Jedro

Za terjatev iz naslova plačila evidenčnih deviznih pravic velja triletni zastaralni rok iz 374. člena ZOR. Gre namreč za storitev banke, povezano z njeno dejavnostjo in po citiranem določilu ZOR zastarajo medsebojne terjatve pravnih oseb iz pogodb o prometu blaga in storitev v treh letih.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v višini 485.965.810,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.1.1996 do plačila ter v višini zakonskih zamudnih obresti od zneska 16.499.262,00 SIT od 6.1.1996 do 17.3.1996 ter pravica do ločenega poplačila te terjatve iz nepremičnin vpisanih v vl.št. 679 k.o. Š., 530 in 127 k.o. R. in E-5, 932, 646 in 418 k.o. V.. Tožečo stranko je sodišče prve stopnje obvezalo, da mora povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 454.147,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.3.2002 do plačila. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavlja vse pritožbene razloge po zakonu in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi zatrjuje, da je iz pogodbe štev. 43/PE-92 razvidno, da je bil predmet te pogodbe sporazumna ureditev zavarovanja plačila vseh kreditov, garancij in vseh ostalih terjatev banke iz poslovanja med strankami te pogodbe. Predmet te pogodbe so tako tudi terjatve iz naslova garancij po pogodbi o izdaji splošne garancije št. 1329/91 in 1330/91. Sestavna dela teh garancijskih pogodb pa sta tudi garanciji št. 73/92 in 74/92. Dejstvo je, da sta navedeni garanciji bili izdani brez navedbe zneska, kar je praktično pomenilo neomejeno jamstvo banke za zavarovanje plačila carine, drugih uvoznih davščin in obresti za uvoznika za blago ocarinjeno v času veljavnosti garancije. V pogodbah o izdaji garancij so se zneski navajali zgolj za potrebe obračuna provizij in to v sporazumu s stranko, saj je le tako obstajala osnova za obračun provizije. V tem času so bili še vedno v veljavi prisilni predpisi takratne SFRJ. Odlok o pogojih dviganja blaga izpod carinskega nadzorstva pred plačilom carine in drugih uvoznih davščin je namreč določal, da garancije ni mogoče umakniti dokler niso poravnane obveznosti za blago ocarinjeno med veljavnostjo garancije. Iz teh razlogov predstavljajo zneski navedeni v pogodbi o zavarovanju zgolj evidenčni presek stanja njenih terjatev na določen dan, saj iz gornjih razlogov dejanska višina niti ni bila predvidljiva. Iz pogodbe št. 43/PE-92 pa je razvidno, da sta stanki imeli v mislih takoimenovano maksimalno hipoteko, to je hipoteko z jamstvom do določenega zneska. Prav ta je namenjena zavarovanju plačila terjatev, ki nastajajo iz določenega razmerja in njih višina v trenutku ustanovitve načeloma ni znana. Tožeča stranka je s citirano pogodbo zajela presek stanja na določen dan in to upoštevala ter dogovorila kot okviren oz. maksimalen znesek, do katerega jamči tožena stranka. Zato je tudi vknjižena vkupna hipoteka v višini 903.457.955,10 SIT na nepremičninah, ki krepko presega prijavo terjatev v stečajnem postopku. Z namenom ugotovitve navedenega je tožeča stranka predlagala zaslišanje priče A. B. in J. B., vendar ju sodišče v tej smeri ni zaslišalo oz. ju sploh ni zaslišalo in je ostalo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. Tožeča stanka se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča glede terjatev iz naslova evidenčnih deviznih pravic in meni, da sodišče ni pravilno upoštevalo rokov za zastaranje evidenčnih deviznih pozicij. Pritožba ni utemeljena. Ni mogoče pritrditi pritožbi tožeče stranke, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni zaslišalo prič J. B. in A. B., slednjega le glede sklepanja garancijskih pogodb. Sodišče prve stopnje ni vezano na podane dokazne predloge, ampak izvede tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev (213. čl.ZPP). V predmetni zadevi se je sodišče prve stopnje na podlagi drugih dokazov prepričalo o pravno pomembnih dejstvih in tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo dejansko stanje, zato tudi ni bilo potrebno dodatno zaslišati priče A.B. ter priče J.B.. Za tožečo stranko ostaja še vedno sporna odočitev sodišča prve stopnje, ko je to zavrnilo zahtevek tožeče stranke za ugotovitev terjatev iz naslova garancijskih pogodb in terjatev iz naslova plačila evidenčnih deviznih pravic ter pravice do ločenega poplačila teh terjatev iz nepremičnin, last tožene