Jedro

Kljub dokaznemu standardu verjetnosti, ki velja v postopku za izdajo začasne odredbe, to ne pomeni, da je dokazovanje z zaslišanjem strank ali prič izključeno in da sodišče izvede le "dokazno oceno" trditev. Za to ne v ZPP ne v ZIZ ni podlage.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 19. 3. 2024 se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu (to je tč. II izreka) potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 30. 5. 2024 razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnica je s toženko 25. 1. 2007 v obliki notarskega zapisa SV 274/07 notarja A. A. sklenila kreditno pogodbo za nakup nepremičnine (stanovanja) v višini 230.000 CHF z odplačilno dobo 240 mesecev ter sporazum o zavarovanju te terjatve z ustanovitvijo hipoteke na nepremičninah (stanovanje in parkirni prostor) v lasti tožnice. S tožbo, ki jo je vložila 15. 2. 2024, zahteva ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe št. ... in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve s hipoteko z dne 25. 1. 2007 ter plačilo 48.602,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje.

2.Po vložitvi tožbe je tožnica 11. 3. 2024 vložila še predlog za izdajo začasne odredbe, s katero med drugim zahteva: 1. zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatve do pravnomočnega končanja tega spora; 2. da se toženki prepove razpolaganje s terjatvami, ki izvirajo iz kreditne pogodbe in notarskega zapisa ter uveljavljanje kakršnihkoli plačil teh terjatev; 3. da se toženki v primeru kršitve prepovedi iz prejšnje tč. izreče denarna kazen.

3.Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 19. 3. 2024 ugodilo predlogu v tč. 1, v preostalem pa ga je zavrnilo. S sklepom z dne 30. 5. 2024 je toženkin ugovor zavrnilo.

4.Pritožbo vlagata obe pravdni stranki. Tožnica izpodbija sklep z dne 19. 3. 2024 v delu, v katerem je bil njen predlog zavrnjen (to je tč. II izreka), toženka pa sklep z dne 30. 5. 2024, s katerim je bil zavrnjen njen ugovor zoper izdano začasno odredbo.

5.Tožnica uvodoma izpostavlja odločitev pritožbenega sodišča v zadevi II Cp 2109/2023 in sodišču prve stopnje očita, da v zavrnilnem delu tej odločbi ni sledilo in preozko ter togo ocenjevalo neugodne posledice za tožnico. Zgolj pavšalno je zaključilo, da v zavrnilnem delu začasna odredba ni potrebna, saj bo imela tožnica v morebitni izvršbi zadostno sodno varstvo na podlagi odrejene začasne odredbe. Meni, da to ne drži. Ob upoštevanju sodbe SEU C-287/22 morajo ukrepi zavarovanja zadoščati, da se potrošnika postavi v pravni in dejanski položaj, ki bi ga imel, če nepoštenega pogoja ne bi bilo. V konkretnem primeru toženka še vedno lahko izvensodno ali sodno izterjuje terjatev, še vedno lahko odpove kreditno pogodbo, lahko vloži izvršbo. Uveljavljanje sodnega varstva šele v izvršbi ne predstavlja ustreznega sodnega varstva v luči zahtev Direktive 93/13.¹

