Jedro

Tožena stranka glede nepremoženjske škode tožnika ni pozvala k dopolnitvi odškodninskega zahtevka, zato se ne more uspešno sklicevati na njegovo neodzivnost. Drugih objektivnih ovir za ovrednotenje škode in plačilo odškodnine ni navajala, zato je s pretekom 14 dni od prejema odškodninskega zahtevka (16. 8. 2013) prišla v zamudo in mora od dne 31. 8. 2013 tožniku plačati zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 943. člena OZ).

Ni pomembno, ali je v času bolniškega staleža delo za naročnika namesto tožnika opravljal kakšen drug izvajalec. Ključno je, da ga zaradi poškodbe, ki jo je utrpel v prometni nesreči, ni mogel opraviti tožnik in zato ni ustvaril pričakovanih prihodkov.

Izvedenka je povprečni dohodek izračunala tako, da je od prihodkov odštela stroške. Pojasnila je tudi, da je kot stroške upoštevala vse odhodke, ki jih je tožnik izkazoval v knjigi prihodkov in odhodkov, razen amortizacije, ki ni strošek. Res je, da je moral tožnik stroške plačati v vsakem primeru in teh stroškov ni mogoče upoštevati kot izgubo njegovega dohodka (ki je razlika med ugotovljenimi prihodki in odhodki). Izvedenka je že v pisni dopolnitvi mnenja pojasnila, da tega ni storila. Stroške za meseca junij in julij je upoštevala, da je ugotovila, ob kolikšnih prihodkih bi tožnik dosegel izračunani povprečni mesečni dohodek, kar je zaslužek, ki ga je utemeljeno pričakoval, pa mu ga je škodni dogodek preprečil.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se: - v I. točki izreka znesek 2.600,00 EUR nadomesti z zneskom 657,04 EUR in datum 31. 8. 2013 z datumom 3. 1. 2014; - v II. točki izreka datum 31. 8. 2013 nadomesti z datumom 31. 3. 2014 ter - v III. točki izreka znesek 1.904,35 EUR nadomesti z zneskom 1.295,70 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik je dolžan v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 117,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v znesku 2.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 31. 8. 2013 (I. točka izreka). Odškodnino za izgubljen dohodek je odmerilo na 6.000,00 EUR, pri čemer je toženi stranki naložilo, da od tega zneska v roku 15 dni obračuna in plača akontacijo dohodnine 25 % ter v istem roku tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2013 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni tožniku povrne pravdne stroške v višini 1.904,35 EUR, če zamudi s plačilom, od šestnajstega dne dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe vlaga pritožbo tožena stranka, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot bistveno navaja, da je tožniku dne 2. 1. 2014 že plačala 2.000,00 EUR odškodnine, česar sodišče ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je previsoko odmerilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, saj je premalo upoštevalo, da je tožnik utrpel le lahko telesno poškodbo brez poškodbe skeleta, da ni trpel hudih bolečin, da ni imel nobenega medicinskega posega, da ni potreboval mehke opornice, da je zdravljenje trajalo le 47 dni in da je trpel lažje nevšečnosti. Sodišče je napačno odmerilo odškodnino za strah. Tožnik je pri prvem pregledu dne 4. 6. 2013 izvedel, da gre za lažjo poškodbo, ki praviloma ne zapušča trajnih posledic, zato ni mogel trpeti sekundarnega strahu. Sodišče ni v ničemer upoštevalo pripomb tožene stranke na izvedensko mnenje izvedenke finančne stroke, prav tako ni upoštevalo njenega predloga za postavitev novega izvedenca. Tožnik si kot samostojni podjetnik ni izplačeval plač, kljub temu pa zahtevek uveljavlja kot fizična oseba. Sodišče ni navedlo, da je izvedenka finančne stroke vpogledala v knjigo prihodkov in odhodkov. Iz pogodbe z naročnikom T., d. o. o., z dne 3. 5. 2013 ne izhaja, da bi moral tožnik dela opravljati ravno v času bolniškega staleža. Tožnik ni predložil dokazil o plačilih po pogodbi, niti navedel konkretnih del, ki bi jih moral opraviti ravno v času bolniškega staleža. Tožena stranka je predlagala, da izvedenka ugotovi, ali je tožnik dobil plačano celotno vrednost po pogodbi, vendar izvedenka tega ni storila. Očitno je, da je tožnik svoje obveznosti do konca trajanja pogodbe izpolnil in prejel celotno dogovorjeno plačilo. Ker je tožnik delal le za enega naročnika, plačila pa so bila izrazito neenakomerna in neredna, ni primerno računati povprečnih mesečnih prihodkov. Izvedenka v izračun povprečnega dohodka ni štela dohodkov za meseca junij in julij 2013, hkrati pa je dejanske prejemke tožnika za ta meseca napačno prištela k izgubi dohodka. Izvedenka ni navedla, kaj je upoštevala kot stroške in kako je izračunala njihovo višino. Stroške bi moral tožnik plačati neodvisno od količine dela in morebitnih drugih okoliščin, zato ne morejo spadati v izgubo dohodka. Izvedenka ni ugotavljala napovedane davčne obveznosti tožnika, ki bi lahko služila kot kazalnik tožnikovih pričakovanih prihodkov. Izvedenka je izhajala iz podatkov, ki niso identični tistim, ki jih je tožnik oddal na FURS in po katerih bi maksimalna razlika v prihodkih znašala 1.072,00 EUR mesečno, od česar je potrebno odšteti prejemke od ZZZS ter upoštevati progresivno davčno lestvico. Tožnik je že leta 2014 prenehal z delovanjem, zato je pri obdavčitvi potrebno upoštevati 103. člen Zakona o dohodnini (ZDoh-1). Tožena stranka ni prišla v zamudo z dnem 31. 8. 2013, saj je morala tožnika pozvati k dopolnitvi zahtevka z manjkajočo dokumentacijo. Tožnik ne more biti upravičen do zakonskih zamudnih obresti za čas, ko toženi stranki ni posredoval podatkov, potrebnih za obravnavo zahtevka.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo

5. Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo je pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem konkretnem primeru individualizirati. Ob tem je vezano na merila, določena v 179. členu Obligacijskem zakoniku (OZ), in sicer mora upoštevati: stopnjo telesnih in duševnih bolečin ter njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri čemer višina odškodnine ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Hkrati mora biti odškodnina določena objektivno, upoštevajoč razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje ter primerjavo z odškodninami za podobno škodo.

6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je bil tožnik poškodovan v prometni nesreči, ko je v levi bok njegovega vozila od zadaj naletelo vozilo zavarovanca tožene stranke. Tožnik je utrpel zvin vratnega dela hrbtenice. Zaradi te poškodbe je 7 dni trpel stalne srednje hude bolečine in 16 dni občasne srednje bolečine, nato pa je 13 dni trpel stalne lahke bolečine in 1 mesec še občasne lahke bolečine. Tožnik je bil zaradi posledic nezgode nezmožen za delo 47 dni. Večkrat je obiskal zdravnika, bil je izpostavljen RTG slikanju, opravil je ciklus 10 fizioterapij, jemal zdravila proti bolečinam ter vrat imobiliziral z mehko brisačo. 7. Pritožnica ne graja navedenih ugotovitev, trdi pa, da je sodišče na njihovi podlagi nepravilno uporabilo merila iz 179. člena OZ in tožniku odmerilo previsoko odškodnino. Pritožbeno sodišče je zato v okviru materialnopravnega preizkusa odločitve opravilo primerjavo prisojene odškodnine z odškodninami v primerih, v katerih so oškodovanci utrpeli podobne poškodbe in je bil obseg škode primerljiv. Ob tem je ugotovilo, da so v prisojenem znesku ustrezno ovrednotene vse ugotovljene okoliščine, vključno z ugotovitvami, ki jih v pritožbi povzema tožena stranka. Odškodnina v višini 2.000,00 EUR (približno 2 povprečni mesečni neto plači) ne odstopa od primerljivih primerov v sodni praksi in predstavlja primerno zadoščenje za tožniku nastalo škodo.1

8. Sodišče prve stopnje je ustrezno ovrednotilo ugotovljeno intenzivnost in trajanje strahu za izid zdravljenja. Pritožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik utrpel intenziven primarni strah, pritožbeno sodišče pa soglaša tudi z njegovo presojo, da je tožnik trpel strah za izid zdravljenja. Tožnik je res že ob prvem pregledu izvedel, da gre za lažjo poškodbo, ki praviloma ne terja medicinskih posegov in ne pušča trajnih posledic, vendar je treba upoštevati, da se tožnik preživlja s fizičnim delom, zato je že manjša možnost trajnih posledic lahko povzročila dovolj intenzivno zaskrbljenost, da je ta dosegla prag pravno priznanega strahu. Upoštevajoč tudi ta strah je znesek 600,00 EUR v mejah, ki ga za takšen strah, kot je bil tožnikov, priznava sodna praksa2, ter zato predstavlja pravično odškodnino za to obliko nepremoženjske škode.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o zakonskih zamudnih obrestih od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožena stranka glede te škode tožnika ni pozvala k dopolnitvi odškodninskega zahtevka, zato se ne more uspešno sklicevati na njegovo neodzivnost. Drugih objektivnih ovir za ovrednotenje škode in plačilo odškodnine ni navajala, zato je s pretekom 14 dni od prejema odškodninskega zahtevka (16. 8. 2013) prišla v zamudo in mora od dne 31. 8. 2013 tožniku plačati zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 943. člena OZ).3

10. Utemeljeno pa pritožnica opozarja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, da je tožena stranka tožniku na račun nepremoženjske škode dne 2. 1. 2014 že plačala 2.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče je toženkino plačilo valoriziralo na podlagi gibanja indeksov cen življenjskih potrebščin4 in ugotovilo, da valorizirana vrednost izplačane odškodnine za nepremoženjsko škodo na dan izdaje prvostopenjske sodbe znaša 2.018,00 EUR.5 Navedeni znesek je pritožbeno sodišče poračunalo skladno z določbo 288. člena OZ in ugotovilo, da mora tožena stranka tožniku na račun nepremoženjske škode plačati še znesek 657,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 3. 1. 2014 do plačila.6 Glede odškodnine za premoženjsko škodo

11. Izgubljen dobiček je pravno priznana oblika premoženjske škode, ki nastane, ko škodni dogodek prepreči povečanje premoženja (132. člen OZ). Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 168. člena OZ).

12. Škoda zaradi izgube zaslužka je, gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, bodoča škoda. Odškodnina zanjo zato pomeni vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, bi pa po normalnem teku nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. O povrnitvi škode se zato odloča na podlagi predvidevanja o normalnem teku stvari, gledano s perspektive škodnega dogodka. S te perspektive dejstva, da bi škoda nastala in v kakšni višini bi nastala, ni mogoče z gotovostjo dokazati, pač pa je o tem mogoče sklepati z večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti. V literaturi se zato zastopata materialnopravno stališče, da je predpostavka za priznanje odškodnine za izgubljeni dobiček (že) objektivna verjetnost, da bi oškodovanec dobiček ustvaril, če mu tega škodni dogodek ne bi preprečil (škoda obstoji, če obstoji objektivna verjetnost), in procesno stališče, da za to zadošča mejni prag zadostne verjetnosti oziroma verjetnost, ki presega 50 %.7

13. V skladu s šestim odstavkom 3. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) je samostojni podjetnik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Samostojni podjetnik torej nima lastne pravne osebnosti, ločene od pravne osebnosti nosilca podjema - podjetnika kot fizične osebe (prvi odstavek 7. člena ZGD-1). Tožnik tako lahko kot fizična oseba vtožuje izgubljen dobiček, ki ga je utrpel kot samostojni podjetnik posameznik, seveda pa dejstvo, da je opravljal dejavnost kot samostojni podjetnik, vpliva na način izračuna tega dobička.

14. Tožnik je s predložitvijo pogodbe, sklenjene z naročnikom T., d. o. o., z dne 3. 5. 2013, izkazal, da je imel v času od 4. 6. 2013 do 21. 7. 2013 zagotovljeno delo izvajanja posekov in čiščenja podrasti. V skladu z 2. in 3. členom navedene pogodbe je bila skupna pogodbena cena določena okvirno, cena za delo je bila določena po enotni ceni na kvadratni meter, mesečne situacije pa je tožnik izstavljal na osnovi zapisniško potrjenih izmer. Ker je bilo tožnikovo plačilo torej odvisno od količine opravljenega dela, je logično, da je v posledici dejstva, da pogodbenih del ni mogel opravljati, utrpel finančno izgubo.

15. Izvedenka finančne stroke B. T. je tožnikovo prikrajšanje izračunala tako, da je ob upoštevanju njegovih prihodkov in stroškov v mesecih maj ter avgust do december 2013 izračunala povprečni mesečni dohodek, ki predstavlja pričakovani zaslužek tožnika kot samostojnega podjetnika. Nato je ob upoštevanju tožnikovih stroškov ter realiziranih prihodkov v mesecih junij in julij 2013 izračunala, ob kolikšnih prihodkih bi v teh mesecih dosegel povprečni dohodek. Izgubljen dobiček po izračunu izvedenke znaša 6.141,91 EUR, kar je več, kot je vtoževal tožnik in kot mu je prisodilo sodišče prve stopnje.

16. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pripomb, ki jih je tožena stranka podala na izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje je namreč ravno zaradi pripomb tožene stranke izvedenki naložilo pisno dopolnitev mnenja in jo nato zaradi ponovnih pripomb še ustno zaslišalo. Tožena stranka je imela možnost med zaslišanjem izvedenki postaviti vsa vprašanja in razčistiti vse sporne točke izvedenskega mnenja.

17. Pritožnica v pritožbi ponavlja pripombe na izvedensko mnenje, ki jih je podala pred sodiščem prve stopnje. Pri tem obrazloženo ne trdi, da bi bile podane okoliščine, ki jih za ponovitev dokaza z izvedencem določata drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je izvedensko mnenje celostno, jasno in prepričljivo, izvedenka pa je v okviru pisne dopolnitve in dodatnega ustnega zaslišanja odgovorila na vse relevantne pomisleke pritožnice. Sodišče prve stopnje zato pravilno ni sledilo njenemu predlogu za postavitev drugega izvedenca.

18. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je izvedenka vpogledala v knjigo prihodkov in odhodkov in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Tožena stranka v postopku ni oporekala verodostojnosti navedene knjige, niti navajala, da je tožnik dela opravljal brez izstavitve računa ter poleg v knjigi izkazanih prihodkov ustvaril še kakšne. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da tožnik ni dokazal, da v času bolniškega staleža ni prejel nobenih prihodkov, kakor tudi njene navedbe, da je tožnik pogodbeno dogovorjena dela opravil po izteku bolniškega staleža in dobil plačano celotno pogodbeno ceno. Če bi to držalo, bi bil takšen prihodek razviden iz knjige prihodkov in odhodkov. Izvedenka je pojasnila, da je prihodek evidentiran, ko je delo opravljeno in izdan račun, ter zato ni pomembno, ali in kdaj je bil račun plačan. Z golim ponavljanjem pripombe, ki jo je podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje in na katero je izvedenka že odgovorila, pritožnica pravilnosti takšnega stališča ne more omajati. Prav tako ne more biti odločilno njeno ugibanje, da bi tožnik v primeru, da pogodbenih del ne bi opravil v celoti, plačal pogodbeno kazen. Ni tudi pomembno, ali je v času bolniškega staleža delo za naročnika namesto tožnika opravljal kakšen drug izvajalec. Ključno je, da ga zaradi poškodbe, ki jo je utrpel v prometni nesreči, ni mogel opraviti tožnik in zato ni ustvaril pričakovanih prihodkov.

19. Res je, da so pogodbena dela sezonska ter da enakomernih mesečnih prihodkov ni mogoče pričakovati (4. člen pogodbe). Ravno zato je izvedenka kot osnovo za izračun povprečnega dohodka pravilno upoštevala daljše obdobje, v katerega so bili zajeti tako meseci, ko tožnik ni imel prihodkov, kot tudi meseci, ko je imel višje prihodke, kot jih je izračunala za sporna meseca. Izvedenka je logično pojasnila, da prihodkov za junij in julij 2013 ni upoštevala pri izračunu povprečnega dohodka, ker tožnik v teh mesecih ni delal cel mesec. V nasprotju s pritožbenimi navedbami izvedenka dejanskih prejemkov v mesecih junij in julij 2013 ni upoštevala pri ugotavljanju povprečnega dohodka, saj je zneska 229,52 EUR in 510,66 EUR odštela od zneska vseh prihodkov v letu 2013 (28.832,00 EUR) ter upoštevala znesek 28.091,82 EUR.

20. Izvedenka je povprečni dohodek izračunala tako, da je od prihodkov odštela stroške. Pojasnila je tudi, da je kot stroške upoštevala vse odhodke, ki jih je tožnik izkazoval v knjigi prihodkov in odhodkov, razen amortizacije, ki ni strošek. Res je, da je moral tožnik stroške plačati v vsakem primeru in teh stroškov ni mogoče upoštevati kot izgubo njegovega dohodka (ki je razlika med ugotovljenimi prihodki in odhodki). Izvedenka je že v pisni dopolnitvi mnenja pojasnila, da tega ni storila. Stroške za meseca junij in julij je upoštevala, da je ugotovila, ob kolikšnih prihodkih bi tožnik dosegel izračunani povprečni mesečni dohodek, kar je zaslužek, ki ga je utemeljeno pričakoval, pa mu ga je škodni dogodek preprečil. 21. Tožena stranka se na podatke v izkazu poslovnega izida in bilanci stanja brez navedbe razlogov prvič sklicuje v pritožbi, zato so njene navedbe prepozne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer ne pojasni, zakaj so ti podatki ustreznejši od podatkov, ki jih je upoštevala izvedenka. Prav tako je nekonkretizirano njeno sklicevanje na 103. člen ZDoh-1, saj ne pojasni, kako bi uporaba navedenega člena, ki ureja vodenje evidenc zalog kapitala, lahko vplivala na odločitev v zadevi.

22. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje zahtevku iz naslova izgubljenega dobička pravilno ugodilo za znesek 6.000,00 EUR.

23. Utemeljeno pa tožena stranka graja odločitev o teku zamudnih obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo. Tožnik je v odškodninskem zahtevku v dokaz višine izgubljenega zaslužka predložil sklep o vpisu v poslovni register in knjigovodski izpis za meseca maj in junij 2013, nakar ga je tožena stranka dne 7. 11. 2013 pozvala, da ji predloži še knjigo prihodkov in odhodkov za obdobje od 1. 5. 2013 do 30. 7. 2013, izkaz poslovnega izida za čas od 1. 7. 2013 do 30. 7. 2013 in obračun nadomestila ZZZS ter povračila prispevkov za socialno varnost. Tožnik ni trdil, da se je na poziv odzval že pred pravdo, temveč je navedene listine priložil tožbi. Ker so se te listine v postopku izkazale kot pomembne za presojo višine izgubljenega dobička, so neutemeljene njegove navedbe, da je bil poziv tožene stranke neupravičen ter da je poizkušala z njim neutemeljeno odložiti nastop dospelosti terjatve. Tožena stranka tako v zamudo s plačilom odškodnine za premoženjsko škodo ni prišla že z dnem 31. 8. 2013, temveč z dnem vložitve tožbe (31. 3. 2014), zato mora zakonske zamudne obresti plačati šele od tega dne dalje (drugi odstavek 299. člena v zvezi s 378. členom OZ).

Glede stroškov postopka in odločitve

24. Delna sprememba sodbe je terjala spremembo odločitve o pravdnih stroških, ki so nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je vtoževal znesek 10.813,48 EUR, uspel pa je z zneskom 6.582,00 EUR, torej s približno 60 % tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znesek potrebnih pravdnih stroškov na strani tožnika znaša 2.513,00 EUR, na strani tožene stranke pa 530,26 EUR. Ker odmera stroškov v pritožbenem postopku ni sporna, pritožbeno sodišče ugotavlja, da mora tožena stranka tožniku povrniti 1.507,80 EUR, tožnik pa toženi stranki 212,10 EUR pravdnih stroškov. Sodišče je zneska pobotalo in odločilo, da mora tožena stranka tožniku na račun pravdnih stroškov namesto zneska 1.904,35 EUR povrniti 1.295,70 EUR pravdnih stroškov.

25. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki spremenilo tako, da mora tožena stranka tožniku iz naslova nepremoženjske škode plačati znesek 657,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 3. 1. 2014 do plačila; v II. točki tako, da zakonske zamudne obresti tečejo od dne 31. 3. 2014 dalje ter v III. točki izreka tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki jih mora tožena stranka povrniti tožniku, znižalo na 1.295,70 EUR (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je sodišče pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen OZ).

26. Izrek o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku znaša približno 25 %, zato ji mora tožnik povrniti enak delež potrebnih stroškov vložitve pritožbe, ki obsegajo sodno takso v višini 459,00 EUR in materialne stroške v višini 10,00 EUR. Tožnik mora torej toženi stranki povrniti 117,25 EUR stroškov pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Navedbe v odgovoru na pritožbo niso bile takšne, da bi lahko prispevale k lažji ali hitrejši odločitvi o pritožbi, zaradi česar teh stroškov ni mogoče upoštevati kot potrebnih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Primerjaj II Dor 289/2012, II Dor 394/2010, II Ips 1259/2008, II Ips 175/2008 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1774/2016 z dne 3. 11. 2016. 2 Primerjaj odločbe, navedene v prejšnji opombi. 3 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 93/2015 z dne 6. 10. 2016. 4 S pomočjo programa revalorizacije denarnih zneskov na spletni strani Statističnega urada RS. 5 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 1197/2008 z dne 19. 3. 2009, II Ips 711/2009 z dne 21. 3. 2013, II Ips 496/2009 z dne 16. 12. 2010 in druge. 6 Izračun je opravljen po programu za izračun zamudnih obresti, ki ga je verificiralo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. 7 Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 338/2014 z dne 21. 7. 2016 in II Ips 100/2011 z dne 24. 5. 2012.