Jedro

Kaznivo dejanje razžalitve je moč storiti le naklepno, vendar zadošča zavest storilca, da bodisi z besedami ali drugimi dejanji stori nekaj, kar predstavlja razžalitev ali negativno vrednostno oceno drugega. Ni treba, da bi storilec imel namen, da drugega razžali, temveč je pomembno le, da je razžalitev objektivno podana in da se storilec tega zaveda ter hote tako ravna.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča druge stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Sežani je bil obdolženi J. J. oproščen obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), Višje sodišče v Kopru pa je ugodilo pritožbam zasebnega tožilca F. R. in njegove pooblaščenke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženca spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja (s tem, da je iz izreka izpustilo očitek „ob tem pa ga je tudi besedno žalil“).

2. Zoper navedeno sodbo pritožbenega sodišča sta se pritožila obdolženec in njegov zagovornik iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlagata, da pritožbam ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Pooblaščenka zasebnega tožilca odvetnica M. Š. pa je v odgovoru na pritožbo menila, da naj Vrhovno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo pritožbenega sodišča. Navaja namreč, da zasebni tožilec zasebne tožbe ni vložil zaradi škodoželjnosti oziroma z namenom, da bi obdolžencu povzročil škodo, temveč nasprotno, ker je bil kot upokojeni profesor, starejša oseba in šibkejša stran v sporu globoko razžaljen in prizadet zaradi fizičnega in verbalnega napada.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Oba pritožnika v pritožbah navajata, da ni dokazano, da je obdolženi J. J. storil očitano kaznivo dejanje, še posebej, ker zasebni tožilec ni znal jasno opisati kolikokrat in kam naj bi ga obdolženec udaril, poleg tega pa se v duhu dobro sosedskih odnosov sam vedno poskuša dogovoriti in na provokacije zasebnega tožilca ne odgovarja. Zasebno tožbo je zasebni tožilec vložil brez argumentov in dokazov, vsi izvedeni dokazi pa nikakor ne kažejo na obdolženčevo krivdo. Zagovornik pa se nadalje ne strinja tudi s pravno in posledično dejansko presojo pritožbenega sodišča glede izkazanosti naklepa pri storilcu, saj meni, da bi moral biti pri storitvi tega kaznivega dejanja podan poseben obarvani naklep, ki pa ga tudi ob predpostavki očitanega izvršitvenega dejanja ni mogoče zaznati.

6. Kot izhaja iz razlogov prvostopenjske sodbe je to sodišče ugotovilo, da je dejanje po objektivni plati izvršeno, presodilo pa je, da obdolžencu ni mogoče dokazati (obarvanega) naklepa. Dejstvo, da je obdolženec oškodovanca trikrat udaril v obraz in ga grobo porinil v prsi, je namreč ugotovilo na podlagi izpovedbe zasebnega tožilca, ki je vztrajal pri tem, da ga je obdolženec tepel v prsi in tudi v glavo, kamor je priletelo, da ga je potiskal noter (sodišče ugotavlja, da najverjetneje v hišo), zaradi česar vsega je pobegnil v zgornje nadstropje. Nadalje se je sodišče oprlo na izpovedbo policista E. V., ki je navedel, da so policisti prišli na kraj storitve obravnavanega kaznivega dejanja zaradi kršitve javnega reda in miru ter J. J. izdali plačilni nalog. Iz plačilnega naloga in dopisa policijske postaje Sežana z dne 22. 9. 2009 pa izhaja, da je J. J. z roko trikrat udaril F. R. v obraz in predel telesa, vendar brez telesnih poškodb. S takšno presojo ugotovljenega dejanskega stanja se je v celoti strinjalo tudi pritožbeno sodišče oziroma je presodilo, da so objektivne okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja zanesljivo ugotovljene na podlagi prej navedenih dokazov.