6.Toženka v pritožbi sodišču očita, da v zvezi z verjetno izkazanim obstojem terjatve dejstev ni ugotavljalo in ni opravilo dokazne ocene. Predlogu je ugodilo zgolj s sklicevanjem na trditve tožnice. Pojasnilo, da naj bi tožnica za svoje trditve ponudila dokaze (poleg listinskih tudi svoje zaslišanje), a se je sodišče odločilo, da dokaza z zaslišanjem ne bo izvedlo, je problematično. Prvič zato, ker ni pojasnjeno, katere predložene listine so za to vprašanje relevantne; iz razlogov tudi ne izhaja, da bi take listine sodišče pri presoji verjetnosti trditev upoštevalo. Drugič pa zato, ker sta obe stranki za podkrepitev nasprotujočih si stališč glede pojasnilne dolžnosti predlagali zaslišanje in ni razumno stališče, da tako zaslišanje ni potrebno. Navedbe tožene stranke je tudi netočno in zavajajoče povzelo. Da se toženka ni zavedala in ni mogla pričakovati apreciacije CHF v obsegu, v kakršnem se je realizirala, ne more podpirati ugotovitve, da toženka komitentov ni opozorila o mogočih tveganjih. Predstavila ji je mehanizem izračuna obveznosti po kreditni pogodbi ter vsa tveganja, ki so ji bila znana; predstavila ji je valutno in obrestno tveganje in jo je izrecno opozorila na možnost spremembe njene mesečne obveznosti in preostanka dolga ob spremembi menjalnega tečaja oz. obrestne mere ter na to, da se obveznost lahko spremeni do te mere, da bo postalo izpolnjevanje mesečnih obveznosti zanjo oteženo ali onemogočeno; nadalje, da sta njena mesečna obveznost in ostanek dolga odvisna od menjalnega tečaja, ki se lahko spremeni v eno ali drugo smer, sprememba pa je neomejena in neodvisna od toženke, to pa lahko pomeni, da se bo obveznost tožnice lahko tudi drastično spremenila. Valutno tveganje je mogoče predstaviti na različne načine, zato zgolj odsotnost pojasnila o možnosti uresničitve "črnega scenarija" ne pomeni, da potrošnik ni mogel sprejeti informirane odločitve. Ta pojem je tudi nedoločen in vsebinsko odprt in ga sodišče ne zapolni s konkretnimi opozorili, ki naj bi jih bila toženka dolžna dati. Da je toženka tožnico opozorila o vseh tveganjih (ta opozorila sodišče očitno smatra za zadostna, če bi bila podana) slednja ni dokazovala le s predlogom za zaslišanje bančne uslužbenke B. B., ampak tudi z izjavo o valutnem tveganju, ki jo je tožeča stranka podpisala 25. 1. 2007. V njej sicer niso zapisana vsa pojasnila (tega toženka tudi ni trdila), a izjava potrjuje, da je bila s tam navedenimi tveganji seznanjena. Izkazuje zato najmanj to, da je bila pojasnilna dolžnost opravljena in v luči tehtanja večje verjetnosti preveša le-to v smer toženke. Poudarja tudi to, da tožnica navedb toženke s tem v zvezi sploh ni prerekala.

7.Sodišče se do navedb toženke v zvezi z ugotovljeno slabo vero ni opredelilo in je s tem storilo kršitev po 8. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.³ Zmotno je stališče, da že neopravljena pojasnilna dolžnost pomeni ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in posledično nepoštenost pogoja. V skladu z načelom lojalne razlage Direktive Sveta 93/13 je presoja nepoštenosti mogoča šele, če je pogodbeni pogoj nejasen (II Ips 195/2018, II Ips 18/2022 in II Ips 201/2017). Na tožnici je dokazno breme glede nedobrovernosti. Tožnica ni predložila dokaza za trditve, da ji je toženka zamolčala določene informacije, še manj pa, da je z njimi razpolagala.

8.Tudi v zvezi z ugotovitvami o izpolnjenosti ostalih pogojev za začasno odredbo sodišču očita avtomatizem. Vztraja, da je o nepremoženjski škodi sodišče odločilo mimo trditvene podlage, slabo finančno stanje pa ne more biti poglaviten razlog za izdajo začasne odredbe. Tožnica je težko popravljivo škodo le nekonkretizirano zatrjevala in ta pogoj zato ni izkazan. Do teh ugovornih navedb se sodišče prav tako ni opredelilo. Pri izdaji regulacijskih začasnih odredb je potreben restiktiven pristop. Neutemeljeno je sklicevanje sodišča na sodbo SEU C-287/22. Ta ne posega v pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Tožnica ni vsebinsko napolnila pogojev in aplicirala stališč SEU na konkretni primer. Zaradi neprimerljivosti slovenske ureditve s 730. čl. poljskega Zakonika o civilnem postopku je tudi ni mogoče razumeti na način, da je vsak tožnik upravičen do začasne odredbe zgolj zato, ker naj bi preplačal glavnico. Slovenska ureditev pravdnega postopka ni primerljiva oz. povsem enaka tisti, ki jo je upoštevalo SEU. Po ZPP je dopustna sprememba tožbe do konca glavne obravnave. Poleg tega ima tožnica možnost zagotoviti si polni učinek končne meritorne odločitve na podlagi 267. čl. ZIZ, po katerem je začasno odredbo mogoče izdati vse do izpolnjenosti pogojev za izvršbo. Tako mu ne bi bilo treba vložiti nove tožbe za zneske, zapadle po izdaji sodbe sodišča prve stopnje. O navedenem se sodišče ni izreklo.

