Jedro

Dokazno breme glede zakonskih znakov kaznivega dejanja je na strani tožilca, v obravnavanem primeru je to oškodovanka kot tožilka.

Izrek

Pritožba pooblaščenca oškodovanke kot tožilke M. H. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Oškodovanka kot tožilka je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka ter na 60.000,00 SIT (z besedo: šestdesettisoč SIT) odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca iz razloga 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje grdega ravnanja po členu 146/I KZ. Skladno z določbo III. odstavka 96. člena ZKP je oškodovanki kot tožilki v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, oškodovanko kot tožilko pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil pooblaščenec oškodovanke kot tožilke ter predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da obdolženca spozna za krivega po obtožnem predlogu in mu izreče primerno kazensko sankcijo, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe in navedb v pritožbi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter za svoj zaključek, da ocena izvedenih dokazov ne dopušča trdnega zaključka, da je obdolženec dne

22.5.2003 prizadel duševno in telesno celovitost oškodovanke kot tožilke, zaradi česar je obdolženca v dvomu oprostilo obtožbe, navedlo tudi prepričljive razloge. Dokazno breme glede zakonskih znakov kaznivega dejanja je na strani tožilca, v obravnavanem primeru je to oškodovanka kot tožilka. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje neupravičeno ni ugotavljalo hrapavosti stene oškodovankine hiše in intenzivnosti butanja ob steno, so zato brez pomena, saj bi okoliščine, ki so drugačne od običajnih, v postopku morala dokazovati oškodovanka kot tožilka. Besedi davljenje in butanje v slovenskem jeziku nedvomno pomenita intenzivno in agresivno ravnanje, če pa oškodovanka ta izraza uporablja v takem smislu, da zajemata tudi lažje oblike ravnanja, bi morala to navajati in tudi dokazovati.

Sodišču tudi ni bilo treba postavljati izvedenca, saj oškodovanka kot tožilka tega tekom postopka tudi ni predlagala, samo sodišče pa je razpolagalo z zadostnim splošnim znanjem, da je lahko ocenilo možnost, da po desetminutnem davljenju in butanju ob steno čez teden dni ostane le modrica na korenu nosu oškodovanca. Pri tej svoji oceni pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo tudi okoliščino, da je oškodovanka kot tožilka zdravniško pomoč iskala šele en teden po dogodku, pri tem pa celo navajala napačen datum poškodbe, kar je nenavadno kadar gre za travmatičen dogodek, čeprav je oškodovanka starejša ter kot v pritožbi nakazuje pritožnik, pozabljiva oseba. Ne sodišče, pač pa oškodovanka kot tožilka bi morala predlagati postavitev izvedenca, v kolikor je hotela dokazati, da je bila njena poškodba, ki je sicer take vrste, da jo je povsem mogoče in celo običajno dobiti tudi v vsakdanjem življenju brez kakršnegakoli sodelovanja drugih oseb, res posledica obdolženčevega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je glede površine stene oškodovankine hiše izhajalo iz splošno znanega dejstva, da so zunanje stene hiš ponavadi hrapave. Če pa je šlo v primeru oškodovankine hiše nasprotno za povsem gladko steno, bi to morala zatrjevati in dokazovati oškodovanka, seveda pa tudi sama gladkost stene še ne bi razložila tako majhne poškodbe, kot jo je ob pregledu teden dni po dogodku imela oškodovanka. Za obsodbo v kazenskem postopku ne zadostuje samo abstraktna možnost, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Pač pa morata biti obdolžencu storitev dejanja, za katero je obdolžen, kakor tudi krivda, s strani tožilca z gotovostjo dokazani.

Zato je zatrjevanje pritožnika, da dejstvo, da zdravnik ni izključil nastanka poškodb na način kot ga zatrjuje oškodovanka (butanje ob steno), pomeni posredni dokaz za to, da poškodba dejansko je tako nastala, neutemeljeno. Pritožba skuša ovreči verodostojnost izpovedbe obdolženčeve žene, ki je bila v postopku zaslišana kot priča, saj naj bi bilo po oceni pritožnika jasno, da bo le ta izpovedovala v obdolženčevo korist. Pritožbeno sodišče poudarja, da za odločitev v tej zadevi ni bila bistvena trdnost dokazov, da obdolženec ni kriv, pač pa pomanjkanje dokazov, da je obdolženec kriv očitanega mu kaznivega dejanja. Oškodovankina izpoved o načinu nastanka poškodb ni bila potrjena v postopku niti z enim dokazom. Celo priči, katerih zaslišanje je predlagala oškodovanka sama in ki naj bi bili očividca dejanja (zakonski par S.), to zanikata in v svoji izpovedbi trdita, da nista videli nič ter navajata nasprotno, da imata tudi sama težave z oškodovanko, ki ju po krivem obtožuje vseh mogočih dejanj. Tudi zdravnik, ki ga je kot pričo predlagala oškodovanka, v svoji izpovedi ni z gotovostjo potrdil, da je modrica na korenu oškodovankinega nosu posledica davljenja in butanja, nasprotno iz njegove izpovedbe izhaja, da je to štel celo za malo verjetno.

Sodišče druge stopnje se sicer strinja s pritožnikom, da sodišče prve stopnje ni imelo razloga za pribavljanje izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra za oškodovanko kot tožilko iz drugega kazenskega spisa. Vendar pa hkrati ugotavlja, da odločitev sodišča prve stopnje ni bila utemeljena na tem izvedenskem mnenju pač pa na pomanjkanju dokazov za zaključek o krivdi obdolženca. Sodišče prve stopnje se je o osebnosti oškodovanke ter verodostojnosti njene izpovedbe lahko prepričalo in sklepalo tudi na podlagi izpovedb njenih sosedov, v postopku zaslišanega zakonskega para S., katerih zaslišanje je predlagala oškodovanka sama, na drugi strani pa tudi iz zagovora obdolženca in izpovedbe njegove žene. Vsi so skladno izpovedali, da imajo z oškodovanko večkrat težave zaradi stvari, ki si jih ta domišlja. Zato je sodišče prve stopnje tako tudi brez omenjenega izvedenskega mnenja, lahko ocenilo, izpoved oškodovanke.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo pooblaščenca oškodovanke kot tožilke zavrnilo kot neutemeljeno. Ker pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona v škodo obdolženca, na katere je ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu člena 98/I ZKP. Povprečnino je sodišče druge stopnje odmerilo ob upoštevanju premoženjskih razmer oškodovanke kot tožilke kot izhajajo iz podatkov spisa ter trajanja in zamotanosti tega pritožbenega postopka.