Jedro

341. člen OZ določa materialnopravne predpostavke, ki morajo biti izpolnjene, da nastopijo pravni učinki odpovedi zastaranju. Enostranskost (zgolj izjava volje dolžnika); akcesornost (odvisnost od obstoja obveznosti, ki se pripoznava); jasnost (enopomenska razlaga izjavljene volje) in z njo povezana določnost. Slednja predpostavka je pomembna zato, ker dolžnik lahko pripozna obstoj terjatve le po temelju, ni torej potrebno, da se izjavi tudi o višini, ta lahko ostane sporna. Dolžnik pa lahko pripozna terjatev tudi po višini: "Če pa dolžnik ob pripoznavi navedene vrednost in je ta vrednost nižja od obveznosti, velja, da je obveznost pripoznana le delno." Zakonska ureditev je povsem enaka zakonski ureditvi v hrvaškem Zakonu o obveznim odnosima (ZOO), v členu 220. Zato se lahko pri razlagi uporabi tudi primerjalni argument. Navaja se, da je bistveno, da je izjava izrecna, jasna, določna in brezpogojna. Pisno se lahko pripoznava poda glede obveznosti v celoti ali delno. Če prizna dolžnik obveznost samo delno, to ne pomeni, da priznava tudi eventualni presežek. Priznanje obveznosti po temelju zmeraj pomeni, da obveznost (dolg dolžnika) obstaja tudi v neki višini, ta pa je lahko sporna. Denarna terjatev kot predmet izpolnitvenega ravnanja, če se ta ne izrazi v določenem številu denarnih enot, ne obstaja.

Toženka je v pisni listini navedla tudi višino dolga, do katerega so upravičeni tudi tožniki (3. člen). V 2. členu pa je pojasnjen namen te listine, ki je bila pripravljena z namenom sklenitve poravnave:"da se z vzajemnim popuščanjem uredijo sporna in negotova medsebojna razmerja" ter "da po plačilu v 3. členu ter poravnave navedenih zneskov....nimajo več nobenih zahtevkov.". Iz nadaljnjih listinskih dokazov (A21 do A24) pa izhaja, da je toženka čakala na "potrditev višine vaših terjatev" (sporočilo z dne 5.2.2018). Okoliščina, da se tožniki niso strinjali z višino terjatve, za nastanek pravnih učinkov izjave toženke ni pomembna, ker gre za enostransko izjavo, katere pravni učinki niso odvisni od volje druge stranke. Zato razhajanja med tožniki in toženko glede višine terjatve (dolga) ne sodi med odločilna dejstva. Toženka je lahko pripoznala terjatev do višine, za katero je sama menila, da je ustrezna, pravilna.

Izrek

I.Pritožbi tožnikov se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v tč. II. in III. izreka spremeni tako, da glasi:

"II. Toženka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati:

prvotožnici 17.327,83 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.5.2021 do plačila;

drugo, tretje in četrto tožniku vsakemu 5.580,40 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.5.2021 do plačila.

III. Toženka je dolžna povrniti tožnikom njihove pravdne stroške v celoti.".

II.Pritožba toženke se zavrne.

III.Toženka je dolžna plačati tožnikom 1.773,24 € pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila, vse v roku 15 dni.

Obrazložitev

1.Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžna toženka v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati prvo tožnici 3.713,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2021 do plačila; preostalim trem tožnikom pa vsakemu 1.237,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2021 do plačila (točka I izreka). Tožbeni zahtevek v delu, v katerem so tožniki zahtevali, da je toženka dolžna plačati v roku 15 dni od prejema sodbe prvo tožnici znesek 17.327,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2017 do 11. 5. 2021; ter preostalim trem tožnikom, vsakemu znesek 5.580,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za enako obdobje, pa zavrnilo (točka II izreka). Tožniki nosijo 81,93 % pravdnih stroškov, toženka pa 18,61 % pravdnih stroškov (točka III izreka).

1.Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencih, pritožujejo vse pravdne stranke.

2.Tožniki v pritožbi navajajo, da se pritožujejo iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava v zavrnilnem delu. V zvezi z bistvenimi kršitvami uveljavljajo kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v nadaljevanju pa podrobneje pojasnjuje, v čem so te kršitve podane. V zvezi z zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja poudarjajo, da so zatrjevali tudi, da je pokojni A. A. na svoj osebni račun prejel denarno nakazilo po sklepu o stroških Okrožnega sodišča na Ptuju v zadevi P 78/1997, in sicer v višini 10.340,00 EUR, glede katerega je sodišče zapisalo, da zahtevek ni postavljen določno in jasno. Tožniki pojasnjujejo, da bi sicer lahko postavili višji denarni zahtevek, a so ga iz previdnosti postavili v višini pripoznave z dne 7. 11. 2017. Zmotno je ugotovljeno tudi dejansko stanje, ker je sodišče prve stopnje zapisalo, da je do pripoznave dolga prišlo le po temelju, ne pa tudi po višini. Zneski, ki so navedeni v vseh elektronskih sporočilih toženke z dne 7. 10., 17. 10. in 7. 11. 2017, so z njenega vidika vselej konkretizirani. V zvezi z razlogi o tem, ali je pokojni ravnal skrbno, opozarjajo pritožniki, da je zadnje poročilo kot skrbnik podal v letu 2011. O nadaljnjih dvigih tožniki niso vedeli ničesar vse do leta 2017. Poudarjajo, da je do mešanja sredstev med zasebnim in skrbniškim računom prišlo verjetno načrtno, z namenom okoriščanja, da se ostale dediče preslepi in zmede in da izgubijo pregled nad izplačili. Kot poseben primer zmotno ugotovljenega dejanskega stanja poudarjajo plačila, ki so bila izvedena na Kosovo, in sicer osebi B. B. in družbi C. d.o.o. Kot zmotno uporabo materialnega prava navajajo odločitev sodišča prve stopnje o tem, da so terjatve v znesku 50.363,42 EUR zastarale. Poudarjajo, da gre za sredstva, ki niso bila nakazana na skrbniški račun in zato so se tožniki z njimi seznanili šele leta 2017, ko so prejeli kopijo prometa na skrbniškem računu in listinsko dokumentacijo od odvetnice D. D. in šele tedaj je lahko začelo teči zastaranje. Nazadnje je do pretrganja zastaranja prišlo s predlogom poravnave z dne 7. 11. 2017. Če je sodišče ocenilo, da je za navedeni znesek zastaranje nastopilo že 7. 11. 2017, bi moralo nato presoditi, ali zadnji predlog poravnave skupaj z osnutkom in sporočilom z dne 17. 10. 2017, kjer toženka izrecno govori o svojem dolgu, tudi zneskovno opredeljenem, ne predstavlja instituta po 341. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kar pa pomeni, da je za zastaranje terjatve nastopil učinek pretrganja in posledično je tožba pravočasna. Zato predlagajo, da se njihovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnji spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku še v zavrnjenem delu, sicer se naj sodba razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

