Jedro

Tožena stranka je v predlogu za taksno oprostitev navajala, da ima le manjše prihodke, veliko odprtih terjatev, ne pričakuje večjih prilivov in je praktično brez unovčljivega premoženja ter da na računu nima zadostnih sredstev za plačilo sodne takse za pritožbeni postopek. Vendar slednje samo po sebi ne utemeljuje predloga za taksno oprostitev oziroma odlog ali obročno plačilo sodne takse. Sodišče namreč pri odločanju o taksni oprostitvi ne upošteva le likvidnostnega stanja, temveč tudi premoženjsko in finančno stanje stranke. Kot zgoraj navedeno pa iz zadnjih javno objavljenih podatkov o poslovanju tožene stranke izhaja, da ima tožena stranka 9.821,30 EUR zalog, 10.241,65 kratkoročnih posojil in 21.515,18 EUR kratkoročnih poslovnih terjatev. Zato bi bila tožena stranka za utemeljitev predloga za taksno oprostitev dolžna v predlogu pojasniti, zakaj sodne takse brez ogrožanja svoje dejavnosti ne more poravnati z unovčenjem zalog ali kratkoročnih poslovnih terjatev. Ne zadošča namreč, da taksni zavezanec navede zgolj, da je premoženje neunovčljivo, kot je bilo to v konkretnem primeru, temveč mora to okoliščino tudi ustrezno utemeljiti in izkazati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse za pritožbeni postopek.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1). Predlagala je, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se njenemu predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse za pritožbeni postopek ugodi. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Če želi taksni zavezanec doseči delno oprostitev plačila sodne takse ali odlog oziroma obročno plačilo sodne takse (v nadaljevanju predlog za taksno oprostitev), mora trditi in dokazati, da nima denarja za plačilo celotne takse in ga ne more zagotoviti oziroma ga ne more zagotoviti takoj brez ogrožanja svoje dejavnosti (drugi, tretji in četrti odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1). Pri odločitvi sodišče upošteva finančno, premoženjsko in likvidnostno stanje predlagatelja (peti odstavek 11. člena ZST-1).

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi vpogleda v letno poročilo za leto 2017, ki je bilo ob vložitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse zadnje javno objavljeno letno poročilo, pravilno ugotovilo, da je tožena stranka leto 2017 sicer zaključila z bilančno izgubo v višini 2.747,35 EUR, da pa je imela 86.976,81 EUR sredstev, od tega 24.463,17 EUR dolgoročnih sredstev in 62.513,64 kratkoročnih sredstev, od tega pa 9.821,30 EUR zalog, 10.241,65 kratkoročnih posojil, 21.515,18 EUR kratkoročnih poslovnih terjatev in 20.935,51 EUR denarnih sredstev. Nadalje je ugotovilo, da ima tožena stranka ob odločanju na obeh njenih poslovnih računih skupaj 114,00 EUR denarnih sredstev.

6. Tožena stranka je v predlogu za taksno oprostitev navajala, da ima le manjše prihodke, veliko odprtih terjatev, ne pričakuje večjih prilivov in je praktično brez unovčljivega premoženja ter da na računu nima zadostnih sredstev za plačilo sodne takse za pritožbeni postopek. Vendar slednje samo po sebi ne utemeljuje predloga za taksno oprostitev oziroma odlog ali obročno plačilo sodne takse. Sodišče namreč pri odločanju o taksni oprostitvi ne upošteva le likvidnostnega stanja, temveč tudi premoženjsko in finančno stanje stranke. Kot zgoraj navedeno pa iz zadnjih javno objavljenih podatkov o poslovanju tožene stranke izhaja, da ima tožena stranka 9.821,30 EUR zalog, 10.241,65 kratkoročnih posojil in 21.515,18 EUR kratkoročnih poslovnih terjatev. Zato bi bila tožena stranka za utemeljitev predloga za taksno oprostitev dolžna v predlogu pojasniti, zakaj sodne takse brez ogrožanja svoje dejavnosti ne more poravnati z unovčenjem zalog ali kratkoročnih poslovnih terjatev. Ne zadošča namreč, da taksni zavezanec navede zgolj, da je premoženje neunovčljivo, kot je bilo to v konkretnem primeru, temveč mora to okoliščino tudi ustrezno utemeljiti in izkazati. Sodišče prve stopnje je zato kljub dejstvu, da je tožena stranka ob odločanju na obeh transakcijskih računih razpolagala zgolj s 114,00 EUR denarnih sredstev, glede na sicer ugotovljeno finančno in premoženjsko stanje tožene stranke in trditveno podlago tožene stranke v predlogu, pravilno odločilo, da tožena stranka ni izkazala, da bi bila s takojšnjim plačilom odmerjene sodne takse za pritožbeni postopek, (tudi druga) sredstva tožene stranke občutno zmanjšana tako, da bi bila ogrožena njena poslovna dejavnost. 7. Glede na ugotovljeno finančno in premoženjsko stanje tožene stranke, pritožbeni očitki, ki se nanašajo na samo višino denarnih sredstev oziroma (ne)pravilno upoštevanje denarnih sredstev s strani sodišča prve stopnje, niso pravno relevantni, zato pritožbeno sodišča na njih ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje neživljenjsko edino težo podelilo bilanci stanja tožene stranke na dan 31. 12. 2017. Glede na to, da ob vložitvi predloga za taksno oprostitev, letno poročilo tožene stranke za leto 2018 še ni bilo javno objavljeno na spletnem portalu AJPES, bi morala tožena stranka morebitne drugačne oziroma spremenjene razmere zatrjevati ter dokazovati sama, česar, razen za višino denarnih sredstev na transakcijskem računu, ni storila.

9. Navsezadnje pa tudi niso utemeljeni pritožbeni očitki o neenakem obravnavanju tožene stranke s strani različnih sodišč, ker naj bi jo Okrajno sodišče v Ljubljani v zadevi, ki je tekla pred tem sodiščem, ob enakem dejanskem stanju oprostilo plačila sodne takse v višini 44,00 EUR. S sklicevanjem na odločitev v zadevi pred drugim sodiščem tožena stranka ne more doseči drugačne odločitve v obravnavni zadevi. Odločitev v vsakem postopku je namreč rezultat trditev in dokazov, ki jih stranka ponudi ter rezultat dokaznega postopka, ki ga izvede sodišče prve stopnje.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in tretjega odstavka 1. člena ZST-1).