Jedro

Prenos deleža družbenika d.o.o. na preostalega družbenika ima učinek zoper poštene tretje šele od vpisa spremembe v sodni register.

Izrek

Pritožbi upnika se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v odločitvi o nadaljnjih izvršilnih stroškov (2. in 3. točka izreka) spremeni tako, da se odmerjeni stroški zvišajo za 178.200,00 SIT (na

198.000,00 SIT).

Pritožba dolžnikov se zavrne in se v z njo izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Nadaljnji izvršilni stroški upnika se odmerijo v znesku

13.200,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2005 do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod 1. točko izreka kot neutemeljenega zavrnilo ugovor dolžnikov zoper sklep o izvršbi v tem izvršilnem postopku, pod 2. točko izreka je odmerilo nadaljnje izvršilne stroške upnika v znesku 19.800,00 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila, medtem ko je pod 3. točko izreka višji zahtevek upnika za povračilo izvršilni stroškov kot neutemeljenega zavrnilo.

Zoper sklep so se pritožile vse stranke, upnik zoper zavrnilni del stroškovne odločitve in dolžnika zoper preostali del. Dolžnika v pritožbi predlagata, da pritožbeno sodišče sklep zoper drugega dolžnika M. Ž. razveljavi ter postopek ustavi, in glede prvega dolžnika N. B. sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožba glede drugega dolžnika navaja, da je drugi dolžnik izstopil iz gospodarske družbe V. d.o.o. dne

18.11.1992, ko je še veljal Markovičev Zakon o podjetjih (ZP) in še ni veljal Zakon o gospodarskih družbah (ZGD), niti Zakon o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod). Navedenega dne sta edina družbenika sklenila pravni posel, po katerem je prvi dolžnik prevzel od drugega dolžnika njegov poslovni delež, o čemer sta oba družbenika sprejela tudi ustrezen sklep. Takratna zakonodaja ni predpisovala nobene druge obličnosti. Ves čas je bil direktor družbe le N. B., torej bi moral spremembo v sodnem registru on tudi prijaviti. S potrjenim sklepom skupščine je prvi dolžnik pridobil položaj edinega družbenika v družbi, ki je bila pozneje iz sodnega registra zbrisana po skrajšanem postopku. Vpis spremembe deležev družbenikov v sodni register nima konstitutivnega učinka, temveč le dekleratornega. Ker je bil prvi dolžnik vseskozi direktor izbrisane družbe, je bil edino on aktivni družbenik v tej družbi, medtem ko je drugega dolžnika bilo šteti za pasivnega družbenika v smislu odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-135/00-77, z dne 9.10.2002. Torej se dolžnikov ne more enako obravnavati, saj sta bila njuna položaja različna. Zaradi enakega obravnavanja obeh je sodišče prve stopnje kršilo načelo enakosti iz 2. odst. 14. čl. Ustave RS. Po subjektivnem elementu posameznega družbenika drugi dolžnik prav z ničemer ni prispeval k poslovanju in upravljanju iz registra izbrisanega podjetja in tudi ni imel vpliv na izbris družbe iz sodnega registra, kakor tudi ne na njeno uskladitev z določbami ZGD. Stanje v sodnem registru v letu 1993, ko so nastale predmetne terjatve upnika, ni v ničemer vplivalo in bilo odvisno od upnikove poslovne odločitve, kar še dodatno potrjuje, da je terjatev zoper drugega dolžnika neutemeljena. Glede prvega dolžnika N. B. pa pritožba navaja, da v celoti priznava dejansko stanje, kot ga podaja pritožba glede drugega dolžnika in da torej drugi dolžnik ne more odgovarjati za dolgove iz registra izbrisane družbe V. d.o.o.. Poleg tega za terjatev upnika ni odgovoren niti prvi dolžnik, saj v letu 1992 in letu 1993, ko je družba V. d.o.o. zašla v finančne težave, ta ni mogel predvideti posledic po ZGD in ZFPPod, ker takrat tadva predpisa še nista veljala.

