Jedro

Dolžnost obveščanja je predpisana zaradi nadzora nad eksploatacijo avtorskih del ter uresničevanja materialnih avtorskih upravičenj. Opustitev te dolžnosti obveščanja je določena kot prekršek, ki se sankcionira z denarno globo.

Zakonska določba 2. tč. 1. odst. 185. člena ZASP tožeči stranki ne daje pravice, da bi od tožene stranke lahko v postopku pred sodiščem zahtevala izpolnitev z zakonom naložene dolžnosti uporabnikov varovanih del. V primeru, da uporabniki ne ravnajo v skladu z določilom 4. odstavkom 159. člena ZASP, se v okviru inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem določb ZASP te osebe lahko kaznujejo s predpisano globo za prekršek. Pri kršitvi te dolžnosti torej ne gre za kršitev civilne pravice tožeče stranke, katere izpolnitev bi lahko uveljavljala v sodnem postopku.

Izrek

1/. Pritožba se zavrne in se v izpodbijani III. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2/. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano III. točko izreka zamudne sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka od sodišča zahteva, naj naloži toženi stranki obveznost mesečnega poročanja o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti.

Zoper to točko vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega dela prvostopenjske odločbe tako, da bo njenemu zahtevku tudi v tem delu ugodeno, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. V vsakem primeru pritožnica predlaga, naj pritožbeno sodišče stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka parcijskega roka naloži v plačilo toženi stranki.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na dolžnost bodočega mesečnega poročanja o obsegu javnih priobčitev fonogramov tožeči stranki, zavrnilo zaradi neodpravljive nesklepčnosti (prim. 4. odst. 318. člena ZPP). Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna.

V primeru uporabe avtorskih del je uporabnik dolžan pridobiti materialne avtorske pravice in plačati nadomestilo za uporabo avtorskih del. Če uporabnik avtorskih del ne sklene pogodbe in ne plača nadomestila, krši materialne avtorske pravice in nosi vse posledice, ki jih zakon določa v primeru kršitve avtorskih pravic. Pravilne so zato pritožbene trditve, da Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) izrecno ne določa, da je uporabnik s kolektivno organizacijo dolžan skleniti pogodbo, je pa kljub temu dolžan pri javni priobčitvi fonograma plačevati primerno nadomestilo (1. odst. 130. čl. ZASP). V takem primeru gre za neupravičeno pridobitev koristi na strani uporabnika varovanih del, katere plačilo upravičenec lahko od uporabnika zahteva na podlagi določil 198. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Zaradi kršitve avtorske pravice pa upravičenec lahko zahteva tudi plačilo civilne kazni ali odškodnine po 2. in 3. odstavku 168. člena ZASP.

Zakon o avtorski in sorodnih pravicah v 4. odstavku 159. člena določa, da so uporabniki varovanih del, ki ta dela uporabljajo na podlagi ZASP brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, dolžni enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi. Dolžnost obveščanja je predpisana zaradi nadzora nad eksploatacijo avtorskih del ter uresničevanja materialnih avtorskih upravičenj. Opustitev te dolžnosti obveščanja je določena kot prekršek, ki se sankcionira z denarno globo (prim. 2. tč. 1. odst. 185. čl. ZASP). Prav takšno stališče je v razlogih izpodbijane sodbe zavzelo tudi sodišče prve stopnje. Tudi če sodišče prve stopnje pri tem ni navedlo, v katerem členu materialnega zakona je to določeno, izpodbijana sodba zgolj zaradi te pomanjkljivosti ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, kot skuša to uveljaviti pritožnica.

Zgoraj navedena zakonska določba 2. tč. 1. odst. 185. člena ZASP pa tožeči stranki ne daje pravice, da bi od tožene stranke lahko v postopku pred sodiščem zahtevala izpolnitev z zakonom naložene dolžnosti uporabnikov varovanih del. V primeru, da uporabniki ne ravnajo v skladu z določilom 4. odstavkom 159. člena ZASP, se v okviru inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem določb ZASP te osebe lahko kaznujejo s predpisano globo za prekršek. Pri kršitvi te dolžnosti torej ne gre za kršitev civilne pravice tožeče stranke, katere izpolnitev bi lahko uveljavljala v sodnem postopku. Tožeča stranka ima pravico zahtevati izpolnitev le tiste obveznosti, ki je določena kot njena civilna pravica, v obravnavanem primeru ima na voljo uveljavljanje civilnopravnih sankcij zaradi kršitve avtorskih pravic, ki jih določa ZASP (plačilo nadomestila ter morebitne odškodnine oziroma civilne kazni). Takšnega stališča pritožbenega sodišča ne more omajati niti pritožbeno izvajanje, češ da se zakonsko besedilo v 2. tč. 1. odst. 185. člena ZASP nanaša zgolj na neizpolnitev obveznosti do pošiljanja sporedov uporabljenih del. Iz reference v oklepaju te zakonske določbe je namreč razvidno, da se zakonsko besedilo izrecno sklicuje tudi na določilo 4. odstavka 159. člena ZASP, iz česar jasno sledi, da je sankcioniranje za prekršek z globo predvideno tudi za nespoštovanje določila 4. odstavka 159. člena ZASP. Poleg tega pritožbeno sodišče med neizpolnitvijo obveznosti do predložitve podatkov po 4. odst. 159. čl. ZASP in neizpolnitvijo obveznosti do pošiljanja sporedov iz 1. in 3. odst. 159. čl. ZASP ne vidi nobene vsebinske razlike. V obeh primerih gre namreč za kršitev obveznosti uporabnikov do obveščanja (prim. naslov 159. čl. ZASP), katere izpolnitve pa „pristojna kolektivna organizacija“ (tožeča stranka), kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, ne more uveljaviti v sodnem postopku. Ta argument pa dodatno govori v prid stališču, da je treba določilo 2. tč. 1. odst. 185. člena ZASP razlagati v smislu, da je to zakonsko določilo uporabljivo tudi v primeru, ko gre za neizpolnjevanje obveznosti mesečne predložitve podatkov o uporabi varovanih del. Tudi upoštevaje določilo 311. člena ZPP, iz katerega izhaja, da sme sodišče naložiti toženi stranki, naj opravi določene dajatve le, če so te zapadle do konca glavne obravnave, tožeča stranka z zahtevkom na predložitev podatkov v bodoče, do sklenitve ustrezne pogodbe, ne more uspeti.

Nesklepčnosti zahtevka na obveznost tožene stranke do mesečnega poročanja torej ni mogoče odpraviti, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek v tem delu na podlagi 4. odst. 318. člena ZPP zavrnilo, pravilna. Ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP zamudno sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu (III. tč. izreka) potrdilo.

Odločitev o pritožbenih stroških je oprta na določilo 1. odst. 165. v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP.