Jedro

Odločilna dejstva so tista, na podlagi katerih sodišče ugotavlja dejansko stanje, ne pa okoliščine, na podlagi katerih sodišče sprejema oz. zavrača dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Zaradi upoštevanja dodatne dokumentacije je bilo dejansko stanje kvečjemu bolje razjasnjeno. Smisel prekluzije navajanja novih dejstev in dokazov iz 286. čl. ZPP je predvsem v pospešitvi postopka in preprečevanju neupravičenega zavlačevanja s strani strank.

Sodišče je v ponovljenem postopku vezano tudi na dejansko podlago pravnomočnega dela sodbe in ne le na izrek. V ponovljenem postopku je o pravnomočno razsojenem delu zahtevka odločalo tudi, ko je tožnici prisodilo višjo odškodnino iz naslova telesnih bolečin kot v prvotnem postopku, čeprav je bil skupni dosojeni znesek v ponovljenem postopku nižji.

Povzročitelj odgovarja za celoten obseg škode, četudi je ta večja, kot bi bila pri poškodovanju zdravega človeka, odgovornosti za škodo pa povzročitelju ni mogoče pripisati v tistem obsegu, ki je obstajal oz. bi nastal neodvisno od škodnega dogodka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: dosojeni znesek pod 1. točko izreka zniža za 1.741,35 EUR (na 1.124,90 EUR); znesek v zavrnilnem delu (2. točka izreka) zniža za 7.511,15 EUR (na 1.394,47 EUR); znesek pravdnih stroškov postopka na prvi stopnji (3. točka izreka) zviša za 1.014,31 EUR (na 2.800,63 EUR).

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15. dneh povrniti 356,53 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.

Obrazložitev

: Odločitev sodišča prve stopnje Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v ponovljenem postopku toženi stranki v korist tožeče stranke naložilo v plačilo 2.866,25 EUR odškodnine za materialno in nematerialno škodo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2005 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek za 8.905,62 EUR zavrnilo. Tožeči stranki je v korist tožene naložilo plačilo 1.786,32 EUR pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje do plačila.

Pritožbeni razlogi in pritožbene navedbe Proti sodbi se je v celoti in iz vseh treh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlaga spremembo sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče pri odločanju upoštevalo med drugim listinske dokaze, ki so bili v spis vloženi prepozno in glede katerih je pritožnica zato uveljavljala ugovor prekluzije. Ker se prvostopenjsko sodišče o ugovoru ni izreklo, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki II. odstavka 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), upoštevanje teh listin pa predstavlja samostojno bistveno kršitev določb postopka po I. odstavku istega člena, ker je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve.

S tem, ko je prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku ponovno zavrnilo zahtevek za 8.094,60 EUR, kar je storilo že v prvotnem postopku, proti temu delu izreka pa ni bilo pritožbe, je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki II. odstavka 339. čl. ZPP, saj je v ponovljenem postopku ponovno odločalo o že pravnomočno razsojenem delu zahtevka. Ista kršitev je podana tudi zato, ker je sodišče v ponovljenem postopku tožeči stranki priznalo višjo odškodnino iz naslova telesnih bolečin kot v prvotnem (3.500,00 EUR namesto 2.921,05 EUR), zoper zavrnilni del sodbe iz tega naslova pa ni bilo pritožbe in je bila odločitev v tem delu že pravnomočna.

Pritožnica graja ravnanje sodišča prve stopnje, ker ni obrazložilo, katere dejavnike na nastanek sedanjih zdravstvenih težav tožnice je pri odmeri odškodnine upoštevalo in katerih ne, po tem, ko je ugotovilo, da vsi vzroki za njihov nastanek niso povezani z nesrečo. Prav tako ni pojasnilo, ali je dolgotrajnost zdravljenja upoštevalo kot okoliščino za prisojo višje ali nižje odškodnine. Ob tem pa se sodišče ni opredelilo niti do tega, kateremu izvedenskemu mnenju je sledilo glede ocene o prispevku škodnega dogodka k nastanku sedanjih zdravstvenih težav in posledično, kolikšen delež strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jih trpi tožnica, izvira iz škodnega dogodka. S tem sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki II. odstavka 339. čl. ZPP. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki II. odstavka 339. čl. ZPP pa je podana, ker so ugotovitve sodišča glede vplivov od škodnega dogodka neodvisnih vzrokov na trenutno zdravstveno stanje tožnice deloma v nasprotju z zdravstveno dokumentacijo.

Pritožnica izpodbija še dokazno oceno sodišča prve stopnje. Prisojena odškodnina je po njenem prepričanju previsoka in je bilo v tem delu materialno pravo zmotno uporabljeno. Sodišče pri odmeri odškodnine ni upoštevalo prispevka ostalih dejavnikov k nastanku škode, ki so neodvisni od škodnega dogodka, čeprav je sodišče njihov obstoj samo ugotovilo.

Priznani stroški iz naslova premoženjske škode po mnenju pritožnice niso v neposredni zvezi z zdravljenem poškodb, dobljenih v škodnem dogodku. Četudi pa so, niso pravno priznani, ker zdravstveno zavarovanje krije vso potrebno zdravstveno oskrbo v skladu s pravili stroke, nadstandardno obravnavo in alternativne oblike zdravljenja pa mora kriti oškodovanka (tožnica) sama.

Odločitev o stroških pritožnica izpodbija, ker ni primerno obrazložena, kar predstavlja kršitev iz 14. točke II. odstavka 339. čl. ZPP.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede prekluzije dokazov Iz dokaznega sklepa v zapisniku o naroku za glavno obravnavo dne 3. 2. 2009 (listovna št. 163) je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče dokaz z vpogledom v sporne listine dopustilo, ne da bi odločilo o ugovoru oz. pravilneje – ne da bi svojo odločitev o zavrnitvi ugovora utemeljilo. Tako je mogoče pritrditi očitku pritožbe, da so bila kršena določila pravdnega postopka. Napačna pa je interpretacija pritožnice, da sodbi zato manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Odločilna dejstva so tista, na podlagi katerih sodišče ugotavlja dejansko stanje, ne pa okoliščine, na podlagi katerih sodišče sprejema oz. zavrača dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Pritožbeno sodišče v tem ravnanju ne vidi niti nobene druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj na pravilnost in zakonitost sodbe to ni moglo vplivati. Dokazi so bili sporni namreč le zaradi njihove domnevne prepozne predložitve, na pa morda zaradi nezakonitosti ali kakšne druge okoliščine, ki bi izključevala njihovo uporabo. Nenazadnje se je pritožnica v pripravljalni vlogi z dne 4. 12. 2008 (listovna št. 154a) v celoti strinjala z dopolnilnim izvedenskim mnenjem dr. P., ki ga je slednji pripravil prav na podlagi navedb tožeče stranke in sporne dokumentacije.

Pravilnosti in zakonitosti sodbe pa tudi ni moglo ogroziti sámo kasnejše upoštevanje teh dokazov v dokaznem postopku. Zaradi upoštevanja dodatne dokumentacije je bilo dejansko stanje kvečjemu bolje razjasnjeno. Smisel prekluzije navajanja novih dejstev in dokazov iz 286. čl. ZPP je predvsem v pospešitvi postopka in preprečevanju neupravičenega zavlačevanja s strani strank. Razen tega, da v konkretnem primeru niti ni samo po sebi očitno, da je postopek zaradi vpogleda v dodatno dokumentacijo trajal dlje, kot bi sicer, pa je takšno podaljšanje v postopku pritožbe objektivno tudi nemogoče sanirati oz. eventualna razveljavitev prvostopenjske sodbe postopek le še podaljša. Določbe ZPP iz tega razloga niso bile bistveno kršene.

