Up-198/98

19.12.2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z. na seji senata dne 19. decembra 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 144/96 z dne 4. 12. 1997 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.V pravdi zaradi plačila odpravnine po 126. členu Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in naslednji - SZ) je Vrhovno sodišče, drugače kot sodišči prve in druge stopnje, menilo, da pritožnik ni upravičen do odpravnine in z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo njegov tožbeni zahtevek.

2.V ustavni pritožbi pritožnik Vrhovnemu sodišču očita napačno uporabo materialnega prava. Izpodbijana sodba temelji na stališču, da pravnomočno zavrnjen zahtevek za odkup stanovanja, ki ga je z pritožnikovim soglasjem uveljavljala njegova mati, pomeni, da je bilo pravnomočno odločeno tudi o njegovi pravici do odkupa stanovanja. S tem so po mnenju Vrhovnega sodišča pritožnikove privatizacijske pravice izčrpane, zato odpravnine iz 26. člena SZ ne more več uveljavljati. Pritožnik takemu stališču oporeka ter meni, da se pravne posledice pravdnega postopka, v katerem ni sodeloval, ne morejo raztezati nanj.

Zatrjuje, da so mu bile z izpodbijano sodbo kršene pravice iz 15., 22. in 25. člena Ustave. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo obravnava kljub temu, da je zamudil rok za njeno vložitev. Kot razlog za izjemno obravnavo ustavne pritožbe po tretjem odstavku 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) navaja, da je že dosegel izvršitev pravnomočne sodbe Višjega sodišča ter v dobri veri in zaupanju v državne organe denar tudi že potrošil. Po izpodbijani drugačni odločitvi Vrhovnega sodišča pa mora ta znesek vrniti z obrestmi. Pritožnik zatrjuje tudi, da ni vedel, da je vložitev ustavne pritožbe vezana na rok.

3.Po določbi prvega odstavka 52. člena ZUstS je treba ustavno pritožbo vložiti v šestdesetih dneh od vročitve izpodbijanega akta. V posebno utemeljenih primerih lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi, ki je vložena po izteku tega roka (tretji odstavek 52. člena ZUstS).

4.Iz vsebine izpodbijane sodbe in navedb ustavne pritožbe po oceni Ustavnega sodišča ne izhaja, da bi šlo za posebno utemeljen primer, ki bi dovoljeval izjemno obravnavanje ustavne pritožbe, vložene po izteku šestdesetdnevnega roka. Samo dejstvo, da je bila pravnomočna sodna odločba, ki je bila tudi že izvršena, spremenjena z izrednim pravnim sredstvom, pa ni razlog za izjemno odločanje o prepozno vloženi ustavni pritožbi.

5.Izjemnega obravnavanja ustavne pritožbe po tretjem odstavku 52. člena ZUstS pritožnik tudi ne more doseči z zatrjevanjem, da ni bil seznanjen s tem, da je vložitev ustavne pritožbe vezana na rok. Pogoj, določen v tretjem odstavku 52. člena ZUstS, da gre za posebno utemeljen primer, se namreč nanaša na utemeljenost ustavne pritožbe po vsebini, ne pa na razloge, ki naj bi opravičevali zamudo pri vložitvi ustavne pritožbe. To pritožnikovo navedbo Ustavno sodišče lahko obravnava kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje (116. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) v zvezi s 6. členom ZUstS). Predlog pa ni utemeljen. Nepoznavanje predpisov ne opravičuje zamude roka za vložitev ustavne pritožbe, še posebej ob upoštevanju, da je pritožnika tako v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana sodba, kot tudi v postopku pred Ustavnim sodiščem zastopal odvetnik.

6.Ker pritožnik ni izkazal, da bi šlo za posebno utemeljen primer za odločanje o prepozni ustavni pritožbi, Ustavno sodišče pa samo takih razlogov tudi ni našlo, je ustavno pritožbo zavrglo.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee prvega odstavka 55. člena ZustS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude