Jedro

Naloga sodišča je opraviti preizkus skladnosti izvršilnega predloga z izvršilnim naslovom in ustreznimi prisilnimi predpisi. Na obstoj in primernost izvršilnega naslova za dovolitev izvršbe sodišče pazi po uradni dolžnosti. V obravnavani zadevi pa upnikova trditvena podlaga zaradi neustreznega (nezadostnega) strukturiranja dolžnikovih obveznosti preizkusa skladnosti ni omogočala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog za izvršbo z dne 10. 7. 2014, z dopolnitvijo z dne 26. 8. 2014 in z dne 16. 9. 2014. 2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje upnik. Prvostopnemu sodišču očita zagrešitev zmotne uporabe materialnega prava, s tem ko je novejši sodni praksi, ki ni pravni vir, in novejšim strokovnim člankom podelilo večjo veljavo kot zakonskim določbam, ter jih uporabilo za obravnavano pravno razmerje, sklenjeno več let pred nastankom novejše sodne prakse. Po mnenju pritožnika prvostopno sodišče z izvajanjem aktivne vloge močno pretirava in posledično ravna v nasprotju s svojo vlogo, saj je namen izvršilnega postopka izterjava terjatve upnika. Presoja, ali obstoji upnikova materialna pravna podlaga oz. upravičenje je smiselna in dopustna šele, ko dolžnik poda ugovore v tej smeri. Upnik vztraja, da materialno pravo ni predmet izvršilnega postopka in da Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) aktivne vloge sodišča v smislu zaščitnika ekonomsko šibkejše stranke ne pozna. Pritožnik nadalje izpostavlja, da je v konkretnem primeru natančno pojasnil svojo terjatev, ko je priložil neposredno izvršljiv notarski zapis in dva izpiska konta, prvostopno sodišče pa naj bi prišlo samo s seboj v nasprotje, ko je preizkušalo skladnost izvršilnega predloga glede obrestnega in glavničnega dela izterjevane obveznosti, čeprav po drugi strani navaja, da ne razpolaga s programom za izračun obresti v pogodbeno dogovorjeni višini. Za zavrženje izvršilnega predloga po mnenju upnika ni podlage. Izpisek konta za dolžnika, ki ga je predložil upnik, izkazuje, da notarski zapis Hipotekarne pogodbe vsebuje vse potrebne podatke za ugotovitev upnikove terjatve. Upnik je tudi ponovno preračunal posamične postavke in podal specifikacijo terjatve. Izpisek konta je po njegovem prepričanju popolnoma jasen, zato ne sprejema prvostopnega zaključka, da ni jasno, na kakšen način je upnik izračunal višino glavnice v znesku 35.920,91 EUR, sicer pa je njeno pravilnost potrdil tudi sodni izvedenec, katerega preračun upnik prilaga pritožbi. Saldo res ni sinonim za čisto glavnico, vendar je v konkretnem primeru glede na višino oz. znesek vseh vplačil po dolžniku stanje terjatve - čiste glavnice takšno, kot je upnik navajal v dosedanjih vlogah. Upnik poudarja, da v konkretnem primeru ne gre za prikriti dolg. Graja nepravilnost prvostopne ugotovitve, da naj bi si upnik z delnimi plačili poračunal tudi stroške, ki mu v danem primeru ne pripadajo, ter izpostavlja, da mu „pripadajo“ vsi stroški, ki so opisno navedeni v Hipotekarni pogodbi, tako da jih je mogoče ugotoviti oz. konkretizirati. Upnik primarno predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v smeri ugoditve predlogu za izvršbo, podrejeno pa njegovo razveljavitev. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom ZIZ ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb ter je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V obravnavani zadevi je upnik predlagal izvršbo na podlagi izvršilnega naslova - neposredno izvršljivega notarskega zapisa (hipotekarne kreditne pogodbe) opr. št. SV 310/2009 z dne 15. 4. 2009 zaradi izterjave denarne terjatve v višini 35.920,91 EUR s pripadki. Kljub dvema pozivoma sodišča prve stopnje upniku k popravi in dopolnitvi predloga za izvršbo med drugim tudi tako, da specificira dolg dolžnika na dan odstopa od pogodbe in da ločeno navede preostali neplačani del (čiste) glavnice, pogodbene obresti do dneva odstopa od pogodbe, zamudne obresti do dneva odstopa od pogodbe in morebitne stroške oziroma nadomestila iz kreditnega razmerja, ter pojasni, na kakšen način in v kolikšnem delu so se iz plačanega zneska pokrile posamezne postavke dolžnikove obveznosti, upnik temu pozivu sodišča ni sledil, saj se je zadovoljil s priloženim izpiskom kreditnega konta z dne 28. 4. 2014 oz. 6. 6. 2014 z izračunanim skupnim zneskom preostalega dolga („glavnice“ v višini 35.920,91 EUR) in drugih izračunov terjatve po posameznih postavkah dolžnikove kreditne obveznosti ni predložil. Njegove navedbe (in ne izračuni), koliko naj bi znašale posamezne postavke dolžnikove obveznosti, pa so se v obeh dopolnitvah predloga za izvršbo tako razlikovale (kot podrobneje izhaja iz obrazložitve prvostopnega sklepa v točki 9), da sodišče prve stopnje iz njih višine dolžnikove kreditne obveznosti ni moglo ugotoviti in preizkusiti. Upnik na poziv sodišča tudi ni pojasnil, od katerih zneskov so izračunane izterjevane redne pogodbene in zamudne obresti niti predložil njihovega izračuna. Glede na priloženi kreditni konto je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno posumilo, da obresti niso bile računane od „čiste“ glavnice, temveč od glavnice, ki so ji bili prišteti stroški in obresti preteklega kvartala, kar bi kazalo na v našem pravu (1) prepovedano obrestovanje obresti po 375. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Obresti ne izgubijo svoje narave stranske terjatve samo zato, ker so kapitalizirane in pripisane glavnici. Te nikoli ne postanejo nova glavnica, zato jih je pravilno obravnavati ločeno (2). Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje po presoji sodišča druge stopnje v obravnavani zadevi povsem utemeljeno zaključilo, da je ostal upnikov predlog za izvršbo kljub dopolnitvam toliko nejasen, da ga ni mogoče obravnavati, zaradi česar ga je v skladu s petim odstavkom 108. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrglo.

