Jedro

Prodajalec je dolžan obračunati kupcu obresti od vnaprej plačane kupnine za prodani avtomobil, kadar je bilo tako vnaprejšnje plačilo pogoj za prodajo vozila, tudi če je bil kupec v tem primeru deležen popusta in je bila cena vozila garantirana.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbe se odloži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče odločilo, da je tožena stranka kot prodajalec osebnega avtomobila, dolžna tožeči stranki kot kupcu, plačati od vnaprej poravnane kupnine v znesku 573.750,00 SIT obresti po obrestni meri SKB Novo mesto za hranilne vloge na vpogled v višini 64.299,80 SIT. Za čas od 8.1.1993 dalje je naložilo toženi stranki tudi plačilo zakonitih obresti od prisojene glavnice. Odločilo je, da mora tožena stranka povrniti tožnici tudi stroške postopka 8.566,00 SIT z obrestmi.

Tožena stranka izpodbija to sodbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da naj napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Ugovora tožene stranke, da je bila tožeča stranka deležna zaradi vnaprejšnjega plačila kupnine 15 % popusta v višini 101.250 SIT, ki že sam presega vtoževane obresti, prvo sodišče ni ocenilo. S tem popustom je pridobila tožnica še 16.807,50 SIT kolikor je manj plačala prometnega davka. Prvo sodišče bi moralo zaslišati pričo J. Z. o tem, da je imela tožnica tudi možnost plačila kupnine ob dobavi avtomobila, vendar se je odločila za nakup s popustom in garantirano ceno tako, da je v naprej plačala kupnino. Ni tudi izkazano, da bi bila tožničina denarna sredstva naložena pri banki in tudi ne pri kateri banki. Tožeča stranka se v tem primeru neutemeljeno sklicuje na 26. člen Zakona o blagovnem prometu. Od neplačanih obresti pa je mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva vložitve tožbe.

Pritožba je utemeljena.

Podan je predvsem pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zaradi česar je vprašljivo, če je bilo prav uporabljeno materialno pravo. Med pravdnima strankama je sporno, ali je tožena stranka kot prodajalec, tožniku kot kupcu, izrecno ali molče postavila kot pogoj za prodajo avtomobila, da mu vnaprej plača določen del kupnine. Tožena stranka je namreč to zanikala ter je navajala kakšne so bile tožnikove možnosti nakupa konkretnega avtomobila. Za razjasnitev tega vprašanja kakor ga tožena stranka opredeljuje tudi v pritožbi, bi zato moralo prvo sodišče, poleg zaslišanja tožnika kot stranke, zaslišati vsaj še pričo J. Z., ki jo je tožena stranka predlagala v odgovoru na tožbo. Iz obrazložitve sodbe je sicer razvidno, da je prvo sodišče štelo izpovedbe tožnika v povezavi z listinami za dovolj prepričljive, vendar obstoji tudi po mnenju pritožbenega sodišča dvom, dokler ne bodo izvedeni še drugi predlagani dokazi v pravilnost dokazne ocene prvega sodišča. Praviloma mora sodišče, kadar spozna, da je potrebno za ugotovitev pomembnih dejstev, izvesti dokaz z zaslišanjem strank, zaslišati obe pravdni stranki. Zaslišanje ene stranke, oziroma njenega zastopnika lahko sodišče opusti le, če se prepriča, da stranki niso znana sporna dejstva, ali če zaslišanje te stranke ni mogoče (265. in 266. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. SFRJ št. 4/77 do 27/90). V zvezi z ugovori tožene stranke bo zlasti potrebno z zaslišanjem omenjene priče in pravdnih strank natančneje razjasniti kakšne naj bi bile zatrjevane alternativne možnosti nakupa avtomobila. Sodišče mora v nakazanih smereh postavljati priči in strankam vprašanja, da bo preizkusilo, ali je res obstojala možnost nakupa avtomobila na način, da bi ga tožnica plačala šele ob njegovi dobavi (n.pr. z navedbo primerov take prodaje istovrstnih avtomobilov). Prosta dokazna ocena sodišča, katera dejstva je šteti za dokazana mora biti rezultat vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega postopka (8. čl. ZPP).

V primeru, če bo prvo sodišče tudi po tako dopolnjenem dokazovanju prepričano, da je tožena stranka postavila kot pogoj za prodajo avtomobila, da ji tožnik plača določen del kupnine, ne more biti dvoma, da je potrebno uporabiti določilo 26. člena Zakona o blagovnem prometu (Ur. l. SRS, št. 21/77 in 29/86 v zvezi z 31. členom Zakona o trgovini, Ur. l. RS, št. 13/93), ki nalaga prodajalcu dolžnost, da obračuna od plačanega zneska pri končnem obračunu oziroma prizna kupcu najmanj take obresti, kot jih banke dajejo varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. V zvezi z uporabo tega določila je potrebno pritrditi razlogom prvega sodišča in ni vzdržno stališče tožene stranke oziroma intervenienta na njeni strani, glede pomena delnega vnaprejšnjega plačila kupnine in omenjenega popusta. Določba 26. člena citiranega zakona pomeni, da velja tudi za delna vnaprejšnja plačila kupnine, vendar ne izključuje primerov, ko je s strani prodajalca izsiljeno plačilo celotne kupnine. Če ne bi bilo tako, namen predpisa ne bi bil dosežen, saj bi prodajalci mogli s skrajno zaostritvijo pogojev prodaje, ko bi v naprej zahtevali celo kupnino, sebi izboljšati položaj, kupcem pa ga poslabšali.

Za uporabo 26. člena Zakona o blagovnem prometu tudi ni pomembno, ali je tožena stranka odobrila v primeru ko je bila kupnina vplačana v naprej, kakšen popust na ceno avtomobila in v kakšnem obsegu višina popusta krije višino obresti, ki jih je tožena stranka dolžna obračunati. Tožena stranka je namreč dolžna obračunati obresti od višine kupnine, ki jo je tožeča stranka dejansko vnaprej plačala, ne glede na morebitne ugodnosti prodaje (garantirana cena, popusti), v primeru ko je prodajalec postavil kupcu kot pogoj za prodajo blaga, da mu v naprej plača določen del kupnine, kakor je bilo že obrazloženo. Za odločitev o tožbenem zahtevku zato po mnenju inštančnega sodišča, vprašanja popusta in plačila prometnega davka, niti niso pomembna.

Sodišče druge stopnje misli, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja opraviti novo glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje. Iz teh razlogov (355. člen ZPP) je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in je zadevo vrnilo prvemu sodišču v novo sojenje (370. člen ZPP).

O stroških pritožbe bo sodišče odločalo tako kot o vseh stroških postopka s končno odločbo (tretji odst. 166. čl. ZPP).