2. odstavku izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V posledici takšne odločitve je sklenilo tudi, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.