Jedro

Tožnik je v tožbi zatrjeval, da bo celotne kupljene prostore oddajal v poslovne namene, čemur je ustrezal tudi izračun odškodnine. Kasneje je navedel, da je nameraval oddajati v poslovne namene pretežni del nepremičnine, pri čemer pa je njegov izračun vtoževane odškodnine še vedno temeljil na celotni površini kupljenih prostorov. Na podlagi takšnih trditev pa ni mogoče ugotoviti površine, ki naj bi jo tožnik oddajal, in tudi ne preveriti višine vtoževane škode.

Ne gre za kršitev pravice do izjave, če sodišče ni zaslišalo tožnika, ki se kar dvakrat ni odzval sodnemu vabilu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Dopolnilo k pritožbi z dne 5.2.2009 se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika na izročitev gradbenega in uporabnega dovoljenja glede dvoriščnega prizidka na nepremičnini, vpisani v vl. št. ..., k.o. ... - hiša, stoječa na parceli 618, k.o. ..., ki je predmet kupoprodajne pogodbe z dne 24.7.1992, sicer lahko ta oblastvena dovoljenja pridobi tožnik na toženčeve stroške (2. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek za plačilo 6.575.580,00 SIT odškodnine s pp (3. točka izreka). Tožencu je naložilo povrnitev stroškov postopka tožnika v višini 546,21 EUR, v 15 dneh.

Zoper odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka (3. točko izreka) se pritožuje tožeča stranka. Pritožbeno sodišče je vsebinsko obravnavalo pritožbo z dne 15.12.2008, ki jo je tožnik vložil neposredno 17.12.2008, dopolnilo k pritožbi z dne 27.1.2009, ki je bilo vloženo na sodišče neposredno 5.2.2009, pa je kot prepozno zavrglo, saj ga je tožeča stranka vložila po preteku petnajstdnevnega prekluzivnega roka za pritožbo (prvostopenjska sodba je bila tožeči stranki vročena 2.12.2008) (1. odstavek 346. člena ZPP).

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da naslovno sodišče prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika oziroma sodnico. Poudarja, da škoda izvira iz opustitev tožene stranke, saj je neizpolnitev pogodbenih obvez tožniku preprečila oddajo prostorov in mu s tem prizadela znatno gmotno škodo. Ob ugotovitvi sodišča, da je tožnik dokazal obstoj toženčeve pogodbene obveznosti in ob odločitvi sodišča, da ugodi zahtevku tožnika na izročitev uporabnih in gradbenih dovoljenj, bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi tudi njegovemu odškodninskemu zahtevku. Sklenitev najemne pogodbe je namreč pogojena z gradbenim in uporabnim dovoljenjem. Tožeča stranka pa ni potrebovala prostorov zase, temveč je že ob nakupu načrtovala oddajo prostorov v najem. Argument sodišča prve stopnje, da ni zanesljivo oddajanje vseh prostorov v najem, ne vzdrži. Pa tudi če bi bil takšen pomislek sodišča utemeljen, vsekakor ne more biti podlaga za zavrnitev celotnega zahtevka. Če je sodišče ugotovilo, da je bil predmet oddaje le del prostorov, bi pač moralo priznati odškodnino najmanj za ta sorazmerni del. Prvostopenjsko sodišče je zato napačno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka še navaja, da je sodišče prve stopnje potem, ko je tožnik opravičil svojo odsotnost zaradi bolezni, določilo in izvedlo nov narok še pred zakonitim 15-dnevnim rokom dostave novega vabila in s tem onemogočilo njegovo udeležbo na obravnavi. Pritožbenih stroškov ne priglaša. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je svoj odškodninski zahtevek v predmetni pravdi utemeljevala z navedbami, da toženec kot prodajalec vse do vložitve tožbe tožeči stranki ni izročil gradbenega in uporabnega dovoljenja za prodano nepremičnino, kar pa tožeča stranka nujno potrebuje, "da bi lahko del nepremičnine prenovila in uredila ter nepremičnino oddala v najem zainteresiranim najemnikom - uporabnikom." Ker bi navedeno zlahka uredila do vključno 31.12.1993, je za obdobje od 1.1.1994 dalje zatrjevala prikrajšanje oziroma oškodovanje za najemnino, ki bi jo lahko zaračunala in prejela od zainteresiranih najemnikov, to pa je glede na ožji okoliš, kjer se nepremičnina nahaja, od 20 do 30 DEM na m2 mesečno. Za 10 mesecev, tj. od 1.1.1994 do 31.10.1004 je tako tožnik zatrjeval oškodovanje za najemnino v višini 81.180,00 DEM (10 mesecev x 369 m2 x 22,00 DEM), kar je ustrezno preračunal v slovenske tolarje. Glede na ugovor tožene stranke v vlogi z dne 3.1.2002 (list. 19), da bi lahko tožnik kupljene prostore glede na njihovo namembnost kvečjemu oddajal kot stanovanjske in ne kot poslovne, pa je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 7.2.2000 (list. št. 28 zadaj) navedel, da takšni ugovori toženca ne držijo, saj je kupil kletne in visoko pritlične prostore, pri čemer so se kletni prostori ob nakupu uporabljali izključno v poslovne namene. Pri tem je še dodal, da je "ob nakupu nameraval prostore delno uporabljati za svoje stanovanjske potrebe in potrebe svoje gospodarske družbe, pretežno pa jih oddajati za poslovno dejavnost." O tem je tudi že vodil neformalne razgovore z zainteresiranimi osebami, kar vse je bilo tožencu znano in kar je tudi bistveni razlog za tožnikovo odločitev za nakup in ustrezno toženčevo zavezo, da pridobi ustrezna dovoljenja. Glede ugovorov toženca v zvezi s kvadraturo, uporabljeno za izračun odškodnine, pa se je tožnik skliceval na izmere kletnih in pritličnih prostorov v delilnem načrtu, ki je sestavni del pogodbe. Po prvem naroku za glavno obravnavo je tožnik v vlogi z dne 5.6.2000 svoj tožbeni zahtevek ustrezno spremenil tako, da je izpad najemnine vtoževal za obdobje od 1.1.1994 do 31.5.2000. Ker je torej tožnik v tožbi zatrjeval, da bo celotne kupljene prostore oddajal v poslovne namene, čemur je ustrezal tudi izračun odškodnine, kasneje v svoji pripravljalni vlogi z dne 7.2.2000 pa navedel, da je ob nakupu nepremičnine nameraval oddajati v poslovne namene pretežni del nepremičnine, njen del pa uporabljati za svoje stanovanjske potrebe in potrebe svoje gospodarske družbe (pri čemer pa je njegov izračun vtoževane odškodnine še vedno temeljil na celotni površini kupljenih prostorov), se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da na podlagi takšnih trditev tožnika ni mogoče ugotoviti površine, ki naj bi jo tožnik oddajal. Takšna trditvena podlaga je namreč nedoločna, saj so njeni posamezni deli protislovni, posledično pa na njeni podlagi ni mogoča ugotovitev oziroma preverba vtoževane višine škode kot enega od elementov poslovne odškodninske obveznosti.

Prvostopenjsko sodišče je glede na ugotovljeno pomanjkljivost trditvene podlage v skladu z 285. členom ZPP opravilo tudi dolžno materialno procesno vodstvo in tožnika na naroku dne 1.10.2008 (list. št. 197) opozorilo na nedoslednost navedb v zvezi z namenom uporabe spornih prostorov. Pritožbeno sodišče na tem mestu kot bistveno izpostavlja predvsem, da stranke pomanjkljive trditvene podlage ne morejo dopolnjevati z zaslišanjem. Takšno pomanjkljivost lahko stranka odpravi zgolj z ustreznimi trditvami o pravnorelevantnih dejstvih, kar je bilo stranki v postopku omogočeno, saj je bil njen odvetnik na obravnavi prisoten. S tem ji je bila zagotovljena pravica do izjave (kršitev katere tožnik smiselno očita prvostopenjskemu sodišču v pritožbi), ki pa je tožeča stranka ni izkoristila.

