Jedro

Pogodba, s katero je načelo enake vrednosti vzajemnih dajatev kršeno, je samo izpodbojna in ne nična (1. odst. 139. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stroške revizijskega postopka nosijo stranke vsaka svoje.

Obrazložitev

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe o najemu gostinskega lokala P., ki sta jo dne 19.12.1990 sklenili toženi stranki, je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišče druge stopnje izpodbija tožeča stranka s pravočasno vloženo revizijo. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in obema toženima strankama. Druga tožena stranka je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene. Revizija ni utemeljena.

Ničnost najemne pogodbe utemeljuje tožeča stranka v tožbi s tem, da je najemnina, ki jo mora druga tožena stranka plačevati za objekt, ki ga je vzela v najem, prenizka. Tožeča stranka uveljavlja torej kršitev načela enake vrednosti vzajemnih dajatev (1. odst. 15. člena ZOR). Kršitev tega načela pa ima pravne posledice samo takrat, kadar zakon tako določa (2. odst. 15. člena ZOR). Zakon o obligacijskih razmerjih je pravne posledice kršitve tega načela določil v 139. in 140. členu. Ker ne gre za odtujitev objekta iz družbene lastnine, pride v obravnavanem primeru v poštev samo 139. člen ZOR. Po tem pa je pogodba, s katero je načelo enake vrednosti vzajemnih dajatev kršeno, samo izpodbojna in ne nična (1. odst. 139. člena ZOR). Zato tožeča stranka ne more uspeti z uveljavljanjem ničnosti najemne pogodbe.

Zakon o obligacijskih razmerjih pozna dve obliki neveljavnosti pogodb: absolutno neveljavnost - ničnost - kot strožjo obliko neveljavnosti in relativno neveljavnost - izpodbojnost - kot blažjo obliko neveljavnosti. Če predvideva zakon možnost uveljavljati samo izpodbojnost, ni možno uveljavljati ničnosti samo zaradi tega, ker predpostavke za uveljavljanje izpodbojnosti niso izpolnjene. Prav to pa hoče doseči tožeča stranka z revizijo. Za takšno razumevanje upravičenj tožeče stranke pa v zakonu ni podlage.

Uveljavljani revizijski razlog torej ni podan. Ker tudi tisti revizijski razlogi, na katere mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno. Pri tem je odločilo, da mora vsaka stranka nositi sama svoje stroške revizijskega postopka; tožeča stranka zato, ker z revizijo ni uspela, tožena stranka pa glede na 1. odst. 155. člena ZPP.