Jedro

Dolžnik upraviteljice ni obvestil o tem, da je bil v obdobju treh let pred uvedbo postopka osebnega stečaja pri predmetnih nepremičninah vpisan kot solastnik, da jih je v tem obdobju tudi prodal kot solastnik, še več, upraviteljice tudi ni obvestil o tem, da je prišlo do priliva kupnine na njegov transakcijski račun in odliva le-tega na sinov transakcijski račun. V tem primeru je podan tako ugovorni razlog kot tudi ovira za odpust obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek odpusta obveznosti in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Dolžnik se je zoper sklep pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi kršitve 1. točke 404. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP, kršitve določb 7., 8. in 224. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena Zakon o pravdnem postopku – ZPP in zaradi pritožbenega razloga iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je na ugovor upraviteljice ustavilo postopek odpusta obveznosti in predlog za odpust obveznosti zavrnilo. Sledilo je njenemu ugovoru, da je dolžnik v roku treh let pred začetkom stečajnega postopka s prodajno pogodbo kot solastnik prodal stanovanje, katerega kupnino je nakazal na račun svojega sina, le-ta pa je s tem denarjem kupil stanovanje, katerega lastnika sta sedaj sin in hči dolžnika. Dolžnik je prodal stanovanje zato, da si je sin s podarjeno kupnino kupil novo, drugo stanovanje. Sodišče ni sledilo dolžnikovim odgovornim navedbam, da gre za kupnino od stanovanja, ki je bilo posebno premoženje njegove žene (saj naj bi bil pred tem sklenjen notarski zapis SV 973/2010 z dne 16. 11. 2010 pri notarki E. B.). S tem notarskim zapisom je bila sklenjena pogodba o priznanju lastninske pravice med zakoncema, s katero je stečajni dolžnik priznal lastninsko pravico ženi. Sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam dolžnika v zvezi z lastnino na predmetnem stanovanju, saj je štelo, da je bilo to navedeno in izvedeno z namenom reševanja premoženja pred upniki. Nadalje je tudi zavrnilo nasprotovanje dolžnika, da je prišlo do prekoračitve ugovornega roka, in je navedlo, da je bila upraviteljica šele z navedbami in dokazi dolžnika v odgovoru na ugovor sploh seznanjena, da je dolžnik še pred prodajo nepremičnine z njo razpolagal tako, da je sklenil navedeni notarski sporazum. Upraviteljica prej sploh ni mogla vedeti za ravnanje dolžnika, saj notarski sporazum v zemljiški knjigi nikoli ni bil realiziran.

5. Višje sodišče v celoti sprejema kot pravilne razloge, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, zaradi odgovora na pritožbo pa navaja kot sledi.

6. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče oprlo svojo odločitev na dejstvo zatrjevane Pogodbe o priznanju lastninske pravice med zakoncema SV 973/2010 z dne 16. 11. 2010, ki ga je upraviteljica ugovarjala po šestih mesecih od objave okolica o začetku postopka odpusta obveznosti. Višje sodišče tudi ne sprejema pritožbene navedbe, da gre v zadevi v zvezi s prodajo predmetnega stanovanja za drugo dejansko stanje. Stanovanje je bilo prodano s pogodbo o prodaji (tudi) dolžnikovega solastnega deleža na stanovanju (ID znak 000 in ID znak 000). V zvezi s tem stanovanjem pa sta predhodno z ženo sklenila sporazum v obliki notarskega zapisa SV 973/2010 z dne 16. 11. 2010. 7. Upraviteljica je v ugovoru z dne 25. 4. 2014 navedla, da je ob pregledu prometa na transakcijskem računu dolžnika pri N. ugotovila, da je dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka, to je v obdobju od 8. 10. 2010 do 8. 10. 2013 brezplačno razpolagal s svojim premoženjem tako, da je kupnino od stanovanja, ki ga je prodal 15. 9. 2011 kot solastnik do ½, prejel na svoj transakcijski račun 16. 9. 2011 v znesku 34.000,00 EUR, 19. 9. 2011 v znesku 15.000,00 EUR, 30. 9. 2011 v znesku 121.000,00 EUR in 30. 11. 2011 v znesku 170.000,00 EUR, skupaj 340.000,00 EUR, nato pa je 30. 9. 2011 iz svojega transakcijskega računa nakazal sinu znesek 45.000,00 EUR in dne 5. 12. 2011 še znesek 168.700,00 EUR, kar pomeni brezplačno razpolaganje s premoženjem dolžnika. Ne drži, da je upraviteljica na naroku za obravnavanje ugovora zoper odpust obveznosti razširila ugovorni razlog, saj se ugovorni razlog še vedno nanaša na predmetno stanovanje oziroma na razpolaganje s kupnino le-tega. Predmetni notarski zapis je v ta postopek vpeljal šele dolžnik v odgovoru na ugovor proti odpustu obveznosti, ko je pojasnjeval in z njim dokazoval, da kupnina, ki jo je tako nakazal na račun svojega sina, ne predstavlja niti njegovega posebnega niti skupnega premoženja. Dolžnik je bil vse do prodaje stanovanja 15. 9. 2011 vpisan kot solastnik stanovanja v zemljiški knjigi, skupaj z ženo, ki je bila prav tako solastnica do ½. Z notarskim zapisom je le poizkušal dokazovati, da je bil sklenjen sporazum med obema solastnikoma, po katerem je dolžnik priznal ženi, da gre za stanovanje, ki je njeno posebno premoženje. V odgovoru na ugovor je navedel, da je lastninsko pravico na stanovanju pridobila na originaren način, kot pojasni v nadaljevanju, s prejetimi sredstvi, ki jih je pridobila kot dedni odpravek. V ta namen je dolžnik v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagal lastno zaslišanje in zaslišanje žene ter sina, prav tako pa vpogled v predmetni notarski zapis.