9.Sodišče je nekritično sledilo tudi navedbam tožnikov o preplačilu glavnice, čeprav je toženka opozarjala, da plačil po kreditni pogodbi sploh ni izkazala. Izračuni Združenja Frank niso dokaz. O tem je ponovno odločalo le na podlagi navedb in izhajalo iz napačne predpostavke, da je pogodba nična. Do drugačne ugotovitve je tožnik dolžan vrniti kredit z dogovorjenimi obrestmi, v primeru ničnosti pa vrniti tudi ustrezno nadomestilo za uporabo tujega denarja. V ugovoru je tudi opozorila, da zvišanje mesečne anuitete za nekaj 100 EUR ne pomeni težko nadomestljive škode, to zvišanje pa je poleg tega pripisati tudi rasti obrestne mere. Iz navedb je tožnice je mogoče razbrati, da je do 18. 5. 2023 plačala 150.543,30 EUR, od toženke pa naj bi prejela 149.522,27 EUR. Gre za minimalno preplačilo (ki je sicer sporno), kar kaže, da je tožnica doslej vračala le tisto, kar je prejela. Glede na dogovorjeno obrestno mero bo takšno stanje podano vsaj še nekaj časa. Ker se do teh navedb sodišče ni opredelilo, je tudi s tem storilo kršitev po 8. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

10.Napačno je stališče, da se ureditvena začasna odredba lahko izda tudi ob izpolnjenosti predpostavke iz tretje alineje 2. odst. 272. čl. ZIZ. Ureditvena začasna odredba je dopustna le izjemoma, v presoji o njeni izdaji pa je treba upoštevati tudi dolžnikove interese.

11.Glede pogoja reverzibilnosti tožnica ni podala nobenih navedb. Zmotno je stališče, da ima toženka ustrezno zavarovanje v hipoteki (prisilna vnovčitev je povezana z relativno visokimi stroški, realizacija prodaje za manjšo vrednost, ni zagotovila, da bo zastavljena nepremičnina zadoščala za poplačilo, terjatev iz naslova pravdnih stroškov ni zavarovana). Na koncu povzema ugovorne navedbe do katerih se sodišče ni opredelilo.

12.Tožnica je na pritožbo toženke odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev.

13.Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženke pa je utemeljena.

Glede pritožbe tožnice

14.Sodišče prve stopnje je del predloga za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Presodilo je, da je namen zavarovanja (zagotovitev polnega učinka končne meritorne odločitve) dosežen že z začasnim zadržanjem učinkovanja sporne kreditne pogodbe, v primeru morebitne izterjave v izvršilnem postopku, pa ima tožnica na podlagi izdane začasne odredbe zagotovljeno ustrezno pravno varstvo.

15.Pritožbeno sodišče z navedeno presojo soglaša. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v primerljivi zadevi II Cp 735/2024 in ob uveljavljanju vsebinsko podobnih pritožbenih argumentov, odločitev, s katero je začasno zadržano učinkovanje sklenjene kreditne pogodbe, učinkuje na zapadlost terjatve, hkrati pa je s tem tudi vzpostavljen pravni in dejanski položaj, v kakršnem bi bila tožnica, če zatrjevanih nepoštenih pogojev ne bi bilo.⁴

Ker sklenjena kreditna pogodba začasno ne učinkuje, je tožnici ni treba izpolnjevati, to je plačevati anuitet, ki bi sicer v tem času zapadle v plačilo, toženka pa od nje tudi ne more ničesar terjati in zaradi neizpolnjevanja zoper njo uveljavljati posledic (odpoved pogodbe). Če pa bi to toženka kljub izdani začasni odredbi storila in bi v okviru svoje ustavne pravice do sodnega varstva zoper tožnico sprožila izvršilni postopek, pa ima slednja, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, na voljo ugovor (pa tudi odlog izvršbe in nasprotno izvršbo). Drugačna odločitev v tem delu tudi sicer ni mogoča, saj bi prekomerno posegla v toženkino pravico do sodnega varstva, kar pa ni dopustno.

11.V zvezi s predlagano prepovedjo razpolaganja s terjatvijo tožnica v pritožbi ne pojasni, zakaj bi bila ta potrebna. Ker se pritožbene navedbe na ta del ne nanašajo, se pritožbeno sodišče o tem posebej ne izreka.

12.Glede na to, da je bil predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu pravilno zavrnjen, je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi predloga za izrek denarne kazni. Ta je bila namreč predlagana le v zvezi zavrnjeno začasno odredbo iz tč. 2 predloga.

13.Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Glede pritožbe toženke

14.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica izkazala verjeten obstoj terjatve za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in ničnosti akcesornega zavarovanja, torej predpostavko, ki jo za izdajo začasne odredbe zahteva 1. odst. 272. čl. ZIZ, pa tudi sodba SEU C-187/22 (glej tč. 13/a in b).

15.Tak materialnopravni zaključek, ki ima podlago v ugotovitvi, da so trditve toženke o pravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti manj verjetne od drugačnih trditev tožnice, je vsaj preuranjen. Sodišče prve stopnje je namreč s tem, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče B. B., toženki kršilo tudi pravico do izjave ter ji onemogočilo učinkovito obrambo v postopku (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi z 15. čl. ZIZ).

16.Toženka je v ugovoru (tč. 2. 9. do tč. 2.13) med drugim oporekala verjetnosti obstoja terjatve ter zatrjevala (in dokazovala), da je svojo pojasnilno dolžnost izpolnila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da na podlagi v ugovoru zatrjevanih pojasnil, ni mogoče zaključiti, da so bila ta pomanjkljiva. Tega ni mogoče zaključiti niti na podlagi nadaljnjih navedb toženke v tč. 2.33 do 2.42 ugovora, ki jih je sodišče prve stopnje (deloma in mestoma izven konteksta) povzelo v tč. 37 izpodbijanega sklepa. Iz teh navedb tudi ni mogoče sklepati, da se trditve o obsegu pojasnil s predlaganim (a neizvedenim) dokazom ne bi mogle izkazati za verjetne. Tožnica je po drugi strani zatrjevala povsem drugačen (predvsem pa pomanjkljiv) potek informiranja (glej tč. 29 izpodbijanega sklepa). V takšni procesni situaciji pa bi sodišče prve stopnje zaključek o tem, katere trditve so bolj verjetne, lahko naredilo šele po izvedbi predlaganih dokazov. Kljub dokaznemu standardu verjetnosti, ki velja v postopku za izdajo začasne odredbe, to namreč ne pomeni, da je dokazovanje z zaslišanjem strank ali prič izključeno in da sodišče izvede le "dokazno oceno" trditev. Za to ne v ZPP ne v ZIZ ni podlage. Odločitev sodišča, da predlaganega toženkinega dokaza za zaslišanje priče ne bo izvedlo, zato ni pravilna in (kot je bilo že uvodoma navedeno) posega v pravico toženke do izjave (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi z 15. čl. ZIZ). Pritožbi je bilo zato treba ugoditi in sklep z dne 30. 5. 2024 razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi z 15. čl. ZIZ).

17.V ponovljenem postopku naj sodišče navedeno kršitev odpravi tako, da ob upoštevanju toženkinih navedb, s katerimi nasprotuje verjetnosti obstoja terjatve, ki je prvi in osnovni pogoj za to, da izdana začasna odredba ostane v veljavi, izvede predlagani dokaz, ter nato o ugovoru ponovno odloči. V kolikor bi tudi po izvedbi tega dokaza (in dokaza tožnice z njenim zaslišanjem) ocenilo, da je bolj verjetno, da toženka svoje pojasnilne dolžnosti ni pravilno opravila, pa naj v nadaljevanju ponovno presodi tudi obstoj nadaljnjih predpostavk po 272. čl. ZIZ. Pri tem naj upošteva tudi sodbo SEU C-287/22, iz katere izhaja, da je treba v zadevah, ki se nanašajo na ugotovitev ničnosti potrošniške kreditne pogodbe (ki vsebuje nepoštene pogoje), začasno odredbo praviloma izdati, če je poleg obstoja indicev, da so sporni pogodbeni pogoji nepošteni, z verjetnostjo ugotovljeno, da bo treba zneske, ki jih jih potrošnik plačal na podlagi kreditne pogodbe vrniti in da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve (glej 60. tč. obrazložitve sodbe C-287/22). Upošteva naj tudi s tem povezano (novejšo) sodno prakso, ki je že zavzela stališča o dilemah v zvezi s pomenom zgoraj omenjene sodbe SEU ter evroskladno razlago določb ZIZ, ki se nanašajo na izdajo začasne odredbe.

18.Ker je odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločitev (3. odst. 165. čl. ZPP).

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 267, 272, 272/1, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3, 273

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.