Jedro

Obrazložitev organa je povsem brez navedb o presoji izpolnjenosti zakonskih pogojev za omejitev lastninske pravice, ki morajo biti podani v fazi izdaje sklepa o uvedbi. Opisana pomanjkljivost izpodbijanega sklepa se kaže v odsotnosti navedb dejanske podlage glede vprašanja popolnosti zahteve, glede na predložene dokaze (prvi odstavek 214. člena ZUP). Je pa odsotnost navedene obrazložitve bistvena, saj upoštevaje konkretne tožbene navedbe, ki nasprotujejo odločitvi organa tudi po vsebini, onemogoča preizkus zakonitosti izpodbijanega sklepa. Sodišče tako ugotavlja, da glede na navedeno bistveno pomanjkljivost, izpodbijani sklep nima vsebine, ki bi bila lahko predmet presoje zakonitosti in s tem sklep predmet upravnega spora.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklepi upravne enote Ljubljana št. 352-185/2024-6224-2 z dne 18. 9. 2024, št. 352-190/2024-6224-2 z dne 18. 9. 2024, št. 352-157/2024-6224-3 z dne 13. 9. 2024, št. 352-153/2024-6224-3 z dne 9. 9. 2024 in št. 352-152/2024-6224-3 z dne 9. 9. 2024, se odpravijo in se zadeva vrne upravnemu organu v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki.

III.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1.Upravni organ je z izpodbijanimi sklepi sklenil, da se uvede postopek omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe v korist upravičenke Republike Slovenije, za namen prenove A., na nepremičninah parc. št. 27/9, 27/12, 843 - na delu in 842 - na delu, vse k.o. ..., ki predstavlja pripadajoče zemljišče tudi k stavbi št. 327 k.o. ..., pri kateri je na posameznem delu št. 6 (ID znak: del stavbe ...) vknjižena lastninska pravica v korist zavezancev (tožnikov) 1. točka izreka); ter da dokler postopek omejitve lastninske pravice ni pravnomočno končan, brez soglasja upravičenke ni dopusten promet z nepremičninami iz prejšnje točke, niti njihovo bistveno spreminjanje, pravni posel, sklenjen v nasprotju z navedenim, pa je ničen (2. točka izreka). Organ je odločitev o uvedbi postopka sprejel po ugotovitvi, da je zahteva za omejitev lastninske pravice s pravico začasne uporabe, ki jo je kot upravičenka vložila Republika Slovenija, popolna. Omejitev pa je nujno potrebna za gradnjo in prevzem objektov družbene infrastrukture - konkretno za potrebe dostopa in ureditve gradbišča ter izkopa in zaščite gradbene jame za čas prenove A., na podlagi 220., 221. in 210. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3).

2.Tožniki v tožbi navajajo, da so lastniki oziroma solastniki dela stavbe. Parcele iz izreka izpodbijanega sklepa pa predstavljajo splošni skupni del te stavbe. Toženka je izdala izpodbijani sklep na podlagi zahteve razlastitvene upravičenke, ki je dokončen, saj zoper sklep ni pritožbe. S sklepom pa je bilo poseženo v pravni položaj tožnikov, ter zoper njega nimajo drugega sodnega varstva z izjemo tožbe. Menijo, da je sklep nezakonit, saj pogoji za uvedbo postopka niso bili podani, ker bi morala toženka, ker gre za pripadajoče zemljišče k stavbi, postopek, kljub določbi šestega odstavka 221. člena ZUreP-3, zoper vse etažne lastnike stavbe voditi skupaj. Pred izdajo sklepa toženka zahteve ni vročila tožnikom, prišlo je do kršitve pravice do izjave. Zoper druge etažne lastnike v isti stavbi je toženka postopala drugače, saj jim je bila zahteva pred odločitvijo o uvedbi postopka vročena v izjavo. Zahteva upravičenke ni popolna, saj so grafični deli Odloka o občinskem lokacijskem načrtu za območje urejanja a. a., b. b. in del območja urejanja c. c. zastareli in v neskladju z gradbenim projektom. V zvezi z omejitvijo prometa z nepremičninami za čas upravnega postopka navajajo, da gre za neločljivo povezanost med lastnino posameznega dela stavbe in solastnino skupnih delov stavbe ter s tem dejansko za omejitev z razpolaganjem na njihovem stanovanju. Gre za grob in prekomeren poseg v njihovo lastninsko pravico ter kršitev 33. člena Ustave. Ukrep prepovedi razpolaganja z nepremičninami, ki so skupni deli stavbe, je neprimeren in pravno nepotreben ukrep, ki dodatno omejuje tudi njihovo lastninsko pravico na posameznem delu, kar je neustavno in nezakonito. Čeprav zaznamba uvedbe postopka v zemljiško knjigo ne bo vpisana pri posameznem delu, ampak le na splošnem skupnem delu, to še ne pomeni, da bo pravni promet s posameznim delom veljaven. Uvedba je torej poslabšala pravni položaj tožnikov, saj nalaga posebne obveznosti v pravnem prometu, v smislu, da potencialne kupce v izogib odgovornosti za pravne napake opozori na omejitve javnopravne narave. S tem znižuje vrednost nepremičnin ter zmanjšuje njihovo kreditno sposobnost. Predlagajo odpravo izpodbijanih sklepov in povrnitev stroškov postopka.

3.Tožniki so skupaj s tožbo vložili še predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim so predlagali, naj sodišče izvršitev izpodbijanih sklepov zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

4.Toženka je v zvezi z vloženo tožbo in predlogom za izdajo začasne odredbe navedla, da so izpodbijani sklepi procesne narave in ne uživajo samostojnega pravnega varstva. Ker je postopek omejitve lastninske pravice še v teku, pa se o drugih tožbenih navedbah in predlaganih dokazih ni izrekla.

