Jedro

V konkretnem primeru ne gre za sukcesivno nastajajočo škodo, saj sta bila nadaljnja škoda tožnikov in njen obseg nepredvidena in nedoločljiva, zato je (bilo) treba vsakega od uveljavljanih stroškov presojati v skladu s splošnim zastaralnim rokom petih let iz 346. člena OZ.

V konkretnem primeru v zvezi z ugotavljanjem temelja o znatnih stroških ni mogoče govoriti, saj ni bilo vloženega bistveno več napora v dokazovanje temelja, npr. z zaslišanjem številnih prič, postavitvijo izvedencev in/ali izvedbo ogleda. Zato je potrebno uporabiti temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov, to je načelo končnega uspeha.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti 280 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožnikoma plačati 4.562,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 13. 9. 2019 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih tožnika nosita v deležu 70 %, tožena stranka pa v deležu 30 %.

2. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe (I. in III. točka izreka) se pravočasno in iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka ter sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnikov v celoti zavrne. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Opozarja, da se je sodišče druge stopnje v odločbi I Cp 987/2022, ki jo je sprejelo ob prvem sojenju v predmetni zadevi, glede vprašanja zastaranja dela terjatve oprlo na članek vrhovnega sodnika Jana Zobca, Procesni vidiki zastaranja, Pravni letopis, letnik 2015. Članek se nanaša na problematiko zastaranja pri izbrisu oseb iz stalnega registra prebivalstva. Tožena stranka je prepričana, da ni možno pravnega statusa izbrisanih prenesti na tiste primere, v katerih posamezniki v svojih pravicah niso bili nikakor prikrajšani tako, da bi bilo to za njih eksistenčno zelo izrazito. Ker to pri pravdnih strankah ni podano, je (bil) z odločitvijo sodišča druge stopnje, da se zastaranje tolmači na široko, podan poseg v ustavne pravice. V konkretnem primeru je utemeljeno ugovarjala zastaranje. Predpise o zastaranju je treba tolmačiti restriktivno in ob upoštevanju življenjske situacije pravdnih strank. Tožnika sta dostop do svoje nepremičnine lahko izvajala. Dostopna pot je bila narejena v skladu z gradbenim dovoljenjem in se je uporabljala. Tako je šlo najmanj za realizacijo obljube, najmanj za ustno pogodbo in realizacijo v naravi. Do končnega sodnega preizkusa v postopki P 54/2012 in P 99/2008 ni prišlo, ker tožnika nista vložila pravnih sredstev. Boj tožnikov za uveljavitev obstoja pravice do prevoza na podlagi zavezovalnega pravnega posla, ki se je realiziral v naravi, je bil zaključen v letu 2009. Tožnika bi tako lahko vložila tožbo zoper toženo stranko že v letu 2009 in to brez zneskovne konkretizacije za vnaprej za stroške izvedencev. A vedelo se je, da brez izvedencev ne bo šlo. Je bila pa zneskovna konkretizacija znana za odvetniško zastopanje, saj je veljal Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT). Tožnika sta v letu 2009 lahko predvidela, kakšni stroški bodo nastali zaradi nepravdnega postopka, ki je potreben za uveljavitev nujne poti. Glede na to, da se za standarde v letu 2009 uporablja pravne zaključke, ki jih je navedel vrhovni sodnik v svojem članku v letu 2015, potem lahko tožena stranka navaja, da je zakonodajalec z novelo Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E) sprejel v zakon t. i. stopničasto tožbo. Gre za izjemo od splošnega pravila, da mora biti tožbeni zahtevek (natančneje tožbeni predlog) v tožbi točno določen. Bistveno za stopničasto tožbo je, da tožnik ne razpolaga z vsemi podatki, ki so potrebni, da v celoti uveljavi svoj zahtevek za znano in bodočo škodo oziroma prikrajšanje. Ena izmed posledic pravočasne vložitve stopničaste tožbe je tudi pretrganje zastaranja kljub nedoločnosti zahtevkov. Tožnikoma je bilo znano, da bodo stroški za izvedence v zadevi N 7/2018 (prej N 34/2009) nastali, zato bi jih lahko tudi uveljavljala pravočasno, torej v okviru petletnega zastaralnega roka, ki je začel teči 2009. Sodišče prve stopnje je ob prvem sojenju utemeljeno razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožnikov v celoti zastaran.

3. Tožnika pravočasno izpodbijata sodbo v stroškovnem delu (III. točka izreka) in uveljavljata pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlagata, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da stroške postopka nosita tožnika v deležu 35,62 %, tožena stranka pa v deležu 64,38 %. Navajata, da je v konkretnem primeru predmet tožbenega zahtevka in izpodbijane sodbe povračilo škode oziroma odškodninska terjatev, za katero je mogoče odmeriti stroške po metodi, po kateri se vrednoti uspeh strank ločeno po temelju in višini. S svojim tožbenim zahtevkom sta po temelju uspela v celoti, glede višine nastale in priznane škode pa deloma. V razveljavljenem prvotnem pravdnem postopku III P 1536/2019 je sodišče prve stopnje izvedlo glavno obravnavo in izvajalo dokaze le glede temelja tožbenega zahtevka. Ker je (zmotno) presodilo, da je terjatev tožnikov zastarana, se s presojo utemeljenosti zahtevka po višini ni ukvarjalo. To je presojalo šele sedaj v ponovljenem postopku. Pretežni del dokaznih postopkov v obeh sojenjih se je tako izvajal glede ugotavljanja temelja odškodninske odgovornosti, kar glede na uveljavljeno sodno prakso terja uporabo metode, po kateri sodišče ovrednoti uspeh strank ločeno po temelju in višini, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov.

