Jedro

Ravnanje v nasprotju s predpisi - razporejanje delavca na delovno mesto, za katero nima zahtevane strokovne izobrazbe, je razlog za prenehanje funkcije vodje državnega tožilstva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo razrešila tožnika z mesta vodje ... državnega tožilstva v L. V obrazložitvi odločbe se sklicuje na določbe 1. in 2. odstavka 41. člena Zakona o državnem tožilstvu (ZDT, Uradni list RS, št. 63/94 in 95/99 in 110/2002). Navaja, da sta za prenehanje tožnikove funkcije podana dva razloga iz 1. odstavka 41. člena ZDT, in sicer ravnanje v nasprotju s predpisi in ravnanje, ki ne izkazuje primernosti za opravljanje vodstvene funkcije. Tožnik je ravnal v nasprotju z določbami 3. in 4. člena Zakona o delavcih v državnih organih (v nadaljevanju zakon, Uradni list RS, št. 15/90, 5/91, 18/91, 22/91, 2/91-I, 4/93, 70/97, 87/97 in 38/99) in 2. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih na sodiščih, v javnih tožilstvih, javnih pravobranilstvih in v organih za postopek o prekrških (v nadaljevanju pravilnik, Uradni list RS, št. 41/94, 52/98 in 69/01). Navedene zakonske določbe je tožnik kršil s tem, da je M.M. dvakrat razporedil na delovno mesto, za katero ni imela zahtevane stopnje strokovne izobrazbe, in sicer dne 1.2.1997 na mesto pomočnice vodje pisarne ... državnega tožilstva v L., za katero je zahtevana V. stopnja strokovne izobrazbe, ter nato dne 1.6.2000 na mesto vodje urada ... državnega tožlstva v L., za katero je zahtevana VI. stopnja strokovne izobrazbe. M.M. pa je ob razporeditvi na navedeni delovni mesti imela IV. stopnjo strokovne izobrazbe. Tožnik je kršil tudi določbo 2. člena pravilnika, in sicer s tem, da je imenovano delavko z odločbo z dne 4.4.1997 uvrstil v plačilni razred, višji od tistega, v katerega je uvrščen količnik za določitev osnovne plače, in sicer v plačilni razred s količnikom 2,75, osnovni količnik pa je bil 2,40, ne da bi obrazložil, katere pogoje za napredovanje izpolnjuje imenovana delavka. Pravilnik sicer omogoča uvrstitev v višji plačilni razred za zaposlenega ob prvi zaposlitvi v državnem organu, vendar le v primeru, da izpolnjuje pogoje za napredovanje. Po določbi 2. člena pravilnika je eden od pogojev za napredovanje tudi zahtevana stopnja strokovne izobrazbe, te pa M.M. ni imela. Zato sta nezakoniti tudi odločbi tožnika o napredovanju imenovane v plačilni razred 2,90 (odločba z dne z dne 25.3.1999) in v plačilni razred 3,00 (odločba z dne 16.2.2000). Glede na navedeno tožena stranka zaključuje, da tožnik funkcije vodje ... državnega tožilstva v L. ni opravljal v skladu s predpisi in se s svojim ravnanjem, to je sprejemanjem povsem pristranskih odločitev v korist določene delavke, ni izkazal za primernega za nadaljnje opravljanje navedene funkcije. Enaka ugotovitev izhaja tudi iz mnenja generalne državne tožilke z dne 29.3.2002 in mnenja personalne komisije z dne 10.4.2002. Generalna državna tožilka se v svojem mnenju sklicuje na dopis vodje kadrovske službe Državnega tožilstva Slovenije z dne 22.3.2002 z naslovom "Pripombe na poročilo vodje ... državnega tožilstva glede M.M." in na poročilo generalne sekretarke Državnega tožilstva o internem nadzorstvenem pregledu osebnega spisa M.M. z dne 26.3.2002. Na podlagi navedenih listin je generalna državna tožilka ugotovila, da je M.M. od dneva zaposlitve na ... državnem tožilstu v L. delala na delovnih mestih, za katera ni izpolnjevala pogojev in zato ne bi smela napredovati niti za en plačilni razred. Razlika med plačo, ki bi jo moral prejeti v skladu s predpisi, in dejansko izplačano plačo v obdobju od februarja 1997 do marca 2002, znaša 2.079.877,47 SIT. Iz navedenega mnenja generalne državne tožilke izhaja, da je tožnik ravnal v nasprotju s predpisi. Pri opravljanju vodstvene funkcije pa z ohranjanjem neprimernega službenega in osebnega razmerja z delavko M.M. ni ravnal tako, da bi varoval ugled in dostojanstvo svoje službe. To izhaja tudi iz mnenja presonalne komisije, ki je ocenila prepletanje tožnikovega službenega in osebnega razmerja z vodjo urada kot neprimerno, pri čemer se ta neprimernost odraža v načinu poslovanja.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Uveljavlja bistveno kršitev določbe 2. odstavka 64. člena Zakona o sodiščih, ki se po določbi 2. odstavka 41. člena ZDT uporablja tudi v postopku razrešitve s funkcije vodje tožilstva. Ta naj bi bila podana s tem, da tožnik ni bil seznanjen z vsemi okoliščinami, pomembnimi za odločitev. Tako ni bil seznanjen s končnim poročilom o internem nadzorstvenem pregledu osebnega spisa M.M. z dne 26.3.2002. Prav tako ni bil seznanjen s končnim poročilom generalne državne tožilke in z listino - dopisom personalne komisije, ki ga je podpisala vodja urada ... državnega tožilstva, s katero tožena stranka dodatno utemeljuje razlog za razrešitev. S tem je bila kršena ustavna pravica do enakega varstva (22. člen Ustave RS). Navaja, da sta nadzor nad delom vodje ... državnega tožilstva dejansko izvajali B.T. in M.K., ki za to nista pristojni. Odločba tožene stranke nima razlogov o odločilnih dejstvih. Nadalje tožnik meni, da očitano "neprimerno" službeno in osebno razmerje z delavko M.M. ne more biti razlog za razrešitev. Neprimernost takega razmerja se mora kazati v konkretnih posledicah in konkretno vplivati na delo tožilstva, tega pa ni bilo. Osebnega razmerja z M.M. ni nikoli skrival, niti ga ni na neprimeren način povezoval s službenim razmerjem. Opozarja na ustavno pravico do zasebnosti. Meni, da očitane nepravilnosti v zvezi s sklenitvijo delovnega razmerja, napredovanjem in višino plače niso podane.