K točki I in II izreka:

5.Tožba je utemeljena.

6.Predmet presoje v upravnem sporu so sklepi o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice, izdani tožnikom (1. točka izreka), z določitvijo prepovedi razpolaganja z nepremičnino (2. točka izreka).

7.Po stališču Vrhovnega sodišča, izraženem v sklepu I Up 269/2024 z dne 11. 12. 2024, (izdan v pravno in dejansko primerljivi zadevi kot obravnavana) je sklep o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice, zaradi predpisanih učinkov izdaje takega sklepa, pravni akt, zoper katerega mora imeti lastnik nepremičnine možnost sodnega varstva.

8.Na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sme sodišče izpodbijani akt s sodbo odpraviti (ne da bi ga poslalo toženki v odgovor). Citirano določilo se nanaša na predhodni preizkus izpodbijanega akta, ki ga sodišče vrši v fazi oziroma v zvezi s fazo predhodnega preizkusa tožbe. Ta preizkus je namenjen predhodnemu preverjanju, ali je upravni spor, ki po vsebini pomeni odločanje o zakonitosti upravnih aktov, sploh mogoč, zato pa je poleg za sodno presojo sposobne tožbe potreben tudi upravni akt z vsebino, ki takšno presojo omogoča; brez upravnega akta z vsebino, ki bi lahko bila predmet presoje in s tem upravnega spora, pa do tega ne more priti.

9.Iz že citiranega sklepa Vrhovnega sodišča izhaja, da je zaradi predpisanih učinkov sklepa o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice, ki jih predpisuje zakon pomembno, da so za njegovo izdajo izpolnjeni vsi zakonski pogoji, zato mora imeti lastnik nepremičnine, ki mora v primeru uvedbe postopka po navedeni ureditvi ZUreP-3 trpeti tak poseg v svojo lastninsko pravico, možnost ugovarjati, da niso.

10.V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je organ navedel vse, kar je bilo priloženo zahtevi za omejitev lastninske pravice, citiral relevantne določbe ZUreP-3 in ugotovil, da je zahteva za omejitev lastninske pravice popolna. Ker je pri tem izhajal iz predpostavke, da je sklep o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice zgolj procesni sklep, iz obrazložitve ne izhajajo razlogi, odločilni za presojo posameznih dokazov priloženih zahtevi, na podlagi katerih bi sodišče lahko presodilo ugovore razlastitvenih zavezancev, ki popolnost zahteve za omejitev lastninske pravice ugovarjajo, po vsebini. Obrazložitev organa je torej povsem brez navedb o presoji izpolnjenosti zakonskih pogojev za omejitev lastninske pravice, ki morajo biti podani v fazi izdaje sklepa o uvedbi. Opisana pomanjkljivost izpodbijanega sklepa se kaže torej v odsotnosti navedb dejanske podlage glede vprašanja popolnosti zahteve, glede na predložene dokaze (prvi odstavek 214. člena ZUP). Je pa odsotnost navedene obrazložitve bistvena, saj upoštevaje konkretne tožbene navedbe, ki nasprotujejo odločitvi organa tudi po vsebini, onemogoča preizkus zakonitosti izpodbijanega sklepa. Opisana pomanjkljivost izpodbijanih sklepov je tudi očitna (prima facie spoznavna), saj se za njeno prepoznavo ne zahteva nikakršna podrobnejša analiza.

11.V okviru preizkusa izpodbijanega sklepa glede tega, ali je upravni spor, ki po vsebini pomeni odločanje o zakonitosti upravnega akta, sploh mogoč, sodišče tako ugotavlja, da glede na navedeno bistveno pomanjkljivost (odsotnost navedbe konkretne dejanske podlage), izpodbijani sklep nima vsebine, ki bi bila lahko predmet presoje zakonitosti in s tem sklep predmet upravnega spora. Zgolj podrejeno, ne glede na razloge sodbe, pa sodišče pripominja, da ZUreP-3 ne določa, da organ izda sklep o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice, ne da bi prej poslal razlastitvenemu zavezancu zahtevo za omejitev lastninske pravice v izjavo, kot je organ ravnal v obravnavani zadevi.

12.Sodišče je tako na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, zadevo pa ob smiselni uporabi določb tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo organu v ponoven postopek. Kadar sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena ZUS-1 upravni akt odpravi, ker ima take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, sme takšno odločitev sprejeti, ne da bi tožbo poslalo v odgovor. V obravnavani zadevi je sicer poslalo tožbo v odgovor toženi stranki, vendar pa zaradi navedenega pri uporabi 37. člena ZUS-1 ni prekludirano (ustaljena sodna praksa) . Ker je ugodilo tožbi že iz razloga po prvem odstavku 37. člena ZUS-1, sodišče tudi ni izvedlo glavne obravnave.

13.Ker so tožniki v tem upravnem sporu uspeli, jim je sodišče odmerilo stroške postopka v znesku 285,00 EUR povišano za 22 % DDV (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnikov v upravnem sporu). Stroške jim je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.

K točki III izreka:

14.Predlog za izdajo začasne odredbe je sodišče zavrglo iz naslednjega razloga.

15.Tožniki so hkrati s tožbo vložili tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero so predlagali, da sodišče odloži izvršitev sklepov do izdaje pravnomočne sodbe v tej zadevi.

16.Sodišče je tožbi ugodilo, sodba je z odločitvijo sodišča pravnomočna, zato ni več pogojev za vsebinsko obravnavo predloga za izdajo začasne odredbe. Odločitev o tožbi predstavlja procesno oviro za odločanje o predlagani začasni odredbi in njeno izdajo.

17.Zavrženje je utemeljeno ob smiselni uporabi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 37, 37/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.