Glede res iudicata Očitek pritožnice je utemeljen. V prvotnem postopku je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek v višini 8.094,60 EUR zavrnilo in ker proti temu delu sodbe ni bilo pritožbe, je postala odločitev pravnomočna. S ponovnim odločanjem o tem delu zahtevka v ponovljenem postopku je prvostopenjsko sodišče storilo kršitev iz 12. točke II. odstavka 339. ZPP in je potrebno sodbo spremeniti tako, da se zavrnilni del sodbe zniža za že pravnomočno zavrnjeni znesek. Ker pa je sodišče v ponovljenem postopku vezano tudi na dejansko podlago pravnomočnega dela sodbe in ne le na izrek, je v ponovljenem postopku o pravnomočno razsojenem delu zahtevka odločalo tudi, ko je tožnici prisodilo višjo odškodnino iz naslova telesnih bolečin kot v prvotnem postopku, čeprav je bil skupni dosojeni znesek v ponovljenem postopku nižji, saj zoper zavrnilni del odškodnine iz tega naslova ni bilo pritožbe. Prvostopenjsko sodbo je potrebno zato tudi v tem delu spremeniti za razliko med v prvotnem in v ponovljenem postopku prisojeni znesek iz naslova odškodnine za telesne bolečine.

Glede pomanjkljivih razlogov o odločilnih dejstvih in nasprotjih sodbe s spisno dokumentacijo Očitki pritožnice, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, katere dejavnike na nastanek sedanjih zdravstvenih težav tožnice je pri odmeri odškodnine upoštevalo in katerih ne, so neutemeljeni. V delu sodbe, ki se nanaša na vzročno zvezo (3. in 4. stran), je to podrobno razloženo, med drugim s sklicevanjem na izvedensko mnenje dr. P.. Enako velja glede okoliščine dolgotrajnosti zdravljenja, ki je pojasnjena v istem delu sodbe. Sodišče je sledilo ugotovitvi izvedenca dr. P., da škodni dogodek ni bil sprožilni dejavnik težav s hrbtenico, bil pa je vzrok akutnemu poslabšanju teh težav. Pri tem je zavzelo pravilno stališče, da povzročitelj odgovarja za celoten obseg škode, četudi je ta večja kot bi bila pri poškodovanju zdravega človeka, odgovornosti za škodo pa povzročitelju ni mogoče pripisati v tistem obsegu, ki je obstajal oz. bi nastal neodvisno od škodnega dogodka. Tožena stranka tako ne odgovarja za škodo zaradi telesnih bolečin in strahu, ki jih je tožeča stranka trpela že pred nesrečo ter zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki bi se glede na degenerativne spremembe pojavile v vsakem primeru, kar je povsem pravilno stališče. V delu, kjer pritožnica zatrjuje, da so ugotovitve sodišča v nasprotju z zdravstveno dokumentacijo, dejansko izpodbija dokazno oceno, česar pa podrobneje ne pojasni. Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče jasno in primerno razmejilo med zdravljenjem, ki je bilo posledica izključno poškodb v nezgodi in zdravljenjem, ki je bilo potrebno zaradi degenerativnih sprememb, vendar v zvezi z nezgodo kot sprožilnim dejavnikom težav, na eni strani (škodo zaradi obojega je pri odmeri odškodnine upoštevalo), ter zdravljenjem zaradi degenerativnih sprememb, ki je bilo neodvisno od škodnega dogodka (te škode pravilno pri odmeri odškodnine ni upoštevalo).

Prvostopenjsko sodišče se do tega, mnenju katerega izvedenca je sledilo glede ocene o prispevku škodnega dogodka k nastanku sedanjih zdravstvenih težav, ni opredelilo le navidezno. V sodbi na str. 4 zgoraj, kjer je podalo splošne ugotovitve in izhodišča, preden se je spustilo v obravnavo posameznih vrst škode, je pojasnilo, da mnenje dr. P. šteje za natančnejše, nekoliko niže pa, da se je pri odmeri odškodnine oprlo predvsem na njegovo mnenje. Navajanja ugotovitev dr. M. v nadaljevanju je tako mogoče razumeti zgolj kot potrditev stališč dr. P., saj se mnenji v delih, kjer se sodba sklicuje na obe, bistveno ne razlikujeta.

