Jedro

S poravnavo se je tožnica zavezala, da bo sama nosila svoje stroške postopka in se je s tem odpovedala zahtevku za povrnitev stroškov postopka ter s tem preprečila nastop subrogacije v korist države. Tako je postala glavna zavezanka za plačilo stroškov, odobrenih iz naslova BPP, in sicer do celotne višine izplačanih stroškov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka, Republike Slovenija, Okrožno sodišče v Ljubljani, je 25. 10. 2012 izdala sklep št. Bpp 46/2001, s katerim je odločila, da je prosilka A.A., tožnica v tem upravnem sporu, dolžna povrniti sredstva izplačana iz naslova brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), na podlagi odločbe Bpp 46/2001 z dne 22. 3. 2002, v višini 1.750,62 EUR. Odločitev je tožena stranka utemeljila z ugotovitvijo, da je bila z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 22. 3. 2002, prosilki dodeljena redna BPP za pravno svetovanje in zastopanje v postopku ugotavljanja deležev na skupnem premoženju in prosilki za izvajanje BPP določen odvetnik. Ker se je postopek, za katerega je bila odobrena BPP, pravnomočno končal s sodno poravnavo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2551/2010 z dne 16. 2. 2011, iz katere izhaja, da je B.B. ml. plačal tožeči stranki, upravičenki do BPP, znesek v višini 38.000 EUR in je bil ta znesek prosilki tudi nakazan, je bilo treba uporabiti določbo 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) in tožnici naložiti plačilo zneska 1.750,62 EUR, kot zneska, ki je bil iz naslova BPP izvajalcu BPP, odvetniku C.C., že izplačan.

Tožnica v vloženi tožbi taki odločitvi nasprotuje. Navaja, da ni dolžna poravnati tega zneska, saj na to dolžnost ob dodelitvi BPP ni bila opozorjena. Zaradi dolgotrajnosti postopka, ki je trajal 10 let, je v letu 2011 z bivšim možem sklenila sodno poravnavo, ker nadaljnjega pravdanja ni zmogla. Postavlja se ji vprašanje, ali je sodna poravnava dejansko predstavljala uspeh v pravdi, saj ZBPP o povrnitvi stroškov v primeru sklenitve sodne poravnave ne govori ničesar. Prav tako meni, da je zahtevek za povračilo zastaran, saj je bil izplačan pred več kot 5 leti. Istočasno sodišču predlaga oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni posredovala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi odločitev tožene stranke temelji na določbi 48. člena ZBPP, ki določa, da mora upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki je delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oziroma. tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu z določbo 46. člena ZBPP.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila tožnici z odločbo Bpp 46/2001 z dne 22. 3. 2002 dodeljena Bpp, prav tako v zadevi ni sporna višina dodeljene BPP, niti podatek, da se je postopek za katerega je bila dodeljena BPP, končal s sodno poravnavo, opr. št. I Cp 25551/2010 z dne 16. 2. 2011. Po vpogledu v listine priloženega spisa sodišče ugotavlja (IV. točka poravnave), da vsaka stranka nosi svoje stroške te sodne poravnave, torej se je tožnica zavezala, da bo sama nosila svoje stroške postopka in se s tem odpovedala zahtevku za povrnitev stroškov postopka ter s tem preprečila nastop subrogacije v korist države (46. člen ZBPP). Tako je tožnica postala glavna zavezanka za plačilo stroškov odobrenih iz naslova BPP in sicer do celotne višine izplačanih stroškov. Glede na navedeno ugotovitev sodišče zavrača tožbene ugovore, da tožnica ni vedela za dolžnost vračila stroškov v primeru, kot je obravnavani, saj na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne morejo vplivati. Sodišče zavrača tudi ugovor zastaranja, saj je bila sodna poravnava sklenjena 16. 2. 2011, tožnica pa začetek teka zastaralnega roka nepravilno povezuje z datumom poravnave stroškov zastopanja dodeljenemu odvetniku.

Ker je torej odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožeče stranke na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), zavrnilo kot neutemeljeno.