Jedro

Sodišče prve stopnje s splošnimi navedbami, kljub sklicevanju na drugi odstavek 71. člena ZUS-1, ni odgovorilo na povsem konkretne tožbene ugovore. Prav tako ni odgovorilo na zatrjevane kršitve materialnega prava, temveč je nekatere od teh pritožničinih navedb opredelilo, kot da pritožnica uveljavlja protiustavnost spornih materialnih določb ZMDZ, kar pa iz tožbe ne izhaja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba Upravnega sodišča v Ljubljani I U 1095/2012-6 z dne 26. 6. 2013 razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo prve tožnice in njenih mladoletnih otrok zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-176/2011/25 (1372-04) z dne 28. 6. 2012. Z navedeno odločbo je tožena stranka po predhodni združitvi upravnih zadev v en postopek na podlagi druge alineje 52. člena v povezavi s prvo alinejo 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnila prošnje prvo tožnice in njenih mladoletnih otrok (v nadaljevanju pritožnica) za priznanje mednarodne zaščite.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka obrazloženo pojasnila, zakaj niso za pritožnico in njene mladoletne otroke izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite glede priznanja statusa begunca, kot tudi ne za priznanje subsidiarne zaščite. Strinja se tudi z njenimi razlogi za njeno odločitev, zato jih ponovno ne navaja in se v celoti sklicuje na obrazložitev tožene stranke (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Glede na te razloge zavrača tudi tožbeni ugovor, da je tožena stranka na podlagi ugotovljenih dejstev naredila napačne sklepe, saj jih je ta logično in pravilno ter argumentirano navedla v svoji obrazložitvi, kot je predhodno povzeta, in ki jih pritožnica s tožbo ni uspela izpodbiti zgolj s posplošenimi navedbami. S pavšalnimi tožbenimi ugovori glede zavrnitve subsidiarne oblike zaščite pa pritožnica tudi ni izpolnila svojega dela dokaznega bremena, ki je sicer porazdeljeno med obema strankama, da bi uspešno in prepričljivo ovrgla dokazno oceno tožene stranke (tudi) glede odločitve o tej zaščiti. Zavrača pa tudi tožbene ugovore glede nepravilne uporabe 26. člena in tretjega odstavka 21. člena ZMZ.

3. Pritožnica v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na natančno razčlenjene tožbene ugovore, na nekatere pa se odgovorom izmika, odgovarja pa na vprašanja, ki jih tožba sploh ne izpostavlja. Napačno je uporabilo drugi odstavek 71. člena ZUS-1, kršilo pa je tudi ustavno pravico do obrazložene sodbe iz 22. člena Ustave RS. Odgovorilo pa tudi ni na tožbene navedbe v zvezi z očitano napačno uporabo materialnega prava tožene stranke v zvezi s subsidiarno zaščito in ugotovljeno pritožničino neverodostojnostjo, niti ni zavzelo nikakršnih drugih stališč do drugih tožbenih navedb, povezanih z nepriznanjem subsidiarne zaščite.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Po prvem odstavku 2. člena ZMZ mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca (drugi odstavek 2. člena) in status subsidiarne oblike zaščite (tretji odstavek 2. člena). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo (drugi odstavek 2. člena ZMZ). Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ (tretji odstavek 2. člena ZMZ). V 28. členu ZMZ je določeno, da resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja); resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (tretja alineja).