8. Višje sodišče sprejema kot pravilno stališče sodišča prve stopnje (in ne sledi pritožbenim navedbam, da ga je sodišče sprejelo brez trditvene podlage v spisu), da sta bila prodaja stanovanja in nakazilo kupnine dolžnikovemu otroku opravljena z namenom rešiti del sredstev pred upniki. Dolžnik je v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da gre za posebno premoženje, ki ga je hotela dolžnikova žena zaradi poslabšanja dolžnikovega zdravja v letu 2009 nameniti otrokoma zaradi njune varnosti. Kot navaja, je žena menila, da bo denar njima bolj koristil kot njej, in sicer že sedaj in ne šele po njeni smrti. Hkrati je hotela tudi preprečiti, da bi po njeni smrti prihajalo do sporov med „dediči“ glede delitve zapuščine. Če bi bilo temu tako, višje sodišče ne vidi razloga, zakaj ni prišlo do prenosa lastninske pravice na predmetnem stanovanju. Tako ravnanje je zelo nenavadno, predvsem pa utemeljeno napotuje na zaključek, da sta bila prodaja stanovanja in nakazilo kupnine dolžnikovemu sinu, vse z namenom pridobitve stanovanja v korist sina in hčerke, opravljeno zato, da otroka pridobita nepremičnino, ki je prosta bremen, to po posredno vpliva tudi na poplačilo upnikov. Iz notarskega zapisa namreč izhaja, da je bilo prodano stanovanje obremenjeno s hipoteko upnika R. (glej 2. stran notarskega zapisa). Višje sodišče pri tem opozarja, da dolžnik ne pojasni, kako to, da žena upnikovi zastavni pravici ni nasprotovala, ko pa naj bi bilo stanovanje njeno posebno premoženje. Tudi ni mogoče sprejeti argumenta o vnaprejšnjem reševanju morebitnega spora med „dediči“, ko pa iz k ugovoru priložene Pogodbe št. 1/6 in Pogodbe št. 19 izhaja, da sta dolžnikova otroka mesec dni kasneje nepremičnine kupovala kot solastnika.

9. Višje sodišče tudi ne sprejema dolžnikove navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo četrtega odstavka 224. člena ZPP, ki določa, da se šteje za resnično to, kar je v javni listini potrjeno ali določeno. Najprej višje sodišče ugotavlja, da je zmotno dolžnikov zatrjevanje, da ima tak notarski zapis, v katerem je dolžnik ženi priznal izključno lastninsko pravico na stanovanju, kljub temu, da je bil do takrat v zemljiški knjigi vpisan kot solastnik (notarski zapis nikoli ni bil uporabljen kot listina za ustrezen zemljiškoknjižni vpis), učinek erga omnes. Učinek javne listine ima le med strankama notarskega zapisa. Pravilno sicer zatrjuje dolžnik, da je tudi v postopku zaradi insolventnosti oziroma v postopku odločanja o odpustu obveznosti dovoljeno dokazovati, da je premoženje v lasti druge osebe in ne dolžnika v postopku. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo izvedbo dokazov z zaslišanjem stranke in obeh prič (sina in žene). Vse kar je namreč dolžnik v odgovoru na ugovor navedel je, da naj bi dolžnikova žena to stanovanje pridobila na originaren način, kot navaja, z denarjem kot dednim odpravkom. Vendar pa dolžnik s tem ni uspel zadosti konkretizirati trditve o tem, da gre za ženino posebno premoženje. Vse, kar je zatrjeval je, da je bilo stanovanje kupljeno z denarjem kot dednim odpravkom, ne da bi pojasnil, v kakšnem znesku, kdaj in koliko in oziroma konkretneje pojasnil vsebino zatrjevanega dednega odpravka. Vse, kar je zatrjeval, je torej zakonski dejanski stan iz 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij – ZZZDR, ne da bi o tem navedel konkretne trditve. Nedopustno je, da se šele z izvedbo dokaza pride do pravno relevantnih trditev (t.i. informativni dokaz). Dolžnikova graja, da sodišče neutemeljeno ni zaslišalo dolžnika in priči, zato ni utemeljena. Končno pa je tudi prepozna, glede na določbo 286.b člena ZPP, saj dolžnik zavrnitve teh dokazov na naroku ni grajal, kot to izhaja iz zapisnika. S tem je odgovorjeno tudi na zatrjevano kršitev razpravnega načela. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na listine, priložene ugovoru in odgovoru na ugovor, zato je povsem pravilno zavrnilo na naroku podan predlog dolžnika za dodaten rok za izjavo. Kršitev pravil postopka iz 8. točke 339. člena ZPP ni podana, kot tudi niso podane očitane relativne kršitve pravil postopka.

