Jedro

Iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja izhaja, da je obdolženec poklical mladoletnega oškodovanca in mu večkrat zagrozil, da bo prišel k njemu domov, vlomil skozi vrata in naredil nekaj zelo hudega njemu in njegovi družini. Iz opisa dejanja tako ni razvidno, da bi obdolženec hkrati grozil dvema ali več osebam (pravna opredelitev po drugem odstavku 135. člena KZ-1), temveč da je mladoletnemu oškodovancu grozil, da bo grožnjo izvršil zoper oškodovanca in njegovo družino (torej njegove bližnje osebe).

Večkratna grožnja s posegom v intimno sfero posameznika, kjer se že po naravi stvari pričakuje zasebnost in varnost, ter napad na oškodovanca in njegove bližnje osebe, predstavlja resno zlo oziroma neugodnost, ki je bila predočena oškodovancu.

Izrek

I.Ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika obdolženega A. A. se izpodbijana sodba v odločbi o pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremeni tako, da se dejanje pravno opredeli kot kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika in se obdolžencu po 57. in 58. členu Kazenskega zakonika izreče pogojna obsodba, v kateri se mu na podlagi prvega odstavka 135. člena Kazenskega zakonika določi kazen dveh mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja.

II.V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena ter se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Obdolženec se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo IV K 6434/2023 z dne 7. 11. 2023 obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo v okviru katere mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, in sicer sodno takso v višini 80,00 EUR.

2.Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3.Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče pa je izpodbijano sodbo spremenilo tudi po uradni dolžnosti.

4.Pritrditi je zagovorniku, ki smiselno opozarja na napačno pravno opredelitev kaznivega dejanja ter posledično kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 je kaznivo dejanje grožnje med drugim podano, kadar kdor komu zato, da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo, dejanje pa je storjeno proti dvema ali več osebam. Iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja pa izhaja, da je obdolženec poklical mladoletnega oškodovanca in mu večkrat zagrozil, da bo prišel k njemu domov, vlomil skozi vrata in naredil nekaj zelo hudega njemu in njegovi družini. Po oceni pritožbenega sodišča iz opisa dejanja ni razvidno, da bi obdolženec hkrati grozil dvema ali več osebam (pravna opredelitev po drugem odstavku 135. člena KZ-1, kot je to zmotno štelo sodišče prve stopnje), temveč da je mladoletnemu oškodovancu grozil, da bo grožnjo izvršil zoper oškodovanca in njegovo družino (torej njegove bližnje osebe). To pomeni, da je oškodovanec tega kaznivega dejanja le mladoletni B. B., ki je torej naslovnik grožnje, čeprav je bila izvršitev grožnje, kot jo je predočal obdolženec, usmerjena (poleg oškodovanca) še v drugo, oškodovancu bližnjo osebo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o pravni opredelitvi kaznivega dejanja tako, da je v izreku sodbe opisano dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1.

5.Zagovornik izraža pomisleke, da bi izrečene besede sploh zadostile zakonskim znakom očitanega kaznivega dejanja, s čimer nakazuje na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Vendar neutemeljeno. Iz opisa kaznivega dejanja, kot je razviden iz izreka izpodbijane sodbe, izhaja namreč jasen očitek, da je obdolženec resno zagrozil oškodovancu z napadom na njegovo življenje in telo in življenje in telo njegovih bližnjih (ko je poklical mladoletnega oškodovanca in mu večkrat zagrozil, da bo prišel k njemu domov, vlomil skozi vrata in naredil nekaj zelo hudega njemu in njegovi družini) z namenom ustrahovanja in vznemirjenja, ki je rezultiralo v tem, da je oškodovancu povzročil občutek prestrašenosti in osebne ogroženosti ter občutek strahu za življenje njegove družine. Takšna večkratna grožnja s posegom v intimno sfero posameznika, kjer se že po naravi stvari pričakuje zasebnost in varnost, ter napad na oškodovanca in njegove bližnje osebe, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča vsekakor predstavlja resno zlo oziroma neugodnost, ki je bila predočena oškodovancu. Z navedenim pa je obdolženec grožnjo oškodovancu prikazal kot posledico, ki je odvisna od njegove volje, s čimer je ustvaril objektiven vtis njene resnosti in uresničljivosti. Ob tem ne gre prezreti še preostale okoliščine konkretnega primera, ko je torej več let starejši obdolženec v večernem času poklical mladoletnega oškodovanca in mu izrekel inkriminirane besede. Po pojasnjenem zagovornik ne more uspeti niti z obširnim polemiziranjem o tem, kako bi se po njegovem prepričanju moral počutiti oškodovanec. Subjektivni učinek grožnje na oškodovanca med zakonskimi znaki po prvem odstavku 135. člena KZ-1 namreč niti ni omenjen, kar pomeni, da za izvršitev kaznivega dejanja grožnje ni nujno, da bi se oškodovanec dejansko počutil prestrašenega.

6.Zagovornik z navedbami, da v izpodbijani sodbi ni dovolj prepričljivo pojasnjeno, kakšen smisel bi imela grožnja oškodovancu, če z njim obdolženec ni imel ničesar; da obdolženčev zagovor ni dovolj obrazložen, ter da izpodbijana sodba nima razlogov, zakaj bi obdolženec takoj začel groziti oškodovancu, če sploh ni vedel, zakaj je bil klican, zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP. Vendar neutemeljeno. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, medtem ko je iz obrazložitve pritožbenih navedb razbrati, da zagovornik zgolj izraža lastne dokazne zaključke, drugačne od teh, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje, kar pomeni uveljavljanje drugega, samostojnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7.V osrednjem delu pritožbe zagovornik graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče pa v zvezi s tem nima nobenih pomislekov. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana. Svoje dejanske ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi jasno, natančno in prepričljivo obrazložilo, pritožbeno sodišče pa z njimi v celoti soglaša.