7. Vrhovno, kot pritožbeno sodišče, glede na svojo kontrolno funkcijo odločbe sodišča druge stopnje, v takšnem sklepanju ni ugotovilo napak, saj je dokazna ocena glede obstoja objektivnih elementov obravnavanega kaznivega dejanja logično in prepričljivo obrazložena in je navedbe obeh pritožnikov, da obdolženec dejanja ni storil, in da si zasebni tožilec vse skupaj izmišlja, ne morejo ovreči. 8. Pravilna pa je tudi pravna presoja pritožbenega sodišča glede subjektivnega elementa kaznivega dejanja. Kot izhaja iz razlogov prvostopenjske sodbe, je to sodišče presodilo, da ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je obdolženec dejanje storil naklepno torej, da je zasebnega tožilca udaril zato, ker ga je hotel razžaliti. Po stališču sodišča prve stopnje se torej za storitev kaznivega dejanja razžalitve zahteva tako imenovani obarvani naklep (enako je tudi stališče obrambe) torej namen razžalitve, ki ga iz zbranih dokazov ni mogoče zaznati, saj je po stališču sodišča prve stopnje obdolženec dejanje storil le zato, ker je bil jezen na zasebnega tožilca, ki mu je neposredno pred obravnavanim dejanjem zabil okna tako, da jih ni mogel odpirati. Pritožbeno sodišče se s takšno razlago pravne norme ne strinja in je v izpodbijani sodbi zaključilo, da sicer drži, da je obravnavano kaznivo dejanje moč storiti le naklepno, vendar zadošča zavest storilca, da bodisi z besedami ali drugimi dejanji stori nekaj, kar predstavlja razžalitev ali negativno vrednostno oceno drugega. Ni pa ob tem potreben tudi njegov namen, da drugega razžali, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, temveč je pomembno le, da je razžalitev objektivno podana in da se storilec tega zaveda ter hote tako ravna. Če je ocena obstoja tega pogoja pri verbalnih ali konkludentnih dejanjih glede na vse okoliščine lahko sporna, pa pri dejanju, kot je obravnavano, po stališču pritožbenega sodišča takšne dileme ne more biti. Udarci v obraz, ob hkratnem grobem porinjenju oškodovanca, namreč že po svoji naravi predstavljajo napad na osebno dostojanstvo in čast zasebnega tožilca ter hkrati pomenijo njegovo negativno vrednostno oceno, česar pa se je obdolženec zavedal. Zavedal se je torej, da so udarci za zasebnega tožilca žaljivi in da pomenijo napad na njegovo osebno integriteto. Zaradi navedenega je sodbo tudi spremenilo iz oprostilne v obsodilno. Takšnim razlogom pa v celoti pritrjuje tudi Vrhovno kot pritožbeno sodišče. Praviloma je pri tovrstnih kaznivih dejanjih sicer podan namen, da se nekoga razžali, čeprav bo kaznivo dejanje podano tudi, če tega namena storilec ni imel. Naklep namreč mora obsegati zavest o vseh bistvenih elementih tega kaznivega dejanja, torej o pomenu izjave (ravnanja), o tem, da se s takšno izjavo (ravnanjem) prizadene čast drugega ter o drugih okoliščinah, pomembnih za razsojo. Pri tem pa se za storitev kaznivega dejanja niti ne zahteva, da se oškodovanec počuti razžaljenega, temveč glede na to, človekovo dostojanstvo ni samo subjektivna pravica, temveč je splošno priznana socialna vrednota, ki jo mora vsakdo upoštevati, je za storitev obravnavanega kaznivega dejanja potrebno presoditi, ali takšno ravnanje po objektivnih kriterijih pomeni razžalitev in če se je storilec tega zavedal. V konkretni zadevi navedeno pomeni, da je obdolžencu ob tem, da mu je dejanje dokazano po objektivni plati, dokazano še, da se je zavedal, da takšno ravnanje pomeni napad na človekovo dostojanstvo in je to hotel storiti, kar vse je pravilno presodilo pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi.

9. Izrek sodbe je tudi dovolj konkretiziran, saj so v njem navedeni vsi elementi obravnavanega kaznivega dejanja, hkrati pa je dejanje dovolj natančno opisano, tako da obdolžencu ni bila kršena pravica do obrambe. Čeprav sicer ni izrecno navedeno, da je obdolženec z roko trikrat udaril zasebnega tožilca v obraz, pa to nedvoumno izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe in o kakršnemkoli drugem sredstvu, s katerim naj bi ga udaril, ni bilo nikdar govora. Praviloma namreč očitek udarca, ne da bi bilo posebej navedeno, da je storilec pri tem uporabil določeno sredstvo, pomeni očitek udarca z roko (kar je za storilca tudi najugodneje). Čas storitve kaznivega dejanja je opredeljen z navedbo datuma, dejstvo, da v izreku ni navedena ura in kraj dejanja, pa v konkretni zadevi ne predstavljata okoliščin, zaradi katerih bi bila storilcu onemogočena obramba. Obdolženec je namreč ves čas vedel kateri dogodek je predmet presoje in kje se je takrat nahajal in je v zvezi s tem tudi podal svoj zagovor. Ne čas in ne kraj storitve pa tudi ne predstavljata elementov tovrstnega kaznivega dejanja. Ne glede na to, da zasebni tožilec ni z imenom naveden v izreku zasebne tožbe in posledično sodbe, ta pomanjkljivost ne pomeni nesklepčnosti izreka, saj je ves čas znano za koga gre, oziroma kdo je vložnik zasebne tožbe in je torej kljub izostanku teh podatkov oškodovanec opredeljen oziroma je ves čas znana njegova istovetnost, saj gre za stranko v postopku.

10. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v pritožbah zatrjevane kršitve, ob preizkusu izpodbijane sodbe na podlagi 383. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), pa Vrhovno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

11. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o pritožbah na Vrhovno sodišče, temelji na določilih členov 98. v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.