10. Zaradi še dodatne utemeljitve pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje pa višje sodišče dodatno navaja, da na podlagi dejstev, ugotovljenih po sodišču prve stopnje, obstoji še drugi ugovorni razlog, ki pa nikakor ni vezan na rok uvedbe postopka odpusta obveznosti. Vsak upnik ali upravitelj lahko vloži ugovor, da ni pogojev za odpust obveznosti, če obstaja ovira za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP (konkretno je sodišče prve stopnje ugotovilo oviro iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP) ali če dolžnik krši svoje obveznosti iz 384. in ostalih členov tega zakona. Kršitev obveznosti iz 384. člena ZFPPIPP lahko upravitelj uveljavlja vse do poteka preizkusnega obdobja (prim. 2. točko prvega odstavka 403. člena in 2. točko 404. člena ZFPPIPP). Po prepričanju višjega sodišča je ob istem dejanskem stanju, ki ga je ugotovilo že sodišče prve stopnje, podan tudi ta razlog, ki prav tako preprečuje odpust obveznosti. Ni mogoče spregledati, da je bil dolžnik v obdobju treh let pred uvedbo postopka osebnega stečaja v zemljiški knjigi vpisan kot solastnik predmetne nepremičnine. V tem času je kot solastnik sklenil prodajno pogodbo, s katero je svoj solastni delež odsvojil tretji osebi, kupnino za nepremičnino pa je nato iz svojega transakcijskega računa prenesel na sinov transakcijski račun. Dolžnik, ki je v postopku pred sodiščem prve stopnje poudaril, da ima več izkušenj s poslovanjem in upravljanjem premoženja kot žena, niti pred sodiščem prve stopnje (glej predlog za začetek postopka osebnega stečaja) niti pri upraviteljici zgoraj omenjenega ni niti omenil. To dejstvo je upraviteljica ugotovila šele ob pregledu njegovega transakcijskega računa. Po določbi 2. točke šestega odstavka 384. člena ZFPPIPP mora dolžnik med postopkom osebnega stečaja upravitelju ali sodišču na njegovo zahtevo dati vsa pojasnila in dokumente o svojem premoženju in poslih, ki jih je izvedel v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja. To je seveda pomembno zaradi izpodbojnosti teh pravnih dejanj (prim. 269. člen ZFPPIPP in naslednji). Dolžnik upraviteljice ni obvestil o tem, da je bil v obdobju treh let pred uvedbo postopka osebnega stečaja pri predmetnih nepremičninah vpisan kot solastnik, da jih je v tem obdobju tudi prodal kot solastnik (končno je bil kot tak označen na prodajni pogodbi), še več, upraviteljice tudi ni obvestil o tem, da je prišlo do priliva kupnine na njegov transakcijski račun in odliva le-tega na sinov transakcijski račun. Pri tem pa ne gre za neznatne zneske oziroma zneske, ki bi bili za dolžnika običajni. Iz kartice prometa, ki je sestavni del ugovora upraviteljice, namreč izhaja, da ostali prenosi s transakcijskega računa niti približno ne dosegajo zneskov, ki so predmet ugovora. Višje sodišče zaključuje, da je v tem primeru podan tako ugovorni razlog iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP kot tudi ovira za odpust obveznosti iz 2. točke 403. člena ZFPPIPP (v zvezi s 384. členom ZFPPIPP).

11. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pravno pomembne pritožbene navedbe in pritožbo zavrnilo, ker tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere je pazilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP, 2. točka 365. člena ZPP in prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP).