Jedro

Izjave dedičev prenosnikov, da se odpovedujejo zakonitemu dednemu deležu v obliki notarskega zapisa, po Zakonu o dedovanju ne morejo pravno učinkovati, takšne izjave pa niso kot pogoj določene niti v Uredbi, na podlagi katere je bil pripravljen in objavljen javni razpis, zato tožena stranka ni imela pravne podlage, da v javnem razpisu določi takšen pogoj za obravnavanje prispelih vlog na razpis.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja številka 33114-528/2009 z dne 16.6.2010 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 80 EUR v 15-ih dneh od prejema te sodbe.

Obrazložitev

Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (Agencija) je s sklepom navedenim v uvodu sodbe zavrgla tožnikovo vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev programa razvoja podeželja sofinanciranega iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, ukrep 112: Pomoč mladim prevzemnikom kmetij. V obrazložitvi agencija ugotavlja, da je tožnik vložil dne 25.2.2010 nepopolno vlogo in da ga je zato pozvala naj le-to dopolni v roku 30 dni. Tožnik pomanjkljivosti vloge v odrejenem roku ni odpravil in dopolnil z izjavo dedičev prenosnikov v obliki notarskega zapisa, da se odpovedujejo zakonitemu dednemu deležu. Ker je takšna izjava določena kot pogoj v poglavju A, točka 7, Javnega razpisa, je bilo treba njegovo vlogo na podlagi 2. odstavka 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – ur. preč. bes. s sprem. in dopol., v nadaljevanju ZUP), zavreči. Tožnikova pritožba zoper navedeni sklep je bila dne 14.12.2010 z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano zavrnjena z utemeljitvijo, da tožnik vlogi za javni razpis ni priložil in je na poziv ni dopolnil z dokazilom, ki je za lastniški prevzem kmetije vlagatelja v javnem razpisu za obravnavani ukrep, za darilno pogodbo določeno, to je z izjavo dedičev prenosnikov v obliki notarskega zapisa, da se odpovedujejo zakonitemu dednemu deležu. Tožniku s sklicevanjem na 13. člen Uredbe o ukrepih 1.3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 – 2013 (Uradni list RS, št. 23/08 in 17/09 – v nadaljevanju Uredba) in na IV. del Javnega razpisa (Uradni list RS, št. 63/09, v nadaljevanju Javni razpis) pojasnjuje, da je zaradi spoštovanja načela zakonitosti (6. člen ZUP) upravni organ moral spoštovati Uredbo in Javni razpis in da so zato njegove pritožbene navedbe o nezakonitosti zahtevane dedne izjave, neutemeljene.

Tožnik v tožbi, s katero izpodbija ugotovitev, da je njegova vloga na Javni razpis nepopolna, navaja, da je toženi stranki v roku odrejenem za dopolnitev vloge, predložil mnenje notarja o tem, da je zahtevana izjava nezakonita. Meni, da zato izpolnjuje vse pogoje za dodelitev sredstev iz naslova ukrepa Pomoč mladim prevzemnikom kmetij. Smiselno sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi in mu prizna stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v drugostopenjski odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi ostaja med strankama sporno vprašanje, ali je vloga podana na Javni razpis brez priloženega notarskega zapisa z izjavo dedičev prenosnika, da se odpovedujejo zakonitemu dednemu deležu, popolna.

Med strankama ni sporno dejstvo, da je do lastniškega prevzema v tožnikovem primeru prišlo na podlagi dveh darilnih pogodb in da je bila njegova vloga zavržena, ker je ni dopolnil z notarskim zapisom z izjavami dedičev prenosnikov, da se odpovedujejo zakonitemu dednemu deležu, ki je kot dokazilo določeno v IV. delu Javnega razpisa.

V 13. členu Uredbe o ukrepih 1.3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 (Uradni list RS, št. 73/08 in 17/09 – Uredba) je med pogoji (točka 3. prvega odstavka) določeno tudi, da ima prenosnik možnost, da iz prevzema izključi zemljišče v velikosti do 0,5 ha primerljivih kmetijskih površin, ki jih lahko zadrži zase ali pa se uporabijo za izplačilo dedičev, ob upoštevanju pogojev, da mora kmetijsko gospodarstvo tudi po odpisu takih kmetijskih zemljišč izpolnjevati pogoj glede najmanjšega obsega primerljivih kmetijskih površin v lasti.

Po 83. členu Uredbe se sredstva dodelijo v skladu z javnim razpisom. Javne razpise pripravi in objavi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. V javnih razpisih so podrobneje opredeljeni pogoji in merila, za dodelitev sredstev, postopki, dokazila, upravičeni stroški in način uveljavljanja in uporabe sredstev.

Odpoved neuvedenemu dedovanju je urejena v 137. členu Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78, Uradni list RS, št. 17/91 – ZUDE, 13/94 – ZN, 40/94 – odl. US, 82/94, 117/00 – odl. US, 67/01, 83/01 – OZ, 73/04 – ZN-C, v nadaljevanju ZD). Odpoved dedovanju, ki še ni uvedeno po 1. odstavku 137. člena nima pravnega učinka. Izjemoma se lahko le potomec, ki sme samostojno razpolagati s svojimi pravicami, v sporazumu s prednikom odpovedati dediščini, ki bi mu šla po prednikovi smrti (2. odstavek). Taka odpoved pa velja tudi za potomce tistega, ki se je odpovedal, če ni s sporazumom o odpovedi ali s poznejšim sporazumom o odpovedi določeno kaj drugega. Izjava o odpovedi dediščini se ne more preklicati (138. člen ZD).

Posebnosti pri dedovanju kmetijskih gospodarstev pa ureja tudi Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95, 54/99 – odl. US, v nadaljevanju ZDKG). Z njim se preprečuje drobitev kmetijskih gospodarskih enot, omogoča njihov prevzem pod pogoji, ki dediča preveč ne obremenjujejo in se ustvarja možnosti za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij. Po 6. členu ZDKG se splošni predpisi o dedovanju uporabljajo tudi pri dedovanju kmetijskih zemljišč in gozdov oz. zaščitenih kmetij, če ta zakon ne določa drugače. Z ZDKG je posebej določeno le dedovanje zaščitenih kmetij. Po 14. členu ZDKG pa zakoniti dediči, ki ne dedujejo zaščitene kmetije, dedujejo denarno vrednost nujnega deleža, po splošnih predpisih o dedovanju. Odpoved neuvedenemu dedovanju v ZDKG ni urejena.

ZD in niti ZDKG instituta odpovedi zakonitemu dednemu deležu ne poznata. Po že navedeni določbi ZD je odpoved neuvedenemu dedovanju le izjemoma dovoljenja. To pravico pa imata le potomec (ki sme samostojno razpolagati s svojimi pravicami), ki se lahko v sporazumu s prednikom odpove dediščini, ki bi mu šla po prednikovi smrti. Sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju pa mora biti sklenjen v obliki notarskega zapisa (47. člen Zakona o notariatu, Uradni list RS, št. 13/94 s sprem. in dopol. - ZN).

Izjave dedičev prenosnikov, da se odpovedujejo zakonitemu dednemu deležu v obliki notarskega zapisa, torej po ZD ne morejo pravno učinkovati. Takšne izjave pa niso kot pogoj določene niti v Uredbi, na podlagi katere je bil pripravljen in objavljen Javni razpis. V 13. členu Uredbe je namreč določena le velikost kmetijskih površin, ki jih prenosnik lahko izključi iz prevzema in jih zadrži zase ali pa se uporabijo za izplačilo dedičev. Zato po presoji sodišča tožena stranka ni imela pravne podlage, da v Javnem razpisu določi kot pogoj, za obravnavanje prispelih vlog na razpis, predložitev izjav dedičev prenosnika o odpovedi zakonitemu dednemu deležu. To pa pomeni, da tožena stranka v Javnem razpisu ni le podrobneje opredelila pogojev (83. člen Uredbe), pač pa določila nove pogoje, za katere ni imela nobene pravne podlage.

Na podlagi navedenega tudi pozivanje tožnika naj vlogo dopolni z izjavo dedičev prenosnikov ni bil potreben. Ker je bil tožnik pozvan k dopolnitvi vloge na Javni razpis zaradi nepravilne uporabe zakona, tudi za uporabo 2. odstavka 67. člena ZUP, po katerem je tožena stranka tožnikovo vlogo zavrgla, niso bili izpolnjeni pogoji.

Tožena stranka bo zato morala tožnikovo vlogo na Javni razpis obravnavati kot popolno vlogo in ob upoštevanju ostalih določb Javnega razpisa o njej tudi meritorno odločiti.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijani sklep odpravilo po 4. točki 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1). Upravni organ prve stopnje, ki mu je zadeva vrnjena v ponovni postopek, bo moral v skladu s 4. odstavkom istega člena izdati nov upravni akt. Izrek o stroških temelji na določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1. Stroški v višini 80 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, so odmerjeni na podlagi 1. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), saj je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa v postopku ni imel pooblaščenca.