Jedro

Stvar je nevarna, če zaradi svojih lastnosti, položaja, načina in kraja uporabe pomeni nevarnost za nastanek škode. Nedvomno predstavlja nevarno stvar podstavek, ki ga lahko premaknejo mimo vozeča vozila na avtocesti in ki že po logiki stvari ne sme biti pritrjen na podlago, drugotožena stranka pa premikov mimo vozečih vozil sploh ne more preprečiti in nemudoma odpravljati posledic, saj bi to terjalo stalno prisotnost njenih delavcev na tem delu avtoceste, kar ni izvedljivo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnici sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 72800/2010 z dne 28. 5. 2010 (1. točka izreka), toženkama pa je naložilo solidarno plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 92,92 EUR, v primeru zamude pa še zamudne obresti od dosojenih stroškov (2. točka izreka).

2. Zoper to sodbo sta se pravočasno pritožili obe toženki.

3. Prvotožena stranka se je pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava in relativnih bistvenih kršitev pravdnega postopka (1. in 3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa je predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

4. Drugotožena stranka se je pritožila zaradi bistvene kršitve pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (3. in 1. točka 1. odstavka 338. člena ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

5. Tožeča stranka na pritožbi ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo naslednje dejansko stanje: - da je 17. 11. 2008 D. S. (zavarovanec tožeče stranke) na avtocesti povozil plastični podstavek pokončne zapore, ki je bil nepravilno premaknjen in je oviral promet, - da je drugotožena stranka tega dne opravila tri preglede v skladu s 14. členom Pravilnika, pri čemer je zaključilo, da ob tem, da toženki nista niti trdili, da je drugotožena stranka poskrbela za prometno signalizacijo in opremo, je drugotožena stranka ravnala s premajhno skrbnostjo, saj ni poskrbela za varnost na cesti. S tem se je sodišče prve stopnje jasno postavilo na stališče, da gre za subjektivno, krivdno odgovornost drugotožene stranke, zato izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da ne vsebuje razlogov za odločitev in da se je zato ne bi dalo preizkusiti.

8. Navedeno dejansko stanje po oceni višjega sodišča izkazuje, da je drugotožena stranka izpolnila svojo dolžnost po 13. in 14. členu Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (Ur. l. 62/98 – 109/2010, v nadaljevanju Pravilnik). V obravnavani zadevi pa se ni mogoče sklicevati na 19. člen Pravilnika, ki določa dolžnost rednega vzdrževanja prometne signalizacije in opreme, glede katere je bila drugotožena stranka dolžna le-to vzdrževati tako, da je zagotovljeno njuno brezhibno delovanje in vidnost ter da izpolnjujeta predpisane zahteve. Vsekakor je z določilom 19. člena Pravilnika mišljena signalizacija, ki je trajna, glede te pa ni dvoma, da drži zaključek sodišča prve stopnje, da mora drugotožena stranka poskrbeti, da predvidljivi dejavniki ne morejo povzročiti, da bi oprema ali signalizacija končala na cesti. V obravnavanem primeru pa gre za začasno zaporo na cesti, ki že po logiki stvari stoji na cesti, normalen promet vsaj ovira in ne sme biti pritrjena na cesto. Zato višje sodišče zaključuje, da ni podana krivdna odgovornost drugotožene stranke.

9. Vendar pa je odločitev sodišča prve stopnje kljub temu pravilna. Plastični podstavek pokončne zapore je stal na vozišču avtoceste, iz trditev pravdnih strank pa izhaja, da tak podstavek lahko premaknejo mimo vozeča vozila, česar drugotožena stranka sploh ne more preprečiti. Podstavek sam po sebi sicer ni nevarna stvar, vendar pa je treba upoštevati še druge okoliščine (primerjaj tudi odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 382/93 z dne 30.6.1993). Stvar je tako nevarna, če zaradi svojih lastnosti, položaja, načina in kraja uporabe pomeni nevarnost za nastanek škode. Nedvomno predstavlja nevarno stvar podstavek, ki ga lahko premaknejo mimo vozeča vozila na avtocesti in ki že po logiki stvari ne sme biti pritrjen na podlago, drugotožena stranka pa premikov mimo vozečih vozil sploh ne more preprečiti in nemudoma odpravljati posledic, saj bi to terjalo stalno prisotnost njenih delavcev na tem delu avtoceste, kar ni izvedljivo. Ob tem ni jasno, zakaj naj bi drugotožena stranka odgovarjala le krivdno (ta trditev je tudi zgolj navržena, ni pa obrazložena). Drugotožena stranka je bila namreč upravljavec in vzdrževalec avtoceste (1. odstavek 3.č člena Zakona o družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji, Uradni list RS, št. 20/2004-UPB-1, in nadaljnji, v nadaljevanju ZDARS), kjer je bila nevarna stvar postavljena (149. in 150. člen Obligacijskega zakonika). Njena naloga je tudi izvajanje rednega vzdrževanja avtocest in objektov na njih (1. alinea 3. odstavka 3.č člena ZDARS), te naloge pa opravlja v svojem imenu in za svoj račun. Zato obstaja objektivna odgovornost drugotožene stranke, zahtevek za regres izplačane odškodnine pa je zato utemeljen.

10. Višje sodišče je glede na navedeno in ob spoznanju, da niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Razlog, ki ga še uveljavlja prvotožena stranka, da je sodišče prekoračilo trditve tožeče stranke, pa ni dovoljen pritožbeni razlog. Ne predstavlja namreč kake od taksativno naštetih absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, pritožba zaradi drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (torej relativnih bistvenih kršitev) pa glede na 1. odstavek 458. člena ZPP v sporih majhne vrednosti ni dovoljena.

11. Toženki s pritožbo nista uspeli, zato nista upravičeni do povračila stroškov (154. člen ZPP).