7. Iz podatkov upravnega in sodnega spisa izhaja, da pritožnica, katere istovetnost ni izkazana in ki za svoje trditve v postopku ni predložila nobenega dokaza, svojo prošnjo (in njenih otrok) utemeljuje s strahom zaradi preganjanja, ki ga je bila zaradi romske narodnosti in muslimanske veroizpovedi deležna v Srbiji, konkretno v Sremski Mitrovici, Vojvodina. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi na podlagi podrobnega analiziranja njenih izjav in pri tem ugotovljenih neskladnosti in nasprotij v izjavah (notranja neskladnost), ki jih je pritožnica za utemeljitev svoje prošnje podala v prošnji za priznanje mednarodne zaščite in na osebnem razgovoru (zlasti glede rojstnih krajev njenih otrok, glede datuma, kdaj je zaprosila za mednarodno zaščito v Franciji, glede časa, ko naj bi se z nekdanjim partnerjem in otroki vrnila iz Italije domov v Sremsko Mitrovico, in glede urejanja osebnih dokumentov ter zatrjevanega poskusa posilstva) zaključila, da pritožnici ni mogoče verjeti, da so se opisani dogodki zares zgodili in da je bila pritožnica v izvorni državi preganjana zaradi svoje romske narodnosti, saj ugotovljenih nasprotij ni uspela zadovoljivo pojasniti. Zato se toženi stranki onkraj razumnega dvoma poraja utemeljen sum v verodostojnost vseh njenih ostalih navedb, zaradi česar jih ocenjuje kot neverodostojne. Kljub ugotovitvi, da izjavam prve tožnice glede razlogov, zaradi katerih so tožniki zapustili izvorno državo, ni mogoče verjeti, saj so med seboj nasprotujoče in neverodostojne, pa je v skladu z aktualno sodno prakso, kot izhaja iz izpostavljenih odločb Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS, dodatno še ugotavljala, ali so njene izjave skladne z dostopnimi splošnimi in specifičnimi informacijami o izvorni državi (zunanja skladnost) glede položaja Romov v Srbiji. Na podlagi preučenih poročil in informacij (27, ki jih je sama pridobila, in 8 poročil, ki jih je predložila pritožnica) je ugotovila, da pritožnici ne more verjeti, da je imela v Srbiji težave zaradi svoje romske narodnosti in da ji policija ni hotela pomagati, zato je presodila, da ne izpolnjuje (in posledično njeni otroci) pogojev za podelitev statusa begunca, saj njene izjave nasprotujejo tudi dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim z njenim primerom, prav tako pa ne izpolnjuje pogojev za subsidiarno zaščito.

8. Pritožnica je s tožbo, v kateri je podrobno in konkretno analizirala svoje izjave, podane v upravnem postopku, in navedbe tožene stranke v izpodbijani odločbi, ugotovitvam in zaključkom tožene stranke nasprotovala in podala svojo razlago posameznih domnevnih neskladij in glede ugotovitev tožene stranke o položaju Romov v izvorni državi. Sodišče prve stopnje je na te pritožničine tožbene navedbe na splošno odgovorilo, da pritožnica zgolj s posplošenimi navedbami o nerelevantnosti posameznih ugotovitev tožene stranke in tendencioznosti njenega sklepanja glede dejanskega stanja v izvorni državi, da je tožena stranka na podlagi ugotovljenih dejstev naredila napačne sklepe, o tipičnem prirojenem „preziru" Romov do časovnih dimenzij dogajanja ter o „skrajni nezanesljivosti besed in iz njih izvirajočih ozadij", niti s posplošenimi očitki o nestrokovnosti tožene stranke, ni izpolnila svojega dokaznega bremena, niti ni ovrgla pravilnih ugotovitev tožene stranke tako glede zavrnitve prošnje za status begunca kot za podelitev subsidiarne zaščite.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča pa sodišče prve stopnje s temi splošnimi navedbami, kljub sklicevanju na drugi odstavek 71. člena ZUS-1, ni odgovorilo na povsem konkretne tožbene ugovore (glede neskladnosti pritožničinih izjav, rojstnih krajev njenih otrok, datuma prošnje za mednarodno zaščito v Franciji, časa vrnitve iz Italije v Srbijo, urejanja osebnih dokumentov, poskusa posilstva, napačne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s tujimi informacijami), niti ni odgovorilo na druge tožbene navedbe, s katerimi je pritožnica skušala pojasniti oziroma opravičiti posamezna neskladja, za katere sicer meni, da so, četudi bi bila dejansko ugotovljena, zanemarljiva. Sodišče prve stopnje pa tudi ni odgovorilo na zatrjevane kršitve materialnega prava, temveč je nekatere od teh pritožničinih navedb opredelilo, kot da pritožnica uveljavlja protiustavnost spornih materialnih določb ZMZ, kar pa iz tožbe ne izhaja.

10. Ker sodišče prve stopnje na tožbene ugovore ni zadovoljivo odgovorilo oziroma do njih ni zavzelo argumentiranega stališča in ker zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, je po presoji Vrhovnega sodišča podana absolutno bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču, da opravi nov postopek. V novem postopku mora sodišče prve stopnje odgovoriti na relevantne tožbene navedbe in na tej podlagi ponovno odločiti o tožbi.