3.Toženka se pritožuje zoper točko I in III izreka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi graja razloge sodišča prve stopnje glede plačil pod točkami 1 do vključno 4 v točki 17 obrazložitve in poudarja, da so bili s temi nakazili tožniki seznanjeni že v letih 2004, 2006 in 2010. Toženka je izrazila prepričanje, da so tožniki te zneske tudi že prejeli, kajti če jih ne bi, bi jih vsekakor zahtevali že od pokojnega A. A. Tudi sicer je sodišče prve stopnje navedbe tožnikov o seznanjenosti z nakazili tudi samo označilo kot neverodostojne. Sodišče bi lahko preverilo in pravilno ugotovilo dejansko stanje, če bi sledilo predlogu toženke, da naj tožnikom naloži predložitev svojih bančnih izpiskov. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je v konkretnem primeru toženki naložilo dokazovanje negativnih dejstev, nepravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. V zvezi z najemninami E. E. toženka navaja, da je glede navedb in dokaznih predlogov tožnikov v zvezi z najemninami v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljala prekluzijo ter nesubstanciranost dokaznih predlogov zaradi pomanjkljive trditvene podlage tožnikov (zapisnik naroka z dne 16. 11. 2022 in četrta pripravljalna vloga, točka 15). Do nobenega se sodišče ni opredelilo, zaradi česar je podana kršitev iz 14. alineje drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev pravil o prekluziji, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Nadalje navaja, da je sodišče nepravilno ugotovilo dedne deleže tožnikov, in sicer tako glede najemnin kot posameznih računov, kar v nadaljevanju podrobneje pojasnjuje. Toženka meni, da je odločitev sodišča prve stopnje glede zastaranja nepravilna. Zastaranje je nastopilo oziroma pričelo teči od trenutka smrti zapustnika in je nastopila po preteku petih let, kar je najkasneje 8. 12. 2020. V tem delu je podana tudi kršitev iz 14. alineje drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana je tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožniki niso podali trditev, da so se seznanili oziroma prejeli izpiske od odvetnice D. D. dne 25. 6. 2017. Glede pripoznave dolga toženka poudarja, da je res preko pooblaščenke pripravila osnutek pisne poravnave in da drži, da navedenega v postopku prve stopnje ni prerekala. To je storila zaradi pritiskov in zatrjevanj dolžnikov, da dolg obstoji, in v primeru, da to drži, želela dolg poravnati. Ne drži pa, da je prva ali samovoljno pripravila predlog poravnave. Pri tem poudarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da so se glede tega stranke prvič sestale 28. 8. 2017. Sodišče prve stopnje pa kot prvi datum omenja šele 7. 10. 2017. Tožniki

3.so bili namreč tisti, ki so prvi pripravili izračun zatrjevanega dolga in so pri tem edini imeli aktivno vlogo. Napačna je tudi presoja glede zmote. Sodišče je spregledalo ključno dejstvo, da do sklenitve poravnave nikoli ni prišlo ravno zaradi skrbnosti

3.toženke in njenega preverjanja dokumentacije, ki je sledila pritiskom tožnikov, da dolg obstoji in ga mora poravnati. Toženka se sklicuje tudi na razlago v zadevi II Ips 513/2008. Navaja, da je podala tudi trditve o prevari po 49. členu OZ in ker sodba o tem ne vsebuje razlogov, je ponovno podana kršitev iz 14. alineje drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja tudi, da izpodbijana sodba na večih mestih vsebuje zgolj dobesedne prepise sodnih odločb, ne da bi bilo pri tem navedeno, da gre za prepise večinoma evidenčnih stavkov. Sodišče je nepravilno ugotovilo dejansko stanje tudi v zvezi z v točki 37 navedenimi računi in pri tem ni upoštevalo, da so bili izstavljeni na najemnika skladišča M. M., ki je navedene račune plačal sam, nato pa mu je pokojni A. A. to vrednost povrnil. Tudi ni jasno, zakaj sodišče prve stopnje izpostavlja, da družba M. M. d.o.o., dne 6. 3. 2009 ni obstajala, saj je v točki 40 obrazložitve sodbe ugotovilo, da so tožniki vse do leta 2011 dobivali blagajniška poročila, kar so tudi sami potrdili. Skrbnost je sodišče utemeljilo v točki 41. obrazložitve, zaradi česar je obrazložitev glede zgoraj navedenih računov v nasprotju z ostalimi razlogi sodbe, s tem pa je podana kršitev iz 14. alineje drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato predlaga ugoditev pritožbi in spremembo sodbe, podrejeno razveljavitev in vrnitev v ponovno odločanje ter priglaša pritožbene stroške.

4.V odgovoru na pritožbo tožnikov toženka navaja razloge, zaradi katerih meni, da je njihova pritožba neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša pritožbene stroške.

Obseg že pravnomočne odločitve

5.Sodišče druge stopnje je v zadevi razsodilo s sodbo z dne 3.12.2024. Vrhovno sodišče je s sklepom z dne 5.11.2025 razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje v točka I. in III. izreka in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v ponovno odločanje.

5.Pravnomočna je torej odločitev o obveznosti plačila v zneskih za posamezne tožnike kot izhaja iz točke I. izreka sodbe sodišča prve stopnje z dne 23.6.2023. V skladu z razlago o ekvivalenčni teoriji, ki je sprejeta tudi v sodni praksi1, se objektivni vidik pravnomočnosti nanaša na vsa odločilna dejstva, ki so bila podrejena tožbenemu zahtevku oziroma v njem zaobseženi pravici materialnega prava. Prisojeni denarni zahtevek je skupek denarnih obveznosti, ki so nastala na različnih pravnih podlagah, vsa pa sodijo v upravljanje z denacionaliziranim premoženjem, ki je bilo zaupano skrbniku za posebni primer pokojnih upravičenčev, A. A. . Dejansko stanje, ki se nanaša nanje je obraloženo v točkah 18 in 24 obrazložitve (najemnine M. M.v znesku 8.850,00 €) in v zadnji alineji ter naslednjem odstavku na strani 26 navedeni posamezni poslovni dogodki in v zvezi z njimi opravljen dvig 2.289,13 €. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da omenjeni skrbnik najemnin nikoli ni vključil v poročila, ki jih je predložil tožnikom, najemnine niso razvidne iz izpiska skrbniškega računa; zadnje navedeni znesek pa je bil neutemeljeno dvignjen in porabljen.

6.Iz navedenih razlogov se sodišče druge stopnje v ponovnem sojenju ne sme več ukvarjati s pritožbenimi razlogi toženke, ki se nanašajo na opisan obseg pravnomočnosti.

7.Pritožba tožnikov je utemeljena, pritožba toženke pa neutemeljena.

