Jedro

1. Prekluzivni rok 15 dni za vložitev zahteve za sodno varstvo, ki ga je določal 1. odstavek 83. člena ZTPDR, je z uveljavitvijo 105. člena ZDR izgubil naravo prekluzivnosti v primeru izpodbijanja nedokončnih odločitev delodajalca. Ta rok se je spremenil v splošni zastaralni rok, kar pa ne pomeni, da ima delavec v vsakem primeru pravico do nerazumnega podaljševanja roka za sodno varstvo.

2. S tem, ko se je 15-dnevni prekluzivni rok iz 1. odstavka 83. člena ZTPDR na podlagi 105. člena ZDR v primeru molka organa spremenil v zastaralni materialni rok, katerega upošteva sodišče le na ugovor stranke, se je spremenila tudi narava te procesne predpostavke. Procesna predpostavka vložitve tožbe v razumnem roku ni več absolutne narave (na varstvo takšne procesne predpostavke pazi sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti), temveč je postala procesna predpostavka relativne narave.

3. Pojem "razumni rok za vložitev tožbe" je pravni standard in predstavlja materialni rok, ki ga je zakon določil za vložitev tožbe, katerega mora v odvisnosti od okoliščin posamičnega primera določiti sodišče in ni identičen s pojmom zastaralnega roka, kot ga opredeljuje ZOR. Ugovor zastaranja, s katerim stranka zatrjuje, da je zaradi poteka roka prenehala pravica upnika, da zahteva izpolnitev obveznosti, je ugovor materialnopravne narave, ki se nanaša na temelj zahtevka, medtem ko je ugovor, da tožnik ni vložil tožbe v razumnem roku, ugovor procesne narave, s katerim stranka zatrjuje, da ni podana procesna predpostavka za dopustnost sojenja. V primeru pomanjkanja te procesne predpostavke meritorno odločanje o stvari ni dopustno, tožba pa se zavrže.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnika, v okviru katere je zahteval razveljavitev odločbe tožene stranke št. 123-746/92 z dne 27.9.1999, izplačilo prikrajšanja pri plači za čas od oktobra 1999 do januarja 2003 oz. ugotovitev nedokončnosti navedene odločbe. Poleg tega je sklenilo, da je dolžan tožnik toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 157.000,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča prve stopnje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeni sklep se iz pritožbenega razloga absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika ter naloži toženi stranki v plačilo stroške postopka oz. podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in ga vrne v ponovno obravnavanje in razsojo spremenjenemu senatu prvostopenega sodišča, pri čemer naj se dosedanji stroški postopka štejejo za nadaljnje stroške postopka. V obrazložitvi pritožbe navaja, da izpodbijani sklep nima razlogov o vprašanju splošnih zastaralnih rokov, o začetku teka zastaralnega roka oz. razumnega roka za vložitev tožbe v primeru molka organa, o začetku, trajanju oz. izteku tega razumnega roka. Z ozirom na napotke inštance iz predhodnega kroga sojenja je prvostopno sodišče povsem po nepotrebnem razlogovalo še glede vprašanja pravočasnosti vložitve tožbe oz. glede tega, če je bila tožba vložena v takoimenovanem razumnem roku ali ne. Z ozirom na določbe v spornem obdobju veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, je bil ob upoštevanju 105. čl. Zakona o delovnih razmerjih 15 dnevni rok iz 1. odst. 83. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, spremenjen iz prekluzivnega v zastaralni rok. Zato je tožnik upravičen do vložitve tožbe zoper toženo stranko v splošnem petletnem zastaralnem roku, katerega pričetek je možno v skladu z določili 361. čl. ZOR šteti od prvega dneva potem, ko tožena stranka ni odgovorila na njegov pravočasno vloženi ugovor zoper izpodbijano odločbo. S tem tožnik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP v zvezi z 1. odst. 274. čl. ZPP. Ker sodišče prve stopnje navedenih določb ni upoštevalo, je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi v nasprotnem primeru v zvezi z vprašanjem zastaranja pravice razsodilo drugače. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti bistvene kršitve določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki jo v pritožbi zatrjuje tožnik, niti ostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (1., 2., 3., 6., 7., 8., 11. in 12. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožnika, v okviru katere je vtoževal razveljavitev nedokončne odločbe tožene stranke št. 123-746/92 z dne 27.9.1999 o razporeditvi tožnika na delovno mesto "višji svetovalec - inšpektor, Oddelek za davčno inšpiciranje, Davčni urad Maribor" in izplačilo prikrajšanja pri plači za obdobje od oktobra 1999 do vključno januarja 2003, poleg tega pa tudi ugotovitev, da citirana odločba tožene stranke ni dokončna in nima pravnega učinka ter da mu je dolžna tožena stranka izdati novo odločbo za ustrezno delovno mesto z veljavnostjo od 1.10.1999 dalje v 8 dneh in pod izvršbo. To tožbo je zavrglo zato, ker je ugotovilo, da je tožnik ni vložil v razumnem roku. Sodišče prve stopnje je tako sledilo ugovoru tožene stranke, da je s tem, ko je od vložitve ugovora (27.10.1999) do vložitve tožbe (9.6.2000) poteklo več kot 7 mesecev, tožnik tožbo vložil po preteku razumnega roka.

Pritožbeno sodišče ne soglaša s takšno oceno sodišča prve stopnje. Najprej je potrebno ugotoviti, da rok za vložitev tožbe ni pričel teči 27.10.1999, ko je tožnik vložil ugovor zoper izpodbijano odločbo tožene stranke št. 123-746/92 z dne 27.9.1999. Po 1. odst. 83. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS) je pričel rok za uveljavljanje sodnega varstva, torej za vložitev tožbe, v primeru molka organa teči po 30 dneh od vložitve ugovora. Ker je iz spisovnih podatkov razvidno, da je bil tožnikov ugovor zoper odločbo tožene stranke št. 123-746/92 z dne 27.9.1999 vložen 27.10.1999, bi lahko zaradi tega, ker tožena stranka o njegovem ugovoru v 30 dnevnem roku ni odločila, sodno varstvo svojih pravic tožnik zahteval šele od 27.11.1999 dalje. Do tega dne je imel namreč drugostopenjski organ pri toženi stranki možnost, da o tožnikovem ugovoru odloči v skladu s 1. odst. 81. čl. ZTPDR. Tožba, ki bi bila vložena pred iztekom 30 dnevnega roka, bi bila vložena preuranjeno.

Po stališču pritožbenega sodišča je sicer tožnik tožbo v zvezi z razveljavitvijo odločbe tožene stranke št. 123-746/92 z dne 27.9.1999 vložil v razumnem roku, s tem, ko jo je s priporočeno pošiljko oddal na pošto dne 9.6.2000. Prekluzivni rok 15 dni za vložitev zahteve za sodno varstvo, ki ga je določal 1. odst. 83. čl. ZTPDR, je z uveljavitvijo 105. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93, ki se je uporabljal v spornem obdobju), izgubil naravo prekluzivnosti v primeru izpodbijanja nedokončnih odločitev delodajalca, kar je sicer povsem pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Ta rok se je spremenil v splošen zastaralni rok, kar pa ne pomeni, da ima delavec v vsakem primeru pravico do nerazumnega podaljševanja roka za sodno varstvo. Delavec mora biti pri varovanju svojih pravic aktiven in zahtevati varstvo pravic v razumnem roku tudi v primeru molka organa, saj bi v nasprotnem primeru sodno varstvo izgubilo svoj pomen, ker se pravna varnost strank v postopku zaradi nerazumno podaljšanega roka za sodno varstvo slabša, večja pa je tudi možnost zlorab (tako sklep VS RS, opr. št. VIII Ips 8/95 z dne 9.1.1996). Potek šestih mesecev in pol od izteka roka za odločitev o tožnikovem ugovoru po stališču pritožbenega sodišča glede na ugotovljeno dejansko stanje ne pomeni takšnega poteka časa, da tožena stranka ne bi mogla več računati na to, da tožnik ne bo uveljavljal svoje pravice pred sodiščem v zvezi z odločbo št. 123-746/92 z dne 27.9.1999. Takšnemu zaključku pritrjuje tudi dejstvo, da je tožnik na svoj ugovor zoper citirano odločbo tožene stranke opozoril tudi v ugovoru zoper odločbo tožene stranke št. 146-146/99 z dne 21.10.1999 (o uvrstitvi v plačilni razred s količnikom za določitev plače). Ugovor zoper navedeno odločbo je tožnik vložil 30.12.1999, tožena stranka je njegov ugovor zavrnila z odločbo št. 541-67/99 z dne 18.4.2000. Iz tožbenih navedb izhaja, da je bila ta odločba tožniku vročena 25.5.2000, na kar je tožnik 9.6.2000 vložil tožbo tako na razveljavitev odločb tožene stranke o uvrstitvi v plačilni razred s količnikom za določitev plače kot tudi na razveljavitev odločbe o razporeditvi na delovno mesto "višji svetovalec - inšpektor, Oddelek za davčno inšpiciranje, Davčni urad Maribor" št. 123-746/92 z dne 27.9.1999. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je z ozirom na 105. čl. ZDR rok iz 1. odst. 83. čl. ZTPDR v primeru molka organa postal materialni rok, katerega upošteva sodišče le na ugovor stranke. Pravočasna vložitev tožbe predstavlja procesno predpostavko za vodenje sodnega postopka. S tem, ko se je 15 dnevni prekluzivni rok iz 1. odst. 83. čl. ZTPDR na podlagi 105. čl. ZDR v primeru molka organa spremenil v zastaralni materialni rok, katerega upošteva sodišče le na ugovor stranke, se je spremenila tudi narava te procesne predpostavke. Procesna predpostavka vložitve tožbe v razumnem roku ni več absolutne narave (na to vrsto procesne predpostavke pazi sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti), temveč je postala procesna predpostavka relativne narave. Ugovor vložitve tožbe v nerazumnem roku spada v trditveno podlago strank. Stranka mora zatrjevati dejstvo, da je tožba vložena po preteku razumnega roka in za dokazovanje tega dejstva predlagati ustrezne dokaze. Pri zatrjevanju dejstev in predlaganju dokazov pa je tako stranka kot tudi sodišče vezano na 286. čl. ZPP, 1. odst. 337. čl. ZPP in 2. odst. 362. čl. ZPP. Z ozirom na navedeno bi bil ugovor tožene stranke, da tožnik tožbe ni vložil v razumnem roku, upošteven le, če bi ta izkazala, da tega ugovora brez svoje krivde ni mogla navesti v dosedanjem postopku (1. odst. 362. čl. ZPP). Tožena stranka je ugovor, da tožba ni bila vložena v razumnem roku, podala šele z vlogo z dne 27.3.2003, to je potem, ko je Višje delovno in socialno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 1306/2001 z dne 6.12.2002 razveljavilo sklep sodišča prve stopnje, s katerim je to zavrglo del tožbe, v okviru katerega je tožnik zahteval razveljavitev odločbe tožene stranke št. 123-746/92 z dne 27.9.1999. Ker je bil sklep prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 261/2000 z dne 22.5.2001 (s katerim je bil zavržen del tožnikove tožbe za razveljavitev odločbe tožene stranke št. 123-746/92 z dne 27.9.1999) razveljavljen s sklepom pritožbenega sodišča po uveljavitvi novele ZPP (Ur. l. RS, št. 26/2002) in ker je tožena stranka ugovor o tem, da je tožnik tožbo za razveljavitev omenjene odločbe vložil po preteku razumnega roka, podala šele 27.2.2003, bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji navedenega ugovora upoštevati določbo noveliranega 2. odst. 362. čl. ZPP. Ta dovoljuje navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov na prvem naroku nove glavne obravnave po razveljavitvi le, če jih v dotedanjem postopku stranka ni mogla navesti oz. predložiti brez svoje krivde. Ker iz spisovnih podatkov ne izhaja, da tožena stranka tega ugovora brez svoje krivde ni mogla navesti v postopku do odločitve o pritožbi tožnika zoper sklep prvostopenjskega sodišča o zavrženju tožbe, sodišče prve stopnje tega ugovora po stališču pritožbenega sodišča ne bi smelo upoštevati. Ker je ugovor tožene stranke upoštevalo, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP, katere pa sicer tožnik v pritožbi ni izrecno uveljavljal. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da so sicer neutemeljene navedbe tožnika v pritožbi, iz katerih izhaja, da je bil tožnik z ozirom na določbo 361. čl. v spornem obdobju veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS) upravičen do vložitve tožbe v zvezi z razveljavitvijo nedokončne odločbe tožene stranke št. 123-746/92 z dne 27.9.1999 v splošnem petletnem zastaralnem roku (371. čl. ZOR). Pojem razumni rok za vložitev tožbe je pravni standard in predstavlja materialni rok, ki ga je zakon določil za vložitev zahteve za sodno varstvo (torej za vložitev tožbe), katerega mora v odvisnosti od okoliščin posamičnega primera določiti sodišče in ni identičen s pojmom (zastaranja oz.) zastaralnega roka, kot ga opredeljuje določbe ZOR. Ugovor zastaranja, s katerim stranka zatrjuje, da je zaradi poteka roka prenehala pravica upnika, da zahteva izpolnitev obveznosti, je ugovor materialnopravne narave, ki se nanaša na temelj zahtevka, medtem ko je ugovor, da tožnik ni vložil tožbe v razumnem roku, ugovor procesne narave, s katerim stranka zatrjuje, da ni podana procesna predpostavka za dopustnost sojenja. V primeru pomanjkanja te procesne predpostavke (če tožba ni vložena v razumnem roku) meritorno odločanje o stvari ni dopustno, tožba pa se v takšnem primeru zavrže. Ker je sodišče tožbo tožnika v nasprotju z določbo 1. odst. 274. čl. ZPP zavrglo, ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z utemeljenostjo njegovega tožbenega zahtevka, katerega je vtoževal v okviru te tožbe. Iz tega razloga je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je bilo potrebno pritožbi tožnika ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. tč. 365. čl. ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju dokaznih predlogov strank ugotoviti, če je zahtevek tožnika za razveljavitev odločbe tožene stranke št. 123-746/92 z dne 27.9.1999 utemeljen, če je utemeljen preostali del njegovega tožbenega zahtevka (v okviru katerega zahteva izplačilo razlike v plači, ugotovitev da izpodbijana odločba ni dokončna in nima pravnega učinka ter, da mu je dolžna tožena stranka izdati novo odločbo na ustrezno delovno mesto), ter po tako izvedenem postopku ponovno odločiti o tožnikovem tožbenem zahtevku.

Pritožbeno sodišče ni sledilo pavšalnemu in neargumentiranemu predlogu tožnika, na podlagi katerega naj bi se zadeva vrnila v ponovno obravnavanje in razsojo spremenjenemu senatu prvostopenjskega sodišča, saj tožnik ni navedel prav nobenega razloga, s katerim bi utemeljil svoj predlog.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP, ki določa, da sodišče pridrži odlčitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo v primeru, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.