Upnik sklep sodišča prve stopnje izpodbija iz razloga zmotne uporabe določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in Odvetniške tarife (OT) ter predlaga, da pritožbeno sodišče v odločitvi o stroških sklep spremeni tako, da v celoti prizna upniku v odgovoru na ugovor priglašene stroške za ta odgovor. Navaja, da vrednost terjatve iz tega izvršilnega postopka znaša 175.338.623,85 SIT, kar je podlaga za odmero stroškov. Upnik je za odgovor na ugovor priglasil stroške po tarifi št. 21/6, 3 alineja OT v višini 1500 točk, povišano za 20 % DDV. Sodišče prve stopnje pa mu je priznalo le 150 točk, povišano za 20 % DDV, pri čemer se je sklicevalo na 4. točko tarife št. 21 OT, ki pa določa nagrado za sestavo predloga dražbenih pogojev. Torej je sodišče prve stopnje za odmero stroškov uporabilo napačni zakon.

Pritožba upnika je utemeljena, medtem ko pritožba dolžnikov ne.

Po trditvah dolžnikov naj bi drugi dolžnik prenesel svoj delež v d.o.o. na prvega dolžnika, in s tem prenehal biti družbenik v sporni iz sodnega registra izbrisani družbi, v letu 1992 na podlagi izjav o odstopu družbenika z dne

18.11.1992 (priloga B 3), izjave o prevzemu deleža z dne

18.11.1992 (priloga B 4) in sklepa skupščine z dne

18.11.1992 (priloga B 5), kar pa ni bilo sprovedeno v sodnem registru vse do izbrisa družbe iz sodnega registra po skrajšanem postopku leta 2000. Res ob zatrjevanem izstopu iz družbe še ni veljal sedaj veljavni ZGD in ZFPPod, ampak so bile d.o.o. urejene v Zakonu o podjetjih - ZP (Ur. l. SFRJ, št. 77/88, 40/89, 46/90 in 61/90). Vendar pritožbeno sodišče glede izstopa drugega dolžnika iz registra izbrisane družbe, na katero se nanaša predmetna terjatev, v celoti kot pravilnega sprejema zaključek prvega sodišča v izpodbijanem sklepu, da je sicer bil izstop leta 1992 konstitutivne narave, medtem ko je vpis v sodni register dekleratorne narave, vendar zaradi nesprovedbe vpisa v sodni register je imel izstop iz družbe učinek le v notranjem razmerju med družbeniki, ne pa tudi navzven, nasproti tistim, ki so bili zgolj partnerji družbe in so se zanesli na podatke iz sodnega registra. V letu 1992 veljavni ZP je namreč v 186. čl. izrecno določal, da ima vpis v sodni register pravni učinek nasproti tretjim osebam od dneva vpisa (2. odst.) in da kdor v pravnem prometu vestno ravna in se pri tem zanese na podatke, vpisane v sodni register, ga ne prizadenejo škodljive pravne posledice, ki iz tega nastanejo (takrat enako 3. in 73.b člen Zakona o postopku za vpis v sodni register - Ur. l. SFRJ št. 13/83 in 17/90, ter po njem in še sedaj 8. čl. Zakona o sodnem registru - ZSReg, Ur. l. RS, št. 13/94 in poznejši). Navedeni določbi se izrecno nanašata na vpise v sodni register, ki imajo le deklerativen pomen, ko torej določena pravna dejstva oz. pravni učinki obstajajo oz. nastopijo že pred vpisom v sodni register, njihov učinek zoper tretje pa nastane šele z njihovom vpisom v sodni register.

