Jedro

Določba 173. člena ZOR ne pomeni, da se v primeru osebe, ki je bila poškodovana - v nekem škodnem dogodku, za katerega odgovorna oseba odgovarja po načelu vzročnosti (objektivno) - za vsako njeno stanje, ki ga je mogoče opredeliti kot škodo in ki je nastalo po škodnem dogodku, domneva, da je posledica škodnega dogodka. Dokazati je torej treba, da je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo. Glede tega materialno pravo narekuje uporabo običajnih dokaznih pravil.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo toženi stranki, da mora plačati tožnikom, članom družine de B., odškodnino za škodo, ki jim je nastala kot posledica prometne nesreče z dne 22.8.1990 pri T., katero je povzročil zavarovanec tožene stranke - in sicer v naslednjih zneskih: 1) očetu prvemu tožniku za premoženjsko škodo 2.850,00 SIT (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od treh različnih datumov) in 1,428.000 LIT (z 12% zamudnimi obrestmi od 20.9.1990 dalje), za nepremoženjsko škodo pa 600.000,00 SIT (namesto zahtevanih 3,200.000,00 SIT) in sicer 300.000,00 SIT za telesne bolečine (in ne zahtevanih 700.000,00), 100.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti (in ne 300.000,00 SIT) ter 200.000,00 SIT za strah (in ne 500.000,00 SIT); v celoti je zavrnilo njegov zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (1,700.000,00 SIT); 2) sinu drugemu tožniku za nepremoženjsko škodo 300.000,00 SIT in sicer 200.000,00 SIT za telesne bolečine (in ne zahtevanih 700.000,00 SIT) ter 100.000,00 SIT za strah (in ne 500.000,00 SIT), medtem ko je v celoti zavrnilo njegov zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (850.000,00 SIT); 3) hčeri tretji tožnici za nepremoženjsko škodo 350.000,00 SIT in sicer 150.000,00 SIT za telesne bolečine (in ne zahtevanih 250.000,00 SIT) ter 200.000,00 SIT za strah (in ne 600.000,00 SIT), medtem ko je v celoti zavrnilo njen zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (650.000,00 SIT); 4) materi četrti tožnici za nepremoženjsko škodo 700.000,00 SIT in sicer 400.000,00 SIT za telesne bolečine (kolikor je zahtevala) ter 300.000,00 SIT za strah (in ne zahtevanih 600.000,00 SIT), medtem ko je v celoti zavrnilo zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (800.000,00 SIT).

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in glede vseh tožnikov potrdilo zavrnilni del sodbe prve stopnje za višje odškodnine za nepremoženjsko škodo (2,600.000,00 SIT za prvega tožnika, 1,750.000,00 SIT za drugega tožnika, 1,150.000,00 SIT za tretjo tožnico in 1,100.000,00 SIT za četrto tožnico).

Sprejelo je namreč dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o dokazanih oblikah tožnikom nastale nepremoženjske škode (predvsem da nihče izmed njih ni dokazal duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti kot samostojne škode), njihovi intenzivnosti in trajanju - prav tako pa tudi odmero pravične denarne odškodnine zanje, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe, tako da bo v celoti ugodeno odškodninskim zahtevkom tožnikov. Posebej izpodbija odločitev o stroških postopka, ki da je nepravilna tudi pri takšnem uspehu v pravdi, kakršnega so tožniki dosegli z izpodbijano sodbo. Revizijski razlogi o glavni stvari bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (Zakona o pravdnem postopku) tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija v zvezi z grajo odločitve o glavni stvari, niti formalno opredeljeno niti vsebinsko, ne zatrjuje nobene procesne kršitve. Revizijskih razlogov o kršitvah določb Zakona o pravdnem postopku v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških pa revizijsko sodišče ne more obravnavati. Odločitev o pravdnih stroških, ki je vsebovana v sodbi, ima namreč (po določbi 1. odstavka 167. člena ZPP) naravo sklepa. Vendar to ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan, zato proti njemu ni revizije (1. odstavek 400. člena ZPP). Na revizijsko grajo odločitve o pravdnih stroških zato ne bo odgovora.