8.Zagovornik meni, da so besede, ki naj bi jih izrekel obdolženec, vzete iz konteksta, saj bi bilo treba obdolženčeve besede šteti kot grožnjo le za primer, da bi se klicanje s strani oškodovančevega očeta nadaljevalo. Po zagovornikovem prepričanju, je bilo oškodovancu takoj jasno, da besede niso namenjene njemu in se zato ni imel česa bati, kar pomeni, da ne gre za resno grožnjo v smislu določila KZ-1.

9.Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ugotovitev in oceno, da je obdolženec kriv storitve očitanega mu kaznivega dejanja, tehtno utemeljilo na podlagi izpovedb oškodovanca in prič C. C. ter policista D. D. Tako je oškodovanec prepričljivo in skladno potrdil besede, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe, pri čemer je pojasnil, da se počuti ogroženega in ga je strah, prav tako pa se je bal za celotno družino, saj so tudi grožnje bile tako izrečene. O njegovi prestrašenosti sta prepričljivo izpovedala tudi priči - oškodovčev oče C. C. in policist D. D. Slednji je izpostavil še, da mu je oškodovanec dal na vpogled telefon, kjer se je videlo klice in trajanje le-teh, pri čemer je razbral tudi obdolženčev klic oškodovanca. Ob prepričljivi izpovedbi oškodovanca (za katerega ni najti razloga, da bi si dejanje izmislil), katere vsebina je enaka kot v predlogu za pregon, ter upoštevaje skladni izpovedbi zgoraj navedenih prič, se pritožbenemu sodišču ni porodil nikakršen pomislek v pravilnost in popolnost s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja.

10.Zagovornik se neutemeljeno sprašuje tudi o obstoju direktnega naklepa ter ali so očitane besede sploh bile namenjene oškodovancu. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 5 obrazložitve prepričljivo pojasnilo, da je obdolženec očitano kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, saj se je glede na svojo starost, visokošolsko izobrazbo in dotedanje življenjske izkušnje protipravnosti svojega ravnanja nedvomno zavedal in je vsekakor vedel, da je izrekanje (telefonskih) groženj drugi osebi v smeri napada na njegovo življenje in telo ter življenje in telo njegovih družinskih članov protipravno, pa se je kljub temu zavestno odločil in večkratno izrekel inkriminirane besede. Z izrečenimi besedami, pa je obdolženec želel pri oškodovcu doseči občutek duševnega nelagodja zaradi predočene nevarnosti za življenje in telo (oškodovanca in njegove družine). Tako je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča obdolženec dejanje izvršil prav z namenom, da bi ogrozil varnost mladoletnega oškodovanca. Kot neutemeljene se zato izkažejo še pritožbene navedbe, da se je pogovor med obdolžencem in oškodovancem nanašal izključno na odnos obdolženca do oškodovančevega očeta. Dejstvo, da se je na telefon oglasil mladoletni oškodovanec, pri čemer je obdolženec, kljub temu, da mu je oškodovanec večkrat povedal "da ni C.", z izrekanjem groženj nadaljeval, ne more pomeniti, da so bile besede namenjene C. C. in ne oškodovancu, ter da se slednji ni imel česa bati, kot si to zmotno prizadeva prikazati zagovornik. Ravno večkratno klicanje oziroma komunikacija preko sms sporočil med C. C. in obdolžencem, pa po prepričanju pritožbenega sodišča potrjuje obdolženčev motiv.

11.Preostale zagovornikove navedbe o pričakovanem ravnanju oškodovanca; uporabi in polnjenju mobilnih telefonov; časa prijave kaznivega dejanja; "zlorabi" oškodovančevega telefona; "grožnji le za primer, da se bo klicanje nadaljevalo", pa pritožbeno sodišče ocenjuje kot nerelevantne za obravnavano zadevo, zato se do njih ni posebej opredeljevalo.

12.Milejša pravna opredelitev kaznivega dejanja je terjala določitev nekoliko nižje kazni zapora, zato je pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 394. člena ZKP izpodbijano sodbo spremenilo tudi v odločbi o kazenski sankciji. Ob upoštevanju teže obravnavanega kaznivega dejanja, je obdolžencu skladno s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 določilo kazen dva meseca zapora.

13.Ob ugotovljeni zatrjevani kršitvi iz 4. točke 372. člena ZKP ter tudi po uradni dolžnosti, je bilo treba izpodbijano sodbo spremeniti v odločbah o pravni opredelitvi in kazenski sankciji v obsegu in na način kot izhaja iz izreka te sodbe. Glede preostalih pritožbenih navedb obdolženčevega zagovornika pa je ugotoviti, da le-te niso utemeljene, prav tako pa niso bile ugotovljene druge kršitve, katere pritožbeno sodišče skladno s 383. členom ZKP upošteva po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14.O sodni taksi kot strošku pritožbenega postopka ni bilo odločeno, ker je bila sodba delno spremenjena obdolžencu v korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 135, 135/1, 135/2 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 372, 372/-1, 372/-4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.