Jedro

Ker za nepremičnino, ki je predmet tega davčnega postopka, še ni bila ugotovljena posplošena tržna vrednost po zakonu, ki ureja množično vrednotenje nepremičnin, je treba za ugotovitev njene vrednosti uporabiti prehodne in končne določbe 23. člena ZDDD. Te pa ne omogočajo tolmačenja, da je davčna osnova za davek 80% tržne vrednosti nepremičnin. Navedene prehodne določbe veljajo za vse davčne zavezance do vzpostavitve podatkov o posplošeni tržni vrednosti nepremičnin, na zakonodajalcu pa je, da določi davčno osnovo, od katere je potrebno plačevati davke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje pod točko 1. tožeči stranki od davčne osnove 228.940,97 EUR odmeril davek na dediščine in darila v II. dednem redu v znesku 17.294,10 EUR, pod točko 2 je odločil, da je trebna odmerjeni davek poravnati v roku 30 dni po vročitvi izpodbijane odločbe na prehodni račun Ministrstva za finance, pod točko 3., da bodo po preteku 30-dnevnega roka zavezancu zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe, pod točko 4., da vložena pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, pod točko 5. pa, da posebni stroški v tem postopku niso nastali. V obrazložitvi izpodbijane odločbe upravni organ prve stopnje navaja, da je bil postopek odmere davkov na dediščine in darila uveden po uradni dolžnosti na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Kopru, s katerim je tožeča stranka podedovala premoženje po pokojnem stricu A.A. Davčna obveznost je v skladu s 6. členom Zakona o davkih na dediščine in darila (Ur. list RS, št. 117/06 – ZDDD) nastala na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Osnova za davek na dediščino in darila je, na podlagi 1. odstavka 5. člena ZDDD vrednost podedovanega premoženja ob nastanku davčne obveznosti, zmanjšana za dolgove, bremena in stroške ki odpadejo na premoženje, od katerega se plačuje ta davek. Na podlagi cenitve nepremičnega premoženja, ki ga je pripravil sodni cenilec in cenilec kmetijske stroke, znaša skupna vrednost podedovanega nepremičnega premoženja 229.369,10 EUR. Skupna vrednost premičnega premoženja, to je podedovanih delnic in denarja na transakcijskem računu pa znaša 7.643,55 EUR. Po določilih 4. odstavka 5. člena ZDDD se pri premičninah davčna osnova, ugotovljena v skladu s 1. odstavkom istega člena zniža za 5.000,00 EUR, tako da davčna osnova premičnega premoženja znaša 2.643,55 EUR. Po tem ko je zavezancu kot strošek upoštevala plačila računov v skupni višini 3.071,68 EUR je bila ugotovljena davčna osnova v višini 228.940,97 EUR. Od ugotovljene osnove pa je bil tožeči stranki določen davek po stopnjah določenih v 1. odstavku 8. člena ZDDD ki veljajo za II. dedni red (starši, bratje, sestre in njihovi potomci) v skupni višini 17.294,10 EUR. Odločitev o roku plačil odmerjenega davka temelji na določbi 66. člena Zakona o davčnem postopku (Ur. list RS, št. 117/06, 124/08 – ZDDKIS in 125/08 – ZDavP-2), odločitev o teku zamudnih obrestih na 96. členu ZDavP-2, odločitev o začetku davčne izvršbe na določbi 143. člena ZDavP-2 odločitev o tem, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve pa na določbi 87. člena ZDavP-2. Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje zavrnil. Tožeča stranka v tožbi izpodbija odmerno odločbo upravnega organa prve stopnje iz razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja da ZDDD v 1. odstavku 5. člena določa, da je davčna osnova za davek vrednost podedovanega ali v dar prejetega premoženja v času nastanka davčne obveznosti po odbitku dolgov, stroškov oziroma bremen, ki odpadejo na premoženje, od katerega se plačuje davek. V 2. odstavku istega člena pa določa, da se pri nepremičninah kot vrednost iz 1. odstavka tega člena šteje 80% posplošene tržne vrednosti, ugotovljene po zakonu, ki ureja množično vrednotenje nepremičnin, kakor je določena v registru nepremičnin na dan nastanka davčne obveznosti. Upravni organ prve stopnje je napačno uporabil določbe 23. člena ZDDD, ki določa, da je do vzpostavitve podatkov o posplošeni tržni vrednosti nepremičnin, ne glede na 2. odstavek 6. člena, davčna osnova vrednost nepremičnine, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času nastanka davčne obveznosti in je ugotovljena v odmernem postopku, saj se le ta nanaša le na volila, nikakor pa ne na dedovanje, ki je urejeno v 5. členu ZDDD. Po mnenju tožeče stranke je bil zakonski namen, da vsi zavezanci za plačilo davka po tem zakonu plačajo davek v višini od 80% posplošene tržne vrednosti nepremičnine, ki so jo podedovali ali prejeli v dar. Dejstvo, da posebni zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin še ni bil sprejet, za odločitev v zadevi ni pravno relevanten. Ker posebnega zakona, ki ureja množično vrednotenje nepremičnin zakonodajalec še ni sprejel ni mogoče ugotoviti posplošene tržne vrednosti nepremičnine, ugotoviti pa se da njena tržna vrednost zato bi bilo potrebno v davčno osnovo šteti največ 80% ugotovljene tržne vrednosti. Po mnenju tožeče stranke je ZDDD, neustaven in krši osnovni princip enakosti pred zakonom, saj bodo davčni zavezanci po uveljavitvi posebnega zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin plačili manj davka kot tožeča stranka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in razlogih obrazložitve drugostopne odločbe, sodišču predlaga da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da v času odločanja upravnega organa prve stopnje, za nepremičnino, ki je predmet tega davčnega postopka, še ni bila ugotovljena posplošena tržna vrednost, ugotovljena po zakonu, ki ureja množično vrednotenje nepremičnin, ki je določena nepremičnini v registru nepremičnin. Glede na navedeno je za ugotovitev vrednosti nepremičnin treba uporabiti prehodne in končne določbe 23. člena ZDDD, ki se nanašajo na ugotavljanje vrednosti nepremičnin do vzpostavitve podatkov o posplošeni vrednosti nepremičnin. V 23. členu ZDDD določa, da je do vzpostavitve podatkov o posplošeni tržni vrednosti nepremičnin davčna osnova vrednost nepremičnine, ki bi se dala doseči v prostem prometu (tržna vrednost nepremičnin) v času nastanka davčne obveznosti in je ugotovljena v odmernem postopku. Upravni organ je torej ravnal prav, ko je kot davčno osnovo od vrednosti podedovanega nepremičnega premoženja vzel oceno tržne vrednosti nepremičnin na dan 30.4.2008, ki jo je pripravil sodni cenilec gradbene stroke. Ugovor tožeče stranke, da bi moral upravni organ prve stopnje kot osnovo za davek od vrednosti podedovanega premoženja vzeti 80% ocenjene tržne vrednosti nepremičnin ni utemeljen. Osnova za odmero davka je vrednost podedovanega premoženja znižana v skladu s 1. odstavkom 5. člena ZDDD. Šele po vzpostavitvi podatkov o posplošeni tržni vrednosti bo mogoče pri odmeri uporabiti 2. odstavek 5. člena ZDDD, saj določbe 23. člena ZDDD ne omogočajo tolmačenja, da je davčna osnova za davek od nepremičnin 80% tržne vrednosti nepremičnin, kot zmotno meni tožeča stranka. Neutemeljen pa je tudi ugovor tožeče stranke glede kršitve ustavne pravice do enakosti pred zakonom, saj navedene prehodne določbe veljajo za vse davčne zavezance do vzpostavitve podatkov o posplošeni tržni vrednosti nepremičnin, na zakonodajalcu pa je, da določi davčno osnovo, od katere je potrebno plačevati davke.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno in je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo, na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1), zavrnilo.