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljena. To presojo opira revizijsko sodišče na dejansko podlago izpodbijane sodbe, ki ni predmet revizijskega preskusa (3. odstavek 385. člena ZPP). Odgovoriti je treba na dvojno revizijsko grajo uporabe materialnega prava: glede pojmovanja vzročne zveze med škodnim dogodkom in škodo in glede odmere pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

O vzročni zvezi med škodnim dogodkom in škodo: Tožeča stranka graja odločitev, da tožnikom ne gre odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, s povsem načelnim stališčem, ki ga utemeljuje v zvezi z zahtevkom prvega tožnika. Kot izhodišče vzame (po njenem nesporno dejstvo), da ima ta tožnik dejansko precejšnje težave, ki bi ga tudi po mnenju pritožbenega sodišča upravičevale do odškodnine za to obliko škode, če bi resnično izvirale iz poškodbe v prometni nesreči z dne 22.8.1990. Problem je po mnenju tožeče stranke v načinu obravnavanja vprašanja obstoja vzročne zveze med prometno nesrečo in tožnikovimi težavami. Po prepričanju tožeče stranke ob pravilni uporabi materialnega prava dvom o obstoju povezave med nezgodo in težavami, ki jih trpi tožnik, spremeni lastno posledičnost. Določbo 178. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih) je treba uporabiti le za rešitev vprašanja krivde za prometni škodni dogodek, posledice nesreče pa je potrebno obravnavati v luči objektivne odgovornosti v smislu 173. člena ZOR. To pomeni, da se mora (enako kot bi to veljalo v primeru poškodovanega pešca) šteti, da je stanje poškodovanca po nezgodi posledica nezgode, če tožena stranka ne bi dokazala, da nevarna stvar - avtomobil ni vzrok. Ko nobeden od izvedencev po eni strani ne potrjuje z gotovostjo možnosti pretresa možganov, pa po drugi strani te možnosti tudi ne izključuje. Torej bi bilo potrebno reči, da tožena stranka ni uspela dokazati (torej prepričati sodišča), da tožnikove težave niso posledica poškodbe: zato se skladno s 173. členom ZOR domneva, da so težave prav posledica poškodbe.

Tem revizijskim stališčem tožeče stranke ni mogoče pritrditi. Pravni mnenji občne seje Vrhovnega sodišča (objavljeni v Poročilih o sodni praksi I/89 in I/93), na kateri se v tej zvezi sklicuje tožeča stranka, se ne nanašata na obravnavani materialnopravni problem.

Pravno pravilo 173. člena ZOR, na katero se sklicuje tožeča stranka, se glasi: Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Na obravnavanem primeru - prometne nesreče kot škodnega dogodka, v katerem je bil prvi tožnik poškodovan - se problem razlage tega pravnega pravila kaže v medsebojnem razmerju treh postavk: prometne nesreče, pretresa možganov kot ene izmed zatrjevanih tožnikovih poškodb v njej in ugotovljenega tožnikovega stanja v času odločanja, ki naj bi bilo posledica tega pretresa možganov. Tožeča stranka pri svojem zavzemanju za domnevo vzročne zveze med prvo postavko (prometno nesrečo) in tretjo postavko (sedanjim tožnikovim stanjem) prezre nujnost obstoja druge postavke (obstoja pretresa možganov). Nujnost obstoja te postavke kot pogoja, da bi se bilo mogoče sklicevati na pravno pravilo domnevane vzročnosti iz 173. člena ZOR, sledi iz same dikcije te zakonske določbe: samo če je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo, se šteje, da ta škoda izvira iz te stvari. Dokazati je torej treba, da je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo. Glede tega materialno pravo narekuje uporabo običajnih dokaznih pravil, torej tistih, ki so sodišči prve in druge stopnje vodila pri oblikovanju dejanske podlage izpodbijane odločitve, kar zadeva obstoj takega zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti, ki bi bilo v vzročni zvezi z (dokazanimi!) njegovimi poškodbami v obravnavanem škodnem dogodku. Od tu naprej gre samo še za vprašanja popolnosti in pravilnosti dejanske podlage izpodbijane pravnomočne sodbe. Teh vprašanj pa po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP z revizijo ni dovoljeno načenjati.

Na kratko povzeto: določba 173. člena ZOR, na katero se tožeča stranka sklicuje, ne pomeni, da se v primeru osebe, ki je bila poškodovana - v nekem škodnem dogodku, za katerega odgovorna oseba odgovarja po načelu vzročnosti (objektivno) - za vsako njeno stanje, ki ga je mogoče opredeliti kot škodo in ki je nastalo po škodnem dogodku, domneva, da je posledica škodnega dogodka. Prav to bi s svojo revizijsko razlago materialnega prava rada dosegla tožeča stranka. Vendar taka razlaga citiranega pravnega pravila po vsem povedanem ni pravilna. Torej je neutemeljena ta načelna revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi.

O odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo: Po določbah 200. člena ZOR (za prestano škodo) in 203. člena ZOR (za bodočo škodo) se odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerja glede na konkretno, individualno prizadetost oškodovanca. Revizijsko izpodbijanje odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo, češ da je prisojena odškodnina - pri vseh štirih tožnikih in glede vseh ugotovljenih oblik njihove nepremoženjske škode - prenizka glede na ugotovljeni obseg in intenzivnost teh oblik škode, narekuje revizijski preskus tako v smeri preskusa individualizacije odškodnine kakor tudi v smeri primerjalne presoje te denarne odškodnine po merilih pravnega standarda "pravična denarna odškodnina" iz 1. odstavka 200. člena ZOR, ob upoštevanju dodatnega zakonskega izhodišča iz 2. odstavka 200. člena ZOR (pri odmeri denarne odškodnine sodišče gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom). Ta merila in izhodišča veljajo po 203. členu ZOR tudi za bodočo nepremoženjsko škodo.

To pomeni predvsem tudi upoštevanje v sodni praksi znanih primerov tovrstnih oblik nepremoženjske škode (v razponu od tistih najblažje stopnje pa do katastrofalnih škod) in v sodni praksi izoblikovanih, uporabljenih in uveljavljenih meril za odmero odškodnin v razponih (ustreznih prejšnjemu razponu) od najmanjših do največjih odškodnin za nepremoženjsko škodo. Pri tej presoji je revizijsko sodišče ugotovilo, da sodišče druge stopnje ni pri nobenem izmed tožnikov zmotno uporabilo materialnega prava, ko je z izpodbijano sodbo glede vseh njih in glede vseh oblik njihove nepremoženjske škode ocenilo odmero odškodnine na prvi stopnji kot pravilno in potrdilo zavrnitve njihovih višjih tožbenih zahtevkov.

Za prvega tožnika - očeta je ugotovljeno, da je v škodnem dogodku dobil rano na levi strani obraza in na levem uhlju (medtem ko zatrjevani pretres možgan ni bil ugotovljen). Zdravljenje je bilo v tem, da so mu zašili rane, da je dobil protitetanusno zaščito in antibiotik, v bolniškem staležu je bil do 10.9.1990 (torej tri tedne). Glede telesnih blečin je ugotovljeno, da je imel hude nekaj ur, stalne zmerne 10 dni, lahke 10 do 15 dni. Med ugotovljene nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je šteti injekcije proti tetanusu. Med ugotovljene bodoče nevšečnosti (ali bolečine) je šteti po izvedencu dr. L. ugotovljene, še sedaj navzoče in lahko tudi trajne občasne neprijetne senzacije v predelu brazgotine. Po presoji revizijskega sodišča je pri takem obsegu, trajanju in intenzivnosti posledic škodnega dogodka, ki se upoštevajo pri odškodnini za telesne bolečine, odmera odškodnine v znesku 300.000,00 SIT iz tega naslova povsem v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Kar zadeva duševne bolečine zaradi skaženosti, je glede tega tožnika ugotovljeno, da ima (skoraj vodoravno potekajočo) brazgotino od leve ličnice do zunanjega sluhovoda, z 1 cm veliko brazgotino ob deformirani ušesni štrlini, ki jo je sodišče prve stopnje na podlagi lastnih zaznav na obravnavi še podrobneje opisalo: gre za brazgotino tik ob spodnjem delu levega uhlja, ki je vidna 2,5 cm po dolgem in nato navpično navzdol 1 cm, nato pa proti sredini lica dolga, vidna 3,5 cm, medtem ko brazgotine ušesa ni. Upoštevati je potrebno tudi tožnikov odnos do te spremembe zunanjosti. O njem je po ugotovitvi sodišča prve stopnje izpovedal: v zadnjem času ga ne moti več, nanjo se je navadil, tudi okolica ga več ne sprašuje. Po presoji revizijskega sodišča je pri takem dejanskem stanju denarna odškodnina 100.000,00 SIT iz tega naslova povsem v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine.

Kar zadeva odškodnino za strah, je bilo glede prvega tožnika ugotovljeno, da je doživel (sodišče druge stopnje je poudarilo: kratkotrajen!), intenziven strah ob nesreči (primarni strah) zaradi samega poteka dogodka in zaradi občutka hudih poškodb (precejšnje krvavitve iz rane na obrazu), medtem ko sekundarni strah ni presegal okvira določene zaskrbljenosti. Ob taki dejanski podlagi je zadosti upoštevan ugotovljeni, vsekakor zelo dramatični potek prometnega škodnega dogodka - revizija govori, ne brez razloga, o skorajda "filmsko-kaskaderskem" poteku nesreče - ko je tožniku prisojena odškodnina 200.000,00 SIT iz tega naslova.

Končni sklep materialnopravne presoje revizijskega sodišča o izpodbijani zavrnitvi presežnega zahtevka prvega tožnika je že iz doslej povedanega jasen: tožniku je bila za ugotovljene tri oblike nepremoženjske škode priznana ustrezna, v smislu 200. in 203. člena ZOR pravična denarna odškodnina. Za četrto izmed uveljavljanih oblik škode, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pa mu odškodnina ne gre, ker ta oblika škode ni bila ugotovljena.

Za drugega tožnika - sina je ugotovljeno, da je dobil v škodnem dogodku poškodbo: zlom desne V. dlančnice, brez premika, in udarec v glavo. Zdravljenje je potekalo z imobilizacijo, mavčno longeto, ki jo je nosil do 7.9.1990 (16 dni). Zlom se je zacelil v anatomskem položaju, brez posledičnih funkcionalnih izpadov. Glede telesnih bolečin je ugotovljeno, da je trpel nekaj ur hude, nekaj dni zmerne, medtem ko so bile nevšečnosti, zvezane z zdravljenjem: neuporabnost roke v mavcu, samo nošenje mavčne longete. Pri taki dejanski podlagi revizijsko sodišče ocenjuje, da je bila temu tožniku za to obliko škode prisojena povsem zadostna, torej pravična denarna odškodnina, ko je prejel zanjo 200.000,00 SIT.

Enaka je tudi ocena revizijskega sodišča glede prisojene odškodnine 100.000,00 SIT za strah, za katerega je ugotovljeno, da je šlo za primarni strah, ki je trajal nekaj ur, in za zaskrbljenost za izid zdravljenja, ki je bila zmerna in je trajala nekaj dni.

Kar zadeva zahtevano odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki drugemu tožniku ni bila prisojena, revizija ne more biti uspešna z vztrajanjem pri sklicevanju na medicinsko poročilo dr. T. in njegovo oceno, da so pri tem tožniku podane trajne posledice v 3%, ki da je seveda imela podlago v meritvah, saj brez njih taka ocena sploh ne bi bila mogoča. S tem revizija pač posega na področje dejanskega stanja, tega pa po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP z revizijo ni mogoče izpodbijati.

Za tretjo tožnico - hčerko je bilo v izpodbijani sodbi ugotovljeno, da je v škodnem dogodku dobila udarnino glave (pri čemer pa pretresa možgan ni bilo!) in da zdravljenje ni bilo potrebno, ker je šlo le za sled poškodbe. Ugotovljeno pa je bilo nadalje, da je pri njej posledično nastopila fobična reakcija, usmerjena v strah pred šofiranjem (ta je trajala eno leto). Kar zadeva telesne bolečine, je bilo ugotovljeno, da je šlo za lahke do zmerne bolečine na mestu udarca, ki so trajale več dni, in za občutenje glavobolov, ki običajno traja teden ali dva, le izjemoma več. Odškodnina 150.000,00 SIT za to obliko škode pri taki dejanski podlagi nikakor ne predstavlja prenizke odškodnine.

Kar zadeva strah, ki ga je pretrpela tretja tožnica, je ugotovljeno, da je bila (tudi) zanjo nesreča sama zelo strah vzbujajoča. Obstoj tako imenovanega sekundarnega strahu ni bil ugotovljen, ker ni utrpela takih poškodb, da bi bila lahko resno zaskrbljena za zdravje. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da je njeno ugotovljeno fobično reakcijo, ki je bila usmerjena v strah pred šofiranjem (upravljanjem motornega vozila v prometu) in je trajala eno leto, treba upoštevati kot podlago za priznanje in odmero odškodnine za strah. Torej ni utemeljeno revizijsko stališče, da naj bi šlo za trajno (očitno je mišljeno, ker je trajalo eno leto: zadosti dolgotrajno) zmanjšanje življenjske aktivnosti, izraženo kot nesposobnost za vožnjo motornega vozila - ker da je bila nezmožnost vožnje sama posledica nezgode. Tudi po presoji revizijskega sodišča je bilo pri ugotovljenih dejstvih potrebno tožničino fobično reakcijo na škodni dogodek, s tako posledico, upoštevati kot element za oceno intenzivnosti strahu kot oblike škode. Torej je z izpodbijano sodbo pravilno uporabljeno materialno pravo, ko tretji tožnici ni bila prisojena tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Obenem pa je bila po presoji revizijskega sodišča z odmero odškodnine za strah v znesku 200.000,00 SIT ustrezno upoštevana celotna dejanska podlaga za odmero odškodnine za to obliko nepremoženjske škode.

Za četrto tožnico - mater je ugotovljeno, da je v škodnem dogodku dobila poškodbo udarec v desni kolk (brez poškodbe skeleta!) in da je bilo posledično pri njej porušeno hormonsko ravnovesje zaradi stresa (pri njenem osnovnem zdravstvenem stanju, opisanem kot Cushingov sindrom po operaciji adenoma nadledvične žleze leta 1986).

Zdravljenje je bilo potrebno zaradi navedene posledice, ki jo je imela poškodba za njen hormonski sistem, in je bilo v tem, da je tri tedne dobivala hormonske injekcije. Kar zadeva telesne bolečine, ki jih je zato prestala, je ugotovljeno, da so bile zmerne nekaj dni, nato lahke 2 do 3 tedne. Kot nevšečnost med zdravljenjem je ugotovljeno, da je mogoče nekaj dni šepala in tačas potrebovala pomoč drugih, ter da je v 20 dneh hormonske terapije prejemala injekcije in je bil zato tačas strokovno utemeljen bolniški stalež. Odškodnina iz tega naslova je bila tožnici priznana v celotnem zahtevanem znesku 400.000,00 SIT in zato ni predmet revizijskega preskusa. Obseg, trajanje in intenzivnost te oblike njene nepremoženjske škode je bilo kljub temu treba navesti zaradi njene povezanosti z drugo obliko uveljavljane škode, strahom, za katerega prisojena odškodnina pa po tožničinem prepričanju ni zadostna.

Kar zadeva strah, je ugotovljeno, da ga je tudi ta tožnica (kot primarni strah) doživela ob prometni nesreči, poleg tega pa je doživela tudi strah za zdravje zaradi porušenega hormonskega ravnovesja, ki je trajal še kakšen teden po zaključku hormonske terapije (kar pomeni po nesreči še en mesec). Po presoji revizijskega sodišča je odškodnina 300.000,00 SIT za to obliko škode pri taki dejanski podlagi zadostna torej pravična denarna odškodnina v smislu 200. člena ZOR.

Revizija nima razlogov, ki bi pomenili grajo zavrnitve zahtevka četrte tožnice iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (po ugotovitvi sodišča druge stopnje je šlo le za časovno omejene težave med hormonsko terapijo, ki niso bile takšne, da jih ne bi bilo mogoče upoštevati pri odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem) in se je zato revizijski preskus tega dela odločitve omejil na uradno upoštevne razloge (386. člen ZPP). Pri tem preskusu ni dvoma o pravilnosti izpodbijane sodbe.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.