Jedro

Tožnik je šele skupaj s pritožbo pridobil možnost predložiti zdravniško potrdilo za sporni čas odsotnosti za dela in je to tudi storil. Tega potrdila v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati, vendar lahko tožnik predlaga novo začasno odredbo, saj sedaj izkazuje verjetnost terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje odločbe tožene stranke - odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2.8.2002 z dnem prejema odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca z dne 14.5.2003 tožeči stranki do odločitve sodišča; nadalje, da se zadrži učinkovanje iste odločbe tožene stranke do pravnomočne odločitve sodišča v tej zadevi; do končne odločitve sodišča v tej zadevi je tožnik v rednem delovnem razmerju pri toženi stranki in do dokončne odločbe sodišča v tej zadevi gredo tožeči stranki vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 2.8.2002. Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki vse nastale stroške postopka z zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče napačno presodilo listine in njegove navedbe, da mu je tožena stranka res omogočila zagovor v skladu s 111. čl. ZDR. Vendar je bil ta zagovor omogočen za odsotnost v času od 7.2.2003 do 18.2.2003. Zoper ta sklep je tožnik sprožil tožbo pred socialnim sodiščem, s katerim je uveljavljal razveljavitev teh sklepov. Sodba v predmetni zadevi je bila dne 13.6.2003, vendar sodbe še ni prejel, je pa sodišče zavzelo stališče na glavni obravnavi, da je tožbeni zahtevek utemeljen. To se ne nanaša na očitano odsotnost od 1.5.2003 dalje oziroma najkasneje od 5.5.2003. Napačno je po mnenju pritožbe stališče, da tožnik o morebitnih zadržkih ni obvestil tožene stranke. Toženi stranki je predložil obvestilo zdravniku in sicer dne 17.4.2003, iz katerega izhaja, da je nesposoben za delo do 13.5.2003; nadalje je bil toženi stranki posredovan dopis z dne 19.5.2003 ter v prilogi obvestilo zdravniku z dne 13.5.2003, na podlagi katerega je tožnik nesposoben za delo z dne 12.6.2003. Ni pa tožnik ob vložitvi tožbe mogel predložiti dokazila, da po 1.5.2003 ni bil sposoben za delo. Sam postopek se lahko vleče več kot mesec dni, zakon pa nalaga stranki in dopušča, da mora varovati svoje pravice in interese v krajšem roku 30 dni. Dejansko je zdravstvena komisija ZZZS na podlagi vloženih pritožb pozvala tožnika na pregled dne 10.6.2003. Dne 17. in 18.6.2003 je komisija izdala sklepa, ko je ugotovila na podlagi osebnega pregleda, da je tožnik od 1.5.2003 do 15.7.2003 začasno nezmožen za delo (bolezen). Takšno potrdilo, ki izkazuje verjetnost terjatve, pa sedaj s pritožbo prilaga in sicer sklepa z dne 17. in 18.6.2003. Dokler je tožnik v staležu bolnih, ne predstavlja nobene obremenitve za toženo stranko za izdajo začasne odredbe, saj se njegova plača refundira s strani ZSSS. Ko bo zdravstveno stanje tožniku dopuščalo, se bo seveda brez nadaljnjega vrnil na delo.

Nadalje pritožba uveljavlja, da je tožniku začela nastajati materialna škoda v obliki neizplačila plače in nemožnosti pridobitve kakršnegakoli drugega prihodka. Tožena stranka je v postopku prisilne poravnave in lahko se zgodi, da tožnik svoje terjatve, ki je že pričela nastajati, ne bo mogel izterjati od tožene stranke. Izkazala je predpostavko v skladu z ZIZ, da dolžnik z izdajo začasne odredbe ne bo utrpel hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Pritožbeno sodišče je ocenilo sodišču prve stopnje predložene listine. Na njihovi podlagi je sodišče utemeljeno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da predlagana začasna odredba nima pravnega temelja v Zakonu o delovnih razmerjih, kar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo.

Novo predloženih listin oziroma dokazov skupaj s pritožbo, sodišče prve stopnje pač ni imelo. Pravilno je obrazložilo, da iz predloženih zdravniških potrdil ni razvidno, da tožnik za delo ni zmožen. Potrdila o zdravstveni upravičeni odsotnosti za čas po 1.5.2003 tožnik ni predložil; le takšno potrdilo o priznanem bolniškem staležu pa bi verjetnost terjatve izkazovalo. Tako potrdilo je predložil tožnik šele v pritožbenem postopku, zato ne more biti upoštevano pri tej odločitvi o pritožbi.

Obenem pa pritožbeno sodišče izrecno ugotavlja, da predlagana začasna odredba že sama po sebi niti ne more biti primerno sredstvo za zavarovanje. Tožnik je namreč predlagal izdajo začasne odredbe za zadržanje učinkovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka že realizirala, tudi sicer pa predhodno ni šlo za primer zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po 85. čl. ZDR. Ni mogoče le zadržati učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi v primeru, ko prenehanje že učinkuje in se je status pred tem zaposlenega delavca že v celoti spremenil. Zadržanje je možno le do nastopa učinkov odpovedi. Takšna začasna odredba, tudi če bi bila izdana, ne bi bila niti primerna za izvršbo. Lahko pa bi tožnik predlagal začasno odredbo z ustreznim predlogom v skladu z ZIZ.

Zaradi navedenega je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, zato sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.