6. Pravilno je v pritožbi grajano prvostopno stališče, da je naloga sodišča opraviti preizkus skladnosti izvršilnega predloga z izvršilnim naslovom in ustreznimi prisilnimi predpisi. Že prvostopno sodišče je pravilno opozorilo na procesnopravno in materialnopravno vsebino 17. člena ZIZ. Prva se nanaša na izvršilni naslov kot procesno predpostavko, druga pa na presojo, ali obstoji upnikovo materialno pravno upravičenje, dolžnikova obveznost, obstoj, veljavnost in zapadlost terjatve iz izvršilnega naslova, kar je vse pomembno pri odločitvi o utemeljenosti predloga za izvršbo. To po eni strani pomeni, da je izvršbo mogoče dovoliti in opraviti le v obsegu kot izhaja iz izvršilnega naslova, po drugi strani pa, da na obstoj in primernost izvršilnega naslova za dovolitev izvršbe sodišče pazi po uradni dolžnosti. (3) V obravnavani zadevi upnikova trditvena podlaga zaradi neustreznega (nezadostnega) strukturiranja dolžnikovih obveznosti pojasnjenega preizkusa skladnosti tudi po presoji sodišča druge stopnje ni omogočala. Že na prvi pogled je bilo očitno, da skupni izterjevani znesek (po kreditnem kontu) v višini 35.920,91 EUR, obračunan na dan 28. 4. 2014 oz. 6. 6. 2014, ne predstavlja zgolj neplačane glavnice kredita, temveč vsebuje tudi obresti (pogodbene in zamudne), katerih konkretni znesek ni bil nikoli določno pojasnjen, kakor tudi zaključne stroške oz. stroške vodenja računa, katerih višina je bila za vse razen za prvi kvartal višja od dogovorjene v izvršilnem naslovu, kot je na opisano neskladnost pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje. Vse navedeno tudi po presoji sodišča druge stopnje ne zadošča standardu določnega substanciranja izterjevanega skupnega zneska dolga po posameznih obveznostih, kakor te izhajajo iz izvršilnega naslova, notarskega zapisa SV 310/09 z dne 15. 4. 2009 (glavnica kredita, pogodbene obresti, zamudne obresti, stroški vodenja računa, posamezni drugi stroški). Na pravilnost opisanega zaključka nima nobenega vpliva šele v pritožbi (in s tem prepozno - prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) izpostavljeno, da naj bi pravilnost izračuna višine glavnice potrdil po upniku angažirani izvedenec.

7. Neutemeljena je upnikova pritožbena graja, da naj bi prvostopno sodišče s svojo aktivno vlogo pri presoji, ali obstoji upnikovo materialno upravičenje, močno pretiravalo, glede na že zgoraj izpostavljeno, da mora na obstoj in primernost izvršilnega naslova za dovolitev izvršbe sodišče paziti po uradni dolžnosti.(4) Posledično je tudi povsem nesprejemljivo pritožbeno stališče, da „materialno pravo ni predmet izvršilnega postopka“.

8. Vse obrazloženo je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega prvostopnega sklepa.

9. Ker upnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ).

Op. št. (1) : Ki ga je sodišče prve stopnje ne glede na to, da gre za razmerje s tujim elementom (upnikov sedež v R. Avstriji), pravilno uporabilo tudi glede na v 5. členu notarskega zapisa dogovorjeno uporabo prava države stalnega prebivališča kreditojemalca - dolžnika.

Op. št. (2) : Tako tudi VSM sklep I Ip 387/2012 z dne 31. 5. 2012. Op. št. (3) : Kot v opombi 2. Op. št. (4) : Tako tudi VS RS sklep II Ips 408/2003 z dne 27. 11. 2003 - gre torej za že uveljavljeno stališče sodne prakse več let pred sestavo notarskega zapisa v letu 2009, zato se kot neutemeljena pokaže pritožbena graja, da naj bi sodišče prve stopnje stališča sodne prakse uporabilo „retroaktivno“.