8.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

9.Iz navedene določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

Procesne kršitve

1.Sodišče druge stopnje je v ponovnem sojenju opravilo najprej preizkus obstoja bistvenih kršitev določb postopka, v skladu z navedenimi zakonskimi izhodišči. Rezultat tega preizkusa je enak, kot v prvem odločanju, zato sodišče druge stopnje te razloge ponavlja. Izpuščena je presoja tistih procesnih kršitev, ki se nanašajo na že opisan obseg pravnomočne odločitve.

2.V pravdnem postopku je kot temeljno načelo (vrednotno razlagalno merilo) določena dolžnost strank, da "skrbno in pravočasno uresničujejo svoje pravice"(11. člen ZPP). Ta zakonska dolžnost ima tudi ustavnopravni temelj (22. člen Ustave RS):"Pravicam stranke v pravdnem postopku ustreza tudi njihova dolžnost, da s svojim ravnanjem v postopku pripomorejo k uresničitvi teh pravic, prav tako pa h kvaliteti sodnega varstva. To velja še toliko bolj, če stranko zastopa odvetnik, ki je pravni strokovnjak."2. Pravica do pritožbe (25. člen Ustave RS) sicer daje stranki možnost polnega izpodbijanja oziroma preizkusa odločbe sodišča prve stopnje, kar pa ne pomeni, da lahko kvalificirani pooblaščenec stranke nekritično oziroma neskrbno, s popolnim neupoštevanjem vsebine oziroma razlag posameznih kršitev oziroma pritožbenih razlogov, le-te poljubno kopiči. Pooblaščenec toženke je uveljavljal v pritožbi zares neverjetnih 13 absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, med njimi prevladujejo kršitve iz 14. točke drugega odst. 339. člena ZPP. Ta točka res vsebuje več zakonskih dejanskih stanov, vendar je njihova skupna značilnost, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij. Le v primeru, če je obrazložitev sodbe tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus razumnosti sprejete odločitve (pravica do obrazloženosti sodne odločbe ali očitno napačna odločitev - prepoved sodniške samovolje), je lahko tovrstna procesna kršitev podana. Očitati sodišču prve stopnje, da je zagrešilo takšno kopico najtežjih absolutno bistvenih kršitev določb postopka, je očitno neutemeljeno in v celoti ustreza standardu neskrbnega ravnanja.

3.Tovrstne bistvene kršitve uveljavljajo tudi tožniki, vendar nikakor ne tako ekscesno. Sodišče druge stopnje je v prejšnji točki obrazložitve pojasnilo osnovni kriterij presoje in ugotavlja, da je sodbo sodišča prve stopnje mogoče objektivno preizkusiti. Tudi pomanjkljiva obrazložitev še zmeraj namreč omogoča preizkus sodbe. Sodišče druge stopnje še poudarja, da ista napaka lahko pomeni obstoj le enega pritožbenega razloga, ne pa večih. Prav zaradi različnega obsega in načina procesnega uveljavljanja posameznih kršitev je nujna pravilna umestitev (podrejanja) očitane napake le enemu izmed pritožbenih razlogov (338. člen ZPP)3. Tako je npr. vprašanje, ali dejstva sodijo med odločilna, zmeraj odvisno od pravilne uporabe (razlage) materialnega prava. Če v obrazložitvi sodbe manjkajo razlogi o dejstvih zato, ker je sodišče menilo, da ne sodijo med odločilna dejstva, je podana kršitev napačne uporabe materialnega prava, ne pa procesna kršitev. V procesno kršitev sicer lahko preraste tudi napačna uporaba metodoloških prvin proste presoje dokazov (8. člen ZPP), toda to za konkreten primer ne velja, kar bo še posebej obrazloženo v nadaljevanju.

4.Del uradnega preizkusa tudi ni kršitev iz 15. tč. drugega odst. 339. člena ZPP, zato tudi zanjo velja procesna omejitev, da se preizkus opravi v okviru izrecno in jasno navedenih trditev. Temu kriteriju ne ustreza pritožba tožnikov, ki kršitev napoveduje sicer v uvodnem delu pritožbe, nato pa v večih odstavkih, na treh straneh podaja različne trditve, brez njihove podreditve tej kršitvi. Takšno procesno ravnanje je še posebej nedopustno, če se upošteva, da je zakonski dejanski stan te kršitve relativno ozek. T.i. protispisnost je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Gre torej za napako, ki je povsem tehnične narave, saj pri tem sodišče napačno prenese nek podatek o odločilnem dejstvu, ta pa je nato predmet nadaljnje dokazne ocene. Tovrstno kršitev konstituira torej zgolj napačen prenos podatka o odločilnem dejstvu4.

5.To kršitev uveljavlja tudi toženka. Neutemeljene so njene navedbe v pritožbi, ki se nanašajo na deleže, ki pripadajo posameznim tožnikom. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz z vpogledom v sklepa o dedovanju D 678/99 (prilogi A 14-A15) in v njih so določeni dedni deleži za prvotožnico 1/3 in preostale tri tožnike 1/9. Zaradi spoštovanja učinkov pravnomočnosti sodnih odločb, vezanosti nanje in prepovedi ponovnega odločanja (319. člen ZPP), je sodišče prve stopnje moralo pri odločanju upoštevati te deleže. Ti učinki sodnih odločb nimajo zato ničesar skupnega s t.i. protispisnostjo in se toženka na kršitev 15. tč. drugega odst. 339. člena ZPP (in drugih kršitev) neutemeljeno sklicuje.

6.Toženka med procesne kršitve oziroma skupaj z njimi uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje glede dejstev, da je oče toženke prejel 53.343,40 €, pri čemer gre samo za del denarnih sredstev, ki so bila upoštevana v zvezi s pripoznavo zastarane obveznosti, tožniki pa so dobili 735,52 € oziroma prvotožnica 2.206,57 €, skupno pa vsi upravičenci le 13.536,43 €, kolikor je bilo denarnih sredstev na skrbniškem računu (tč. 9. obrazložitve). Pokojni pa jim je izplačal še prvotožnici 4.200,00 €, preostalim tožnikom po 1.400,00 €, nato še 196,99 € in 103,85 € (tč. 23. obrazložitve). Zneski, ki so jim prisojeni v sodbi sodišča prve stopnje pa izvirajo iz drugih virov in sicer iz naslova najemnin v znesku 8.850,00 € (tč. 18) in 2.289,13 € neutemeljeno izvedenih plačil (str. 27. obrazložitve) in ta odločitev je že pravnomočna, kot je bilo pojasnjeno. Solastniki in upravičenci do prihodkov iz naslova lastnega, v denacionalizaciji vrnjenega premoženja, so bili v vseh teh letih poplačani zgolj z majhnim deležem.