Navaja, da se je M.M. prijavila na razpis za prosto mesto vodje vpisnika oziroma alternativno strojepiske zapisnikarice in bila s sklepom z dne 23.12.1996 sprejeta v delovno razmerje. Za to delovno mesto je bila zahtevana IV. stopnja izobrazbe, ki jo je imenovana imela. Ob sklenitvi delovnega razmerja je imela tudi več kot 15 let delovnih izkušenj, med drugim tudi iz delokroga tajniških del. Ob nastopu dela dne 1.2.1997 je bila razporejena na delovno mesto pomočnice vodje pisarne, oziroma, kot se to delovno mesto sedaj imenuje, pomočnice vodje urada. Upoštevaje izhodiščni količnik za določitev osnovne plače za delovno mesto pomočnice vodje pisarne, to je 2,40, je bila M. z odločbo z dne 4.4.1997 uvrščena v plačilni razred s količnikom 2,75. V zvezi s to odločbo je treba pojasniti, da ji je bil navedeni količnik določen z upoštevanjem napredovanja glede na njeno delovno dobo na delovnih mestih podobne zahtevnosti.

Pravilnik namreč v 22. členu dopušča napredovanje tudi pri prvi zaposlitvi v določenem državnem organu oziroma pri uvrstitvi v plačini razred. Odločba z dne 25.3.1999 je bila izdana v posledici uveljavitve novega Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji strokovnih in administrativno tehničnih delavcev ... državnega tožilstva v L. z dne 31.12.1998, s katerim so bili skoraj pri vseh delovnih mestih povečani izhodiščni količniki. Za delovno mesto pomočnice vodje urada se je izhodiščni količnik povečal iz 2,40 na 2,50, kar je imelo za posledico, da je M. napredovala za en plačilni razred - s količnika 2,75 na količnik 2,90. Z odločbo z dne 16.2.2000 je bilo ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje za redno napredovanje in je bila tako uvrščena v plačilni razred s količnikom 3,00. Dne 31.5.2000 je M. sklenila dogovor o izobraževanju in februarja 2002 pridobila V. stopnjo izobrazbe. Glede na navedeno tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor o bistvenih kršitvah določb postopka. Tožnik je bil seznanjen z vsemi okoliščinami, pomembnimi za odločitev. Kar navaja tožnik v tožbi, ne more spremeniti dejstva, da M.M. za mesto pomočnice vodje urada in za mesto vodje urada ni izpolnjevala pogojev glede zahtevane strokovne izobrazbe. Ker je bila zato njena razporeditev na delovno mesto nezakonita, so bila nezakonita tudi njena napredovanja.

Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sporna odločba o razrešitvi tožnika z mesta vodje ... državnega tožilstva v L. je bila izdana v ponovnem postopku, potem ko je bila prvotna odločba o razrešitvi z dne 18.4.2002 odpravljena s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. U 7/2002-14 z dne 11.10.2002. Z navedeno sodbo je sodišče presodilo, da je odločba glede zakonskih pogojev za razrešitev tako pomanjkljivo obrazložena, da je ni mogoče preizkusiti.

