Jedro

Podatke, razvidne iz obrazcev, bi tožnica lahko uveljavljala v postopku odmere dohodnine za leto 2013. Uveljavljala bi jih lahko v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine z dne 31. 3. 2014 (prim. tretji do peti odstavek 267. člena ZDavP-2), ki pa ga ni vložila. Če ji informativni izračun dohodnine za leto 2013 do 15. junija 2014 ni bil vročen, pa bi morala tožnica, v skladu s šestim odstavkom 267. člena ZDavP-2, do 31. julija 2014 sama vložiti napoved dohodnine in s tem tudi izpodbijati domnevo vročitve iz prvega odstavka 85. člena ZDavP-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom z dne 12. 11. 2014 (v nadaljevanju izpodbijani sklep) je prvostopenjski organ zavrgel dne 20. 10. 2014 vloženi predlog tožnice za obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2013, ki je bil končan z odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada Nova Gorica, št. DT 01-12225 z dne 31. 3. 2014 (v nadaljevanju odmerna odločba), ter sklenil še, da tožnica trpi svoje stroške davčnega postopka, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnica 20. 10. 2014, med drugim, vložila predlog za obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2013. Prvostopenjski organ se sklicuje na določbe 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter 89., 267. in 85. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), kot so relevantne za odločanje v tej zadevi. Ugotavlja, da tožnica zoper informativni izračun dohodnine ni podala ugovora in da v roku, do 31. julija tudi ni vložila napovedi za odmero dohodnine, zato informativni izračun velja za odločbo o odmeri dohodnine. Tožnica je za nižje dohodke izvedela s pridobitvijo CUD obrazcev, ki jih je prejela v mesecu februarju, zato bi te podatke morala uveljavljati v ugovoru zoper informativni izračun, kar ni le pravica stranke, ampak njena dolžnost. Če je navedbo teh dejstev v ugovoru po svoji krivdi opustila, na podlagi drugega odstavka 261. člena ZUP ne more predlagati obnove postopka. Predlog za obnovo postopka tako ni dovoljen in se zato zavrže. 3. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT-499-01-722/2014-2 z dne 15. 6. 2015 (v nadaljevanju drugostopenjska odločba), zavrnilo tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep in tudi njeno zahtevo za povračilo stroškov postopka.

4. Drugostopenjski organ citira določbe takratnega drugega in petega odstavka 89. člena ZDavP-2 ter prvega in drugega odstavka 261. člena in 267. člena ZUP. Na podlagi spisov ugotavlja, da je bil tožnici 31. 3. 2014 izdan informativni izračun dohodnine za leto 2013, št. DT 01-12225. Skladno z domnevo iz 85. člena ZDavP-2, da je vročitev opravljena petnajsti dan od dneva odpreme, je bil informativni izračun tožnici vročen (najpozneje) 15. 4. 2014. V primeru, da ga ni prejela, bi po zakonu sama morala vložiti napoved za odmero dohodnine najpozneje do 31. 7. 2014. Napoved je vložila šele 1. 10. 2014, kot navaja, zaradi številnih obveznosti doma in v službi ter daljšega dopusta v tujini. Te razloge bi bilo mogoče presojati v okviru 62. člena ZDavP-2, vendar bi tožnica v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, ki je povzročil zamudo pri vložitvi napovedi, morala vložiti predlog za naknadno predložitev davčne napovedi ter v njem obrazložiti razloge za zamudo in predložiti dokaze zanje. Za opravičljive razloge se v skladu s četrtim odstavkom 62. člena ZDavP-2 štejejo okoliščine, ki jih ni bilo mogoče predvideti oziroma odvrniti in so preprečevale sestavo oziroma vložitev napovedi v predpisanem roku. Tožnica takšnega predloga ni vložila; razlogi, na katere se sklicuje, pa tudi sicer niso taki, da bi neposredno preprečili pravočasno vložitev napovedi. Tako je šteti, da ni izpodbila zakonske domneve o vročitvi informativnega izračuna dohodnine. Ker do 30. 4. 2014 ni vložila ugovora, je izgubila pravico do ugovora in na podlagi 267. člena ZDavP-2 tudi pravico do pritožbe, informativni izračun pa je postal dokončna in pravnomočna odločba o odmeri dohodnine za leto 2013. Dne 1. 10. 2014 vloženo napoved tožnice je prvostopenjski organ obravnaval kot pritožbo zoper navedeno odmerno odločbo in jo zavrgel s sklepom, št. DT 4210-11303/2014-3 11-1301-03 z dne 16. 10. 2014. Tožnica je po tem, dne 20. 10. 2014 vložila predlog za obnovo postopka odmere dohodnine, ki je bil zavržen z izpodbijanim sklepom. V pritožbi zoper ta sklep tožnica dokazuje, da je CUD obrazec dejansko prejela šele avgusta 2014, vendar tudi drugostopenjski organ poudari, da je bil CUD obrazec izdan že februarja 2014 in bi ga zato tožnica lahko pridobila pred potekom roka za ugovor zoper informativni izračun dohodnine. Davčni zavezanec lahko in tudi mora spremljati izplačila dohodkov oziroma prejemkov. Tožnica je že pred izdajo informativnega izračuna dohodnine vedela oziroma bi morala vedeti za zadevni dohodek iz delovnega razmerja, pri katerem gre za redni dohodek. Da je bil izplačan v nižjem znesku, bi lahko uveljavljala v okviru rednih pravnih sredstev odmernega postopka. Drugostopenjski organ obrazloženo zavrne tudi ugovor, da bi moral prvostopenjski organ postopek odmere dohodnine obnoviti po uradni dolžnosti.