4. Tožnika v odgovoru na pritožbo tožene stranke prerekata pritožbene navedbe in sodišču druge stopnje predlagata, da jo v celoti zavrne. Tožena stranka na vročeno pritožbo tožnikov ni odgovorila.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Tožnika kot kupca in tožena stranka kot prodajalka so 11. 10. 2006 sklenili Kupoprodajno pogodbo za nepremičnino (hišo oz. dvojčka) na naslovu ..., Škofja Loka. Tožena stranka se je s pogodbo med drugim zavezala oziroma obljubila, da bodo dali lastniki parcele št. 123/8 k. o. X.1, za potrebe dostopa od javne ceste do nepremičnine tožnikov, služnost prostega dostopa po njihovi parceli. Do ureditve služnosti ni prišlo, zato sta tožnika dostop od javne ceste do svoje nepremičnine uveljavljala v več sodnih postopkih. V obravnavani zadevi tožnika uveljavljata plačilo odškodnine zaradi neizpolnitve obljube oziroma pogodbene obveznosti tožene stranke. Škodo, ki sta jo utrpela, predstavljajo stroški zastopanja in izvedencev, ki so jima nastali v sodnih postopkih, ter stroški ureditve skupnega priključka.

7. Sodišče druge stopnje v tej zadevi odloča drugič. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo zaradi zastaranja. Sodišče druge stopnje je po pritožbi tožnikov s sodbo in sklepom I Cp 987/2022 z dne 3. 11. 2022 potrdilo odločitev glede zavrnitve zahtevka na plačilo odškodnine iz naslova stroškov postopka P 54/2012 in P 99/2008 v celoti, iz naslova stroškov postopka N 7/2018 (prej N 34/2009), I 139/2014, I 164/2014 in I 161/2014, ki so nastali v obdobju med 9. 12. 2009 do vključno 18. 10. 2014, ter iz naslova stroškov ureditve skupnega priključka, razveljavilo pa glede zavrnitve zahtevka na plačilo odškodnine iz naslova stroškov postopka N 7/2018 (prej N 34/2009), I 139/2014, I 164/2014 in I 161/2014, ki so nastali po 18. 10. 2014. Slednje zaradi zmotne presoje sodišča prve stopnje, da gre za sukcesivno nastajajočo škodo, za katero velja, da je pravočasno uveljavljanje prve škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod. Sodišču prve stopnje je zadevo vrnilo v novo sojenje z navodilom, da mora presoditi, ali so stroški, ki so tožnikoma nastali po 18. 10. 2014 škoda, ki jima je nastala zaradi nedopustnega škodnega ravnanja tožene stranke in sta upravičena do njenega povračila.

**O pritožbi tožene stranke:**

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek o širokem tolmačenju zastaranja terjatve oziroma stroškov, ki so tožnikoma nastali po 18. 10. 2014. Tožena stranka problematizira članek vrhovnega sodnika Jana Zobca, Procesni vidiki zastaranja, češ da obravnava problematiko zastaranja v primeru izbrisanih, kar ne drži. Tema članka so procesni učinki in vidiki zastaranja, pri čemer avtor članka svoje ugotovitve in spoznanja v tem okviru utemeljuje in povezuje s primeri iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, Sodišča Evropske unije ter Ustavnega sodišča RS. Sodišče druge stopnje se je v odločbi I Cp 987/2022 v manjši meri res oprlo na navedeni članek, a to ni bilo ključno za presojo zastaranja terjatve po 18. 10. 2014. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju stroške, ki so tožnikoma nastali po 18. 10. 2014, napačno ocenilo za sukcesivno nastajajočo škodo in posledično zastarane. Ker v konkretnem primeru ne gre za sukcesivno nastajajočo škodo, saj sta bila nadaljnja škoda tožnikov in njen obseg (nastala po 18. 10. 2014) nepredvidena in nedoločljiva, je (bilo) treba vsakega od uveljavljanih stroškov presojati v skladu s splošnim zastaralnim rokom petih let iz 346. člena Obligacijskega zakonika (OZ), kar je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju tudi storilo. Pritožba se z navedenimi stališči in presojo ne sooči. 9. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izpolnila pogodbene obljube, ki jo je dala tožnikoma, da jima bodo dali lastniki sosednjega zemljišča služnost prostega dostopa (hoje, vožnje) od nepremičnine parc. št. 123/10 k. o. X. (last tožnikov) do javne ceste po (služeči) nepremičnini parc. št. 123/8 k. o. X. Navedenega ne spremeni dejstvo, da sta tožnika pot preko sosednjega zemljišča nekaj časa uporabljala.2 Lastniki sosednjega zemljišča niso tožnikoma nikoli dali s strani tožene stranke pogodbeno obljubljene služnosti. Za izpolnitev toženkine obljube bi morali lastniki sosednjega zemljišča s tožnikoma skleniti pravni posel o ustanovitvi stvarne služnosti, ki bi vseboval zemljiškoknjižno dovolilo in bil zemljiškoknjižno izveden (prim. prvi odstavek 215. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Kratkotrajna uporaba poti preko sosednje parcele, kateri so se lastniki te parcele sodno uprli, ne more predstavljati realizacije toženkine pogodbeno dane obljube tožnikoma.