Glede višine odškodnine Kot je ugotovljeno že pod točko IV., je potrebno odmerjeno odškodnino za telesne bolečine zaradi razlogov res iudicata omejiti na 2.921,05 EUR, kolikor jih je bilo odmerjenih v prvotnem postopku na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče meni, da je ta znesek primeren in predstavlja glede na dolžino in ostale nevšečnosti med zdravljenjem ter stopnjo in trajanje bolečin, ki jih je tožnica trpela, ob upoštevanju, da del težav ni posledica nezgode in jih nezgoda ni niti sprožila, pravično denarno odškodnino.

Enako pritožbeno sodišče meni glede dosojene odškodnine iz naslova strahu. Ob upoštevanju, da je sodišče le 20 % strahu pripisalo posledicam škodnega dogodka, bi pri tožnici polna odškodnina res znašala 2.000 EUR. Tako določena višina odškodnine pa je primerna, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je tožnica zaradi srčnih in ostalih zdravstvenih težav trpela bistveno večji strah za izid svojega zdravljenja, kot bi ga trpel povprečen človek brez teh težav.

Drugačnega mnenja pa je pritožbeno sodišče v zvezi z odmerjeno odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožba tožene stranke je utemeljena. Upoštevaje, da je prvostopenjsko sodišče za samo 20 % škode ugotovilo, da je posledica nezgode, bi znašala polna odškodnina 7.500,00 EUR, kar pa je v nasprotju z merilom pravične odškodnine. Ob upoštevanju, da je tožnica starejša gospa ter da je zmanjšanje njene življenjske aktivnosti le 2 %, je primerna odškodnina po kriteriju pravičnosti 3.500,00 EUR. Glede na to, da 80 % težav ne izvira iz škodnega dogodka, pa je tožnica tako upravičena le do 700,00 EUR odškodnine iz tega naslova.

Glede priznanih materialnih stroškov Premoženjsko škodo je potrebno z vidika vzročnosti obravnavati tako, da se upošteva celotna škoda, ki je nastala kot posledica škodnega dogodka, tako tudi celotni stroški, ki so z odpravo te škode povezani. Napačno je stališče pritožnice, da prevozni stroški in druge (alternativne) oblike zdravljenja, še posebej, če so se izkazale za učinkovite, niso pravno priznana škoda. Upoštevati pa je potrebno, da tožnica ni izkazala, da storitev, ki jih je v zvezi z zdravljenjem koristila kot samoplačnica, ni mogla biti deležna v okviru uslug javne zdravstvene mreže, stroški katerih so kriti iz zdravstvenega zavarovanja. Ker je zato potrebno šteti, da gre za neutemeljeno povzročene stroške, jih ni mogoče naprtiti v breme toženi stranki in je potrebno sodbo v tem delu spremeniti tako, da se tožeči stranki ne priznajo stroški, povezani z obiski manualne terapije pri dr. B. (t. j. stroški terapij samih v višini 343,00 EUR in prevozni stroški na terapijo 29. 11. 2002 v višini 19,40 EUR).

Zaključek

Instančno sodišče je ugotovilo, da je pritožba tožene stranke delno utemeljena. Sodbo sodišča prve stopnje je potrebno v ugodilnem delu spremeniti tako, da se: odmerjena odškodnina za telesne bolečine zniža do višine, odmerjene v prvostopenjski sodbi v prvotnem postopku, t. j. za 578,95 EUR, na 2.921,05 EUR; odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zniža za 800,00 EUR, na 700 EUR; odškodnina za materialno škodo zniža za 362,40 EUR, na 410,51 EUR.

