Jedro

Pogoj za izrek varstvenega ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila po 2. odstavku 39. člena zakona o prekrških je v tem, da se mora pri storilcu ugotoviti nevarnost za vožnjo z motornim vozilom določene vrste ali kategorije, torej se narava kršitve predpisov o varnosti cestnega prometa ali poprejšnje kršitve teh predpisov lahko upoštevajo kot podlaga za sklepanje o tej nevarnosti samo, če se obravnavajo kot konkretni pojavi.

Izrek

Ob reševanju zahteve kaznovanega za sodno varstvo se odločba Republiškega senata za prekrške po uradni dolžnosti razveljavi in se zadeva vrne temu organu v novo odločitev.

Obrazložitev

Občinska sodnica za prekrške je z odločbo spoznala kaznovanega za odgovornega za prekršek po členu 226/I točka 28 ZTVCP in ga kaznovala z denarno kaznijo 3.000 SIT, izrekla pa mu je tudi varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas treh mesecev. Pritožbi kaznovanega je Republiški senat za prekrške z uvodoma navedeno odločbo delno ugodil in odločbo o prekršku prve stopnje v izreku o varstvenem ukrepu spremenil tako, da je skrajšal čas varstvenega ukrepa na 2 meseca, sicer pa je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdil odločbo o prekršku prve stopnje.

V zahtevi za sodno varstvo kaznovani uveljavlja, da je bil z napadeno odločbo glede izreka varstvenega ukrepa prekršen zakon ter predlaga, naj se napadena odločba spremeni tako, da se mu ta ukrep ne izreče. Ob zahtevi za sodno varstvo je bilo treba odločbo organa za prekrške druge stopnje razveljaviti po uradni dolžnosti.

Iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti po izdihanem zraku izhaja, da je reagent v cevki alkotesta pozelenel nad polovico in da je preiskovanec zapisnik podpisal in se z njim strinjal. Da je vozil pod vplivom alkohola, je kaznovani priznal tudi v postopku o prekršku. Na tej podlagi je bil spoznan za odgovornega za prekršek po členu 226/I točka 28 ZTVCP, glede izreka varstvenega ukrepa pa se v odločbi o prekršku prve stopnje navaja le, da pomeni vožnja pod vplivom alkohola hujšo kršitev cestno-prometnih pravil, saj je znano, da so tudi sorazmerno majhne količine alkohola v organizmu izredno nevarne in da prisotnost alkohola v organizmu zmanjša vozniške sposobnosti, s tem pa se povečuje možnost za nesrečo. Zato je bil kaznovani ocenjen kot nevaren voznik in mu je bil izrečen omenjeni varstveni ukrep. Na pritožbo kaznovanega, ki je izpodbijal, da bi bil nevaren voznik, je organ za prekrške druge stopnje v napadeni odločbi le povzel zgoraj omenjene zaključke odločbe o prekršku prve stopnje, dobo trajanja varstvenega ukrepa pa kaznovanemu znižal zaradi njegove dosedanje nekaznovanosti za en mesec.

Kaznovani v svoji zahtevi upravičeno graja napadeno odločbo, ki se pri prikazovanju nevarne narave obravnavanega prekrška opira le na razlago zakona, ne pa na konkretne okoliščine storjenega dejanja, za katerega je bil spoznan za odgovornega. S tem, ko organ druge stopnje, povzemajoč take zaključke organa prve stopnje, pojasnjuje utemeljenost varstvenega ukrepa po 39. členu zakona o prekrških samo z naravo prekrška po členu 222/I točka 28 ZTVCP kot abstraktnega pojma, pravzaprav smiselno uporablja zakon tako, kakor da bi se brezizjemno moralo zoper vsakogar, kdor stori tak prekršek, ukrepati z izrekanjem prepovedi vožnje motornega vozila. S tem se pravzaprav skozi stranska vrata ponovno uveljavlja ureditev po členu 208/I točka 23 ZTVCP (Uradni list SFRJ št. 63/80-53/85), po kateri je bil za nekatere prekrške, med drugim tudi za tak prekršek, kot je obravnavani, predpisan obvezen izrek varstvenega ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila, torej ureditev, za katero je bilo že večkrat izrečena pravna ocena, da ni v skladu s pravnim redom Republike Slovenije glede tega vprašanja, določenega v členu 39/II zakona o prekrških (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS z dne 30.3.1994, štev. IV Ips 36/93-7). Po tej določbi se varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila sme izreči storilcu, če se iz narave kršitve predpisov o varnosti cestnega prometa ali pa iz njegovih prejšnjih kršitev teh predpisov da sklepati, da je nevarno, če vozi motorno vozilo določene vrste ali kategorije. Pogoj za izrek varstvenega ukrepa je torej v tem, da se mora pri storilcu ugotoviti nevarnost za vožnjo z motornim vozilom določene vrste ali kategorije, iz tega pa izhaja, da se narava kršitve predpisov o varnosti cestnega predmeta ali poprejšnje kršitve teh predpisov lahko upoštevajo kot podlaga za sklepanje o tej nevarnosti samo, če se obravnavajo kot konkretni pojavi. Na vprašanje, ali je v tem pomenu organ druge stopnje materialni zakon pravilno uporabil, ni mogoče zanesljivo odgovoriti. Obstaja namreč utemeljen dvom o resničnosti ugotovljenih dejstev, saj v izpodbijani odločbi niso navedena konkretna dejstva, na kakršna bi se lahko oprli pri pravilni uporabi zakona, navedena pa očitno niso zato, ker se v postopku o prekršku sploh niso ugotavljala.

Ko je bilo torej treba presoditi uporabo zakona na podlagi dejanskega stanja, v katerega resničnost se upravičeno dvomi, je senat Vrhovnega sodišča RS ob reševanju zahteve kaznovanega po uradni dolžnosti na podlagi določbe člena 207a v zvezi s členom 222 zakona o prekrških izpodbijano odločbo druge stopnje razveljavil ter zadevo poslal organu druge stopnje v ponovno odločitev. Pri ponovnem odločanju bo moral organ za prekrške druge stopnje predvsem obravnavati tiste navedbe pritožbe kaznovanega, s katerimi je izpodbijal ugotovitev odločbe o prekršku prve stopnje o sebi kot nevarnem vozniku.

Kaznovani je tudi predlagal, naj se do končne odločitve v zadevi, odloži izvršitev izpodbijane odločbe v delu, ki zadeva varstveni ukrep. Glede na to, da je senat Vrhovnega sodišča RS zadevo obravnaval prednostno, ni bilo potrebe za odločanje o začasni odložitvi izvrševanja napadene odločbe.