Jedro

Kolektivna pogodba posebnih določil o objavi razlage v Uradnem listu sicer nima, vendar je po splošnih pravnih pravilih logično, da bi za "objavo razlage", ki zavezuje udeležence, veljalo enako kot to velja za samo objavo KP, sprememb oziroma aneksov, torej je za veljavnost kolektivne pogodbe potrebna objava v Uradnem listu. Enako pa mora veljati tudi za objavo razlage KP, navedeno pa pomeni, da razlaga KP, ki je bila objavljena le v glasilu določenega sindikata ne more veljati za pravilno objavo, ki zavezuje vse stranke, torej tudi takšna razlaga ne more veljati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "I. Tožena stranka je dolžna tožniku za 1. 9. 2016 priznati plačano odsotnost z dela z nadomestilom plače po 38. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 171,35 EUR, pod izvršbo.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 214,19 EUR, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za 1. 9. 2016 priznati plačano odsotnost z dela z nadomestilom plače po 38. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva ter posledično odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 90,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in navaja, da se ne strinja z materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z uporabo 38. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (Ur. l. RS, št. 18/94 in nadalj. - KP), saj meni, da tožniku za dne 1. 9. 2016 ni bila dolžna priznati odsotnosti z nadomestilom plače v skladu s KP zaradi spremstva prvošolčka v šolo na prvi šolski dan, saj meni, da spremstvo otroka na prvi šolski dan po 38. členu KP ne šteje za "drug, neodložljiv opravek". Tožnik je pravočasno zahteval dodatni dan plačane odsotnosti z dela zaradi spremstva svojega otroka v šolo, tožena stranka pa je njegovo zahtevo zavrnila in mu plačano odsotnost odobrila kot izrabo letnega dopusta, tako da je tožnik izpolnil procesno predpostavko za sodno varstvo. KP v 38. členu določa, da je delavec lahko odsoten z dela s pravico do nadomestila plače v posameznem koledarskem letu - 1 dan zaradi smrti bližnjih sorodnikov (stari starši, brat, sestra, vnuk, vnukinja, tašča, tast), zaradi vpoklica k vojaškim vajam, ki trajajo 6 dni in drugih neodložljivih opravkov. Iz vpogleda v zapis 54. seje Odbora A. z dne 13. 3. 2008 iz glasila B. iz maja 2009 pa izhaja: "za drug neodložljiv opravek po 38. členu se lahko šteje tudi udeležba v sodnem postopku, spremstvo otroka v šolo oziroma tisti opravki, ki jih kot take delodajalec opredeli v svojem aktu". Iz dikcije ne izhaja, da se spremstvo otroka v šolo (na prvi šolski dan), šteje za tak neodložljiv opravek, temveč, da se lahko kot tak šteje. V kolikor bi Odbor A. želel opredeliti, da se spremstvo prvošolca v šolo šteje kot neodložljiv opravek, ne bi uporabil besedne zveze "se lahko", temveč "se šteje". Primeri "neodložljivih opravkov" se dejansko določijo (dogovorijo) na ravni delodajalca v splošnih aktih. Tožena stranka meni, da razlaga 38. člena KP, kot jo je sprejelo sodišče, presega okvire oziroma namene, za katere je bila sprejeta obravnavana razlaga (zadnja) - 38. člena Kolektivne pogodbe. Ključnega pomena je, da je Odbor A. pristojen za "razlago posamezne določbe KP", kar še zdaleč ne pomeni, da s svojo "razlago" posamezno določilo KP na kakršenkoli način "dopolnjuje in razširja". Odbor je navedeno "pravno praznino" obrazložil le tako, kateri primeri oziroma dogodki "lahko štejejo kot neodložljivi opravki", prepustil pa je odločitev vsakemu delodajalcu. Nenadni nepredvidljivi dogodki so zlasti tisti, ki jih delavec ne more predvidevati in nanje vplivati. Sodišče je pri svoji odločitvi storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 338. člena ZPP. Dejstvo je, da razlaga Odbora A., na katero se sklicuje tožnik, ni bila javno objavljena v Uradnem listu. Tožena stranka meni, da bi za objavo razlage veljala manj ugodna določila kot za objavo Kolektivne pogodbe same, glede na to, da prav 11. točka I. poglavja izrecno določa, da je razlaga obvezna za vse uporabnike. Tudi kolektivna pogodba je obvezna za uporabnike, ko za le-te prične veljati, za veljavnost le-te pa je potrebna objava v Uradnem listu. Tako je nujno, da bi morale biti objavljene tudi razlage KP. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in navaja, da razlaga Odbora določa, da se spremstvo otroka v šolo na prvi šolski dan lahko šteje za neodložljiv opravek. Ne gre za pravno praznino, kot to napačno opredeljuje tožena stranka, vendar gre za abstrakten pojem, pravni standard, ki ga je napolnil Odbor A..