10. Ne držijo pritožbene navedbe, da bi lahko tožnika tožbo zoper toženo stranko vložila že v letu 2009. Stroški, ki jih tožnika uveljavljata kot škodo in so jima nastali po 18. 10. 2014, so bili v letu 2009 nepredvidljivi in nedoločljivi. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožene stranke na uporabo stopničaste tožbe. ZPP te tožbe v letu 2009 ni predvideval, temveč jo je uveljavil šele z novelo ZPP-E.3 Tudi sicer v konkretnem primeru ne gre za zadevo, ki ustreza kriterijem za uporabo stopničaste tožbe. Z njo namreč tožnik uveljavlja dva zahtevka: s prvim zahtevkom od nasprotne stranke zahteva pridobitev dejstev ali dokazov (npr. zahtevek za izročitev listin, izstavitev obračuna, razkritje informacij, seznam premoženja), z drugim zahtevkom pa uveljavlja denarni zahtevek. Če drugega zahtevka tožnik ne more ustrezno konkretizirati, preden pridobi informacije, katerih razkritje zahteva s prvim zahtevkom, si lahko to konkretizacijo pridrži za čas po pravnomočnosti odločitve o prvem zahtevku.4 Denarni zahtevek tožnikov v obravnavani zadevi ni v ničemer odvisen od dejstev in dokazov, ki bi jima jih morala predhodno predložiti tožena stranka, zato uporaba stopničaste tožbe ni mogoča. **O pritožbi tožnikov:**

11. V skladu s 154. členom ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške (prvi odstavek). Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki del stroškov (drugi odstavek). V tem okviru se uspeh lahko upošteva ločeno po temelju in ločeno po višini, za končni uspeh pa se vzame rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov. Tak način sodna praksa izjemoma dopušča v odškodninskih sporih, in sicer v primerih, ko so zaradi ugotavljanja temelja nastali znatni pravdni stroški (npr. ogled, postavitev izvedenca).5

12. V konkretnem primeru v zvezi z ugotavljanjem temelja o znatnih stroških ni mogoče govoriti. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju, v katerem se je ukvarjalo s temeljem tožbenega zahtevka, izvedlo le listinske dokaze. V ponovljenem sojenju, v katerem je presojalo temelj in višino (preostale) terjatve, pa je zaslišalo drugega tožnika in eno pričo. V konkretnem primeru tako ni bilo vloženega bistveno več napora v dokazovanje temelja, npr. z zaslišanjem številnih prič, postavitvijo izvedencev in/ali izvedbo ogleda. Po oceni sodišča druge stopnje je zato potrebno uporabiti temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov, to je načelo končnega uspeha, kot je to tudi storilo sodišče prve stopnje.

13. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe pravdnih strank neutemeljene. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbi zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 154. in 155. členu v zvezi s 165. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnika s pritožbo nista uspela, zato te stroške nosita sama, sta pa podala pravočasen in argumentiran odgovor na pritožbo tožene stranke, zato sta upravičena do povračila stroškov odgovora. Te je sodišče druge stopnje odmerilo v skladu s specificiranim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT). Tožnikoma je priznalo 375 točk oziroma 225 EUR nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 22/1 OT), 2 % materialnih stroškov (11. člen OT) ter 22 % DDV, kar skupno znaša 280 EUR. Te stroške je tožena stranka dolžna povrniti tožnikoma v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Sedaj gre za parceli št. 1213/13 in 123/14 k. o. X. 2 Uporaba poti preko sosednjega zemljišča oziroma poseg v lastninsko pravico sosedov je bil tožnikoma prepovedan s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Škofji Loki P 99/2008. 3 Medtem ko so enaka pravila o zastaranju veljala tako v letu 2009 kot v letu 2015, ko je bil izdan članek vrhovnega sodnika Jana Zobca, ki ta pravila obravnava iz procesnega vidika. 4 Glej Galič A., Zakon o pravdnem postopku (ZPP) z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona in stvarnim kazalom, 6., dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 2017, str. 31 in 32. 5 Prim. odločbe VSRS II Ips 530/2005, VSL I Cp 468/2021, VSL I Cp 864/2020, VSL I Cp 1345/2017 in druge.