Pritožbenemu sodišču je poznano stališče Vrhovnega sodišča RS v odločbi pod opr. št. II Ips 301/2004, z dne 11.11.2004, po katerem ne gre enačiti publicitetnega načela s konstitutivnostjo vpisa. Vendar je pri tem potrebno ločiti notranje razmerje, to je razmerje med družbeniki, in razmerje med družbeniki in tretjimi. Konstitutivnost izstopa iz d.o.o. ima namreč učinek - vpliv na notranje razmerje, navzven pa glede na načelo zaupanja v sodni register šele z vpisom izstopa v sodni register (seveda ob predpostavki dobre vere tretjega). To pomeni, da publicitetno načelo s konstitutivnostjo vpisa ni izenačeno v notranjem razmerju med družbeniki, dejansko pa je izenačeno navzven, zoper poštene tretje. Kakršnakoli drugačna razlaga bi lahko privedla do absurdne in življenjsko nesprejemljive situacije, ko bi vsi družbeniki izstopili iz družbe in svoje deleže prenesli na tretje, kar v sodnem registru ne bi bilo evidentirano. V primeru izbrisa družbe iz sodnega registra po skrajšanem postopku za obveznosti izbrisane družbe tako ne bi odgovarjal noben od v register vpisanih družbenikov, kar bi pomenilo popolno nezaščito upnikov.

Pritožbeno sodišče nadalje kot pravilneg sprejema zaključek prvega sodišča, o čemer so podani vsi potrebni razlogi, da drugega dolžnika ni šteti za pasivnega družbenika. Četudi je ta imel manjšinski delež v družbi (30 %) in je direktorske posle opravljal le prvi dolžnik, je drugi dolžnik imel možnost sodelovati pri upravljanju družbe preko njenih organov (skupščine), določena pooblastila pa je imel tudi kot delni lastnik družbe, vključno z možnostjo za njegov izbris iz družbe v sodnem registru (če drugače ne, s tožbo preko sodišča). V tej smeri je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo tudi že citirano odločbo Ustavnega sodišča. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek o enakem obravnavanju obeh dolžnikov, ker to ni res. Sodišče prve stopnje se je izrecno opredelilo do ugovorov, ki se nanašajo le na drugega dolžnika in je glede odgovornosti dolžnikov za dolgove izbrisane družbe utemeljilo odgovornost za vsakega posebej.

Glede oporekanja odgovornosti prvega dolžnika je pojasniti, da se odgovornost družbenikov za dolgove iz registra izbrisane družbe upošteva zakonske določbe, veljavne ob izbrisu družbe iz registra, ne glede na to, kdaj je terjatev izbrisane družbe nastala. Slednje bi lahko imelo vpliv na ugotavljanje položaja pasivnega družbenika v izbrisani družbi. Torej četudi prvi dolžnik leta 1993, ko naj bi predmetni dolg družbe nastal, še ni vedel za posledice izbrisa družbe po ZGD in ZFPPod, to na njegovo odgovornost ne vpliva. Četudi smatra, da so določene določbe navedenih zakonov protiustavne, te veljajo in se uporabljajo, vse dokler niso spremenjene ali morebiti odpravljene po ustavnem sodišču.

Utemeljeno pa se pritožuje upnik zoper stroškovno odločitev prvega sodišča, ko mu je kot nadaljnje izvršilne stroške za odgovor na ugovor priznalo 150 odvetniških točk, povišano za 20 % DDV. Po v času opravljene storitve veljavni OT je odvetniku pripadla nagrada za sestavo odgovora na ugovor po

3. alineji 6. tč. tarif. št. 21 v višini 75 % postavke po tarifi št. 13, kar glede na vrednost spora (175.338.623,85 SIT) predstavlja 1500 odvetniških točk, povišano za 20 % DDV (198.000,00 SIT).

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo dolžnikov kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ), medtem ko je pritožbi upnika ugodilo in temu ustrezno spremenilo sklep sodišča prve stopnje (3. tč.

365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ. Do povračila teh stroškov je upravičen le upnik, ki je s pritožbo uspel. Odmerjeni so kot nadaljnji izvršilni stroški v znesku

13.200,00 SIT, kar predstavlja 100 odvetniških točk za sestavo pritožbe, povišano za 20 % DDV.