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na 54. sejo Odbora A. z dne 13. 3. 2008, pri čemer med strankama sicer ni bilo sporno, da zanju velja Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva, prav tako da je tožnik pri toženi stranki pravočasno zahteval dodatni dan plačane odsotnosti z dela zaradi spremstva svojega otroka v šolo na prvi šolski dan 1. 9. 2016, da je tožena stranka njegovo zahtevo zavrnila in mu plačano odsotnost odobrila kot izrabo letnega dopusta. Tožnik je v nadaljevanju vložil predmetno tožbo, tako da je izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo.

7. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče zmotno štelo, da veljavna panožna KP ne ureja načina seznanitve uporabnikov kolektivne pogodbe z razlago, ter da 154. člen Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 s sprem. - URS), ki ureja veljavnost predpisov in njihovo objavljanje, določa, da morajo biti predpisi objavljeni preden začno veljati. Državni predpisi pa se objavljajo v državnem Uradnem listu, predpisi lokalnih skupnosti pa v Uradnem glasilu, ki ga le-te same določijo.

8. Kolektivna pogodba posebnih določil o objavi razlage v Uradnem listu sicer nima, vendar je po splošnih pravnih pravilih logično, da bi za "objavo razlage", ki zavezuje udeležence, veljalo enako kot to velja za samo objavo KP, sprememb oziroma aneksov, torej je za veljavnost kolektivne pogodbe potrebna objava v Uradnem listu. Enako pa mora veljati tudi za objavo razlage KP, navedeno pa pomeni, da razlaga KP, ki je bila objavljena le v glasilu B. Sindikata C. ne more veljati za pravilno objavo, ki zavezuje vse stranke, torej tudi takšna razlaga ne more veljati.

9. Glede na podan pritožbeni ugovor pritožbeno sodišče navaja, da ne more razlaga kolektivne pogodbe spreminjati določb kolektivne pogodbe, kot je to odločilo Vrhovno sodišče RS, opr. št. VIII Ips 485/2007. Sicer pa tudi v primeru, da bi bila razlaga pravilno objavljena in bi bila veljavna, je tudi Odbor v svoji razlagi navedel, kateri primeri lahko štejejo kot neodložljivi opravki, pri čemer se za drug, neodložljiv opravek po 48. členu KP lahko šteje tudi udeležba v sodnem postopku, spremstvo otroka v šolo oziroma tisti opravki, ki jih kot take delodajalec opredeli v svojem aktu. Besedna zveza "se lahko" pomeni, da ne gre za primer, ko delodajalec v svojih splošnih aktivh lahko določi takšno odsotnost, ni pa tega dolžan storiti, niti ne gre za določilo KP, ki bi ga morali stranki obvezno upoštevati.

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 137,70 EUR za nagrado, 2,75 EUR za administrativne stroške in 30,90 EUR DDV, skupaj torej 171,35 EUR, pod izvršbo.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki pritožbene stroške postopka v višini 172,13 EUR za nagrado, 3,44 EUR za administrativne stroške in 38,62 EUR DDV, skupaj torej 214,19 EUR, pod izvršbo.