Jedro

Predlog za obnovo postopka je utemeljen, če so abstraktno predpisane predpostavke iz 394. člena ZPP uresničene v konkretnem primeru. Predlog (med drugim) ni utemeljen takrat, kadar izkazane predpostavke ne morejo pripeljati do odločbe, ugodnejše za predlagatelja obnove. Možnost doseči ugodnejšo odločbo je sicer izrecno predpisana le pri obnovitvenem razlogu iz 10. točke 394. člena, v vseh drugih točkah člena, ki opredeljuje obnovitvene razloge, pa se domneva. Zgolj dejstvo, da se sodna odločba opira (se sklicuje) na (nepravnomočno) kazensko obsodilno sodbo, ki je bila kasneje razveljavljena, zato še ne pomeni nujno utemeljenosti predloga za obnovo postopka.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženec mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnici revizijske stroške v znesku 340,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za obnovo postopka z dne 16. 9. 2011, ker je presodilo, da razveljavitev kazenske obsodilne sodbe ne pomeni obnovitvenega razloga po 9. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po oceni sodišča se prvostopenjska sodba in sodba pritožbenega sodišča ne opirata na kazensko obsodilno sodbo, saj o kazenski odgovornosti v času do pravnomočnosti sodbe v pravdnem postopku še ni bilo pravnomočno odločeno, prav tako pa sta sodišči samostojno presojali o obstoju elementov odškodninske odgovornosti toženca. Po mnenju sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi ni podan niti obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP, saj je lahko novo dejstvo v smislu obnovitvenega razloga le tista okoliščina, ki je že obstajala v času sojenja pred sodiščem prve stopnje, pa stranka zanjo ni vedela, medtem ko v tej zadevi kazenska obsodilna sodba v času sojenja pred sodiščem prve stopnje še ni obstajala. Poudarilo je še, da tudi sicer sodba sodišča ni dokaz o odločilnem dejstvu, na podlagi katerega je bila izdana sodna odločba, temveč je rezultat pravnega sklepanja.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo. Glede na to, da je v obrazložitvi prvostopenjske odločbe jasno zapisano, da sodba v kazenskem postopku še ni pravnomočna in da zato pravdno sodišče nanjo ni vezano, je pritožbeno sodišče trditev toženca, da naj bi sodišče odločitev o plačilu odškodnine oprlo na nepravnomočno kazensko obsodilno sodbo, ocenilo kot nelogično. Samo dejstvo, da je sodišče prve stopnje zapisalo, da „ga obsodilna kazenska sodba utrjuje pri presoji dokazov“, po presoji pritožbenega sodišča ne spreminja zaključka, da sta sodišči prve in druge stopnje vse elemente odškodninske odgovornosti toženca presojali sami in ne na podlagi kazenske obsodilne sodbe.

3. Revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 371. člena ZPP v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 154/2014 z dne 18. 6. 2014 revizijo dopustilo glede vprašanj, (i) ali je pravilno stališče, da je mogoče obnovitveni razlog iz 9. točke 394. člena ZPP uporabiti le v primeru, ko se odločitev sodišča opira na pravnomočno (kazensko obsodilno) sodbo, in ne tudi v primeru, ko se opira na nepravnomočno odločbo, in (ii) ali sta sodišči pravilno presodili, da se sodna odločba pri presoji odškodninske odgovornosti toženca ne opira na kazensko obsodilno sodbo v smislu 9. točke 394. člena ZPP oziroma ali je v obravnavani zadevi dosežen standard, da se odločitev sodišča opira na sodbo drugega sodišča?

4. Toženec je na podlagi navedenega sklepa o dopustitvi revizije vložil revizijo in predlagal, da se reviziji ugodi in odločitev sodišč prve in druge stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča spremeni tako, da se dovoli obnovo in tožnici naloži, da povrne tožencu stroške obnovitvenega postopka. Sodišči prve in druge stopnje sta zavzeli stališče, da pride obnova iz razloga po 9. točki 394. člena ZPP v poštev le v primeru, če se sodna odločba opira na pravnomočno sodbo, ki je kasneje spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena. Takšno izhodišče je materialnopravno zmotno. Zakon ureja le situacijo, ko se sodna odločba opira na drugo sodno odločbo, ki je kasneje pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena. V prid razlagi, da zakon nima v mislih samo pravnomočne sodne odločbe, ki je kasneje spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena, govori tudi stališče, da zaradi spremembe, razveljavitve ali odprave nepravnomočne kazenske obsodilne sodbe, ki jo sodišče upošteva pri presoji odškodninske odgovornosti toženca, ni mogoče predlagati obnove postopka zaradi novega dejstva ali novega dokaza, saj sodba ni dejstvo. Ob stališču nižjih sodišč bi stranke v primerih, ko bi se sodišče oprlo na nepravnomočno sodno odločbo, ki je kasneje spremenjena, razveljavljena ali odpravljena, ostale brez pravnega varstva. Revident poudarja, da v tem primeru ne gre za situacijo, ko je sodišče samo odločilo o predhodnem vprašanju, o katerem je bilo kasneje na matičnem področju odločeno drugače.(1) Zaradi navedenega zmotnega materialnopravnega stališča se nižji sodišči nista ukvarjali z vprašanjem, v kolikšni meri se mora sodna odločba opirati na drugo sodno odločbo, da postane pravnomočna sprememba, razveljavitev ali odprava te druge sodne odločbe razlog za obnovo postopka.

5. V pravdi je bila predmet presoje resda civilna odgovornost, ne kazenska, vendar je v obravnavani zadevi ravno obstoj obsodilne kazenske sodbe v bistveni meri vplival na potek pravdnega postopka in na dokazno oceno sodišča. Sodišče je v sodbi namreč zapisalo, da dokazno oceno utrjuje tudi dejstvo, da je bil toženec za isto dejanje že obsojen v kazenskem postopku. Kazenska obsodilna sodba je vplivala na potek odškodninske pravde, kar je razumljivo, saj sodišča pri presoji odškodninske odgovornosti zaradi posega v čast in dobro ime izhajajo iz določb kazenskega prava. Tudi v tej zadevi je sodišče presodilo, da očitki toženca izpolnjujejo vse elemente kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, saj predstavljajo negativno vrednostno oceno, ki je objektivno žaljiva. Ob dejstvu, da je sodišče v pravdnem postopku tudi samo ugotavljalo znake kaznivega dejanja in da je sodišče prve stopnje zapisalo, da je pri dokazni oceni upoštevalo dejstvo, da je bil toženec za isto kaznivo dejanje obsojen v kazenskem postopku, ni mogoče slediti presoji nižjih sodišč, da obstoj kazenske obsodilne sodbe ni v ničemer vplival na presojo sodišča, ali so podani elementi kaznivega dejanja in posledično odškodninska odgovornost. Tudi pritožbeno sodišče je na pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do obstoja vseh elementov kaznivega dejanja, odgovorilo tako, da se je sklicevalo na obsodilno kazensko sodbo.

6. Revizija je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in obrazloženo predlagala njeno zavrnitev.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki ga ZPP ureja v 394.-401. členu. Pravna teorija razvršča obnovitvene razloge v tri skupine: nekatere najtežje absolutne kršitve postopka, kazniva dejanja udeležencev ter nova dejstva in novi dokazi. V slednjo skupino se uvrščata razloga iz 9. in 10. točke 394. člena ZPP, ki pomenita spremembo v spodnji premisi, na kateri je temeljil silogistični sklep sodišča dejanske narave.

9. ZPP v 9. točki 394. člena določa, da se lahko s sodno odločbo pravnomočno končani postopek na predlog stranke obnovi, če se opira sodna odločba na drugo sodno odločbo ali odločbo katerega drugega organa, pa je bila ta odločba pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena. Revizija v okviru drugega dopuščenega pravnega vprašanja zahteva, naj Vrhovno sodišče presodi, v kolikšni meri se mora sodna odločba opirati na drugo sodno odločbo, da pomeni pravnomočna sprememba, razveljavitev ali odprava slednje razlog za obnovo postopka.

10. Predlog za obnovo postopka je utemeljen, če so abstraktno predpisane predpostavke iz 394. člena ZPP uresničene v konkretnem primeru. Predlog (med drugim) ni utemeljen takrat, kadar izkazane predpostavke ne morejo pripeljati do odločbe, ugodnejše za predlagatelja obnove.(2) Možnost doseči ugodnejšo odločbo je sicer izrecno predpisana le pri obnovitvenem razlogu iz 10. točke 394. člena, v vseh drugih točkah člena, ki opredeljuje obnovitvene razloge, pa se domneva.(3) Zgolj dejstvo, da se sodna odločba opira (se sklicuje) na (nepravnomočno) kazensko obsodilno sodbo, ki je bila kasneje razveljavljena, zato še ne pomeni nujno utemeljenosti predloga za obnovo postopka. Opiranje na kasneje razveljavljeno sodno odločbo mora imeti takšno (dokazno) težo, da bi bila brez nje odločitev sodišča drugačna. Če gre le za dodaten ali rezervni dokaz obstoja dejstev, ki so že ugotovljena z zadostno stopnjo verjetnosti (prepričanje) na podlagi dokazne ocene ostalih izvedenih dokazov, ne gre za odločilen dokaz, brez katerega bi bilo mogoče pričakovati drugačno odločitev v obnovljenem postopku (v novem sojenju).

11. V obravnavanem primeru je pravdno sodišče samostojno presojalo elemente odškodninske odgovornosti toženca in dejansko stanje ugotovilo na podlagi obširne dokazne ocene, narejene v skladu z 8. členom ZPP. Odškodninska odgovornost toženca, ki je tudi sicer strožja od kazenske odgovornosti, je bila ugotovljena na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v predmetnem pravdnem postopku, in ne na podlagi kazenske obsodilne sodbe, ki jo je sodišče navedlo le kot dodaten dokaz. Sodišče je zapisalo, da „ga obsodilna kazenska sodba utrjuje pri presoji dokazov in dokazni oceni, kot jo je napravilo (že) samo“, iz česar izhaja, da bi enak zaključek o obstoju odškodninske odgovornosti napravilo tudi brez rezervnega argumenta v obliki nepravnomočne kazenske obsodilne sodbe. Dovolitev obnove zaradi kasnejše razveljavitve kazenske obsodilne sodbe v obravnavanem primeru zato ne bi mogla pripeljati do ugodnejše odločitve za predlagatelja.

12. Ob odsotnosti kavzalnosti obnovitvenega razloga, ki ga tožnik uveljavlja, in ugotovitvi, da se sodba ne opira na (nepravnomočno) kazensko obsodilno sodbo v tolikšni meri, da bi bila odločitev sodišča brez nje lahko drugačna, odgovor na prvo dopuščeno vprašanje ni relevanten, zato revizijsko sodišče nanj ni odgovarjalo (383. člen v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP).

13. Revizijsko sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena (378. člen ZPP).

14. V skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče sklenilo, da mora toženec tožnici povrniti stroške odgovora na revizijo. Ti obsegajo seštevek nagrade odvetniku za sestavo odgovora na revizijo, določene po veljavni Odvetniški tarifi z obračunanim DDV, pavšal za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20 EUR in pavšal za izdelavo in izročitev dokumentov v višini 20 EUR, kar skupaj znaša 340,12 EUR.

Op. št. (1): Prim. II Ips 1155/2008 z dne 7. 10. 2010. Op. št. (2): L. Ude, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2009, 3. knjiga, str. 585. Op. št. (3): Prav tam.