Po presoji sodišča je v tem upravnem sporu izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena. Za svojo odločitev pa je tožena stranka navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Postopek in razloge za prenehanje funkcije vodje državnega tožilstva ureja ZDT v 41. členu. Po 1. odstavku 41. člena ZDT vodji državnega tožilstva funkcija preneha med drugim tudi, če svoje funkcije ne opravlja po predpisih ali če s svojim ukrepanjem in ravnanjem izkaže, da ni sposoben ali primeren za opravljanje vodstvene funkcije. V 2. odstavku istega člena je določeno, da se za postopek razrešitve smiselno uporabljajo določbe Zakona o sodiščih (ZS), o razrešitvi pa odloča organ, ki je pristojen za imenovanje. Po določbi 6. odstavka 23. člena ZDT, ki je veljajla v času odločanja, odloča o imenovanju vodje državnega tožilstva Vlada Republike Slovenije na predlog ministra za pravosodje in po poprejšnjem mnenju personalne komisije in generalnega državnega tožilca, kolikor ZDT ne določa drugače. Iz spisov izhaja, da je bil v obravnavanem primeru postopek izveden skladno z navedenimi predpisi. Izpodbijano odločbo je tožena stranka izdala na predlog ministra za pravosodje z dne 12.4.2002, in po poprejšnjem mnenju - pobudi generalne državne tožilke z dne 29.3.2002 ter mnenju personalne komisije z dne 10.4.2002. Iz spisov tudi izhaja, da je bil tožnik seznanjen z vsemi okoliščinami, pomembnimi za razrešitev, ki izhajajo iz navedenih mnenj in predloga za razrešitev, ter so bile podlaga za odločitev tožene stranke, in da se je o njih tudi izjavil. V postopku pred izdajo izpodbijane odločbe je podal več pisnih izjav o ugotovitvah generalnega državnega tožilstva o ravnanjih tožnika, ki predstavljajo razloge za njegovo razrešitev. Podal je izjavo z dne 26.3.2002 v zvezi s pripombami Generalnega državnega tožilstva z dne 22.3.2002 na njegovo poročilo o uvrstitvah M.M. v plačilne razrede, izjavo z dne 28.3.2002 na ugotovitve internega nadzora, izjavo z dne 5.4.2002 o pobudi generalne državne tožilke z dne 29.3.2002. Na tej podlagi je bilo izdelano končno poročilo. Glede na navedeno uveljavljani tožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka ni podan, zato tudi sklicevanje na kršitev ustavne pravice do enakega varstva ni utemeljeno.

Dejanske ugotovitve tožene stranke o tožnikovem ravnanju izhajajo iz podatkov spisa in niti niso sporne. Tako ni sporna ugotovitev tožene stranke o tem, da je tožnik delavko M.M., ki je sklenila delovno razmerje za delovno mesto strojepiske - zapisnikarice, že ob nastopu dela razporedil na delovno mesto pomočnice vodje pisarne, za katero je zahtevana V. stopnja strokovne izobrazbe, in nato na delovno mesto vodje urada, za katero je zahtevana VI. stopnja strokovne izobrazbe. Sporno tudi ni, da je imela imenovana delavka ob nastopu dela IV. stopnjo strokovne izobrazbe in je V. stopnjo izobrazbe pridobila šele v mesecu februarju 2002, kar vse izhaja tudi iz tožnikovih navedb v tožbi. Prav tako niso sporne ugotovitve tožene stranke o napredovanjih imenovane delavke v višje plačilne razrede.

Na tej dejanski podlagi je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnikovo ravnanje v nasprotju s 3. in 4. členom Zakona o delavcih v državni upravi in 2. členom pravilnika. Po navedenih določbah je namreč tako za sklenitev delovnega razmerja kot tudi za napredovanje pogoj zahtevana strokovna izobrazba. Zaposleni, ki je razporejen na delovnem mestu, za katerega nima zahtevane strokovne izobrazbe, je po veljavni zakonodaji nepravilno razporejen. Tudi napredovanje zaposlenega, ki ne izpolnjuje pogojev, je nezakonito. Prav nezakonito razporeditev in napredovanje pa je tožnik omogočil. Že dejstvo, da je tožnik M.M. dvakrat razporedil na delovno mesto, za katero ni imela zahtevane strokovne izobrazbe, in ji v nasprotju s pravilnikom omogočil napredovanje, pa je po presoji sodišča vplivalo na poslovanje ... državnega tožilstva v L. Na tej podlagi je pravilna ugotovitev tožene stranke, da je tožnik s svojim ravnanjem izkazal, da ni primeren za opravljanje funkcije vodje državnega tožilstva.

Sklicevanje tožnika na določbo 22. člena pravilnika ni utemeljeno in ne more vplivati na drugačno odločitev v stvari. Iz navedene določbe namreč izhaja, da se delavca ob prvi zaposlitvi praviloma uvrsti v plačilni razred, v katerega je uvrščen količnik za določitev osnovne plače delovnega mesta. Res je sicer, da navedena določba dopušča izjemo od tega pravila, ki pa jo je mogoče uporabiti le, če delavec izpolnjuje pogoje za napredovanje, določene s pravilnikom. Šteje se, da zaposleni ob prvi zaposlitvi izpolnjuje pogoje za napredovanje, če doseže število točk, določeno v 13. členu pravilnika, in sicer po kriterijih iz 1. odstavka 7. člena pravilnika. Tudi za tako napredovanje pa je, kot pravilno navaja tožena stranka, treba izpolnjevati tudi pogoj glede zahtevane izobrazbe.

Glede na navedeno je sodišče v skladu s 1. odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo kot neutemeljeno.