Skupaj se dosojeni znesek zniža za 1.741,35 EUR, tako da znaša celotna odškodnina za telesne bolečine (2.921,05 EUR), za strah (400,00 EUR), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (700,00 EUR) ter za premoženjsko škodo (410,51 EUR) skupaj 4.431,56 EUR, ob upoštevanju revaloriziranega že plačanega zneska v višini 3.306,66 EUR pa znaša dosojena odškodnina za materialno in nematerialno škodo 1.124,90 EUR.

Ob upoštevanju navedenega je potrebno v zavrnilnem delu izreka sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se zavrnjeni znesek (2. točka izreka) zniža za že pravnomočno zavrnjenih 8.094,60 EUR (prvotni postopek na prvi stopnji) in 578,95 EUR (razlika pri odškodnini za telesne bolečine), poviša pa za s strani pritožbenega sodišča dodatno zavrnjenih 800,00 EUR in 362,40 EUR iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (800,00 EUR) oz. odškodnine za materialne stroške (362,40 EUR).

Glede stroškov postopka Očitek pritožnice, da so priznani pravdni stroški zgolj pavšalno sešteti in sodba v tem delu ni obrazložena, je neutemeljen. Prvostopenjsko sodišče celo bolj izčrpno, kot je splošno priznan sprejemljiv standard za obrazložitev stroškovnega dela sodbe, navaja pravne podlage za odločitev o stroških. Glede samih stroškov je priznalo obema strankama pravde vse priglašene stroške, razen tistih, ki jih je po temelju ali po višini izrecno izključilo, pri čemer se z navajanjem listovnih številk sklicuje na v spis vložene stroškovnike. Tožeči strani je tako priznalo 3.566,95 EUR, toženi pa 3.476,84 EUR potrebnih pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti in primernosti takšne obrazložitve, saj je dovolj transparentna.

Stroškovni del sodbe pa je vendarle potrebno spremeniti, saj je posledica spremembe odločitve o glavni stvari sprememba uspeha strank v pravdi. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi II. odstavka 165. člena ZPP dolžno odločiti o stroških vsega postopka. Tožbeni zahtevek se je po spremembi glasil na 11.711,87 EUR. Ker temelj ni bil sporen, tožeči stranki pa je bila dosojena odškodnina v višini 1.124,90 EUR, znaša njen uspeh v postopku 9,6 % in je upravičena do povrnitve 342,43 EUR stroškov. Uspeh tožene stranke je bil 90,4 % in je upravičena do vrnitve 3.143,06 EUR stroškov. Po medsebojnem pobotanju mora tožeča stranka toženi plačati 2.800,63 EUR pravdnih stroškov postopka na prvi stopnji.

Pritožbeno sodišče je o stroških pritožbenega postopka odločalo na podlagi priglašenih stroškov (stroškovnik tožeče stranke na pritožbi, listovna št. 179) in veljavne Odvetniške tarife, pri čemer je upoštevalo samo tiste, ki so bili za pravdo potrebni (155/I. čl. ZPP). Tožeča stranka stroškov ni priglasila. Toženi stranki je priznalo 500 točk za pritožbo, 20 točk za poročilo stranki ter še 2 % od navedenega za administrativne stroške, sešteto 530 točk, kar znaša 243,27 EUR, skupaj z 20 % DDV pa 291,92 EUR. Skupaj s sodno takso za pritožbo (294,96 EUR) znašajo stroški pritožbenega postopka tako 586,88 EUR. V pritožbenem postopku je bilo spornih 2.866,25 EUR na prvi stopnji dosojene odškodnine, na drugi stopnji pa je bilo tožeči stranki dosojenih še 1.124,90 EUR odškodnine, torej znaša uspeh tožene stranke s pritožbo 60,75 % in je upravičena do povrnitve 356,53 EUR pravdnih stroškov pritožbenega postopka.