5. Tožnica je vložila tožbo v upravnem sporu, s katero je najprej izpodbijala sklep z dne 12. 11. 2014 (torej sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka) kot tudi sklep z dne 16. 10. 2014 (s katerim je bila zavržena napoved oziroma pritožba zoper odmerno odločbo). Po pozivu sodišča se je tožnica izrekla, da se tožba nanaša na sklep z dne 12. 11. 2014. Skladno s tem predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep z dne 12. 11. 2014, v zvezi z drugostopenjsko odločbo, v celoti odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženki pa naloži, da tožnici plača stroške postopka.

6. Toži zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi navaja, da dohodke prejema v Italiji, in sicer je bila v letu 2013 deloma na porodniškem dopustu, deloma na dopolnilni blagajni, od septembra 2013 pa je ponovno zaposlena pri delodajalcu A. Ugovarja, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, saj se davčna organa nista opredelila do navedb, da tožnica v zakonskem roku opravičeno ni mogla predložiti CUD obrazca, ker z njim ni razpolagala. Seznanjena je bila sicer, koliko znašajo njeni neto prejemki, ne pa tudi z bruto prejemki, kar se vidi iz CUD obrazca. Slednjega tožnica ni prejela februarja 2014, ampak zaradi svoje odsotnosti šele avgusta 2014, kot izhaja iz izjave ravnateljice delodajalca z dne 15. 12. 2014. Poleg tega pri odločitvi ni bilo upoštevano, da tožnica ni prejela informativnega izračuna in s tem odločbe o odmeri dohodnine, kar skupaj z dejstvom, da ji je bila dohodnina za 2013 prvič odmerjena skladno s spremenjeno zakonodajo, opravičuje, zakaj prej ni mogla uveljavljati nižjih prejemkov. Sicer pa je dohodnina za slovenske davčne rezidente, ki delajo v tujini, ker se ne upoštevajo vsa zmanjšanja davčne osnove kot pri delu v Sloveniji, nepravična in diskriminatorna, kar pomeni kršitev ustavnih pravic tožnice.

7. Tožnica je v decembru 2013 na slovenski davčni urad prvič vložila plačilno listo in ne davčne napovedi. Kasneje, v letu 2014 je prevzela dodatne obveznosti v službi, poleg tega je morala skrbeti za dva otroka, mlajši je star šele leto in pol. Od začetka 2014 do poletja je tako skrbela za njegovo varstvo ter opravljala povečane službene obveznosti, ki so se stopnjevale zaradi konca italijanskega šolskega leta. Junija je tožnica prevzela še občasno skrb za starše, ki so se slabo počutili in so potrebovali njeno pomoč. Po vseh dodatnih obremenitvah, ki jih je komaj prenesla, se je odpravila na dopust: k prijateljem na hrvaško obalo, k prijateljem v Verono v Italiji in na koncu v Španijo. Zato do konca julija 2014 ni uspela oddati davčne napovedi in italijanskih CUD obrazcev. Te je prejela šele avgusta 2014. Ko je konec septembra 2014 prejela prvo pisanje davčnega organa glede dohodnine za leto 2013 (opomin z dne 20. 9. 2014), je nemudoma, 1. 10. 2014 oddala dohodninsko napoved za leto 2013 in priložila CUD obrazca ter pojasnila, zakaj je prišlo do zamude pri oddaji napovedi in da pred tem ni prejela nobene odločbe. Dohodninska odločba za leto 2013 ji namreč ni bila vročena niti na naslov prijavljenega stalnega bivališča v B., na katerem sicer v letu 2014 ni bivala, niti na naslov za vročanje, ki ga je sporočila davčnemu organu (C.). Zato ni bila seznanjena, da je davčni organ samoiniciativno in brez pridobitve vseh podatkov izdal odmerno odločbo. Če bi ji bila ta vročena oziroma puščena v poštnem nabiralniku, bi tožnica v roku vložila ugovor in uveljavljala v Italiji plačane prispevke in davke ter vsa zmanjšanja davčne osnove. Zaradi dodatnih obveznosti v obravnavanem obdobju in daljše odsotnosti tožnica davčne napovedi brez svoje krivde tudi do konca julija 2014 ni mogla vložiti. Kot rečeno, do takrat niti še ni razpolagala s CUD obrazcema. Davčno napoved, ki jo je nato vložila, bi prvostopenjski organ moral obravnavati kot predlog za obnovo postopka oziroma kot nove informacije, ki vplivajo na odmero dohodnine, in bi moral po uradni dolžnosti začeti obnovo davčnega postopka. Z izpodbijanim sklepom in nevročitvijo odmerne odločbe je prvostopenjski organ kršil ustavne pravice tožnice do enakega varstva pravic in do sodnega varstva.

8. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu in razlogih, razvidnih iz obrazložitve obeh upravnih aktov, ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

K I. točki izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost upravnega akta, ki ga izpodbija tožnica, to pa je, glede na popravo tožbe, sklep z dne 12. 11. 2014, potrjen z drugostopenjsko odločbo. Presoja se torej pravilnost in zakonitost odločitve o dne 20. 10. 2014 vloženem predlogu tožnice za obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2013, ki je bil končan z odmerno odločbo z dne 31. 3. 2014, in akcesorne stroškovne odločitve.

11. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in utemeljen na zakonu. Sodišče lahko sledi tudi razlogom odločitve, kot jih je ob odločanju o pritožbi dopolnil drugostopenjski organ, ter se nanje sklicuje in jih zato na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v celoti ne ponavlja. Glede na tožbene ugovore pa dodaja:

12. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, na podlagi katerega se obnovi postopek, končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (glej 260. člen ZUP, katerega določbe se v davčnem postopku uporabljajo v skladu s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2), če je podan kateri izmed v zakonu taksativno določenih obnovitvenih razlogov. V predlogu za obnovo postopka, o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim sklepom, je tožnica, kot sledi iz njenih navedb, uveljavljala obnovitveni razlog novih dejstev oziroma novih dokazov. Iz tega razloga se postopek obnovi, če se izve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni že v prejšnjem postopku. Gre torej za razlog, ki je bil po določbah ZDavP-2, relevantnih za odločanje v obravnavani zadevi, opredeljen v drugem v zvezi s petim odstavkom 89. člena, in ki vsebinsko ustreza razlogu iz 1. točke 260. člena ZUP. Zaradi okoliščin, ki pomenijo navedeni razlog, pa sme, kot izrecno določa drugi odstavek 261. člena ZUP, stranka predlagati obnovo postopka le, če v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo. Ta pogoj v konkretnem primeru tudi po presoji sodišča ni izpolnjen.

13. Tožnica se v obravnavanem predlogu za obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2013 sklicuje na CUD obrazec o višini (bruto) dohodkov oziroma prejemkov, ki jih je v omenjenem letu dosegla v Italiji. Da gre pri tem za redne dohodke, izvirajoče iz delovnega razmerja, med strankama ni sporno. Prav tako ni spora o tem, da je bil zadevni CUD obrazec, oziroma bolj natančno, gre za dva CUD obrazca, izdana v februarju 2014. Navedeno tudi po mnenju sodišča utemeljuje zaključek, da bi podatke, razvidne iz teh obrazcev, tožnica lahko uveljavljala v postopku odmere dohodnine za leto 2013. Uveljavljala bi jih lahko v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine z dne 31. 3. 2014 (prim. tretji do peti odstavek 267. člena ZDavP-2), ki pa ga ni vložila. Če ji informativni izračun dohodnine za leto 2013 do 15. junija 2014 ni bil vročen, pa bi morala tožnica, v skladu s šestim odstavkom 267. člena ZDavP-2, do 31. julija 2014 sama vložiti napoved dohodnine in s tem tudi izpodbijati domnevo vročitve iz prvega odstavka 85. člena ZDavP-2. Razlogov, zaradi katerih naj tega pravočasno ne bi mogla storiti (dodatne službene obveznosti, skrb za dva otroka, občasna skrb za starše, dopust na Hrvaškem, Italiji in Španiji), tožnica časovno in tudi sicer ni dovolj konkretizirala niti jih ni z ničemer izkazala. Tožnica se nadalje sklicuje, da pravilne višine prejetih dohodkov oziroma zmanjšanja davčne osnove v postopku odmere dohodnine ni mogla uveljaviti zato, ker je CUD obrazca prejela šele v avgustu 2014. Vendar, glede na povedano, ne utemelji in ne izkaže, da teh obrazcev ne bi mogla pridobiti že prej. Da je CUD obrazca prejela v avgustu 2014, pa je tudi sicer navedla in izjavo ravnateljice delodajalca o tem predložila šele v pritožbi zoper izpodbijani sklep z dne 12. 11. 2014, ne da bi, kot to zahteva tretji odstavek 238. člena ZUP, utemeljila, zakaj tega ni mogla navesti oziroma dokaza o tem predložiti že v postopku na prvi stopnji, to je v dne 20. 10. 2014 vloženem predlogu za obnovo postopka oziroma pred izdajo izpodbijanega sklepa, s katerim je bilo odločeno o tem predlogu. To pa pomeni, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je drugostopenjski organ ni bil dolžan upoštevati oziroma obravnavati; posledično pa se tožnica na omenjeno dejstvo oziroma dokaz niti v upravnem sporu ne more z uspehom sklicevati (prim. tretji odstavek 20. člena oziroma 52. člen ZUS-1).

14. Tožnica poudarja, da ji informativni izračun dohodnine za leto 2013 ni bil vročen, vendar s tem v obravnavanem upravnem sporu ne more uspeti. Iz spisov zadeve je razvidno, da je bil informativni izračun izdan in tožnici vročan na naslov B. Navedbe, da je davčni organ obvestila o drugačnem naslovu za vročanje, tožnica ni izkazala. Kot že obrazloženo, je tudi sicer v primeru, če informativni izračun zavezancu ni vročen do določenega roka, na zavezancu breme, da do 31. julija sam vloži napoved za odmero dohodnine in s tem izpodbija zakonsko domnevo vročitve informativnega izračuna. Četudi ne bi bilo opisane specialne ureditve postopka odmere dohodnine, pa sklicevanje, da odmerna odločba tožnici ni bila vročena, do drugačne odločitve o predlogu za obnovo postopka ne bi vodilo. To bi namreč pomenilo, da odločba ni dokončna, kar bi prav tako narekovalo, da se predlog za obnovo postopka kot nedovoljen zavrže na podlagi 267. člena ZUP.

15. Sodišče zavrača tudi tožbene ugovore o bistvenih kršitvah pravil postopka. Postopek izdaje izpodbijanega sklepa je bil skladen z zakonom. Sklep je obrazložen tako, da ga je mogoče preizkusiti. Razloge, ki jih je v utemeljitvi navedel prvostopenjski organ, je namreč dopolnil organ druge stopnje in ob tem primerno odgovoril na vse upoštevne navedbe tožnice.

16. Že drugostopenjski organ je ustrezno odgovoril tudi na ugovor, da bi moral davčni organ postopek obnoviti po uradni dolžnosti. Kot izhaja iz določb ZDavP-2 in ZUP, na katere se sklicuje drugostopenjski organ, ima stranka pravico, da poda predlog za obnovo postopka pod pogoji, ki jih določa zakon, ne more pa - ker tem pogojem s svojim ravnanjem ni zadostila - od davčnega organa zahtevati, da postopek obnovi po uradni dolžnosti.

17. Glede na vse povedano se kot neutemeljeni izkažejo tudi sicer splošni tožbeni očitki o kršitvah ustavnih pravic tožnice.

18. Razen izpodbijanega sklepa, potrjenega z drugostopenjsko odločbo, druge odločitve davčnega organa oziroma odločitve o drugih predlogih oziroma pravnih sredstvih tožnice niso predmet presoje v tem upravnem sporu. V slednjem se, kot že rečeno, ne presoja pravilnosti in zakonitosti odločitve davčnega organa o davčni napovedi, ki jo je po poteku roka vložila tožnica, torej sklepa z dne 16. 10. 2014, in tudi ne pravilnosti in zakonitosti odločbe o odmeri dohodnine. S tem povezane navedbe torej za odločitev v tem sporu niso pomembne.

19. Po navedenem je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

20. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave (drugi odstavek 51. člena ter prvi odstavek in 2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Dejstva, ki so glede na zavzeta stališča sodišča o uporabi zakona pomembna za odločitev, so bila na podlagi ustrezno presojenih spisov zadeve pravilno ugotovljena že v davčnem upravnem postopku, tožnica pa jih dovolj konkretizirano niti ne prereka. Izjava ravnateljice njenega delodajalca z dne 15. 12. 2014, ki jo tožnica predlaga kot dokaz, pa kot obrazloženo, na odločitev ne more vplivati oziroma je pri odločanju ni mogoče upoštevati.

K II. točki izreka:

21. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.