stranke. Tekom celotnega postopka in tudi sedaj v pritožbi tožeča stranka ponavlja, da njena terjatev iz naslova garancij po pogodbah št. 1329/91 in 1330/91 ne obsega le zneska 4.000.000,00 SIT s pp kot je to stečajni upravitelj priznal, ampak ta terjatev znaša po pogodbi št. 1329/91 430.718.922,00 SIT in po pogodbi 1330/91 pa 60.453.495,40 SIT ter da ima pravico do ločenega poplačila teh terjatev iz nepremičnin, ki jih je tožena stranka zastavila, kar je stečajni upravitelj prerekal in je bila tožeča stranka napotena na pravdo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila 14.4.1992 med pravno prednico tožeče stranke in toženo stranko ter družbami PM., PCM., A., P., PR. in PC. sklenjena zastavna pogodba št. 43/PE-92 o zavarovanju kreditov, garancij iz posameznih pogodb in vseh ostalih terjatev banke. Pogodbenice so ugotovile, da znašajo vse obveznosti tožene stranke družbe PM. in družbe PCM. iz naslova odobrenih kreditov, garancij in iz naslova ostalih terjatev banke po stanju na dan 31.3.1992 v znesku 903.457.955,90 SIT, od tega iz naslova kratkoročnih garancij 4.000.000,00 SIT, iz naslova evidenčnih deviznih pravic - EDP pa 39.805.014,00 SIT. Iz seznama sklenjenih kreditnih in garancijskih pogodb ter ostalih terjatev banke, ki je sestavni del zastavne pogodbe pa izhaja, da je med terjatvami, ki so v pogodbi opredeljene kot kratkoročne garancije, vključena garancija PCM. v znesku 1.000.000,00 SIT, ki ima podlago v pogodbi št. 1330/91 in garancija PM. v znesku 3.000.000,00 SIT, ki ima podlago v pogodbi št. 1329/1. Iz priloženih listin torej jasno izhaja, da terjatve iz naslova kratkoročnih garancij nista terjatvi do tožene stranke, ampak je tožena stranka za te terjatve in ostale terjatve iz naslova kreditov in ostalih terjatev banke v skupnem znesku 903.457.955,10 SIT sklenila zastavno pogodbo, s katero se je zavezala nasproti upniku, to je tožeči stranki, da ji bo omogočila poplačilo iz zastavljene stvari, če upnikova terjatev ob dospelosti ne bi bila plačana. Tožena stranka je torej za plačilo svojega oz. tujega dolga dala tožeči stranki stvarno jamstvo za poplačilo tožnikove terjatve v višini 903.457.955,10 SIT in v tem obsegu je bila hipoteka vpisana v zemljiški knjigi na nepremičninah, last tožene stranke, vendar pa za posamezne zneske in postavke, ki so navedeni v zastavni pogodbi in seznamu, kar pa za kratkoročne garancije znaša le 4.000.000,00 SIT. Res je sicer, kot tudi trdi tožeča stranka v pritožbi, da je med tožečo stranko in omenjenima družbama PM. ter PCM. prihajalo do povečanja garancij, kar je razvidno iz priloženih pogodb, vendar so to terjatve tožeče stranke do omenjenih družb, ne pa do tožene stranke. V zastavni pogodbi pa to povišanje ni zajeto, kajti jasno iz zastavne pogodbe izhaja, da znaša zavarovanje zahtevka iz naslova garancij le 4.000.000,00 SIT. Glede vsakega povišanja zneska iz naslova garancij bi torej stranke morale v zastavni pogodbi navesti znesek, da bi bila tudi za ta povišanja, terjatev tožeče stranke zavarovana, kar pa pravdni stranki očitno nista storili. Ob jasni navedbi vseh zneskov in terjatev tožeče stranke v zastavni pogodbi, ni mogoče slediti pritožbenim trditvam, da so bile z zastavno pogodbo zavarovane terjatve iz naslova garancij v vtoževanem znesku. Kar pa se tiče terjatev tožeče stranke iz naslova plačila evidenčnih deviznih pravic je odločitev sodišča prve stopnje tudi pravilna. Kot izhaja iz listin, ki so v spisu, je terjatev nastala 11.3.1991. Z zastavno pogodbo, ki vključuje tudi zavarovanje te terjatve, je tožena stranke 14.4.1992 pripoznala in s tem je nastopilo pretrganje zastaranja, kar pomeni, da je zastaranje začelo teči znova. Tudi po oceni pritožbenega sodišča za te terjatve velja triletni zastaralni rok iz 374. čl. ZOR. Gre za storitev banke, povezano z njeno dejavnostjo, zato je potrebno upoštevati, da po določilu 374. čl. ZOR zastarajo medsebojne terjatve pravnih oseb iz pogodb o prometu blaga in storitev v treh letih. Tožeča stranka je to terjatev prijavila v stečajnem postopku 18.3.1996, kar je po preteku triletnega zastaralnega roka. Ker je zaradi zastaranja prenehala pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, je prenehala tudi hipoteka kot akcesorna pravica, zato je sodišče prve stopnje pravilno tudi ta zahtevek zavrnilo. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.