Jedro

Relevantna oškodovančeva vednost o škodi in njenem povzročitelju, ki predstavlja začetek teka relativnega zastaranja terjatve, je rezultat pravne presoje sodišča na podlagi ugotovljenih odločilnih dejstev.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržana za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo vse tožnikove odškodninske zahtevke proti toženki, v zvezi s škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi transfuzije okužene krvi v celjski bolnišnici, ki je zavarovala svojo odgovornost pri toženki. Zavrnilna sodba temelji na stališču, da je tožnik že 19.10.1993 vedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil in je zato do vložitve tožbe 18.2.1997 potekel relativni zastaralni rok.

2. Pritožbeno sodišče je v celoti zavrnilo tožnikovo pritožbo proti prvostopenjski sodbi.

3. Tožnik je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča zaradi "bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter napačne uporabe materialnega prava". Stališče revidenta je, da je pritožbeno sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker pri preizkusu izpodbijane prvostopenjske sodbe ni pazilo na pravilno uporabo materialnega prava, čeprav bi to moralo storiti po uradni dolžnosti. Sporna transfuzija je bila opravljena 19.2.1992, tožba pa je bila vložena 18.2.1997 pred potekom absolutnega zastaralnega roka. Ob transfuziji ni mogel vedeti, da je bil okužen z virusom hepatitisa C, prvi izvid, ki ga je dobil z infekcijskega oddelka, pa ima datum 15.2.1994 in v njem ni bila zapisana diagnoza. V letu 1994 je bila opravljena obširna diagnostika, s katero naj bi bil ugotovljen vzrok tožnikove okužbe. Tožnik tako ni mogel vedeti za škodo in storilca že 19.10.1993, ko je bil prvič poklican na infekcijski oddelek zaradi suma okužbe s hepatitisom C. Šele 12.5.1994 so v ambulanti pregledali tožnikove svojce in jih izločili kot možne prenašalce bolezni. Zato naj bi bil 12.5.1994 tisti najzgodnejši datum, ko je bilo bolnišničnemu osebju Bolnišnice ... jasno, da se je tožnik okužil s transfuzijo krvi 19.2.1992. 4. Revizija je bila poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ta pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Zmotna je revizijska trditev, da naj bi pritožbeno sodišče storilo procesno kršitev, ker ni po uradni dolžnosti preizkusilo materialnopravne pravilnosti izpodbijane prvostopenjske sodbe. Sodba pritožbenega sodišča ima namreč zadostne razloge o tem, da naj bi prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo glede zastaranja tožnikovih terjatev.

7. Stališče prvostopenjskega sodišča (ki ga v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče), da je tožnik za škodo in storilca vedel že 19.10.1993, v svojem bistvu ne predstavlja dejanske ugotovitve, temveč zmotno uporabo materialnega prava(1). Relevantna oškodovančeva vednost o škodi in njenem povzročitelju, ki predstavlja začetek teka relativnega zastaranja terjatve, je rezultat pravne presoje sodišča na podlagi ugotovljenih odločilnih dejstev. Predpostavka vednosti o škodi je podana takrat, ko ima oškodovanec zbrane vse elemente, da lahko določi višino odškodninskega zahtevka. Praviloma bo to takrat, ko se škoda (njen obseg) stabilizira. Tožnik je uveljavljal plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in izgubo na osebnem dohodku v času zdravljenja. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je bil tožnik 19.10.1993 na zdravniškem pregledu in je bil takrat opravljen serološki test, na podlagi katerega so ugotovili navzočnost protiteles proti virusu hepatitisa C. Ustreznega zdravljenja tožnika nedvomno ni bilo mogoče začeti, preden so bili znani rezultati serološkega testa. Zato je z vidika oškodovančeve vednosti o obsegu škode materialnopravno zmoten zaključek sodišča, da je relativno zastaranje terjatve začelo že 19.10.1993. Takšen zaključek je zmoten tudi z vidika oškodovančeve vednosti o povzročitelju. Transfuzija okužene krvi ni edini vir okužbe s hepatitisom tipa C in zato tožnik ni mogel zanesljivo vedeti za povzročitelja škode, dokler z ustreznimi testi niso bili izločeni drugi možni povzročitelji okužbe. Stališče sodišča, da je tožnik že ob prvem medicinskem odvzemu krvi vedel za relevantno škodo in njenega povzročitelja, tako predstavlja zmotno uporabo prvega odstavka 376. člena ZOR, zaradi katere sodišče ni ugotavljalo odločilnih dejstev v zvezi z zastaranjem terjatev.

8. Ugoditev reviziji ima podlago v drugem odstavku 380. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, odločitev o revizijskih stroških pa v tretjem odstavku 165. člena ZPP.

.Op. št. (1): Primerjaj prvi odstavek 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki ga je treba uporabiti glede na 1060. člen Obligacijskega zakonika - OZ.