7.V tem delu toženka popolnoma neutemeljeno očita sodišču prve stopnje vrsto pritožbenih razlogov. Njena trditev, da so tožniki denarna sredstva iz prvih štirih alinej tč. 24. obrazložitve sodišča prve stopnje že prejeli, je ostala v celoti nedokazana. S tem v zvezi v pritožbi uveljavljana procesna kršitev, da bi sodišče prve stopnje to dejstvo lahko ugotovilo, če bi tožniki predložili njihove bančne izpiske, iz njih pa bi bil razviden polog gotovine na bančne račune, je nedopustna. Toženka namreč prezre določbo 286.b člena ZPP5; očitek neizvedbe dokaza sodi v 8 tč. drugega odst. 339. člena ZPP, ta pa ni del uradnega preizkusa, zato bi toženka v pritožbi morala najprej to procesno situacijo določno in jasno pojasniti - kdaj je bila ta kršitev storjena in kdaj je imela možnost to kršitev uveljavljati. Neizvedeni oziroma prezrti dokazni predlogi sodijo namreč med tipične primere, na katere se nanaša ureditev iz tega člena6. Pravdna stranka, ki predlaga izvedbo dokaza mora torej spremljati dokazne sklepe sodišča in v primeru, če sodišče prve stopnje o dokaznem predlogu sploh ne odloči, mora stranka do zaključka postopka dokazovanja sodišče opozoriti oziroma uveljavljati to kršitev.

8.Neutemeljeni so tudi procesni očitki, ki se podrejajo relativni bistveni kršitvi določb postopka in sicer pravil o trditvenem in dokaznem bremenu (7., 212. in prvi odstavek 339. člena ZPP), ki jih je po mnenju toženke, sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo. Povezanost trditvenega in dokaznega bremena je nedvomno temeljno načelo pravdnega postopka in od vseh procesnih bremen najpomembnejše, ker neposredno vpliva na uspeh v pravdi. Pogoj za strankin uspeh je, da pravočasno navede dejstva, ki substancirajo zahtevek (sklepčnost) ter, da trditve o teh dejstvih (če niso priznana, domnevana ali splošno znana) tudi dokaže. Na vprašanje, kdo nosi v postopku (procesno) dokazno breme, ZPP ne daje odgovora. Praviloma so tudi redke tiste določbe materialnega prava, ki ob tem, da določajo predpostavke (zakonski dejanski stan) povedo tudi, kdo je tisti, ki jih mora v postopku zatrjevati in dokazovati7. Zato obstaja vrsta subsidiarnih pravil, v praksi pa je najpogosteje uporabljeno tisto, po katerem stranka nosi dokazno breme glede zatrjevanja tistih dejstev, ki so ji v korist, kar je logično, glede na motiv stranke, da v postopku uspe. Toženka je torej bila tista, ki je to procesno dolžnost imela, zato je z vidika procesnih pravic in dolžnosti tudi ta očitek v pritožbi popolnoma neutemeljen. Vprašanje uspeha v dokaznem postopku je seveda povezano tudi z njenimi spoznavnimi možnostmi, ne sodi pa med procesna upravičenja, zato tudi procesnih kršitev ne more konstituirati.

Razlaga materialnega prava in z njim povezano dejansko stanje

9.Izhodišče ponovnega preizkusa trditev v pritožbah je razlaga materialnega prava, da je "z oblikovanjem in posredovanjem poravnave iz priloge A 19 toženka v razmerju do tožnikov podala enostransko izjavo o pripoznavi (zastaranega) dolga pokojnega očeta, ki se nanaša na vse terjatve in obveznosti v zvezi z vrnjenim premoženjem po denacionalizacijskemu upravičencu."8. To je namreč skupni imenovalec in razlagalni minimum sodišč vseh treh stopenj.

10.Takšna odločitev pomeni, da je pravnomočno odločeno tudi o ugovorih zastaranja in njegovem pretrganju. Pisna pripoznava zastarane obveznosti (341. člen OZ) in pripoznava dolga (364. člen OZ) imata v primerih, ko je tudi pripoznava dolga dana v pisni obliki, skupen in enak pravni učinek glede temelja (pravne podlage).9 Zato odločitev o tem, da je toženka podala dne 7.10.2017 (A19) pisno izjavo učinkuje tako glede pravnega temelja vseh terjatev, ne glede na to ali so zastarane ali ne, ki imajo svoj osnovni pravni temelj v "vrnjenem premoženju po denacionalizacijskima upravičencema F. F. in G. G. " (4. člen navedene listine).

11.Iz navedenih razlogov zato sodišče druge stopnje ni preizkušalo pritožbenih razlogov iz pritožb, ki se nanašajo na zastaranje terjatev.

12.Razlika med sodiščem prve in tretje stopnje ter sodiščem druge stopnje je v razlagi ali je toženka v njeni izjavi pripoznala tudi obveznost po višini. S tem v zvezi je sodišče tretje stopnje pritrdilo razlagi sodišča prve stopnje in razložilo:"Odgovor na vprašanje, ali obstaja (zastaran) dolg, ki ga je toženka v razmerju do tožnikov pisno pripoznala v poravnavi in ga tožniki lahko zato kljub zastaranju uspešno uveljavljajo v tem postopku, tiči (glede na navedbe pravdnih strank) v opredelitvi morebitne zneskovne razlike med višino ugotovljenih denacionalizacijskih sredstev oziroma sredstev, ki jih pokojni skrbnik denacionalizacijskega premoženja ni razdelil med sodediče (ne glede na to, ali so bila nakazana na osebni ali skrbniški račun) in višino sredstev, ki jih je ta kot skrbni upravljavec denacionaliziranega premoženja (upravičeno) porabil za gospodarjenje s tem premoženjem." (tč. 14. obrazložitve).

13.To pomeni, da mora sodišče druge stopnje v ponovnem sojenju preizkusiti navedbe v pritožbah (tudi odgovoru toženke na pritožbo tožnikov, če ima ta odgovor naravo pritožbe10), ki se nanašajo na pritožbeni razlog zmotne in/ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar le, če je uveljavljan na procesno zahtevan način in le v obsegu, ki se nanaša na odločilna dejstva (glej točko 7. obrazložitve te sodbe). Vsebinsko napolnjevanje materialnega prava oziroma njegova razlaga (tam, kjer abstraktne in splošne pravne določbe zahtevajo njihovo konkretizacijo, torej opredelitev sestavin in konstituiranje zakonskega ali pogodbenega dejanskega stanu) je namreč vezano oz. soodvisno od zatrjevanih in ugotovljenih konkretnih odločilnih dejstev.

Pritožba toženke

14.Toženka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede denarnih prilivov v točkah 12. do vključno 15. obrazložitve. S sklicevanjem na razlago sodišča prve stopnje, da so bili tožniki o teh prilivih "obveščeni" utemeljuje tezo, da zato "tožniki nikakor ne bi plačila teh zneskov zahtevali šele kar 5 let po smrti skrbnika denacionaliziranega premoženja.". To tezo utemeljuje s sklepanjem sodišča prve stopnje, da so bili tožniki glede trditev o neobveščenosti "neverodostojni", s sklicevanjem na dokazno breme in na dejstvo, da je skrbnik posloval z gotovino.

15.Temeljno orodje, s katerimi se ugotavlja konkretni dejanski stan, je načelo proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP in v njem zajete metodološke prvine. V postopku pred sodiščem druge stopnje ne zadošča, da pritožnik izraža nestrinjanje z dokazno oceno, če je ne utemelji z izrecnimi in določnimi trditvami o tem, katere metodološke prvine vestnosti, skrbnosti in analitične-sintetičnosti, ter tudi logičnosti in preverljivosti glede odločilnega dejstva in dokaza zanj, so bile kršene. Vse navedene terjatve je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi listin in teh dokazov toženka sploh ne prereka. Trditve toženke v pritožbi o tem, da so ti zneski (3.263,29 € brez davka 2.447,47 €; 19.576,67 € brez davka 14.682,57 €; 44.311,17 € brez davka 33.233,38 € in 2.979,98 €) bili tožnikom že plačani, pa so ostale popolnoma nedokazane. Toženka se pri tem zmotno sklicuje na pravila o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen kot osnovni določbi). Sodišče druge stopnje je že podalo osnovna izhodišča razlage in nanje napotuje (tč. 15. obrazložitve). To torej pomeni, da je bila toženka tista, ki je morala trditve o plačilu, tudi v gotovini, dokazati.

16.Sodišče druge stopnje zato trditve v pritožbi, da so tožniki te zneske že dobili poplačane, zavrača kot neutemeljene. O procesnih vidikih te kršitve je sodišče druge stopnje odgovorilo v točki 14. obrazložitve te sodbe.

Pritožba tožnikov

17.Tožniki v pritožbi nasprotujejo odločitvi sodišča prve stopnje v zvezi s prilivom v znesku 10.340,00 € na podlagi sklepa o stroških Okrožnega sodišča na Ptuju v zadevi P 78/1997. Pri tem navajajo, da so predložili ta sklep, kar za sodišče ni sporno. Sodišče prve stopnje je presodilo, da ni bil "jasno postavljen tožbeni zahtevek", tožniki pa ponujajo primerjavo s prilivi na skrbniški in osebni račun in izrecno omenjajo "najemnine najemnika M. M.".

18.Sodišče druge stopnje je razloge o tej terjatvi našlo v točki 22. obrazložitve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da glede tega zneska "nikjer ne postavijo določnega in jasnega tožbenega zahtevka.".

Tožniki so denarni tožbeni zahtevek utemeljili s pravico materialnega prava, ki je po njihovi razlagi nastala na podlagi že omenjene listine "Poravnave". V tožbeni naraciji so v posebni tabeli zapisali prilive in odlive in navedli tudi njihov pravni temelj. Nato pa so navedli zneske iz navedene listine, zmanjšane za nesporno plačana denarna sredstva in prilagojene glede na število tožnikov (v pravdnem postopku niso udeleženi vsi sodediči). Glede na navedbe tožnikov v pritožbi, da ta terjatev izhaja iz citiranega sklepa in da so ga predložili, je sodišče druge stopnje preverilo in ugotovilo, da je kot listinski dokaz bil predložen izdatek poravnave P 78/1997 (A42). Vpogled v to listino pa razkrije, da iz nje takšna obveznost, v takšni višini, ni zapisana. Enako velja tudi za listino A43, ki vsebuje poravnavo v zadevi P 343/2007 in na to poravnavo napotuje omenjena listina A42. V nobeni ni navedena terjatev v višini 10.340,00 €.

Glede na navedeno, upoštevaje že navedene procesne zahteve glede načina uveljavljanja tega pritožbenega razloga, je pritožba tožnikov v tem delu neutemeljena. Sodišče druge stopnje sicer ne pritrjuje sodišču prve stopnje, da ta terjatev ni vključena v tožbeni zahtevek tožnikov. V "Poravnavi" navedeni denarni zneski imajo skupen pravni temelj v že citiranem "vrnjenem premoženju po denacionalizacijskima upravičencema M. M.in M. M.". Skrbnik tega premoženja je sklepal množico posameznih pravnih poslov v zvezi z upravljanjem tega premoženja; v zvezi s premoženjem so tekli številni postopki in v njih so zagotovo nastajali tudi stroški, ki so zato lahko priliv tega premoženja in zato vključeni v temelj (4. člen) pripoznane obveznosti. Vendar tožniki, kot je pojasnilo sodišče druge stopnje, ki je lahko na seji izvedlo dokaz z vpogledom v navedeni listini, niso navedenih trditev tudi dokazali.

Tožniki na procesno zahtevan način izpostavljajo, da je zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede plačil izvedenih na Kosovo osebi M. M., v skupnem znesku 8.390,76 €. Povzemajo razloge sodišča prve stopnje in poudarjajo, da so z izpiskom iz sodnega registra dokazali, da navedena oseba ni imela "nobene gradbene družbe ali dejavnosti"; da nobena priča ni videla te osebe na posestvu; ni nobenih fotografij in nobenih računov, četudi fiktivnih (kot pri M. M. d.o.o). "Življenjsko sprejemljivo", kot je to razložilo sodišče prve stopnje bi bilo, da se ta dela, če že, plačujejo v gotovini "na roko", ne pa pošiljajo preko sistem Western Union na Kosovo.

Razlogi sodišča prve stopnje o navedenih dejstvih so v točki 35. obrazložitve. Izveden je bil dokaz z vpogledom v listino A26 in toženka je navajala, da je M. M.ustanovitevlj in družbenik družbeM. M. d.o.o.. Na podlagi teh navedb in dokazov je sodišče prve stopnje sprejelo dokazni zaključek, da je navedena oseba opravljaja dela na posestvu M. M.in navedbe tožnikov označilo kot "pavšalna ugibanja".

Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz z vpogledom v listino A30 - izpis iz sodnega registra za družbo M. M.d.o.o.. Iz te listine ni razvidno, kdo je ustanovitelj in/ali družbenih te družbe, vendar so tožniki navajali, da je to M. M.. Izpisek potrjuje, da je pravna oseba bila izbrisana iz sodnega registra 3.1.2006. Prav tako je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z vpogledom v listino A26. V njem Nova KBM sporoča podatke o nakazilih in dnevih, ki so bila izplačana osebi M. M.v tujino (Kosovo). Eno plačilo je bilo izvedeno 10.6.2009 v znesku 2.800,00 €; preostala so bila izvedena v obdobju med 30.1.2012 do 9.5.2014, v skupnem znesku 5.175,00 €. To obdobje je pomembno zato, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je skrbnik zadnje finančno poročilo podal v letu 2012 (tč. 40. obrazložitve). Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z listinami, ki jih je skrbnik sestavljal in poročal o prometu za posamezno leto. Za leto 2009 (B39) ne navaja, da je bodisi navedeni fizični ali pravni osebi izplačal kakšen znesek. Tudi za leto 2012 (B41) ne navaja nobenega izmed štirih nakazil, ki so bila izplačana, po tem letu pa poročila niso bila več zatrjevana in dokazovana.

Sodišče druge stopnje je v točki 15. te sodbe že podalo razlago o pomenu dokaznega bremena. Njegovo izhodišče je seveda povezanost trditvenega in dokaznega bremena in ustaljene razlage, ki se nanašajo na substanciranost dokaznih predlogov11, z njimi povezane možnosti do dostopa do dokazov in prepoved nadomeščanja trditev z dokazi12. Ob izhodišču, da tožniki o teh poslih in z njimi povezanimi plačili niso imeli nobenih spoznavnih možnosti; da ta trditev velja sicer tudi za toženko, vendar so tu predmet presoje ravnanja njenega pravnega prednika in toženka je tista, ki ima v posesti množico listinskih dokazov, ki jih je tudi predložila sodišču prve stopnje (priloge B so tako po številu kot po sporočilni vsebini bistveno obsežnejše), je okoliščino, da ni nobenih trditev o tem zakaj, za kakšne namene, kaj je torej pravna podlaga teh izplačil, potrebno upoštevati v breme toženke. Sodišče druge stopnje še enkrat poudarja, da tudi sicer iz navedenih listin, ki jih je sestavljal sam skrbnik, ni nobenih navedb o pravnih poslih z navedno fizično in/ali pravno osebo. Sodišče druge stopnje je zato presodilo, da so bila tudi izplačila v znesku 7.975,00 €, skupno s provizijami pa 8.390,76 €, neutemeljeno izplačana.

Tožniki v delu pritožbe, ki so ga sicer naslovili kot uveljavljanje bistvenih kršitev določb postopka, uveljavljalo tudi kršitev zmotne ugotovitve dejanskega stanja in poudarjajo, da so že v postopku zatrjevali, da so računi družbe M. M.d.o.o. ponarejeni, ker družba v času izdaje računov ni obstajala; izrecno navaja račune v znesku 5.872,00 € z dne 23.4.2012; 589,20 € z dne 15.4.2013; 430,00 € z dne 12.11.2015; 650,00 € z dne 4.11.2015.

Sodišče druge stopnje je že pojasnilo, da lahko opravi preizkus obstoja kršitve zmotne in/ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja le na podlagi izrecno in jasno zapisanih trditev. Tožniki ne navajajo nobenega dokaza o ponarejenosti listin, res je, da je bila družba izbrisana 29.1.2003 (A33). Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo navedene račune in dokazno je ocenilo tudi pričanje priče M. M., ki je potrdil, da so bila dela, za katera so bili računi izstavljeni, tudi opravljena (točka 39. obrazložitve). Ker tožniki v pritožbi dokazne ocene tega dokaza ne izpodbijajo, je sodišče druge stopnje nanj vezano. Sodišče prve stopnje je za vsak izdan račun pojasnilo tudi, katera dela so bila izvršena in da so bili računi plačani v gotovini (tč. 39. obrazložitve). Znesek 5.872,00 € je bil tudi zajet v zadnjem poročilu, ki ga je skrbnil posredoval v letu 2012 (B 41). Za presojo civilnopravnih razmerij ni odločilno na kakšen način se dolgovi poravnavajo in ali so morda ob tem kršeni predpisi iz drugega pravnega področja. Sodišče druge stopnje zato tovrstne navedbe v pritožbi zavrača kot neutemeljene.

M. M.je bil skrbnik za posebne primere in mu je bilo zaupano v začasno upravljanje denacionalizirano premoženje (tretji odstavek 67. člena ZDen). Ta institut je istovrsten skrbniku zapuščine (131. člen ZD). Naloge, ki jih ima, mora opravljati s standardom skrbnosti dobrega gospodarja, vodilo so koristi zapuščine kot celote ob upoštevanju razumnih interesov vseh dedičev.

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da:".... tožniki niso dokazali, da bi pokojni M. M.razpolagal s premoženjem neskrbno in jih porabljal za lastne potrebe." (točka 40 obrazložitve). Le delno je štelo, da je bil neskrben (najemnine in računi, izdani na ime M. M.s.p.; tč. 41. obrazložitve). Sodišče druge stopnje je seznam njegovih neskrbnih ravnanj razširilo še na nepojasnjena plačila v tujino; tudi glede gotovinskega poslovanja velja, da terja vzpostavitev jasne, določne in preverljive povezave s pravnim poslom, ki je temelj obveznosti. Zato trditev sodišča prve stopnje, da tožniki niso dokazali, da je skrbnik porabljal denar "za lastne potrebe" napačno vrednoti njegova dolžnostna ravnanja. Neskrbno ravnanje pomeni tudi nesmotrno porabo sredstev (za namene, ki niso potrebni ali nujni) predvsem pa nepregledno in netransparentno poslovanje, ki ne omogoča preverjanja o tem, zakaj je bil posamezen pravni posel sklenjen, kaj je torej bil predmet obveznosti in komu je bil plačan. Pritožba tožnikov večkrat izpostavlja očitke o neskrbnem ravnanju skrbnika in upravičeno izpostavlja gotovinsko poslovanje in dvige ter prenašanje sredstev iz osebnega na skrbniški račun in sicer v znesku 67.856,90 €, kar izkazuje izpis prometa na skrbniškem računu B 42. Iz tega listinskega dokaza, kjer je prikazan promet v razdobju dobrih deset let tudi v dobro (torej prilivi) izhaja znesek 250.183,77 €. Listine torej, ki jih je sestavil skrbnik, so poročila o prometu za leto 2004 (B35) in za leta 2009 do 2012 (B38 do B41) ter listine B79, B 91, B103, B134, B135.14

Sodišče prve stopnje je presojo skrbnosti oprlo na "stanje sodnih postopkov" in pravilna (v postopku pred sodiščem druge stopnje nesporna) so dejstva, da so tožniki (vsaj nekateri) tudi aktivno sodelovali v teh postopkih in so zato vedeli tudi za njihove finančne učinke (tč. 41. obrazložitve). Toda ocene ali je skrbnik ravnal v skladu z navedenim standardom ni moč zožiti le na prilive, ki izhajajo iz postopkov in so zapisani v odločbah temveč na celotnem poslovanju skrbnika, torej predvsem kako in zakaj je ta sredstva porabljal in predvsem možnosti objektivne presoje in nadzora. Povzeta ugotovljena ravnanja skrbnika zato ne ustrezajo v celoti zahtevanemu standardu skrbnega ravnanja. Zato sodišče druge stopnje meni, da je zmotna razlaga sodišča prve stopnje, da skrbnik izpolni svojo obveznost, če soupravičenci do denacionaliziranega premoženja ne uspejo z dokazom, da jih ni porabil za "lastne potrebe".

Že sodišče prve stopnje je bilo pri ugotavljanju dejstev, ki se nanašajo na množico poslovnih dogodkov in z njimi povezanimi plačili, omejeno s trditvami in dokazi zanje. Sodišče druge stopnje je glede možnosti dopolnjevanja ali korekcije dejanskega stanja še dodatno omejeno, kar je bilo natančno pojasnjeno. Dodatno omejitev predstavlja tudi tožbeni zahtevek, ki je omejen s točno določenim denarnim zneskom.

Skupni znesek ugotovljenih terjatev, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v tč. 24. obrazložitve je 53.343,40 € (neto). V ta izračun nista upoštevani terjatvi 8.850,00 € in 2.289,13 €, o tem je odločitev že pravnomočna. Na podlagi odločitve sodišča druge stopnje je k temu potrebno prišteti še znesek 8.390,76 €, skupno torej 61.734,16 €.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo v točkah 37. do vključno 39. upravičene odlive oziroma plačila v breme denacinaliziranega premoženja. Skupni seštevek vseh teh zneskov je 30.143,5o €. Razlika med obema zneskoma znaša 31.590,66 €. Ta razlika predstavlja višino denarnih sredstev, ki jih je potrebno razdeliti med tožnike v skladu z njihovimi deleži, kot jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v točki 43. obrazložitve. Sodišče druge stopnje je tako obravnavalo vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, v skladu z razlago VSRS. Zaradi drugačne materialnopravne razlage pa je v izreku določilo drugačne zneske.

341. člen OZ določa materialnopravne predpostavke, ki morajo biti izpolnjene, da nastopijo pravni učinki odpovedi zastaranju. Enostranskost (zgolj izjava volje dolžnika); akcesornost (odvisnost od obstoja obveznosti, ki se pripoznava); jasnost (enopomenska razlaga izjavljene volje) in z njo povezana določnost. Slednja predpostavka je pomembna zato, ker dolžnik lahko pripozna obstoj terjatve le po temelju, ni torej potrebno, da se izjavi tudi o višini, ta lahko ostane sporna. Dolžnik pa lahko pripozna terjatev tudi po višini:"Če pa dolžnik ob pripoznavi navedene vrednost in je ta vrednost nižja od obveznosti, velja, da je obveznost pripoznana le delno."15

Zakonska ureditev je povsem enaka zakonski ureditvi v hrvaškem Zakonu o obveznim odnosima (ZOO), v členu 220. Zato se lahko pri razlagi uporabi tudi primerjalni argument. Navaja se, da je bistveno, da je izjava izrecna, jasna, določna in brezpogojna. Pisno se lahko pripoznava poda glede obveznosti v celoti ali delno. Če prizna dolžnik obveznost samo delno, to ne pomeni, da priznava tudi eventualni presežek.16

V sodni praksi se predpostavki jasnosti in določnosti razlagata strogo. Bistveno je, da mora biti razlaga izjave dolžnika takšna, da ne vzbuja dvoma o obstoju dolga tako po temelju, pa tudi o višini, če jo dolžnik navede.17 Odločilno je, kako je izjava objektivno videti, okoliščine ne smejo vzbujati dvoma o tem, da je dolžnik pripoznal svojo obveznost.18 Če iz vsebine poravnalne ponudbe izhaja razumen dvom v to, da je toženka pripoznala svojo obveznost, ta izjava ne more predstavljati pripoznave dolga, ki bi pretrgalo zastaranje.19

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor toženke, da je bila v zmoti:"glede domnevnega dolga" in je to odločitev obrazložilo:"Slednja po prepričanju sodišča ni bila v opravičljivi zmoti, saj je, kot že zgoraj obrazloženo, toženka vedela o katerem dolgu je govora. Toženka je imela dostop do vseh listin, dokumentacije, pogodb in drugih dokazil o poslovanju pokojnega M. M.. Če toženka ni preverila vseh listin in poslovanja, pri čemer je iz elektronskih sporočil razvidno, da je komunikacija med pravdnimi strankami potekala daljši čas, in je toženka preverjala navedbe tožnikov, je toženka sprejemala odločitve ustrezne s seznanjemi dejstvi, in se ne more sklicevati na to, da je delovala skrbno ter bila v opravičljivi zmoti. Ne gre spregledati, da je toženka tudi za pripravo poravnave šla k odvetnici in kljub temu tožnikom predložila osnutek poravnave. Prav tako izpovedbe prič M. M. in M. M., da so tožniki na toženko zelo pritiskali, tako da je bila toženka vsa razstresena, še ne zadostuje za obstoj sile ali grožnje, ki povzroči utemeljen strah."(tč. 32. obrazložitve).

Sodišče druge stopnje je že v prvem sojenju zavrnilo pritožbo toženke v tem delu in poudarilo citirane razloge sodišča prve stopnje:"Za obstoj napak volje je torej bistveno, da je toženka ravnala skrbno, preverjala informacije, se posvetovala z odvetnico; ker to trdi sama, potem je jasno, da ima sodišče prve stopnje, ki je prav tako ugotovilo, da je bila toženka seznanjena z listinami, postopki, da se je posvetovala s pravnim strokovnjakom, prav v zaključku, da pri toženki ni bila podana nobena napaka volje, ki bi lahko spremenila pravne učinke pripoznave zastarane obveznosti."(tč. 20. obrazložitve).

Zapisalo pa je tudi:"Sodišče druge stopnje zato pritrjuje sodišču prve stopnje glede pravne razlage, da navedena listina (A19) izpolnjuje materialnopravne predpostavke iz 341. člena OZ, vendar ne v delu, v katerem sodišče prve stopnje razlaga, da ne povzroča pravnih učinkov "po višini" (tč. 30. obrazložitve); če bi temu namreč res bilo tako, potem ta materialna pravica sploh ni nastala. Njen bistveni del je namreč višina denarne terjatve in zato mora upnik določno vedeti, na katero terjatev ali zgolj njen del, se pripoznava nanaša. Upnik mora namreč nedvoumno vedeti, v kakšnem obsegu je ponovno pridobil pravovarstveni zahtevek, da lahko to terjatev, po potrebi, uveljavlja v sodnem postopku.".

Priznanje obveznosti po temelju zmeraj pomeni, da obveznost (dolg dolžnika) obstaja tudi v neki višini, ta pa je lahko sporna. Denarna terjatev kot predmet izpolnitvenega ravnanja, če se ta ne izrazi v določenem številu denarnih enot, ne obstaja. Toženka je v pisni obliki podala pravno učinkovito izjavo volje, ki se v vsem podreja naštetim pogojem iz citirane določbe in je v skladu z razlagami v sodni praksi. Kot je že bilo pojasnjeno, obstaja popolno soglasje o tem, da je v 4. členu podan pravni temelj obveznosti, ta pa je "v zvezi vrnjenim premoženjem po denacionalizacijskima upravičencema" s katerim je upravljal kot skrbnik tega premoženja M. M.Na podlagi pooblastil, ki izhajajo iz tega položaja, je sklepal množico pravnih poslov ali sodeloval v različnih pravnih postopkih in v njih so nastajale posamične terjatve in dolgovi. V navedenem členu so le primeroma navedeni ti viri:"(torej tudi odškodnine, najemnine, vrnitve neupravičeno pridobljenih premoženjskih koristi, pravdni stroški, kuponi Slovenske odškodninske družbe...).". Na tak način je bil opredeljen pravni temelj pripoznane obveznosti.

Toženka je v pisni listini navedla tudi višino dolga, do katerega so upravičeni tudi tožniki (3. člen). V 2. členu pa je pojasnjen namen te listine, ki je bila pripravljena z namenom sklenitve poravnave:"da se z vzajemnim popuščanjem uredijo sporna in negotova medsebojna razmerja" ter "da po plačilu v 3. členu ter poravnave navedenih zneskov....nimajo več nobenih zahtevkov.". Iz nadaljnjih listinskih dokazov (A21 do A24) pa izhaja, da je toženka čakala na "potrditev višine vaših terjatev" (sporočilo z dne 5.2.2018).

Okoliščina, da se tožniki niso strinjali z višino terjatve, za nastanek pravnih učinkov izjave toženke ni pomembna, ker gre za enostransko izjavo, katere pravni učinki niso odvisni od volje druge stranke. Zato razhajanja med tožniki in toženko glede višine terjatve (dolga) ne sodi med odločilna dejstva. Toženka je lahko pripoznala terjatev do višine, za katero je sama menila, da je ustrezna, pravilna. V pisni listini ni nobenih drugih pogojev, ki bi morali biti izpolnjeni in na podlagi katerih bi se morala ugotavljati višina terjatve, potrebno je bilo zgolj soglasje tožnikov (in preostalih sodedičev), da bi nastala dvostranska pogodba. Zato ne obstaja razumen, objektiven dvom v enostransko pripoznavo obveznosti tudi po višini, do zneska, za katerega je toženka (kot je bilo ugotovljeno, po tehtnem razmisleku, v obdobju od smrti očeta 8.12.2015 pa do 7.10.2017, ko je imela na voljo vse listine in strokovno pomoč odvetnice) menila, da je ustrezen.

Sodišče druge stopnje zato presoja, da je toženka dolžna plačati tožnikom denarne zneske iz navedene listine, zmanjšane za že nesporen del plačila. Toženka se je s pripoznavo zastaranih obveznosti zavezala plačati M. M.25.637,17; preostalim trem tožnikom vsakemu 7.212,339 €. Nesporno je, da je 14.5.2018 prvotožnici že plačala 2.206,57 €, razlika znaša 23.430,45 €; preostalim trem je istega dne plačala še vsakemu 735,52 €, razlika znaša 6.476,82 €. Vendar pa so tožniki postavili nekoliko nižje denarne tožbene zahtevke, zato je sodišče druge stopnje lahko odločilo le v skladu s to omejitvijo (2. člen ZPP), kar pa v končni odločitvi pomeni, da so v celoti uspeli s tožbenimi zahtevki v glavni stvari.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi tožnikov ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (355. člen ZPP), neutemeljeno pritožbo toženke pa zavrnilo (353. člen ZPP). Sodišče druge stopnje lahko spremeni tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje in to na seji senata, če ta temelji na dokazni oceni listin (druga alineja 358. člena ZPP) in če so stranke imele možnost obravnavanja teh dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje (tretja alineja 358. člena ZPP).

V posledici spremenjenega uspeha v glavni stvari je sodišče druge stopnje spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožniki so uspeli v celoti, zato jim je toženka dolžna povrniti njihove pravdne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih bo odmerilo sodišče prve stopnje (četrti odst. 163. člena ZPP). Mednje bo uvrstilo tudi stroške odločanja pred sodiščem tretje stopnje (II. odstavek izreka sklepa).

Tožniki so s pritožbo uspeli, zato jim je toženka dolžna povrnitvi njihove priglašene in potrebne stroške. Priznani so vsi v pritožbi priglašeni stroški 1320 točk, skupaj z DDV ter sodno takso 807,00 €, kar znese 1.773,24 €, skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obresti (154., 155., 165 in 313. člen ZPP). Toženka zaradi neuspeha krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).-------------------------------1 Npr. VSRS sklep II Ips 1/2014 z dne 26.11.2015, tč. 8; VSRS sodba II Ips 45/2021 z dne 19.5.2021, tč. 11. 2 Npr. Up-603/13 z dne 16.2.2016, tč. 4; Up-998/15-19 z dne 30. 11. 2017, tč. 10. 3 Podrobneje v J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 317-320. 4 Npr. VSRS II Ips 54/2015 z dne 19. 3. 2015. 5 "Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Določba prejšnjega odstavka se ne uporablja glede kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena).". 6 A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, Ljubljana 2010, str. 239, tč. 3; M. Sever, Prekluzije glede uveljavljanja procesnih kršitev po noveli ZPP-D v sodni praksi, PB 1/2011, str. 198. 7 Npr. 131. člen OZ:"(1) Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde". 8 VSRS Sklep II Ips 49/2025 z dne 5.11.2025, tč. 11. obrazložitve. 9 Glej V. Kranjc, OZ s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 457. in 502. 10 J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 362-367. Up-115/95 z dne 24.4.1996, tč. 7. 11 Npr. VSRS Sklep II Ips 104/2021 z dne 9.2.2022. 12 Npr. VSRS II Ips 709/2009 z dne 16.5.2013; VSRS II Ips 24/2014 z dne 12.2.2015. 13 M. Orehar Ivanc, ZD s komentarjem, Maribor 2025, str. 558 do 562. 14 Ta poročila vsebujeje le opise določenih del, ki so skupno ovrednoteni z zneski 1.1000,00 €; 1.000,00 €; 1.200,00 € in razumeti je, da gre za poplačilo stroškov. Le iz prilog B134 in B135 izhaja delitev dela premoženja in so navedeni zneski, ki so bili razdeljeni med sodediče ter obvestilo o prilivu 1.869,55 € in razdelitvi med sodediče. 15 V. Kranjc, OZ s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, Ljubljana 2003, str. 457. Enako navaja ista avtorica tudi v zvezi s pripoznavo dolga (364. člen OZ); str. 502. 16 Z. Ćesić, Komentar Zakona o obveznim odnosima, knjiga prva, Rijeka 2021, str. 501. 17 VSRS III Ips 21/2022 z dne 15.2.2023, tč. 24. 18 VSRS III Ips 7/2019 z dne 12.4.2019, jedro. 19 VSRS II Ips 513/2008 z dne 13.5.2020, jedro. 20 Dolžnik lahko namreč pripozna le del terjatve ali npr. zgolj obresti. 21 V primerljivi hrvaški zadevi, v kateri je dolžnik podal predlog sklenitve sodne poravnave, je bila ta izjava opredeljena kot pisna pripoznava zastarane obveznosti tudi po višini; VSRH Rev-879/2023-2 z dne 29. 5. 2024.