Glede na izrecne pritožbene očitke pritožbeno sodišče še dodaja, da tožeča stranka navkljub pravilnemu vabljenju na narok kar dvakrat ni prišla. Prvič sta ji bili vabilo na narok dne 1.10.2008 in vabilo na zaslišanje istega dne vročeni 18.9.2008 (glej list št. 191), vendar je tožeča stranka svoj izostanek opravičila v vlogi z dne 30.9.2008, ki jo je sodišče neposredno prejelo istega dne in v katerem navaja, da se zaradi že nekaj časa trajajoče bolezni, ki nikakor ne popusti, ne bo mogel udeležiti naroka, razpisanega za dne 1.10.2008. V isti vlogi tudi predlaga preložitev naroka, glede zdravniškega potrdila, s katerim bi opravičil svojo odsotnost, pa navede, da ga bo poslal, ko bo ozdravel (glej list. št. 196). Tožnikov pooblaščenec je na naroku pojasnil, da s svojo stranko pred obravnavo ni imel stika. Sodišče prve stopnje je z vlogo na list. št. 202 tožnika preko pooblaščenca pozvalo, da v sodno določenem roku 3 dni sodišču predloži zdravniško opravičilo, sicer bo njegov izostanek štelo kot neupravičen. Pooblaščenec tožeče stranke je dopis sodišča prejel 23.10.2008, nakar je tožnik z vlogo z dne 25.9.2008 (list št. 204), posredovano sodišču neposredno dne 27.10.2008, sporočil, da opravičila ne bo mogel posredovati v 3 dneh, ker je poziv sodišča prejel šele 25.10.2009, in sicer po pošti preko svojega odvetnika, glede na delovni urnik zdravnikov pa računa, da bo opravičilo dobil do vključno 30.10.2008 ali v začetku novembra. Ker pa njegova bolezen ne kaže znakov popuščanja, "se skoraj gotovo ne bo mogel udeležiti niti obravnave v prvih dneh novembra, kakor je sodnica določila po nastopu svoje bolezni pred nekaj dnevi." Na naroku je pooblaščenec tožnika pojasnil, da mu je le-ta po telefonu sporočil, da iz zdravstvenih razlogov ne more priti na obravnavo ter povedal, da ima tožnik težave s hrbtenico (primerjaj zapisnik na list. št. 213), zdravniškega opravičila pa tožeča stranka vse do zaključka obravnave pred sodiščem prve stopnje ni dostavila. Posledice izostanka zato trpi sama.

Glede na naveden potek dogodkov pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila tožeča stranka navkljub poznejši vročitvi vabila na narok dne 5.11.2008 (le-tega je tožnik prejel 6.11.2008) tudi z navedenim narokom seznanjena, kar je razvidno iz njene vloge, poslane sodišču dne 25.10.2008 (list. št. 204), ter iz navedb pooblaščenca na začetku naroka. Oba sporna naroka, kakor tudi vabili nanju, so bili opravljeni v času veljavnosti novele ZPP-D, kar pomeni, da bi morala tožeča stranka morebitno kršitev 8. točke ZPP grajati na naroku samem, da bi takšno kršitev lahko odpravilo že prvostopenjsko sodišče samo, in ne šele v pritožbi (286. b člen ZPP). Tožeča stranka tega ni storila - ravno nasprotno, iz zapisnika naroka je celo razvidno, da pravdni stranki nista predlagali njunega dodatnega zaslišanja (glej list. št. 214), zato so takšni očitki na drugi stopnji neupravičeni, saj v pritožbi tudi ni razlogov, zakaj jih stranka brez svoje krivde ni mogla navesti pravočasno.

Ker torej pritožbeno sodišče pri preizkusu prvostopenjske sodbe v izpodbijanem delu (3. točki izreka) ni ugotovilo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP, je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (355. člen ZPP).